PRAVILNIK

ZA PROJEKTIRANJE, TEHNIČNO IZVEDBO IN UPORABO JAVNEGA VODOVODA V OBČINI KRANJSKA GORA

1.  Splošne določbe

1.  člen

S tem pravilnikom se ureja tehnična izvedba in uporaba javnega vodovodnega omrežja in vodovodnih objektov ter naprav na območju Občine Kranjska Gora v upravljanju javnega podjetja Komunala  Kranjska Gora, d.o.o.

Določila tega pravilnika je potrebno obvezno upoštevati tudi pri upravnih postopkih, načrtovanju, projektiranju, gradnji, upravljanju in uporabi drugih komunalnih vodov, ki s svojim obstojem, delovanjem ali s predvideno gradnjo neposredno vplivajo na javni vodovod.

Obvezno pa je poleg določil tega pravilnika  potrebno upoštevati:

·        vse veljavne zakonske in podzakonske pravne akte, ki urejajo tovrstno dejavnost,

·        slovenske standarde (SIST, SIST EN, SIST ISO), evropske standarde (EN), mednarodne standarde (ISO), nemške standarde (DIN) in avstrijske standarde (ÖNORM), ki so navedeni v posameznih poglavjih tega pravilnika,

·        navodila proizvajalcev uporabljene vodovodne opreme.

Za vsa področja, ki jih to pravilnik ne obravnava, pa veljajo določila referenčnega Slovenskega standarda SIST EN 805.

2.  Definicija javnih vodovodnih sistemov po namenu uporabe in po sestavnih delih

2.  člen

Javni vodovodni sistem , predpisan z Uredbo o oskrbi s pitno vodo (Ur. l. RS, št. 88/12),  je sklop objektov, naprav in omrežja, ki so namenjeni pridobivanju, tehnološki obdelavi, transportu in razdelitvi pitne vode porabnikom.

Vodovodni sistem je sistem, ki:

·      zagotavlja več kot povprečno 10 m³ vode na dan ali oskrbuje več kot 50 oseb na dan in

·      zagotavlja oskrbo z vodo javnih objektov in objektov za proizvodnjo in promet z živili.

3.  člen

Glede na vrsto komunalne rabe se javni vodovodi delijo na:

·        javne vodovode za oskrbo prebivalstva z vodo,

·      javne vodovode za protipožarne namene in javno rabo (pranje javnih površin, zalivanje parkovnih površin - zelenic itd.)

4.  člen

Glede na namen preskrbe se javni vodovodi delijo na:

·      javne vodovode za sanitarne potrebe,

·      javne vodovode za protipožarne potrebe,

·      javne vodovode za kombinirano porabo, ki dobavljajo vodo za sanitarne in protipožarne potrebe ali za  sanitarne, protipožarne in tehnološke potrebe.

5.  člen

Sestavni deli vodovodnih sistemov so:

·      naprave za pridobivanje in pripravo vode (zajetja, vodnjaki, drenaže, črpališča, prečrpališča, naprave za čiščenje in pripravo vode),

·      naprave za hranjenje, transport in razdeljevanje vode (vodohrani, razbremenilniki, prečrpalnice, regulacijske in telemetrijske postaje, nadzorni centri, vodovodno omrežje, vodovodni priključki),

·      interna  vodovodna  napeljava,

·      pomožni objekti (delavnice, skladišča, upravna poslopja itd.).

3.  Tehnični normativi za projektiranje, gradnjo in obnovo vodovodnih sistemov

3.1.  Splošno

6.  člen

Osnova za projektiranje, tehnično izvedbo in uporabo vodovodnega sistema so načrti – kataster vodovodnega sistema.

7.  člen

Končni namen porabe (sanitarni, protipožarni, tehnološki) je kriterij za določanje kakovosti vode. Kakovost vode za znani končni namen porabe je določena z veljavnimi predpisi in pravilniki.

Voda iz javnega vodovoda mora na uporabnikovem priključku ustrezati kakovosti za pitno vodo.

Voda, ki je namenjena gašenju požarov ali za tehnološke potrebe, je lahko slabša od predpisane kakovosti za pitno vodo,pod pogojem, da  se dobavlja po posebnem vodovodnem sistemu.

Kakovost vode, ki se razlikuje od kakovosti za pitno vodo, si morajo uporabniki zagotoviti sami,  z uporabo lastnih pripomočkov ali naprav.

8.  člen

Obstoieča poraba vode je poraba vode trenutnih porabnikov vseh vrst (gospodinjskih, industrijskih, gospodarskih, javnih obrtnih itd.), priključenih  na javni  vodovodni sistem.

9.  člen

Predvidena poraba je pričakovana poraba glede na spremembe strukture porabnikov, gostote prebivalstva, razvoja turizma, rabe prostora itd. na oskrbovanem območju za obdobje od 30 do 50 let.

10.   člen

Za planiranje in projektiranje se uporabljajo naslednji normativi:

·    gospodinjstvo200 litrov na prebivalca na dan,

§   turizem                  200 litrov na posteljo na dan,

§   gostinstvo               20 litrov na gosta na dan,

§   javni uradi              20 litrov na zaposlenega na dan,

·    vojašnice              100 litrov na vojaka na dan,

·    šole                      10 litrov na dijaka na dan,

·    javni bazeni          300 litrov na kopalca na dan,

·    pekarne                150 litrov na zaposlenega na dan,

·    frizerski salon       100 litrov na zaposlenega na dan,

·    avtopralnice          200 litrov na auto,

§   mlekarne                  4 litre na liter mleka,

·    klavnice                300 litrov na glavo zaklane živine,

·    velika živina          30 litrov na glavo na dan,

·    mala živina           30 litrov na glavo na dan.

11.  člen

Za protipožarne namene (za gašenje in vaje) je predvidena poraba 0,2 do 0,5% od celotne porabe, če ni s projektom drugače določeno. Za gašenje posameznega požara pa minimalno 10 I/s iz dveh sosednjih hidrantov v trajanju dveh  ur.

Srednja dnevna poraba se za vse vrste porabnikov določa na osnovi navedenih normativov za obdobje enega leta in se deli s 365 dnevi.

Največja dnevna poraba se določi na podlagi srednje dnevne porabe, pomnožene s faktorjem 1,5.

Srednja in največja urna poraba glede na število prebivalcev se določi po naslednji tabeli:

12.  člen

Vodovodi morajo biti projektirani in izvedeni tako, da so pretočne hitrosti pri srednji porabi med 0,8 in 1,4 m/s, še primerno je območje med 0,5 in 2,0 m/s. Izjemoma je v določenih okoliščinah (npr. v primeru požara) dopustna najvišja hitrost pretoka do 3,5 m/s in najnižja 0,1 m/s.

V razvodnih vodovodih je možno, da v nekem določenem času ni pretoka. V primeru, ko pretok vode izostane za daljši čas in nastane možnost poslabšanja kakovosti vode, je treba za tak vodovod odrediti dodatno izpiranje. Količina vode za izpiranje naj bo enaka desetkratnemu volumnu vode vodovoda, ki ga izpiramo.

13.  člen

Minimalni tlak na mestu priključka pri pretoku nič je 1,5 bar.

Maksimalni tlak na mestu priključka pri pretoku nič je 6 do 7 barov.

Ob posebnih pogojih in v posameznih primerih sta navedena tlaka lahko tudi drugačna.

Dopustno odstopanje od povprečnih tlakov na posameznem odjemnem mestu je lahko 25% navzgor ali navzdol.

14.  člen

Pod pojmom toplotna zaščita vodovodov razumemo zaščito proti segrevanju in ohlajanju.

Vodovodi morajo biti zaščiteni proti toplotnim vplivom tako, da se temperature vode pri minimalnem pretoku ne spreminja za več kot 3 °C.

Vodovodi, ki potekajo po terenu, so praviloma vkopani v globini 1,5 m od dokončno urejenega nivoja terena do temena cevi, v prodnatih tleh pa najmanj 1.8 m

Vodovodi, ki potekajo v kolektorjih, morajo biti zaščiteni proti pojavu kondenzacije.

15.  člen

Vodovodi morajo biti zgrajeni po navodilih proizvajalcev cevi, in tako, da imajo zadostno trdnost za prenašanje statičnih in dinamičnih obremenitev, kar je treba na obremenjenih mestih dokazati z izračunom po standardu  ÖNORM B 5012, del 2. Lokacijsko naj bodo vgrajeni tako, da je v primeru okvare možen izkop s strojem, ki ima priključek za izkop širine najmanj 30 cm.

Na mestih, kjer zaradj objektivnih razlogov ni mogoče vgraditi vodovoda tako, da je možen strojni izkop, je potrebno vodovod položiti v zaščitno cev 2x premera. Dolžina zaščitnih cevi je odvisna od velikosti vodovoda (d, DN) in od materiala cevi. Praviloma naj bo zaščitna cev dolga do 30 m, za večje razdalje je priporočena izdelava kolektorja.

Trasa vodovoda pred vstopom v zaščitno cev in za izstop iz nje mora biti zamaknjena tako, da je možen izvlek cevi. Na določenih mestih je potrebna izvedba jaška na cevi ali na obeh straneh.

Zaščito pred močnim onesnaženjem  dosežemo:

·      z zadostnimi odmiki vodovoda od možnih virov onesnaženja,

·      z vgradnjo vodovoda v zaščitne cevi,

·      z glinenim nabojem.

Kadar ni možno izvesti učinkovite zaščite z navedenimi rešitvami,  zaščito  rešujemo od primera do primera različno.

16.  člen

Varovanje vseh vodovodnih objektov in naprav mora biti izvedeno tako, da ni možen pristop ali kakršnokoli škodljivo delovanje nepooblaščenih oseb ali živali.

Tehnično  varujemo vsa črpališča, prečrpalnice, vodohrane in razbremenilnike tako, da je možen nadzor vstopa na varovano območje. Vse ostale  naprave in objekte na omrežju (jaški, zaporne armature, zračniki itd.)  varujemo tehnično in samo v posebnih primerih tudi fizično, kar je treba posebej določiti.

3.2.  Dimenzije in materiali

17.  člen

Za vse vodovode, vključno s priključki,  uporabljamo cevi za nazivni tlak PN 12,5 bar. Po potrebi pa  uporabimo  tudi cevi za višji nazivni tlak (PN 16, PN 25).

18.  člen

Nazivne mere vseh elementov vodovodov (cevi, spojniki, armature) so izražene z nazivnim premerom DN, in sicer z:

·      DN  -  nazivni premer glede na notranji premer,

·      D     -  nazivni premer glede na zunanji premer.

V vodovodnih sistemih, ki so v upravljanju Komunale Kranjska  Gora, uporabljamo sledeče dimenzije:

DN: 20, 25, 32, 40, 50, 65, 80, 100, 125, 150.

d: 32, 40, 50, 63,75, 90, 110,140, 160.

