Na podlagi 13. člena
Zakona
o varstvu kulturne dediščine
(Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/11, 30/11 – Odl. US 90/12, 111/13;
v nadaljnjem besedilu: zakon) in 19. člena
Statuta Občine Mokronog - Trebelno
(Uradni list RS, št. 66/10 – UPB1) ter predloga Zavoda za varstvo
kulturne dediščine št. 6224-0001/2013, izdelanega marca 2013, je
Občinski svet Občine Mokronog - Trebelno na 22. redni seji dne 18. 6.
2014 sprejel |
O D L O K
o razglasitvi posameznih nepremičnih kulturnih spomenikov lokalnega
pomena na območju Občine Mokronog - Trebelno |
1. člen |
Za kulturni spomenik lokalnega pomena se razglasijo enote dediščine (v
nadaljnjem besedilu: spomenik): |
+------+---------------------------------+
|
| |Stavbe |
|
+------+---------------------------------+
|
| |Sakralne stavbe |
|
+------+---------------------------------+
|
|EŠD |Ime |
|
+------+---------------------------------+
|
|2051 |Mokronog – Cerkev sv. Egidija |
|
+------+---------------------------------+
|
|2052 |Mokronog – Cerkev sv. Florjana |
|
+------+---------------------------------+
|
|2053 |Beli Grič – Cerkev sv. Križa |
|
+------+---------------------------------+
|
|2954 |Slepšek – Cerkev sv. Martina |
|
+------+---------------------------------+
|
|2058 |Hrastovica – Cerkev sv. Roka |
|
+------+---------------------------------+
|
|2055 |Martinja vas pri Mokronogu – |
|
| |Cerkev sv. Nikolaja |
|
+------+---------------------------------+
|
|2056 |Sveti Vrh – Cerkev Marijinega |
|
| |vnebovzetja |
|
+------+---------------------------------+
|
|2057 |Gorenje Laknice – Cerkev sv. |
|
| |Jošta |
|
+------+---------------------------------+
|
|2059 |Brezovica pri Trebelnem – Cerkev |
|
| |sv. Ane |
|
+------+---------------------------------+
|
2. člen |
(1) Sakralne stavbe |
1. |
Ime spomenika: Mokronog – Cerkev sv.
|
Egidija
|
EŠD: 2051
|
Naselje: Mokronog
|
Parcelna 1/3
|
številka:
|
Katastrska Mokronog
|
občina:
|
Grafična digitalni katastrski
|
priloga: načrt DKN v merilu
|
1:1000
|
Vrsta posamezni spomenik
|
razglasitve:
|
Vrednotenje spomenika |
Cerkev v Spodnjem Mokronogu je prvič izpričana v virih leta 1349, ko se
v njej omenja Marijin oltar. Kostanjeviški samostan, ki je v mokronoški
cerkvi upravljal beneficij, je leta 1365 obljubil, da bo redno skrbel za
kaplana te ustanove. Cerkev s patrocinijem sv. Tilna se ponovno omenja v
popisu kranjskih cerkvenih dragocenosti leta 1526. Ernest Mihael pl.
Scherenburg, posestnik gradu Mokronog, je v oporoki iz 10. decembra 1649
ustanovil pri vikariatni cerkvi sv. Tilna samostojno župnijo. Sedanjo
cerkev so postavili po letu 1815, ko se je njena močno poškodovana
prednica porušila. Novo v formah poznobaročnega klasicizma zasnovano
cerkev so na istem mestu začeli zidati leta 1822, dokončali pa leta
1824. Škof Anton Alojzij Wolf jo je slovesno posvetil 7. septembra 1828,
23. decembra 1832 pa jo je škofijski ordinariat ponovno razglasil za
župnijsko. Pokopališče je ob cerkvi obstajalo do leta 1786, ko je bilo
preneseno na sedanjo lokacijo. Iz porušene cerkve sta se ohranili
kamnita prižnica in kamniti severovzhodni stranski oltar. Slednji
predstavlja tip zgodnjebaročnega črnega oltarnega nastavka, ki se je iz
Italije razširil po vsej srednji Evropi. Višinsko in tektonsko poudarjen
oltarni nastavek z dvema stebroma, z močno profilirano prekladno ploščo
in razgibano atiko je stilno blizu monumentalnemu glavnemu oltarju na
Žalostni Gori, ki ga je leta 1675 po naročilu barona Danijela Janeza
Kheysella, tedanjega lastnika gradu Mokronog, izdelal neznani mojster.
