ODLOČBA |
o razveljavitvi
10. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč v Občini
Ormož, v delu, ki se nanaša na površino zemljišč pod odvodnim kanalom
hidroelektrarne Formin |
|
REPUBLIKA
SLOVENIJA |
USTAVNO SODIŠČE |
|
Številka:
U-I-26/00-11 |
Datum:
10. 4. 2003 |
ODLOČBA
|
|
Ustavno sodišče
je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo
družbe Dravske elektrarne Maribor, d.o.o., Maribor, na seji dne 10.
aprila 2003 |
|
odločilo: |
Člen 10 Odloka o
nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč v Občini Ormož (Uradni vestnik
Občine Ormož, št. 7/99) se v delu, ki se nanaša na površino zemljišča
pod odvodnim kanalom hidroelektrarne Formin, razveljavi. |
|
Obrazložitev
|
A. |
1. Pobudnica
izpodbija 10. člen Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč v
Občini Ormož (v nadaljevanju Odlok), ki opredeljuje namembnost
pridobitnih površin izven stavb. Območje za energetsko izkoriščanje voda
določa kot območje stavbnih zemljišč, za katera se plačuje nadomestilo
za uporabo stavbnega zemljišča. Po navedbah pobudnice predstavlja to v
Občini Ormož v naravi odvodni kanal hidroelektrarne Formin v skupni
površini 357.437 kvadratnih metrov zemljišča. Izpodbijana določba Odloka
naj bi bila v neskladju z 2. členom Zakona o vodah (Uradni list SRS, št.
38/81 in nasl. - v nadaljevanju ZV81), ki vse vodotoke (umetne in
naravne) razglaša za dobrine splošnega pomena pod posebnim družbenim
varstvom in v nasprotju s 54. členom ZV81, ki struge in korita vodotokov
in jezer (naravnih in umetnih) določa za vodna zemljišča. Zakon o
stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 – v nadaljevanju ZSZ) v
50. členu določa, da se do ureditve s posebnim zakonom zemljišča, na
katerih je zgrajen vodnogospodarski objekt, štejejo kot vodna zemljišča,
in v 2. členu ZSZ opredeljuje zazidana in nezazidana stavbna zemljišča.
Izpodbijana določba Odloka naj bi bila v neskladju tudi s Strokovnim
navodilom o tem, kateri objekti se štejejo za vodnogospodarske objekte v
splošni in posebni rabi in kateri vodotoki se štejejo za umetne vodotoke
in druge zbiralnike vode (Uradni list SRS, št. 27/84), v katerem je
določeno, da so odvodni in dovodni kanali energetskih objektov vodotoki
oziroma vodnogospodarski objekti. Nejasnost naj bi bila odpravljena tudi
z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-308/97 z dne 28. 10. 1999 (Uradni
list RS, št. 98/99 in OdlUS VIII, 232). Izpodbijana določba naj bi bila
hkrati v nasprotju s 153. členom Ustave, po katerem morajo biti vsi
podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo.
|
2. Občina Ormož
odgovora na navedbe pobudnice ni posredovala. |
|
B. |
3. S sklepom
št. U-I-26/00 z dne 20. 4. 2000 je Ustavno sodišče sprejelo pobudo za
oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijane določbe Odloka. |
4. Odlok v 10.
členu ureja namembnost ostalih pridobitnih površin izven stavbe. Pri tem
točkuje površino energetskega izkoriščanja voda tako, da je predmet
točkovanja površina namensko zgrajenega funkcionalnega objekta
hidroelektrarne Formin in površina akumulacijskega jezera Ormož (razlika
med površino naravnega vodotoka Drave pred ekspropriacijo
akumulacijskega jezera Ormož in sedanjo površino jezera). Izpodbijana
določba Odloka te površine vrednoti: prvo območje je točkovano s 300
točkami in drugo, tretje ter četrto območje z 240 točkami. |
5. Med postopkom
za oceno ustavnosti in zakonitosti je začel veljati Zakon o urejanju
prostora (Uradni list RS, št. 110/02 – v nadaljevanju ZUreP-1), ki v 5.