19.  člen

Materiali, iz katerih so izdelani elementi vodovoda, vključno s tesnili, ki pridejo v stik z vodo, ne smejo glede fizikalnih, kemijskih ali mikrobioloških lastnosti vplivati na kakovost vode, kar mora biti potrjeno z ustreznimi dokazili.

Za nove vodovode in za obnovo obstoječih vodovodov, ki so enaki ali večji od DN 80 oziroma nad d 90,  uporabljamo izključno elemente vodovodov, izdelanih iz nodularne litine (NL) z natezno trdnostjo, ki ni nižja od 400 N/mm² .

Za priključne vodovode do vključno DN 50 oziroma d 63 pa lahko uporabljamo cevi iz polietilena (PE) z minimalno zahtevano trdnostjo 12,4 Mpa, v izjemnih primerih od DN 80 — 100  (izven cestnega telesa, sipka zemljina).

V izjemnih primerih lahko upravljavec odobri uporabo drugih vrst cevi, oziroma drugih materialov.

Vsi elementi vodovoda morajo biti ustrezno zaščiteni proti škodljivemu delovanju okolice (korozija, blodeči tokovi itd.) in pred vplivi vode (inkrustracija).

20.  člen

Deli vodovodov se morajo transportirati in skladiščiti tako, da se ne poškodujejo in ne pridejo v stik s škodljivimi snovmi. Odprtine cevi, spojnikov in armatur morajo biti zaprte. Deli vodovodov ne smejo biti onesnaženi z zemljo, blatom, odpadno vodo ali s škodljivimi snovmi. Če se temu ni mogoče izogniti, jih je treba pred vgradnjo očistiti. Vodovodni materiali se morajo skladiščiti po navodilih proizvajalca, kar velja tudi za deponirani material pred vgradnjo na gradbišču. Nepravilno skladiščen material se ne sme vgraditi.

3. 3.  Križanje in prečkanje vodovodov

21.  člen

Pri križanju vodovoda z drugimi podzemnimi napeljavami vodovod načeloma poteka horizontalno (brez vertikalnih lomov). Križanja morajo potekati pravokotno, izjemoma je lahko kot prečkanja osi vodovoda in osi druge podzemne instalacije med 45^o in 90^o.

V izjemnih primerih  teme cevi do DN 200 lahko spustimo  do globine 1 m pod drugo podzemno napeljavo, vendar ne globlje kot 4 m pod koto dokončno urejenega nivoja terena, ali pa jih dvignemo nad njo, vendar največ do višine 1,20 m pod koto dokončno urejenega nivoja terena.

V vsakem primeru spremembe smeri vodovoda v vertikalni smeri, je treba ugotoviti možnost nastanka zračnih čepov ali usedanja sedimentov ter predvideti in izvesti ustrezno odzračevanje oziroma čiščenje vodovoda.

V vseh primerih, ko je prečkanje izvedeno z uporabo zaščitnih cevi, mora biti izvedba takšna, da za potisk ali izvlek prazne vodovodne cevi ni potrebna sila, večja od 8 kN.

Na območjih, kjer obstaja nevarnost onesnaženja in so kot zaščita predvidene zaščitne cevi, se morajo preizkusiti  glede vodotesnosti.

22.  člen

Vertikalni odmiki med vodovodi in drugimi podzemnimi napeljavami, merjeno od medsebojno najbližjih sten vodovoda in drugih komunalnih napeljav, ne morejo biti manjši od odmikov, pogojevanih v naslednjih točkah.

23.  člen

V primerih križanja, ko je vodovod pod kanalizacijo, morajo biti izpolnjene sledeče zahteve:

·      vodovod mora biti vgrajen v zaščitni cevi,

·      ustji zaščitne cevi morata biti odmaknjeni od zunanje stene cevi kanalizacije, najmanj 2,0 m na vsako stran,

·      v primeru možnosti kontrole drenirane vode sta ustji zaščitne cevi lahko odmaknjeni od zunanje stene cevi kanalizacijo 0,8 m na vsako stran,

·      v izjemnih primerih je vodovod lahko zaščiten, po dogovoru z upravljavcem, tudi drugače (PVC folija, glinen naboj),

·      vertikalni odmik od temena zaščitne cevi do temelja kanala je najmanj 0,3 m;

24.  člen

V primerih križanja, ko je vodovod pod toplovodom, morajo biti izpolnjene sledeče zahteve:

·      vodovod mora biti vgrajen v zaščitni cevi,

·      ustji zaščitne cevi morata biti odmaknjeni od zunanje stene cevi toplovoda najmanj 1 m na vsako stran,

·      vertikalni odmik (od temena zaščitne cevi do spodnjega dela telesa toplovodne napeljave) je najmanj 0,3 m;

25.  člen

V primerih križanja, ko je vodovod pod plinovodom, komunikacijskimi kabli ali elektro kabli, morajo biti izpolnjene sledeče zahteve:

·      plinovod, PTT kabli in elektro kabli morajo biti vgrajeni v zaščitni cevi,

·      ustji zaščitne cevi morata biti odmaknjeni  od zunanje stene cevi vodovoda, najmanj 0,5 m na vsako stran,

·      vertikalni odmik je najmanj 0,5 m.

26.  člen

V primerih, ko je vodovod nad kanalizacijo na območju vodoprepustnega zemljišča, morajo biti izpolnjene sledeče zahteve:

·      vertikalni odmik je najmanj 0,3 m,

·      zaščita  izvedemo  s folijo.

27.  člen

V primerih, ko je vodovod nad kanalizacijo na območju vodoneprepustnega zemljišča morajo biti izpolnjene sledeče zahteve:

·      v tem primeru vodovoda ni obvezno treba vgraditi v zaščitno cev,

·      vertikalni odmik je najmanj 0,6 m,

·      v primeru, da je odmik manjši od 0,6 m, mora biti vodovod vgrajen v zaščitno cev;

28.  člen

V primerih, ko je vodovod nad toplovodom, morajo biti izpolnjene sledeče zahteve:

·      toplovod mora biti toplotno izoliran, debelina izolacije mora zadostiti zahtevam, navedenim v drugih poglavjih tega pravilnika,

·      vertikalni odmik je najmanj 0,4 m;

29.  člen

V primeru, ko je vodovod nad plinovodom, komunikacijskimi kabli ali elektrokabli, mora biti izpolnjena sledeča zahteva:

·      vertikalni odmik je najmanj 0,5 m.

30.  člen

Za vse vrste odmikov od 23. do 29. člena lahko v izjemnih primerih upravljavec določi in odloči drugače.

31.  člen

Potek vodovoda mora biti usklajen z izvedbo nosilne konstrukcije in vozišča. Padec oziroma vzpon vodovoda mora biti usklajen s potekom drugega dela vodovodne instalacije pred mostom in za njim. Najvišji del vodovoda naj bo lociran na eni od brežin, tam, kjer se vodovod  spusti v zemljino. Na tem mestu je treba predvideti jašek z vgrajeno opremo za odzračevanje in dozračevanje (preprečitev nastanka vakuuma). Le v izjemnih primerih, ko ni možno izvesti odzračevalnega jaška v brežinah, je lahko  odzračevanje načrtovano v sredini razpona mostu. Jašek mora biti v kateremkoli primeru izvedbe ustrezno velik za vzdrževanje opreme in dostopa do nje. Vzdrževalni službi mora biti zagotovljen neoviran dostop do jaška. Jašek mora imeti drenažo in mora biti toplotno izoliran (v primeru izvedbe v mostni konstrukciji). Vodovod mora potekati pod mostno konstrukcijo na zunanji ali notranji strani nosilca mostu, odvisno od drugih zahtev prilagojeno tem zahtevam.

32.  člen

Predvideti je treba pritrjevanje (obešanje) vodovoda na mostno konstrukcijo. Pri izbiri trase in načina pritrjevanje je treba upoštevati minimalni potrebni prostor za montažo na obeh straneh vodovoda (vsaj 0,5 m). Glede na tip konstrukcije mostu je treba predvideti fiksno točko in drsne podpore (konzole) vodovoda ter upoštevati možne maksimalne raztezke in pomike mostne konstrukcije v odvisnosti od temperaturnih in drugih pomikov mostne konstrukcije. Vodovod mora biti izveden in pritrjen tako, da bodo preprečeni vplivi drugih instalacij in konstrukcij nanjo. Vzdolžne pomike, ki jih povzročijo raztezki konstrukcije, je treba ustrezno kompenzirati. Konzole morajo preprečevati vse neustrezne prečne pomike vodovoda.

Predvideti je treba tipske montažne elemente za pritrjevanje vodovoda na mostno konstrukcijo, ki omogočajo hitro in preprosto montažo na dokončno zgrajeni objekt mostu ter časovno ne ovirajo izvajanja gradbenih del.

Vodovod, ki poteka pod mostno konstrukcijo, mora biti toplotno izoliran, uporabijo naj se predizolirane cevi. Predvidijo naj se cevi z zaščitnim plaščem.

Posebej je treba obdelati prehoda vodovoda v zemljo.

Pri novih mostovih naj bo praviloma predvideno polaganje vodovoda v kineto.

33.  člen

Pri podzemnem prečkanju vodotoka  cevi polagamo v kovinskih zaščitnih ceveh  v izkopane jarke na dnu vodotoka. Način izkopa, polaganje vodovoda in zasip so odvisni od vrste vodotoka (širina, globina, velikost pretoka itd.) in oblike ter vrste terena brežin (strmi, položni, raščen teren, plazovit teren itd.).

S primerno izbranim načinom polaganja vodovoda (s potiskanjem; s polaganjem celotnega vodovoda, ki je sestavljen na bregu; s pomočjo pontona ali samostojno plavajočega vodovoda in potopitve itd.) je možno izvajati podzemno prečkanje praktično za vse velikosti vodovodov ter za velike razdalje (100 m in več) odvisno od razpoložljive opreme, ki je potrebna za tovrstno delo.

Vsako podzemno prečkanje vodotoka je treba načrtovati posebej. Pri tem je treba upoštevati navodila proizvajalcev cevi in izkušnje podjetij, ki to dela opravljajo.

34.  člen

Podzemno prečkanje mestnih lokalnih cest se praviloma izvaja brez uporabe zaščitnih cevi, če je vodovod vgrajen v globini, ki jo proizvajalec cevi predpisuje glede na statične in dinamične obremenitve.

3.4. Horizontalni odmiki (svetli) vodovodnih vodovodov od drugih komunalnih napeljav in objektov

35.  člen

Minimalni odmik od spodnjega robu podzemnih temeljev ali podzemnih objektov ne sme biti manjši od 1,5 m, merjeno po horizontalni kateti pravokotnega trikotnika, ki ima začetek 30 cm pod dnom cevi v osi vodovoda in oklepa z diagonalo, ki se konča na robu temelja ali objekta, kot 35°.