Kljub stilnim podobnostim obeh mokronoških oltarjev z opusom kamnoseka
Mihaela Cusse lahko zagotovo trdimo, da nista njegova izdelka, saj se
njegova dela pojavljajo šele med leti 1687 in 1699. V župnijski kroniki
je zapisano, da je bila prižnica pripeljana iz samostana cistercijanov v
Kostanjevici. Leseni jugozahodni stranski oltar je gotovo nastal šele po
postavitvi nove cerkve. Ker sta se ohranili obe baročni leseni in belo
polihromirani plastiki apostolov Simona in Jakoba, lahko sklepamo, da
predstavlja posnetek starejšega uničenega kamnitega oltarja. Glavni
oltar iz časa zidave nove cerkve se je stilno naslonil na veliki
poznobaročni oltar iz ljubljanske stolnice, izdelan leta 1774. Pod
vplivom klasicističnih teženj se je oltarni nastavek sploščil v ozek
okvir velike oltarne slike. Ob straneh stojita na podstavkih starejša
baročna, belo polihromirana kipa apostolov Petra in Pavla. Klasicistično
umirjena je tudi oltarna slika sv. Egidija iz leta 1823, delo slikarja
Matevža Langusa, ki se je pri njeni izdelavi stilno naslonil na
renesančne in nazarenske predloge. Leta 1937 jo je restavriral slikar
Miha Maleš. Po vzoru iz ljubljanske stolnice je narejen tudi leseni
tabernakelj, ki ponavlja kupolasto obliko templja. 1. maja 1870 je bila
blagoslovljena podoba Matere božje, delo ljubljanske slikarke Henrike
Langus. Sliko so postavili v nišo severovzhodnega stranskega oltarja,
dotedanjo sliko sv. Barbare pa so prenesli v kapelico pri pokopališču. V
stari zadružni knjigi iz leta 1640 je bilo zapisano, da si je zadruga
usnjarjev in čevljarjev v Mokronogu za zavetnico izbrala sv. Barbaro in
da je na dan njenega godu vsak zadružnik plačal bratovščini osem soldov.
Leta 1895 je Anton Plantarič, trgovec in posestnik v Mokronogu, podaril
župnijski cerkvi nov križev pot v vrednosti 1400 goldinarjev. Podobe so
bile izdelane po Fürichovem vzoru na Dunaju, lesene okvire pa je izdelal
podobar Janez Poglajen iz Bele Cerkve. Stari križev pot so prenesli na
Žalostno Goro. Leta 1897 je Franc Goršič (1836–1898), zadnji veliki
orglarski mojster na Slovenskem, naredil za župnijsko cerkev sv. Tilna
svoje zadnje, a obenem tudi prve pnevmatične orgle. Leta 1940 je Franc
Krištof iz Mirne po načrtih arhitekta Ivana Valentinčiča zgradil nov
zvonik. Leta 1955 so ga v spodnjem delu obdali z masivno kamnito
rustiko. Leta 1976 je akademski slikar Tomaž Perko iz Cerknice izdelal
nov križev pot, starega pa so ponovno prenesli v romarsko cerkev na
Žalostni Gori. Župnijska cerkev, sezidana v strogih formah klasicizma,
je nepogrešljiv moment v hierarhično urejenem trškem prostoru Mokronoga,
ki se spušča iz grajskega griča mimo cerkve v spodnji, naselbinski del.
|
Varstveni režim spomenika |
Za spomenik velja varstveni režim za stavbe in naslednja posebna
določila: |
– vsa cerkvena oprema je sestavni del spomenika in se vanjo lahko posega
le pod pogoji in s soglasjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine
Slovenije, Območne enote Novo mesto. |
Vplivno območje |
Cerkev nima vplivnega območja. |
2. |
Ime spomenika: Mokronog – Cerkev sv.