točki prvega odstavka 179. člena določa, da je prenehal veljati ZSZ,
vendar ne prva alineja 56. člena v delu, ki ureja podaljšanje začasne
ureditve nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, kot izhaja iz VI.
poglavja ZSZ84. To pomeni, da je ZUreP-1 institut nadomestila za uporabo
stavbnega zemljišča začasno oziroma prehodno podaljšal. Pri tem ZUreP-1
v 180. členu določa, da se do posebne zakonske ureditve plačuje
nadomestilo le za stavbna zemljišča, ki jih kot taka določijo predpisi o
graditvi objektov (gradbena parcela po predpisih o graditvi objektov).
Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 – v nadaljevanju
ZGO-1) v 218. členu določa zazidana in nezazidana stavbna zemljišča. Pri
tem so zazidana stavbna zemljišča tista zemljišča, na katerih so
gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi
objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, in tista
zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja
začelo z gradnjo stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso
objekti gospodarske javne infrastrukture. Energetski zakon (Uradni list
RS, št. 79/99 – EZ) za objekte, namenjene proizvodnji električne
energije, v 57. členu določa le, da so infrastruktura. Ker so namenjeni
proizvodnji električne energije, ki je tržna dejavnost, je treba pri
odgovoru na vprašanje zakonitosti nadomestila za uporabo stavbnega
zemljišča v obravnavanem primeru, upoštevati pravno naravo objektov in
zemljišč, ki jih izpodbijana določba Odloka opredeljuje kot poslovne
površine. |
6. Ustavno
sodišče je z odločbo št. U-I-308/97 z dne 28. 10. 1999, na katero se
sklicuje pobudnica, že razveljavilo določbo občinskega predpisa, ki je
določala obveznost plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča
v delu, ki se je nanašal na površino zemljišča pod akumulacijskim
jezerom. ZV81, ki je takrat urejal vodna zemljišča, je namreč v 2. členu
določal, da so vodna zemljišča dobrina splošnega pomena pod posebnim
varstvom. Vodna zemljišča so bila dobrine v splošni rabi in družbena
lastnina. Ker lastninjenje vodnih zemljišč še ni bilo urejeno in so bila
ta zemljišča v splošni rabi, ni bil opredeljen njihov lastnik, niti
upravičenec do posebne rabe. Ustavno sodišče je odločilo, da je lokalni
skupnosti za izpad prihodka iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega
zemljišča pod površino akumulacijskega jezera zagotovljen drug vir
financiranja, in sicer v obliki deleža od plačil za koncesijo na vodi
kot naravnem viru. Hkrati je Ustavno sodišče ugotovilo, da bi morala
biti poleg koncesije za izkoriščanje energetskega potenciala reke kot
naravnega vira podeljena koncesija za posebno rabo vodnega zemljišča kot
javnega dobra (četrti odstavek 21. člena Zakona o varstvu okolja –
Uradni list RS, št. 32/93 in nasl. – v nadaljevanju ZVO), vendar vsebina
tega razmerja še ni bila znana, ker ni bilo urejeno lastninjenje vodnih
zemljišč. |
7. Med postopkom
za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijane določbe Odloka je začel
veljati Zakon o vodah (Uradni list RS, št. 67/02 – v nadaljevanju ZV).
ZV med stoječe vode šteje tudi vodne zbiralnike, ki so nastali z
zajezitvijo tekočih voda, njihovo ureditvijo ali zaradi drugega posega v
prostor (peti odstavek 10. člena ZV). Za vodna zemljišča se štejejo tudi
zemljišča, ki jih je poplavila voda zaradi posega v prostor. Vodno
zemljišče je lahko v lasti osebe zasebnega ali javnega prava
(četrti in peti odstavek 11. člena ZV). Lastninjenje obstoječih
vodnih zemljišč ter objektov in naprav ureja ZV v posebnem poglavju, ki
obsega določbe od 182. do 185. člena. Na podlagi prvega odstavka 15.