Minimalni odmik od greznic ali drugih deponij s škodljivimi vodotopnimi substancami, za katere je potrebna prisilna drenaža med vodovodom in virom onesnaženja na globini, ki zagotavlja, da vodovod ne pride v stik z onesnaženo izcedno vodo, je:

·      na vodoprepustnem terenu                       5 m,

·      na vodoneprepustnem terenu                   7 m,

·      v primeru, ko tak odmik ni možen, pa zaščito naredimo  z lovilno folijo.

Minimalni odmik od dreves in okrasnega grmičevja je:

·      od dreves                                                2 m,

·      od okrasnega grmičevja                           1 m.

V primeru, ko  vodovod vgrajujemo v kolektor, ga vgradimo v spodnjo polovico kolektorja. Vodovod mora biti zaščiten proti nastajanju kondenzata.

Kolektor mora imeti izveden odtok vode, ki je dimenzioniran tako, da, lahko odvede najmanj 50% količine povprečnega pretoka vode v vodovodu.

Kolektor mora imeti rešilne izhode, ki v primeru poplavitve omogočajo rešitev  eventualno prisotnih oseb v kolektorju.

Druge instalacije, ki so nameščene v kolektorju, morajo biti zaščitene proti vplivu vode pri eventualni poplavitvi  kolektorja.

Odmiki napeljav (svetli), ki potekajo vzporedno z vodovodom

Horizontalni odmiki, določeni v točkah 3.4.1. in 3.4.2., so v posebnih primerih in v soglasju z upravljavci posameznih komunalnih vodov lahko tudi drugačni, vendar ne manjši kot jih določa standard SIST EN 805 v točki 9.3.1., in sicer:

·      horizontalni odmiki od podzemnih temeljev in podobnih naprav naj ne bodo manjši od 0,4 m,

·      horizontalni odmiki od obstoječih (drugih) podzemnih napeljav naj ne bodo manjši od 0,4 m

·      v izjemnih primerih, ko je gostota podzemnih napeljav velika, odmiki ne smejo bite manjši od 0,2 m.

Posebno je treba paziti, da med izkopom zagotovimo  stabilnost obstoječih naprav in podzemnih napeljav.

3.5.  Jaški

36.  člen

Za potrebe obratovanja vodovodnega sistema na vodovodno omrežje vgrajujemo jaške, in sicer za nameščanje armatur, ki služijo za zapiranje, odzračevanje, izpiranje, regulacijo, merjenje, nadzor itd.. Glede na navedeno delimo jaške na:

·      jaške za vodovodne armature, ki služijo za zapiranje, regulacijo, zračenje, čiščenje, zmanjševanje tlaka itd.  (armaturni jaški),

·      jaške za nameščanje kontrolnih in merilnih naprav  (merilni jaški),

·      jaške za nameščanje vodomerov  (vodomerni jaški).

37.  člen

Vstopna odprtina je standardnih dimenzij: 600 x 600 mm ali 800 x 800 mm z deljivim pokrovom, glede na velikost elementov, ki so vgrajeni v jašku.

Na mestu vstopne odprtine je vgrajena vstopna lestev -  kovinska  iz nerjavečega materiala.

Vstopna lestev mora biti izvedena v nedrseči obliki, pokrovi na jaških so LTŽ, z nosilnostjo, ki ustreza pričakovanim obremenitvam na mestu objekta.

Obstoječi pokrovi na talnih vodomernih jaških v zgradbah oziroma strojnicah so ponavadi iz rebraste pločevine, ki je ustrezno ojačana in ima toplotno izolacijo. Tovrstni pokrovi so lahko eno-, dvo- ali tridelni. Pokrov ali del pokrova, ki se samostojno dvigne, ne sme biti težji od 20 kg.

Izvedba in vgradnja pokrovov mora biti takšna, da pokrovi onemogočajo dostop meteorne vode v jašek.

Pokrovi jaškov, ki se zaklepajo, morajo biti toplotno izolirani, iz nerjavečega materiala in z zaščito zaklepnega mesta.

Pri zunanjih jaških v katerih se pojavlja talna voda, vgrajujemo zaporne armature (zasuni, lopute) z vertikalnim vretenom oziroma osjo, ki mora imeti nad vretenom oziroma osjo armature vgrajen pokrov cestne kape tako, da je možna regulacija armature brez vstopa v jašek.

Vsi jaški morajo imeti pod vstopno odprtino, v dnu, izdelano poglobitev, ki služi za črpanje vode iz jaška. Velikost poglobitve naj bo 40x40x40 cm, izdelana mora biti tako, da ne ogroža statike temeljev jaška. Poglobitev mora biti pokrita s pohodno rešetko.

V primeru, ko velikost vstopne odprtine ne zadošča za zamenjavo največjega elementa, ki je vgrajen v jašku,  mora biti stropna konstrukcija jaška narejena iz montažnih armiranobetonskih gredic širine največ 50 cm, izdelanih iz betona MB 30, ki imajo vgrajena najmanj dva elementa za dviganje.

Izven voznih površin in na vodoprepustnih terenih  izdelamo jaške brez betonskega dna (nasutje dna z gramozom ali prodcem prane granulacije 4 - 8 mm), v voznih površinah in na vodonepropustnih terenih pa z betonskim dnom.

Jaški v terenih s talno vodo morajo biti praviloma vodotesni. Vstopna odprtina jaška mora biti nad nivojem talne vode.

Nad ploščo jaška mora biti najmanj 20 cm nasutja. Prehod vodovoda skozi steno jaška mora biti izdelan vodotesno in elastično tako, da dopušča potrebne horizontalne in vertikalne premike vodovoda glede na steno jaška.

Razdalja med zadnjo prirobnico in steno jaška mora biti na obeh straneh najmanj 12 cm, oziroma je vezana na premer cevi in se povečuje z višanjem in zmanjšuje z manjšanjem.

V izrednih primerih nevarnosti za življenje Ijudi pa je potrebno urediti ustrezno prezračevanje jakov.

Jaški v terenu z visoko talno vodo morajo biti zavarovani pred premiki zaradi vzgona.

38.  člen

Dimenzije in lokacije jaškov za vodovodne armature in kontrolno-merilne namene so določene s projektom, ki mora poleg drugih pogojev upoštevati še naslednja določila:

·      višina jaška, merjena od dna do spodnje strani stropne konstrukcije, mora biti najmanj 1,85 m, s tem, da je zgornji rob najvišjega dela spojnika ali armature najmanj 50 cm pod stropom.

·      širina jaška mora biti takšna, da je razdalja med zunanjim robom največjega spojnika ali armature in steno jaška na strani vstopne in izstopne odprtine najmanj 30 cm,

·      dolžina jaška je seštevek dolžin vseh v jašek vgrajenih armatur in spojnikov, povečana za najmanj 30 cm. Vodomerni jaški so obdelani v poglavju merilna mesta.

Dimenzije jaškov, ki lahko služijo kot priporočilo pri projektiranju.

Vgradnja tipskega vodomernega jaška, različnih proizvajalcev se lahko izvede, če jašek omogoča vzdrževanje vodovoda, preprečuje zamrznitev in na njegovo kvaliteto ni reklamacij s strani uporabnikov.

3.6.  Označevanje vodovodnih armatur

39.  člen

Vodovodne armature in podzemni hidranti, vgrajeni v vodovodnem omrežju, morajo biti označeni z označevalnimi tablicami.

Označevalne tablice morajo biti nameščene na vidnem mestu v bližini vgrajene armature, na višini najmanj 1,8 m^l. Označevalne tablice morajo biti pritrjene na fiksne objekte. Oddaljenost tablice od vgrajene armature, ki jo tablica označuie, naj bo do 15 m.

Označevalne tablice nameščamo:

·      na zid zgradb,

·      na drog javne razsvetljave ali na drog elektronapeljave, po dogovoru z upravljavcem,

·      na samostojen drog, ki je namenjen samo za namestitev označevalne tablice za vodovod.

Koordinate oddaljenosti armatur od označevalne tablice pa so za vse armature enake in določajo vstopno odprtino jaška oziroma cestne kape, vgrajene v krovno ploščo jaška.

40.  člen

Na označevalnih tablicah so, poleg koordinat oddaljenosti armature ali podzemnega hidranta od označevalne tablice, navedeni še podatki o vrsti armature in o velikosti vodovoda. Eno polje je namenjeno vpisu podatkov o napravi, ki lahko služi za evidenco po katastru ali se uporabi za kodiranje (šifriranje) armatur v vodovodnem sistemu.

Za označevanje vodovodnih armatur in podzemnih hidrantov uporabljamo označevalne tablice po standardu, ki določa mere, obliko, vsebino in izvedbe označevalne tablice.

Za označevanje vodovodnih armatur se uporabljajo označevalne tablice po standardu SIST 1005 "Označevalne tablice za vodovode".

Za označevanje podzemnih hidrantov uporabljamo označevalne tablice po DIN 4066, "Označevalne tablice za protipožarno zaščito, tablice za označevanje podzemnih hidrantov".

Pred pričetkom zime pa moramo posamezne hidrante označiti s cestnimi koli z modrim vrhom, da jih plužne enote ne poškodujejo, ter da jih upravljavec vodovoda lahko v primeru večjih snežnih padavin tudi poišče in očisti.

3.7.  Objekti in naprave

41.  člen

(vodni viri)

Vodni vir je rezervat vode, ki ga uredimo za organizirano preskrbo s pitno vodo. Za to območje je predpisan  režim varovanja, cona najstrožjega režima pa je določena  s hidrogeološkim poročilom.

42.  člen

(zajetja)

Zajetje je gradbeni objekt, s pomočjo katerega  higienično zajemamo vodo za javno preskrbo prebivalstva s pitno vodo. Glede na tip vodnega vira ločimo naslednje vrste zajetij:

·      točkovno zajetje studencev in podzemnih kraških voda,

·      drenažno zajetje površinskih voda preko prodnatih slojev,

·      zajetje podtalnice preko vodnjakov,

·      globinsko zajetje v razpokanih kameninah preko vrtin,

·      površinska akumulacija.

43.  člen

(črpališča in prečrpališča)

Predvidena črpališča in prečrpališča morajo biti minimalnih tlorisnih dimenzij, nujnih za vgradnjo potrebne opreme. Objekt je lahko nadzemne ali podzemne izvedbe, zidan ali izdelan iz lahkih montažnih elementov, postavljen na betonski temelj, streha klasična dvokapnica ali betonska plošča. Objekt mora zadostiti arhitektonsko - urbanističnim pogojem glede vklopa v prostor. Urejen mora biti odvod padavinske vode. Pri podzemnem jašku veljajo zahteve, opisane v poglavju JAŠKI. Pri podzemni izvedbi je treba predvideti minimalno vstopno odprtino za transport in montažo opreme, zagotoviti je treba vnos agregata, drenažo jaška z iztokom v odvodni kanal, gretje in prisilno prezračevanje jaška. Če je odvodni kanal položen višje od jaška in ni možno zagotoviti drenažnega odtoka, je treba predvideti  črpalko, ki se vklaplja glede na nivo vode v jašku.