člena ZV so vodna zemljišča naravno vodno javno dobro, katerega pravni
režim opredeljuje 21. člen ZV. Na podlagi citirane določbe ZV lahko
naravno vodno javno dobro na način in ob pogojih, ki jih določa Zakon,
uporablja vsakdo tako, da ne vpliva škodljivo na vode, vodni režim in
naravno ravnovesje vodnih ter obvodnih ekosistemov in ne omejuje enake
pravice drugim (splošna raba). Posebna raba vodnega dobra je mogoča samo
na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije ob izpolnitvi pogojev
splošne rabe, če bistveno ne omejuje splošne rabe. Vlada določi območje,
kjer je splošna raba vodnega dobra omejena ali prepovedana, če je to
potrebno med drugim zaradi posebne rabe, in hkrati predpiše način in
pogoje splošne rabe vodnega dobra na tem območju. Po 37. členu ZV na
vodnem in priobalnem zemljišču ter na območju presihajočih jezer
ni dovoljeno posegati v prostor, razen v taksativno naštetih primerih v
nadaljevanju te določbe. ZV v 44. členu ureja vodne objekte in naprave,
med katere sodijo tudi objekt in naprava ali ureditev, namenjena posebni
rabi vodnega dobra, zlasti črpališče, jez, odvodni in dovodni kanal
ipd., vključno z objektom ali napravo, namenjeno njihovemu neposrednemu
varstvu pred škodljivim delovanjem voda. Po 120. členu ZV mora imetnik
vodne pravice v primeru, ko je za izvajanje vodne pravice potrebno tudi
vodno, priobalno ali drugo zemljišče, pa sam ni lastnik tega zemljišča,
pridobiti to zemljišče s pravnim poslom ali pridobiti soglasje lastnika
tega zemljišča za omejitev njegove lastninske pravice. Če je lastnik
zemljišča država, se šteje, da je pravna ali fizična oseba s
pridobitvijo vodnega dovoljenja ali koncesije pridobila tudi soglasje za
omejitev njene lastninske pravice. |
8. Zgoraj
navedeno pomeni, da se vodni objekti in naprave, ki jih v obravnavanem
primeru predstavlja odvodni kanal hidroelektrarne Formin, nahajajo na
vodnih zemljiščih, ki imajo poseben pravni režim, opredeljen v 21. členu
ZV. Odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za ta zemljišča,
kot to predvideva izpodbijana določba Odloka, je zato v neskladju s
citirano določbo ZV. Ker hkrati ne gre za zemljišča iz 218. člena ZGO-1,
je izpodbijana določba Odloka v neskladju tudi s to določbo ZGO-1. |
9. Iz zgoraj
navedenih razlogov je Ustavno sodišče izpodbijano določbo Odloka
razveljavilo. Pri tem je upoštevalo, da ima Občina na podlagi 10. člena
Uredbe o koncesiji za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije
(Uradni list RS, št. 26/03) zagotovljen nadomestni vir prihodkov v
obliki deleža od koncesijske dajatve za posebno rabo vodnega dobra.
Hkrati je pobudnica kot koncesionarka na njeni podlagi dolžna plačevati
koncesijsko dajatev. Občina bo imela tako z dnem razveljavitve
izpodbijane določbe Odloka pravico do nadomestila za uporabo stavbnih
zemljišč na območju hidroelektrarne od površine stavbnih zemljišč, ne pa
tudi od površine vodnih zemljišč. |
10. Ker je
Ustavno sodišče izpodbijano določbo Odloka, kolikor se nanaša na
površino vodnih zemljišč razveljavilo že zaradi ugotovljenih neskladij,
ni presojalo še njene skladnosti s 153. členom Ustave. |
|
C. |
11. Ustavno
sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 45. člena
Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi:
namestnik predsednice dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko
Fišer, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril
Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno. |
|
Namestnik predsednice |
dr. Janez Čebulj
|