Zmogljivost črpalnega agregata mora biti določena na podlagi srednje urne porabe, maksimalne urne porabe ter požara. V primeru, ko je požarna varnost zagotovljena iz drugih virov, se zmogljivost črpališča in prečrpališča ustrezno zmanjša.

Predvideni agregat naj bo sestavljen iz ustreznega števila frekvenčno reguliranih črpalk za srednjo in maksimalno porabo in iz dodatne črpalke za potrebe požara. Agregat naj bo kompaktne izvedbe, predviden za vgradnjo na betonski podstavek in opremljen z osnovno armature in tlačnimi senzorji ter s tlačno posodo ustreznega volumna.

V objektu je treba predvideti vse cevne povezave, vključno z obtočnim vodom. Predvideti je treba vse potrebne zaporno in varovalno opremo črpalk, zaporno

armaturo na dotoku in iztoku, varovalno opremo za preprečitev hidravličnih udarov, opremo za preprosto montažo in vgradnjo delov opreme, opremo za preprečevanje vibracij, opremo za preprečitev previsokih tlakov v sistemu in opremo za merjenje parametrov.

Za potrebe sanitarne službe mora biti predvideno ustrezno odjemno mesto za odvzem vzorcev vode, locirano za črpalnim agregatom.

V objektu je treba predvideti vgradnjo elektroopreme za pogon naprav, razsvetljavo, ogrevanje in prezračevanje, opremo za nadzor delovanja in brezžični prenos podatkov v nadzorni center. Za telemetrijsko posredovanje podatkov je potrebno predvideti postavitev antene na nadzemni objekt oziroma na predvideni lokaciji.

Dovod električne energije do predvidenega objekta mora biti usklajen z razpoložljivimi možnostmi elektrodistributerja. Izbiro  zagona naprav je treba predvideti v skladu z razmerami elektroomrežja.

Priključna elektro omara z meritvami mora biti predvidena v ustrezni izvedbi in stopnji zaščite glede na načrtovano  zasnovo objekta. Nameščena  mora biti na mestu, dostopnem elektrodistributerju.

Na lokaciji objekta je treba predvideti prostor za vozila vzdrževalne službe in za dovoz do objekta.

Na podlagi znanih podatkov obstoječe in predvideno porabe je potrebno:

·      hidravlično dimenzionirati črpalke in opremo,

·      hidravlično dimenzionirati delovne in maksimalne parametre,

·      izdelati diagram karakteristik črpalk v samostojnem in paralelnem delovanja,

·      določiti zaščitno opremo na podlagi maksimalnih parametrov,

·      izdelati navodila za  predvideno delovanje (min - max pretoki, min - max  tlaki, razbremenitev maksimalnih tlakov, varnostni parametre agregata, nivo poplavitve pri vkopanih jaških).

Po končanih montažnih delih je treba za instalacije v črpališču oziroma prečrpališču izvesti tlačni preizkus. Lahko ga izvedemo  z omrežjem ali ločeno. Definirati je treba čas trajanja preizkusa, zapisnik in kriterij uspešnosti.

Po uspešno opravljenem tlačnem preizkusu  naredimo poskusni zagon naprav pod predvidenimi pogoji delovanja v sistemu. Pri poskusnem zagonu  simuliramo vse pogoje delovanja in ekstreme (zau­stavitve, maksimalne obremenitve ipd.) ter pri tem kontroliramo  delovanje naprav.

44.  člen

(vodohrani)

Pri vodohranu morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:

·      funkcija, oblika, prostornina in način gradnje, ki zagotavlja 100 % neprepustnost vodnih celic,

·      način dostopa do vodohrana z vozili za vzdrževanje, zavarovanje dostopa pred nepoklicanimi,

·      vodohran naj ima vsaj dve ločeni vodni celici,

·      dovod električne energije mora biti v skladu s predpisi, ki veljajo za vlažne in mokre prostore,

·      način prezračevanja vodohrana (naravno ali prisilno),

·      toplotna in hidroizolacija,

·      način osvetlitve notranjosti objekta, vodnih celic ter dostopov v celice

·      način obratovanja vodohrana oziroma črpališča, avtomatska regulacija gladine, prenos podatkov o gladini vode do črpališča oziroma nadzornega mesta,

·      način varovanja prelivanja vode (regulacijski ventil - električni ali s plovcem ipd.),

·      preprečena mora biti kondenzacija na stenah vodnih, vstopnih in armaturnih celic,

·      zračniki morajo biti projektirani tako, da je onemogočen vnos škodljivih substanc v vodne celice, priključeni morajo biti na drenažno cev,

·      vse odprtine (razen vrat) morajo biti zaprte z mrežico iz nerjavečega jekla,

·      vodne celice morajo biti vodotesne, kar dokazuje preizkus vodotesnosti,

·      dostop do vodnih celic iz predprostora mora biti narejen tako, da vzdrževanje poteka varno in brez težav

·      premazi vodnih celic morajo izpolnjevati sanitarno higienske pogoje,

·      iztočni vodovod mora biti opremljen s pipo za jemanje vzorcev na dostopnem mestu,

·      armature v objektu morajo biti odporne proti koroziji,

·      protiležni vodohrani naj bodo na dotočno - iztočnem vodovodu opremljeni z dvosmernim merilcem pretoka,

·      način izvedbe odvodne kanalizacije za vodo iz praznotoka in čiščenja objekta,

·      v vodohran mora biti vgrajena vsa oprema v skladu s predpisi o varstvu pri delu.

Prostornino vodohrana je treba določiti na podlagi:

·      fluktuacije vode v dnevu največje porabe vode,

·      20 % dodatka za nujno potrošnjo (motnje pri obratovanju),

·      požarne rezerve za minimalno 2 uri gašenja.

45.  člen

(zajem podtalnice z vodnjaki)

Objekti, narejeni z namenom raziskave, meritve in izkoriščanja podtalnice, so:

·      raziskovalne vrtine,

·      piezometri,

·      vodnjaki.

Raziskovanje in vrtanje vrtin nad 10 m globine je uvrščeno  med rudarska dela.

Za opravljanje tehničnih in varstvenih ukrepov pri  rudarskih delih je treba poleg splošnih upoštevati tudi tehnične predpise:

·      za dela na površini,

·      pri podzemnih delih,

·      pri prevozu v podzemnih prostorih in na površini,

·      druge tehnične in varstvene predpise.

Kadar so rudarska dela narejena za podzemne objekte, ki niso namenjeni  raziskovanju oziroma izkoriščanju  mineralnih surovin, je potrebno upoštevati tudi vse tehnične in druge predpise, ki so določeni v Zakonu o graditvi objektov.

Pri posegih v vode se ne sme spremeniti nivo gladine ali smer površinskih  ali podzemnih voda ali naravno kroženje vode in vodnatost tako, da bi bilo ogroženo:

·      preskrba s pitno vodo,

·      naravne danosti za obstoj rastlinstva in živalstva v vodi, na vodnih in z njimi povezanih zemljiščih, odtočne razmere,

·      prostorska in časovna razporeditev voda,

·      kakovost in količina podzemnih voda.

Rudarska dela   načrtujemo in izvedemo v okviru tehnične dokumentacije.

V tehnično dokumentacijo sodijo:

·      rudarski projekti,

·      rudarski načrti,

·      geološka dokumentacija,

·      dokumenti o vplivu rudarskih del na okolje.

Pri rudarskih delih, ki niso neposredno povezana z raziskovanjem ali izkoriščanjem mineralnih surovin,  uporabljamo tudi dokumentacijo, ki jo določa Zakon o graditvi objektov.

Geološka dokumentacija za rudarska dela, ki niso neposredno povezana z raziskovanjem ali izkoriščanjem mineralnih surovin, mora vsebovati ustrezno geološko karto v merilu 1 : 5000 do 1: 25000 s karakterističnimi profili.

Na podlagi poznanih hidrogeoloških pogojev terena ali na podlagi raziskovalne vrtine geolog ali hidrogeolog predlaga (glede na vrsto kamnine, pojavljanje vodonosnih plasti in želene globine) način vrtanja.

Vrtamo lahko na jedro ali z izpiranjem.

Hitrost vrtanja je odvisna od vrste kamnine in od njenih lastnosti.

Naročnik določi predvideno globino in premer vodnjaka. Izvajalec del na podlagi pričakovanih geoloških pogojih in glede na opremo, s katero razpolaga, pripravi program vrtanja.

Med vrtanjem izvajalec vodi dnevnik vrtanja.

Pred vrtanjem je nujno urediti gradbišče, kjer poteka vrtanje. Vrtalne garniture poganja elektrika ali dizelsko gorivo. Posebni varstveni ukrepi morajo biti upoštevani pri skladiščenju in pretakanju dizelskega goriva, da ne pride do onesnaženja podtalnice.

Varstveni ukrepi se morajo upoštevati tudi pri vrtanju, da ne pride do onesnaženja podtalnice. Varstveni ukrepi morajo biti predpisani v delovnem nalogu za izdelavo vrtine.

Pomembne zahteve pri izdelavi vrtine so, da je os vrtine ravna, da ni poševna in da je prerez vrtine okrogel. Če to ni izpolnjeno, nastanejo težave pri cevljenju vrtine, pri vgradnji črpalke in pri črpanju podtalnice.

Za vrtine, katerih globina je več kot 30 m, je dovoljeno odstopanje od vertikale za 2/3 svetle odprtine vrtine na tej globini.

Za zajem podtalnice se redko vrtajo globine, večje od 150 m, zaradi visokih stroškov izdelave tako globokih vrtin. Vgrajevanje cevi je zahtevno in potrebuje veliko časa.

Svetla odprtina vodnjaka se določi glede na kamnine, v kateri  vrtamo, glede na želeno globino, na debelino filtrskega zasipa, na želeno obdelavo vrtine, glede na črpano količino vode, dimenzije potopne črpalke itd.. Pri manjših količinah zajema podtalnice je profil vrtanja do 300 mm, pri količinah 10 - 30 I/s pa nad 350 mm. Profil vrtine se spreminja z globino in ni konstanten.

Vodnjak, namenjen  črpanju  in izkoriščanju vode, je opremljen s filtrskimi cevmi. Filtrske cevi  vgradimo, glede na rezultate vrtanja in hidrogeološko poročilo, v globinah, kjer nastopajo vodonosni sloji, v katerih želimo zajeti podtalnice. Filtrske cevi morajo imeti majhen filtrski upor, biti morajo odporne proti inkrustaciji in koroziji, imeti morajo mehansko trdnost in biti primerne za koriščenie vode za pitje. To pomeni, da ne smejo imeti kemijskih in toksičnih vplivov na vodo, ki jo  črpamo.

Od zgornjega roba filtrske cevi do vodnjaške glave oziroma sidrne plošče v strojnici vodnjaka oziroma v conah, kjer ni podtalnice, ali ne želimo zajema podtalnice,  vgradimo  polne cevi. Vodnjak je zaključen z vodnjaško glavo, ki preprečuje vnos snovi in dotekanje površinske vode v vodnjak. Sidrišče cevovoda mora biti vzdignjeno 10 cm od tal strojnice. Nanjo je priključen dovodni cevovod, ki odvaja načrpano vodo naprej v omrežje.

Med steno vrtine in filtrskimi cevmi  vgradimo filtrski zasip, ki zadržuje večje delce, da ne zamašijo filtrskih cevi. Granulacijo filtrskega zasipa določimo glede na teren, v katerem je narejena vrtina in glede na filtrske cevi, ki jih bomo uporabili.

Skladiščenje filtrskega zasipa na gradbišču je podvrženo določenim varstvenim ukrepom. Skladiščiti  ga moramo na gosti podlogi in pokriti s folijo. Pred vgradnjo ga dezinficiramo  s klorovo vodo.

Predvideti moramo  vgradnjo črpalk s potopnim elektromotorjem, prigrajenim pod črpalno stopnjo oziroma sesalnim košem, konstrukcija črpalnega dela pa je predvidena za vgradnjo v ozke vrtane vodnjake.

lzbira črpalke mora ustrezati geometrijskim in hidravličnim parametrom narejenega  vodnjaka (ugotovljeni intenzivnosti stalnega dotoka, stalna potopitev sesalnega dela črpalke mora ustrezati minimalno potrebnim pogojem, ki zagotavljajo stabilno delovanje črpalke izven področja vplivov kavitacije).

Največji premer črpalke, ki jo vgradimo v določen vodnjak, mora biti vsaj 120 mm manjši od premera vodnjaka. Zagotavljati mora predvideni tlak v sistemu. Konstrukcija črpalke mora ustrezati predvidenim pogojem delovanje (možnost prisotnosti peska v črpani vodi, neprekinjeno obratovanje).

Premer črpalke mora biti ustrezen glede na premer vodnjaka, za hlajenje potopnega elektromotorja mora biti zagotovljen stalen obtok vode z ustrezno hitrostjo, ki je pogojena s tehničnimi karakteristikami črpalke. Če ta pogoj ni izpolnjen, je treba predvideti opremo za zagotovitev takšnih razmer (oplaščenje črpalke in elektromotorja).

Črpalka mora biti opremljena s sesalnim povratnim ventilom, vgrajenim nad hidravlično črpalno stopnjo.

Črpalka in elektromotor morata biti izdelana iz ustreznih materialov. Rotorji črpalke morajo biti izdelani iz visoko kvalitetnih materialov, ki so odporni na korozijske in abrazijske vplive med obratovanjem.

Karakteristike črpalke morajo biti pred vgradnjo testirane, biti morajo ustrezne in imeti izdano testno poročilo, prav  tako mora biti črpalka dinamično uravnotežena po veljavnih standardih ter imeti certifikat.

Različni materiali v črpalnem agregatu v medsebojnem kontaktu ne smejo tvoriti galvanskih členov. Potopni elektromotor mora biti standardne izvedbe. Zaganjanje elektromotorja mora biti predvideno tako z mehkim zagonom, kot z zagonom zvezda-trikot (dva dovodna kabla), temu primerna mora biti ustrezne stopnja izolacijske trdnosti navitja.

Objekt vodnjaka je prostor nad vrtino vodnjaka, predviden za vgradnjo armature, tlačnih cevovodov, merilnoregulacijske opreme, elektrokrmilne opreme, opreme za odvzem vzorcev in opreme za drenažo tlačnega vode.

Objekt vodnjaka je praviloma polovično vkopan podzemni armiranobetonski objekt z vstopom po stopnicah s strani, v posebnih primerih je to lahko tudi nadzemni objekt, zidan ali izdelan iz lahkih montažnih elementov. Pri podzemnem objektu veljajo splošne zahteve, opisane v poglavju JAŠKI, pri nadzemnem objektu pa splošne zahteve, opisane v poglavju OBJEKTI IN NAPRAVE.

Objekt mora biti narejen tako, da omogoča ustrezen razpored opreme in dostop do vsakega dela opreme, minimalni prehodi morajo biti vsaj 0,8 m.

V krovni plošči podzemnega objekta mora biti predvidena montažna odprtina s pokrovom, velikost odprtine mora biti minimalno 800 x 800 mm oziroma prilagojena tehnološkim zahtevam montaže. Vsi pokrovi morajo ustrezati  možnim  maksimalnim obremenitvam na določeni lokaciji.

Dimenzije objekta (tloris in višina) morajo biti ustrezne za manipulacijo črpalnega agregata (dolžina in širina) pri demontaži črpalke in elektromotorja in pri  opravljanju manjših montažnih posegov. Objekt mora imeti ustrezno drenažo s poglobitvijo za drenažo dela tlačnega cevovoda.

Ob objektu mora biti predviden plato ustrezne nosilnosti za postavitev mobilnega dizel agregata. Do platoja mora biti urejen ustrezen dostop.

Za delovanja črpalke, za varovanje povratnega toka in za zaščito delovanja mora biti vgrajena naslednja armature:

·      na kolenu tlačnega voda pri prehodu iz vertikale vodnjaka v horizontalo je treba vgraditi odzračno - dozračno armaturo, tudi na vseh naslednjih lomih cevovoda mora biti predvidena odzračevalna garnitura,

·      v primerih predvidene  (možne) povečane vsebnosti peska v črpani vodi je treba predvideti vgradnjo oziroma priključke in zaporno armaturo za vgradnjo avtomatskega filtra,

·      predvideti je treba varnostno armaturo za zaščito sistema proti pojavom hidravličnega valovanja in udara, vgrajena mora biti tako, da je možna izločitev iz delovanja in servisiranje, odtok pa speljan v drenažni iztok oziroma nazaj v vodnjak,

·      predvideti je treba mesto priključitve naprave za dezinfekcijo (po potrebi pozneje),

·      za merjenje pretoka je treba vgraditi ustrezni merilnik pretoka, zagotovljeni morajo biti tehnični pogoji za natančnost meritev (minimalno potrebni del ravnega cevovoda, brez elementov motenj pred predvideno vrsto merilnika pretoka in za njo),

·      za bolj preprosto montažo in demontažo opreme je treba na ustreznih mestih predvideti demontažne kose preproste izvedbe,

·      vodenje zaporno armature mora biti ročno in z elektropogonom z indikacijo položaja ter možnostjo daljinskega upravljanja,

·      pred iztokom v vodovodni sistem,

·      predvideno mora biti odjemno mesto za jemanje vzorcev,

·      vsa oprema mora biti izdelana in atestirana po veljavnih standardih.

Tlačni cevovodi v vodnjaku morajo biti predvideni za ustrezni tlačni razred, višji od maksimalnega delovnega tlaka črpalke.

Dolžine posameznih segmentov naj bodo standardne (fazonski kosi) in tipizirane (0,5 m, 1 m, 1,5 m, 2 m, 2,5 m oziroma največ 3 m) glede na razpoložjiv prostor nad vodnjakom, namenjen za montažo in demontažo.

Spajanje cevi naj bo prirobnično, spojni material odporen proti koroziji in drugim vplivom.

Cevi morajo imeti naslednje karakteristike:

·      hidravlično ugodne cevi brez možnosti inkrustracije (usedanja na stene cevi),

·      preprosta montaža,

·      zahtevana uporabna doba,

·      spoji med posameznimi elementi morajo biti brez tvorbe el. korozijskih členov,

·      zunanje in notranje površine cevi morajo biti brez škodljivega vpliva na kvaliteto vode v vodnjaku.

Cevovodi izven vodnjaka (v armaturnem jašku) naj bodo iz podobnih materialov. Povezovalni elementi cevovodov v armaturnem jašku naj bodo tipski. Vsi deli cevovoda morajo biti izdelani po veljavnih standardih.

Predvidena oziroma vgrajena mora biti naslednje merilna oprema:

·      merilnik pretoka črpalke, vgrajen na ustreznem mestu, za zagotovitev zahtevane točne meritve pretoka, omogočati mora vse zahtevane izhodne podatke za odčitavanje na mestu vgradnje in daljinski prenos podatkov v nadzorni center,

·      merilnik tlaka za krmiljenje delovanja črpalke (tudi kot krmilni parameter frekvenčne regulacije) in kontrolo izhodnih parametrov,

·      manometer z dušilko in polnjen z glicerinom (kompenzacija sunkov),

·      merilnik nivoja podtalnice z varnostnim izklopom črpalke pri ustreznem najnižjem nivoju, instaliran v zaščitni cevi,

·      varovanje poplavitve jaška, vklop drenažne črpalke.

Predvidena mora biti elektro razdelilna omara za:

·      napajanje in zaščito črpalnega agregata z vgradnjo odklopnika, mehkega zagona ali frekvenčnega regulatorja (če je  predviden),

·      napajanje merilne opreme, opreme za krmiljenje in prenos podatkov v nadzorni center,

·      napajanje razsvetljave, prezračevanja in ogrevanja objekta ter za napajanje servisnih vtičnic za vzdrževalna dela,

·      napajanje elektromotornih pogonov armature in druge pomožne opreme,

·      priključek na rezervni vir napajanje (mobilni dizel agregat) prek odklopnika,

·      izenačitev vseh kovinskih mas v objektu na ozemljitveni zbiralki,

·      izvedbo energetske prenapetostne zaščite in ustrezne prenapetostne zaščite naprav in inštrumentov.

Predvidena morata biti lokalni krmilnik za avtonomno delovanja naprav v objektu in oprema za telemetrijo za prenos podatkov v nadzorni center in za daljinsko upravljanje naprav.

Oprema za krmiljenje in prenos podatkov mora ustrezati internim standardom Komunale Kranjska Gora, d.o.o. v že vzpostavljenemu sistemu  vodovodne napeljave.

Okolica objektov mora biti ograjena z žično ograjo višine najmanj 2 m, ki nepooblaščenim osebam onemogoča vstop. Izvedba tehničnega varovanje in alarmiranja vstopa v objekt mora ustrezati internim standardom Komunale Kranjska Gora  d.o.o. in že vzpostavljenemu sistemu  vodovoda.

3.8. Vodovodni priključki

46.  člen

Na oskrbovalnem področju, kjer občina zagotavlja oskrbo s pitno vodo s storitvami javne službe, ni dovoljena oskrba s pitno vodo z lastno oskrbo.

Na javni vodovod se mora priključiti vsako odjemno mesto posebej.

Vodovodni priključek je del objekta, ki je v lasti uporabnika, namenjen pa je odvzemu vode iz javnega vodovodnega sistema za končno porabo.

Interno vodovodno omrežje in naprave v lasti uporabnika so: vodovodni priključek s spojno cevjo od sekundarnega vodovodnega omrežja, vključno z obračunskim vodomerom in z vsemi vgrajenimi elementi, ki ga na stroške lastnika lahko vzdržuje samo Izvajalec javne službe.

Za vsak vodovodni priključek ali spremembo obstoječega priključka je potrebno izdelati  projektno dokumentacijo.

Vodovodni priključek  lahko izvedemo le na podlagi projektne dokumentacije in pisnega soglasja upravljavca javnega vodovoda ob obveznem nadzoru predstavnika upravljavca, ki v pisni obliki potrdi pravilnosti izvedbe del.

Pred zasipom vodovodnega priključka izvajalec del obvezno naredi tlačni preizkus, geodetski posnetek in projekt izvedenih del, ki  ju izroči  upravljavcu  javnega vodovoda.

47.  člen

Vodovodni priključki  po namenu so lahko:

·      stalni priključki, namenjeni stalni dobavi vode za potrebe gospodinjstev, industrije in potrebe javne porabe (pranje cest, zalivanje parkovnih površin, polnjenje cistern),

·      začasni priključki, namenjeni za začasne potrebe, kot so: sejmi, različne krajevne prireditve, gradbiščni priključki itd., in so po posebni pogodbi časovno omejeni,

·      provizorični priključki, namenjeni za dobavo vode stalnim odjemalcem v času vzdrževalnih del na javnem vodovodnem omrežju.

48.  člen

Sestavni deli vodovodnega priključka so:

·      priključni in zaporni elementi na mestu priključka na javni vodovod s pripadajočimi spojniki, vgradno garnituro in cestno kapo, ali vodovodni jašek ustrezne dimenzije,

·      priključna in zaščitna cev z vsem pripadajočim materialom,

·      zaporna armatura pred vodomerom,

·      posebna protipožarna loputa pri vodomerih od DN 50 dalje,

·      čistilni kos, kompenzacijski kos,

·      vodomer,

·      protipovratni ventil,

·      zaporna armatura z izpustom za vodomerom, kot sestavni del interne vodovodne napeljave.

            Oprema merilnega mesta mora biti iz trajno nerjavečega materiala.

49.  člen

Priključna cev mora biti položena v padcu v smeri proti priključku na javni vodovod zaradi odzračevanja. Padec proti objektu je dopusten le v primeru, ko je zagotovljeno odzračevanje prek zračnikov, vgrajenih na javnem vodovoda.

Sprememba nivelete priključne cevi do vključno DN 80 mm se zaradi poteka drugih komunalnih vodov lahko spremeni do ± 0,5 m od osnovne linije brez vgradnje zračnikov ali blatnikov. Za večje dimenzije priključnih cevi je v teh primerih obvezna vgradnja armaturnih elementov.

Priključna cev naj poteka pravokotno na objekt ali vzporedno z objektom na globini najmanj 1,8 m. V tem primeru naj bo odmik priključne cevi od objekta najmanj 2 m.

Priključna oziroma zaščitna cev mora biti na območju, kjer je vgrajena v teren, položena na peščeno posteljico debeline 20 cm iz prane separacije 4-8 mm, ter obsipana s tem materialom v višini najmanj 30 cm nad temenom cevi.

Trasa priključne cevi naj poteka po javnih zemljiščih in po funkcionalnem zemljišču priključenega objekta. Izjemoma lahko trasa poteka tudi prek drugih zemljišč, vendar mora v tem primeru naročnik priključka pridobiti pismeno soglasje lastnika tega zemljišča k nameravanemu posegu.

Na celotni trasi priključne cevi mora biti 10 cm nad temenom vodovodne ali zaščitne cevi obvezno vgrajen opozorilni trak modre barve s kovinskim vložkom in napisom POZOR VODOVOD. Ravno tak trak, brez kovinskega vložka, pa je potrebno položiti 50 cm od vrha urejene površine

Priključna cev do vključno DN 50 mora biti obvezno vgrajena v zaščitni cevi na naslednjih mestih:

·      od merilnega mesta do mesta priključitve,

·      pod voznimi površinami,

·      ob objektih ali napravah, ki lahko negativno vplivajo na priključno vodovodno cev

·      v drugih primerih, ko bo dostop zaradi drugih pogojev otežen ali onemogočen.

Material zaščitne cevi je PVC, PE ali kovina.

Tlačna stopnja zaščitne_.cevi je najmanj PN 6. Velikost zaščitne cevi:

·      za priključno cev moramo  vgraditi  večji profil z gladko notranjo steno in brez spojev (v enem kosu):

ZAŠČlTNE CEVI ZA VGRADNJO CEVI ALKATEN

Zaščitno cev je glede na vrsto materiala priključne cevi možno vgrajevati tudi v največ treh krivinah, katerih polmer je določen v pogojih proizvajalca cevi.

Prostor med koncema notranje stene zaščitne cevi in zunanje stene vodovodne cevi mora biti elastično zatesnjeni zaradi preprečitve vdora vode v merilno mesto.

Prehodi zaščitne cevi skozi stene objekta in vodomernega jaška morajo biti trajno elastično zatesnjeni.

50.  člen

Dimenzije priključnega vodovoda in vodomera določi projektant interne vodovodne napeljave na podlagi izračuna pretoka vode po obremenilnih vrednostih (OV) v okviru standardnih dimenzij, navedenih v prejšnjih poglavjih tega pravilnika.

Ne glede na izračun  je najmanjša velikost priključne cevi DN 20 (d 25), najmanjša velikost vodomera pa DN 15. Število priključkov in merilnih mest za posamezne objekte je odvisno od vrste porabe v objektu, ki bo priključeno.  Meritev porabe vode za stanovanjski in poslovni del mora biti opravljeno ločeno. Za stanovanjski del je možna namestitev enega vodomera. Za vsak poslovni subjekt je treba namestiti svoj samostojen vodomer. Če ima objekt več stanovanj ali poslovnih prostorov, mora imeti upravnika. V tem primeru IJS namesti glavni vodomer, za odštevalne pa skrbi upravnik zgradbe.

IJS odštevalne vodomere vgrajuje tudi za registrirane kmetije, kjer sta ločena  bivalni  in hlevski del.

Vsa merilna mesta na enem priključnem vodovodu morajo biti vgrajena v skupnem zunanjem vodomernem jašku objekta in na skupnem zemljišču porabnikov (lastnikov objekta), ali pa na vedno dostopnem mestu v skupnih prostorih objekta, če obstaja verjetnost zmrzali zunanjega jaška.

51.  člen

Za storitve javne službe se ne šteje oskrba s pitno vodo nestanovanjskih prostorov v stanovanjskih stavbah in oskrba s pitno vodo nestanovanjskih stavb in gradbenih inženirskih objektov, če:

1.   iz vode nastaja zaradi njene rabe industrijska odpadna voda v skladu s predpisom, ki ureja emisije snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vodotoke in javno kanalizacijo

2.   je namen rabe vode proizvodnja pijač

3.   se voda rabi predvsem za tehnološke namene, pri katerih je voda pretežna sestavina proizvodov

4.   se voda rabi za polnjenje bazenskih kopališč

5.   se voda rabi za namakanje ali pranje površin, ki niso javne površine, zato odštevalnih vodomerov za vrtne pipe ne vgrajujemo več.

52.  člen

V primeru izvedbe vodovoda z vgradnjo naprave za dvig tlaka, je potrebno pred napravo namestiti vmesni rezervoar kapacitete največ 1/100 povprečne dnevne porabe sanitarne vode.

Vmesni rezervoar predpisane kapacitete mora imeti razmerje med višino in dolžino, (merjeno od mesta dotočne cevi do mesta odvzema cevi) največ 1:1 oziroma najmanj 1:0,75.

V tlorisnem pogledu je dotočno in odvzemno cev treba vgraditi tako, da sta locirani diagonalno na nasprotnih straneh, padec dna rezervoarja pa poteka proti odvzemni cevi z najmanj 20% naklonom.

Odvzemna cev mora biti izvedena tako, da ima še pred priključitvijo na napravo za povišanje tlaka vgrajen odcepni kos z zasunom ali ventilom, ki služi za izpraznjevanje in čiščenje rezervoarja.

Nivo vode v vmesnem rezervoarju se regulira s kotnim izlivnim ventilom, ki ima vgrajen plavač in je nameščen na dotočni cevi. Vmesni rezervoar mora imeti na stropu vstopno odprtino, zaprto z vodotesnim in antikorozijsko zaščitenim pokrovom ter odzračevalnik z zračnim filtrom.

Druga možnost je, da ima vgrajeno avtomatiko, ki zagotovo preprečuje aktiviranje naprave za povišanje tlaka v primeru prekinitve dobave vode iz javnega vodovoda in prav tako zagotovo preprečuje nasprotni pretok vode.

53.  člen

(vodomeri)

Na območju vodovodnega sistema, ki je v upravljanju Komunale Kranjska Gora,  lahko vgrajujemo vodomere z naslednjimi karakteristikami:

Vsi novo vgrajeni vodomeri bodo  morali imeti možnost daljinskega odčitavanja.

Vsi vodomeri morajo imeti veljavno oznako o overitvi. Leto overitve mora biti enako letu vgradnje.

54.  člen

Merilna mesta so namenjena vgraditvi merilnih naprav za dobavo vode porabnikom. Dimenzije in lokacije merilnih mest so določene s projektom.

V merilnem mestu  vgrajujemo naslednje vodovodne armature s pripadajočimi spojnimi elementi v smeri dotoka vode:

·      zaporni element (zasun),

·      nepovratni element,

·      čistilni in kompenzacijski element,

·      umirjevalni element (raven del),

·      vodomer,

·      zaporni element (zasun) z dodatnim izpustom,

·      čistilne kose vgrajujemo med prvim zapornim elementom in vodomerom pri vseh priključkih, kjer so vgrajeni vodomeri, večji ali enaki DN 50 mm.

Vsa merilna mesta morajo imeti na dnu narejeno poglobitev, ki omogoča zbiranje in odvajanje kondenčne vode ali vode, iztekle zaradi popravil  merilnega mesta in na interni vodovodni napeljavi. Pri zunanjih jaških mora biti  poglobitev pod vstopno odprtino. Krogelni ventili v zunanjih jaških niso dovoljeni.

Vodomeri so po potrebi nameščeni (pritrjeni) na konzole. Temperature v merilnem mestu ne sme biti nižja od + 3^o C in ne višja  od + 20^o C.

Glede na lokacijo merilnega mesta imamo več možnosti za vgradnjo vodomera:

·      zunanji vodomerni jaški,

·      skupni zunanji vodomerni jašek,

·      za zatečeno stanje, če je vodomerni jašek v objektu, je potrebno izdelati zunanji vodomerni jašek, če je to potrebno:

1. v primeru rekonstrukcije javnega vodovoda, ko obnavljamo  javno  infrastrukturo,

2. če dejansko stanje vodovodnega priključka kaže na stopnjo dotrajanosti, ki povzroča okvare in vodne izgube ali ogroža varnost vodooskrbe,

3. če je priključek zgrajen iz zdravstveno neustreznih materialov

4. če je odčitek vodomera v zgradbi moten ali onemogočen

55.  člen

Zunanji vodomerni jašek ne sme biti lociran na površinah, ki so namenjena motornemu prometu, razen v strnjenemu delu naselij, kjer lokacijo vodomernega jaška določimo v skladu z upravljavcem vozne površine.

Zunanji vodomerni jašek v vodoprepustnem terenu mora imeti iztok z drenažo, v neprepustnem terenu pa poglobitev 40x40x40 cm za izčrpavanje vode. Priključevanje iztoka iz jaška na fekalno  kanalizacijo ni dopustno. Na vodopropustnih terenih  izdelamo zunanji vodomerni jašek brez betonskega dna (nasutje dna z gramozom ali s prodcem granulacije 0 - 30 cm), na vodoneprepustnih terenih pa z betonskim dnom. Jaški v terenih s talno vodo morajo biti izdelani z notranjim vodonepropustnim premazom z atestom. Vstopna odprtina jaška mora biti nad nivojem talne vode.

Prehod vodovoda skozi steno jaška mora biti izdelan vodotesno in elastično, tako da dopušča potrebne horizontalne in vertikalne premike vodovoda glede na steno jaška. Spojni člen na priključku mora biti v jašku.

Jašek mora imeti v primeru betonske izvedbe vgrajena nerjaveča vstopna železa ali lestev, poleg tega pa je pri izvedbi obvezno upoštevanje pogojev iz prejšnjih poglavij tega pravilnika.

Pokrov oziroma dodatna montažna toplotna izolacija mora biti izdelana tako, da temperatura v jašku ni nižja od + 3 °C.

Zunanji vodomerni jaški morajo imeti vgrajen ustrezen (pohodni ali povozni) LTŽ pokrov, ki onemogoča vtok meteorne vode v jašek. Dimenzije pokrova so:

·      za vodomere do DN 150 mm: 60 x 60 cm,

·      za vodomere nad DN 150 mm: 80 x 80 cm  za montažo in demontažo, 60 x 60 pa za dostop.

·      LTŽ pokrovi morajo biti predpisane izvedbe glede na prometno obremenitev mesta vgradnje (5t, 15t, 25t, 40t).

V zunanjih vodomernih jaških mora biti odmik osi vgrajene vodovodne opreme:

·      za velikosti vodomera do DN 40: 20 cm od stene jaška in izven tlorisne projekcije vstopne odprtine,

·      za velikosti vodomera DN 50, DN 80 in DN 100: 30 cm od stene jaška in izven tlorisne projekcije vstopne odprtine,

·      za velikosti vodomera DN 150: 40 cm od stene jaška in izven tlorisne projekcije vstopne odprtine.

56.  člen

Za vse pogoje projektiranja in izvedbe vodovodnih priključkov, ki se nanašajo na vgradnjo cevi, vodovodnih armatur, jaškov in odmikov od drugih objektov in podzemnih komunalnih napeljav ter niso posebej navedeni v tem poglavju,  smiselno uporabljamo druga določila tega tehničnega pravilnika.

Ukinitev vodovodnega priključka obsega demontažo vodomera in odstranitev spoja priključne cevi na javnem vodovodu ali skupinskem priključku.

3.9. Vgradnja vodovodnih armatur

57.  člen

Vodovodna armatura  so  vsi sestavni deli vodovodnega omrežja, razen cevi in spojnikov.

V vodovodni sistem vgrajujemo samo armature, ki so izdelane in preizkušene po ustreznih standardih in imajo za to ustrezno dokazilo.

V primerih, ko zaradi terenskih pogojev ni mogoče vgraditi standardnega elementa, je potrebno ta element  izdelati po meri. Pri izbiri materiala in konstrukcijske oblike je treba upoštevati obratovalne pogoje, zaščito proti koroziji in inkrustaciji ter živilsko neoporečnost.

Vodovodno armaturo je  potrebno  vgraditi na lahko dostopnih mestih, kar omogoča stalno hitro regulacijo, kontrolo, vzdrževanje in po potrebi zamenjavo.

Spojniki (loki, odcepni kosi itd.) morajo biti obbetonirani. Velikost betonskega bloka je odvisna od aksialne (osne) sile in je določena v projektu. Pri uporabi sidrnih spojev betonske opore niso potrebne. V stene jaškov  vgrajujemo  samo spojnike, izdelane iz nodularne litine z natezno trdnostjo najmanj 400 N/m M2.

Na mestih vodovoda, kjer se lahko med obratovanjem nabira zrak, je treba namestiti zračnike. Zračniki služijo tudi za odzračevanje pri polnjenju vodovoda, pri sesanju ter pri praznjenju vodovoda. Glede na funkcijo, ki naj jo opravlja zračnik,  vgrajujemo: odzračevalne, sesalne in sesalno - odzračevalne zračnike, kar je določeno s projektom.

Zračnike  vgrajujemo v jaške ali z vkopavanjem, kar je odvisno od konstrukcijske izvedbe zračnika.

Na najnižjih mestih vodovoda, kjer se lahko nabirajo usedline, mora biti vodovod opremljen z izpustom oziroma blatnikom.

Blatnike  praviloma vgrajujemo v ustrezne jaške, ki morajo imeti omogočen izpust vode v drenažo ali možnost izčrpavanja iz jaška. Odprtina na koncu izpusta mora biti opremljena z žabjim pokrovom. Blatniki morajo imeti najmanj tolikšen premer, da  v vodovodu dosežemo hitrost izpiranja nad 1,5 m/s.

Ograje, vrata, stopnice, obešala in drugi ključavničarski izdelki, ki jih vgrajujemo v vodovodni sistem, morajo biti  izdelani iz nerjavečega jekla.

Za zaporne armature do velikosti DN 150  uporabljamo zasune z mehkim tesnjenjem (zaporni element je prevlečen z elastomerom), za zaporne armature, večje od DN 150, pa z univerzalnimi kontrolno regulacijskimi ventili.

Uporaba zapornih ali regulacijskih armatur je lahko ročna ali motorna, v primeru motorne regulacije mora biti zagotovljena tudi možnost ročne regulacije.

Elektromotorni pogoni za armature, ki so nameščene v jaških z elektronapeljavo, so lahko opremljeni z eno- ali trifaznim elektromotorjem, odvisno od vrste napeljave.

Elektromotorni pogoni za armature, ki so nameščene v jaških brez elektrike, morajo biti opremljeni z enofaznim elektromotorjem z možnostjo priključka na prenosni (mobilni)  elektroagregat.

Hidranti so lahko podzemni ali nadzemni. Velikost in število hidrantov sta določena glede na požarno obremenitev, na podlagi veljavnega pravilnika o protipožami zaščiti, vendar je najmanjša velikost hidranta DN 80, ne glede na požarno obremenitev.

Omrežje, ki služi samo za napajanje hidrantov, je lahko javno ali interno. Javno hidrantno omrežje poteka po javnem ali zasebnem zemljišču, vzdržuje ga upravljavec vodovoda.

Interno hidrantno omrežje velja za interno napeljavo uporabnika in je ločeno od javnega omrežja z merilnim mestom (vodomerom). Interno hidrantno omrežje vzdržuje uporabnik.

V hidrantnih omrežjih mora biti zagotovljeno potrebno kroženje vode.

58.  člen

Vse cevi  vgrajujemo v prano frakcijo 4 – 8 mm na posteljico 10 - 20 cm in 30 cm zasipa nad cevmi.  Vse armature nad vključno DN 150  obvezno vgrajujemo v jaške. Armature manjših dimenzij  vgrajujemo v jaške v skladu s tehničnimi zahtevami (otežen dostop, bližina komunalnih vodov, zahtevnost vozlišča ipd.). Regulacijo  armatur, ki niso v jaških, delamo s pomočjo vgradne garniture, ki se zaključuje s cestno kapo.

V primeru, ko je na enem mestu vgrajenih več armatur, morajo biti vse vgrajene v jašek, ne glede na to, po kakšnem zemljišču poteka vodovod in ne glede na dimenzijo vodovoda.

Zaporne armature morajo biti obvezno vgrajene:

·      na odcepu vodovoda,

·      na priključku za hidrant,

·      na priključku za zračnik,

·      na priključku blatnika,

·      pred čistilnim kosom in za njim (po potrebi),

·      pred vstopom in za izstopom vodovoda v kolektor,

·      za odcepom za vodovodni priključek, kadar priključek ni narejen z navrtnim zasunom,

·      neposredno na vodovod, tako da je možno zapiranje posameznih manjših delov omrežja pri rednem oziroma intervencijskem vzdrževanju omrežja,

·      neposredno na vodovod, tako da je možno zapiranje posameznih vodovodov ali posameznih delov vodovodnega sistema.

Cestne kape morajo biti podložene z betonskimi podložnimi ploščami (40x40 cm s sredinsko odprtino), ali v PVC izvedbi.

Hidrante  postavljamo (zasipamo) tako, da pri zaprtem hidrantu voda odteče iz telesa hidranta (varovanje proti zamrznitvi), tako da pod izpustnim kolenom vgradimo  posteljico iz pranega peska granulata do 32 mm.

3.10.  Preizkušanje vodovodov

59.  člen

Tlačni preizkus vodovoda  naredimo na vsakem novozgrajenem ali obnovljenem vodovodu po določilih tega pravilnika. Tlačna preizkusa za sekundarni (razvodni) cevovod in priključke je potrebno narediti  ločeno.

Prav tako je potrebno narediti tlačni preizkus za novozgrajene vodohrane.

Po opravljenem tlačnem preizkusu  sestavimo zapisnik, ki ga podpišejo nadzorni organ upravljavca, izvajalec tlačnega preizkusa in predstavnik izvajalca gradnje vodovoda. Zapisnik o uspešno opravljenem  tlačnem preizkusu je sestavni del investicijsko - tehnične dokumentacije.

60.  člen

Tlačni preizkus vodovoda naredimo  po določilih SIST EN 805 - poglavje 11, ter z naslednjimi dopolnili:

Glede določila, definiranega v točki 11.3.2. omenjenega standarda, velja:

A)    MDP = sistemski obratovalni tlak lahko opredelimo kot največji možni obratovalni  tlak v sistemu.

STP = sistemski preizkusni tlak za vse cevovode se določi takole:

·        kadar je vodni udar izračunan, znaša preizkusni tlak: STP = MDPc + 100 kPa,

·        kadar vodni udar ni izračunan, znaša preizkusni tlak: STP = MDP_a  x 1,5 ali

STP = MDP_a + 500 kPa.  Vsakokrat velja nižja vrednost.

MDPC = obratovalni sistemski tlak + izračunana vrednost tlaka pri vodnem udaru.

MDP = obratovalni sistemski tlak + določena vrednost tlaka pri vodnem udaru, ki pa ne sme biti manjša od 200 kPa,,

B)    MDP za centralni vodovodni sistem znaša 6,00 bar, za druge vodovodne sisteme MDP določi projektant.

C)    STP za centralni vodovodni sistem znaša 10,5 ali 12 bar, za druge vodovodne sisteme STP določi projektant.

D)   Do izvajanja predpreizkusa mora biti cevovod napolnjen z vodo in pod tlakom MDP = 6 bar, neprekinjeno 24 ur.

E)    Čas glavnega preizkušanja naj bo 1 ura. Preizkus je uspešen, če v tem času tlak STP ne pade za več kot 0,2 bar.

F)    Zapisnik o tlačnem preizkusu mora biti napisan na predpisani obrazec.

61.        člen

Tlačni preizkus vodovodnih priključkov  izvedemo po določilih SIST EN 805 - poglavje 11, z istimi dopolnili A, B, C in G kot v 3.10.2 ter s spremembami dopolnil D, E in F, kot je navedeno:

D)  Odpade.

E)  Predpreizkus naredimo tako, da  v vodovodu za dve uri vzpostavimo  tlak STP.

F)  Pred glavnim preizkusom  tlak ponovno dvignemo na STP. Glavni preizkus traja 1 uro in je uspešen, če v tem času tlak v cevovodu ne pade za več kot 0,2 bar.

3.11.   Dezinfekcija

62.  člen

Po zaključku gradnje je potrebno vodovode in priključke dezinficirati. Dezinfekcijo naredimo po določilih poglavja 12 (Dezinfekcija) standarda SIST EN 805 – v skladu z določili Pravilnika o pitni vodi (Ur. I. RS, št. 19/2004 in 35/2004).

Dezinfekcijo naredi  pooblaščena organizacija.

V primeru, ko se že s spiranjem s pitno vodo dosežejo zadovoljivi rezultati, dezinfekcija s sredstvom za dezinfekcijo ni potrebna.

Po opravljeni dezinfekciji  dvakratno vzorčimo  za mikrobiološko in fizikalno-kemično analizo v primernem časovnem presledku. Po  uspešno opravljeni dezinfekciji pooblaščena organizacija  izda potrdilo, na podlagi  katerega lahko  vodovod   vključimo  v obratovanje.

4.  Revizija projektov

63.  člen

Vsi predvideni posegi ali gradnje, ki bistveno vplivajo na obstoječe ali predvideno obratovanje vodovodnega sistema,  morajo biti projektno obdelani. Vsi projekti morajo biti upravljavcu vodovodnega sistema predloženi v pregled in odobritev.

Revizijski pregled projektne dokumentacije opravi upravljavec vodovodnega sistema na stroške investitorja pred izdajo ustreznega soglasja.

5.  Popravila okvar

64.  člen

Kdor povzroči škodo na vodovodnem sistemu je dolžan povrniti stroške popravila in iztečene vode, dezinfekcije, ter vse ostale morebitne stroške (obveščanje javnosti ipd). Stroški popravila zajemajo porabljen material, prevoz in porabljen čas povečan za 100% zaradi prekinitve drugega dela in organizacija novega.

Povzročitelj škode je dolžan plačati tudi iztečeno vodo. lztečeno vodo upravljavec  obračuna po veljavnem ceniku – povzročitelj okvare je dolžan plačati posnetek lokacije okvare.

Prejšnja dva člena  ne posegata v zakonske določbe o odškodninski odgovornosti.

6.  Izdajanje soglasij in kontrola tehnične dokumentacije

65.  člen

Komunala Kranjska  Gora, d.o.o., izdaja sledeče:

·      smernice ali mnenja k prostorskim izvedbenim aktom (PUP)

·       smernice za pridobitev projektnih pogojev,

·      soglasja k projektni rešitvi (pridobitev gradbenega dovoljenja),

·      soglasje za povečanje vodovodnega priključka oziroma merilnega mesta,

·      mnenje ali soglasje v drugih primerih na zahtevo stranke ali upravnih in drugih organov.

Postopek za izdajo smernic za pridobitev projektnih pogojev  pričnemo  na pisno zahtevo stranke, kateri mora biti priloženo:

·      izsek iz PUP-a,

·      lokacijsko informacijo,

·      situacijo obstoječega stanja,

·      situacija M 1:500 z vrisanimi objekti, ter vsemi komunalnimi napravami in objekti, ki so ali  bodo na tej lokaciji,

·      podatke o  predvidenem odvzemu vode,

·      strokovno poročilo o vplivih na okolje v primerih, ko je to določeno s predpisi.

Od stranke lahko v posameznem primeru zahtevamo še dodatno dokumentacijo, ki je potrebna, za določitev pogojev v zvezi z lokacijo in vodooskrbo objekta.

Soglasje za pridobitev projektnih pogojev vsebuje pripombe in pogoje za lokacijo objekta, možnost vodooskrbe in pogoje priključitve na vodovodni sistem, tlačne razmere, odmike od vodovoda, pogoje križanja z ostalimi komunalnimi in drugimi vodi, ostale pogoje za zaščito vodovoda in pogoje, določene z odloki o varnostnih pasovih za zaščito vodnih virov.

66.  člen

Postopek za izdajo soglasja za pridobitev gradbenega dovoljenja se začne na pismeno zahtevo stranke, kateri mora biti priloženo:

·      vloga za pridobitev soglasja,

·      kopija katastrskega načrta z vrisanim objektom,

·      lokacijska informacija,

·      projektni pogoji,

·      projektno gradbena dokumentacija – komplet,

·      projekt vodovodnega priključka,

·      izvedbeni načrt interne napeljave za dvo in večstanovanjske zgradbe,

67.  člen

Soglasje h gradnji dopolnjuje pogoje iz soglasja projektnih pogojev glede na ugotovitev dejanskih razmer na terenu in izpolnitev prejšnjih pogojev. Vsebuje še pripombe in pogoje za gradnjo objekta, možnost oskrbe z vodo glede na morebitne spremembe pogojev, potrebne vodovodne objekte in naprave in druge pogoje.

Tehnično dokumentacijo za vodovodne objekte in naprave  lahko izdela projektivno podjetje na podlagi projektne naloge.

Pri izdelavi tehnične dokumentacija je potrebno upoštevati tudi določbe tega pravilnika.  Tehnično dokumentacijo mora investitor  predložiti Komunali Kranjska Gora v pregled in potrditev.

Ti postopki veljajo tudi za večje priključke, v skladu s pogoji soglasja projektnih pogojev oziroma gradnje objekta.

Investitor javnih vodovodnih objektov in naprav je praviloma občina, izvajalec pa Komunala Kranjska Gora.

Pri gradnji, kjer izjemoma ni investitor občina, je obvezen strokovni nadzor s strani Komunale Kranjska Gora.

7. Priključitev na vodovodni sistem

68.   člen

Stalni priključek naredimo na podlagi pisne zahteve stranke, kateri mora biti priloženo:

·      gradbeno dovoljenje s kopijo vodovodnega soglasja h gradnji,

·      situacija z vrisanim objektom v merilu 1:500, 1:1000,

·      projekt strojnih instalacij in zunanje ureditve,

·      - podpisan obrazec oziroma izjava s katero soglaša s sklenitvijo služnostne pogodbe, katero mora stranka overiti pri notarju, za stalni priključek dveh ali več uporabnikov pa še pogodba za sklenitev služnosti in vpis v zemljiško knjigo.

Za čas gradnje naredimo začasni priključek, stalni priključek pa naredimo po izpolnjevanju predpisanih pogojev.

69.  člen

Na podlagi pisne zahteve stranke za priključitev na vodovodno omrežje, opravimo ogled na terenu, kjer  določimo natančno lokacijo merilnega mesta in izdelamo predračun.

Za izdelavo priključka  določimo  traso, lokacijo merilnega mesta, rok izvedbe, predračun stroškov izvedbe, nadzora, posnetka, priključitve in vnosa v evidenco.

V primeru ugodne ponudbe investitor in upravljavec skleneta pogodbo o izvedbi priključka, v kateri  določita medsebojne pravice in obveznosti.

Gradbena dela praviloma izvede investitor, montažna dela pa opravi ali nadzira upravljavec po  projektu, oziroma skici, na stroške uporabnika.

Pri večjih priključkih s fazoni in armaturami pa je potrebno opraviti  montažo armatur preden je vodomerni jašek gradbeno končan.

8. Geodetski posnetki

70.  člen

Ob vsaki novogradnji ali menjavi cevovoda, armatur, priključkov ali drugih delov vodovoda, je obvezno pred zasipom izdelati geodetski posnetek poteka cevi, križanj, armatur, lokov, priključkov itd.

Vse posnetke je investitor obvezen v digitalni obliki  brezplačno posredovati upravljavcu vodovoda.

9. Nadzor, tehnični pregled in prevzem v upravljanje

71.  člen

Gradnjo ali rekonstrukcijo vodovodnih objektov in naprav, ki jo naredi  katerikoli investitor oziroma izvajalec in bo prešla  v  upravljanje IJS,  nadzira IJS ali strokovna organizacija, katero le-ta pooblasti.

Nadzor obsega preverjanje in izpolnjevanje pogojev v skladu z določili tega pravilnika in ostalih veljavnih predpisov s  področja oskrbe z vodo.

V kolikor upravljavec ali pooblaščena organizacija ugotovi odstopanja od projektne dokumentacije ali zahtevane kvalitete, IJS ne prevzame v upravljanje objekta ali naprave do odprave pomanjkljivosti.

72.  člen

Na podlagi izjave izvajalca o dokončanju del,  nadzor  razpiše interni tehnični pregled, na katerem sodelujejo: IJS, nadzor, izvajalec in investitor, katerega namen je preveriti upoštevanje pogojev soglasij, skladnost s tehnično dokumentacije, izdelavo geodetskega posnetka, uskladitev stališč  in odstranitev pomanjkljivosti za tehnični pregled, ki ga razpiše pristojni upravni organ.

Osnovni pogoj za sprejem v upravljanje katerega koli vodovodnega objekta ali naprave je pridobitev uporabnega dovoljenja.

V Kranjski Gori, Januar 2013