|
Florjana
|
EŠD: 2052
|
Naselje: Mokronog
|
Parcelna 305/11
|
številka:
|
Katastrska Mokronog
|
občina:
|
Grafična digitalni katastrski
|
priloga: načrt DKN v merilu
|
1:1000 in 1:5000
|
Vrsta posamezni spomenik
|
razglasitve:
|
Vrednotenje spomenika |
Cerkev sv. Florijana stoji na vzpetini, imenovani Šeginke, severno od
Mokronoga. Pod njo teče cesta Mokronog–Sevnica. Na južni strani cerkve
se je v hrib zarezal danes opuščeni peskokop, drugače jo obkroža
grmičevje in mladi iglasti gozd, ki delno omejuje njeno ambientalno
vrednost. Cerkev sv. Florijana so začeli graditi kmalu po ustanovitvi
župnije leta 1649. Vsekakor je bila cerkev dokončana leta 1655, ko so jo
opremili z oltarji in prižnico. Predstavlja primer enotno pozidane
zgodnjebaročne arhitekture z monumentalnim kamnitim portalom in
tristrano zaključenim prezbiterijem, ki je s svojo tlorisno zasnovo in
poševno prirezanim talnim podzidkom iz lehnjaka še blizu gotskemu
stavbnemu principu. Zahodno steno ladje krasi kamnoseško izveden portal
z izrazitimi renesančnimi elementi. 17. stoletju pripada tudi k zahodni
steni ladje prizidani zvonik, ki pa so ga v drugi polovici 19. stoletja
na novo prekrili z neogotsko piramidasto streho s trikotnimi čeli in se
pri tem oprli na obliki neogotskih streh na zvoniku župnijske cerkve v
Trebnjem in predvsem kapiteljske cerkve v Novem mestu. Arhitektura
cerkve kaže tipične značilnosti ambicioznejše podružnične cerkve, zlasti
nekateri detajli, kot je glavni portal, ki ga lahko uvrstimo med
najlepše portale iz sredine 17. stoletja na Slovenskem z močnimi
kraško-renesančnimi sestavinami. Cerkev sv. Florijana s svojo lego
vizualno obvladuje Mokronoško kotlino in je galerija enega
najpomembnejših zgodnjebaročnih slikarjev v Sloveniji, Hansa Georga
Gaigerfelda, znanega tudi kot mojstra H. G. G. Stranska oltarja, ki ju
zaradi poudarjene tektonike in temne polihromacije uvrščamo v prvo
razvojno fazo zlatih oltarjev pri nas, je s slikami obogatil prav
mojster H. G. G. Poznobaročni glavni oltar z rokokojskimi sestavinami iz
leta 1802 pripisujemo poznobaročnemu podobarju Antonu Postlu iz
Šentruperta. Štirje poškodovani kipi svetnikov (Janeza Evangelista, sv.
Miklavža, sv. Urha in Janeza Krstnika), ki so stali med stebri ob glavni
niši, so shranjeni v župnišču. Oltarna slika sv. Florijana je danes
shranjena v depoju samostanskega muzeja v Stični. |
Varstveni režim spomenika |
Za spomenik velja varstveni režim za stavbe in naslednja posebna
določila: |
– vsa cerkvena oprema je sestavni del spomenika in se vanjo lahko posega
le pod pogoji in s soglasjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine.
|
Vplivno območje |
Vplivno območje obsega nepozidane parcele okoli spomenika in se razširi
zlasti proti severovzhodu. |
Varstveni režim vplivnega območja |
Za spomenik velja splošni varstveni režim za vplivna območja.
|
3. |
Ime spomenika: Beli Grič – Cerkev sv.
|
Križa
|
EŠD: 2053
|
Naselje: Beli Grič
|
Parcelna 1309/6 – del
|
številka:
|
Katastrska Ostrožnik
|
občina:
|
Grafična digitalni katastrski
|
priloga: načrt DKN v merilu
|
1:1000
|
Vrsta posamezni spomenik
|
razglasitve:
|
Vrednotenje spomenika |
Pravilno orientirana cerkev stoji na vzpetini nad vasjo. Cerkev je v
osnovi srednjeveška stavba, v virih omenjena leta 1526. Obdaja jo z
nizkim zidcem obzidano pokopališče. Ob vhodu je v zidec pokopališča
ujeta novejša mrliška vežica pravokotnega tlorisa. Na drugi strani vhoda
se zidca dotika zidana kapelica. Obočni sistem v prezbiteriju v obliki
banje in šilasto oblikovanih sosvodnic, ki se v petosminskem zaključku
stikajo s poudarjenimi grebeni in oblikujejo, podobno kot v bližnji
cerkvi v Slepšku, motiv osemrogeljne zvezde. Skupaj s kamnitim portalom
s paličasto profilirano preklado v zahodni steni ladje kažeta na
temeljito prezidavo cerkve v 17. stoletju. Na srednjeveško poreklo
opozarjajo tudi leta 2010 odkrite stenske slike v notranjščini cerkve:
naslikano svetniško skupino v ladji lahko datiramo v 14. stoletje,
poslikavo prezbiterija pa v 17. stoletje. Večje arhitekturne spremembe
je cerkev doživela v drugi polovici 18. stoletja, ko so ladjo obokali z
dvema visečima kupolama med prečno, na pilastrih počivajočo oprogo;
tedaj so sezidali tudi pevski kor. V drugi polovici 19. stoletja je
zvonik dobil novo, v klasicističnem duhu oblikovano streho, ki se stilno
naslanja na strehi zvonikov na Veseli Gori iz leta 1885. Leta 1878 so v
cerkvi postavili nov, v novo renesančni maniri izdelan oltarni nastavek,
verjetno delo novomeškega podobarja A. Kušlana. V župnišču je shranjena
slika sv. Martina, ki je nekdaj visela v zakristiji cerkve. Napis z
letnico 1865 razkriva avtorstvo pozno nazarenskega slikarja Matije
Koželja. Pokopališče obdaja zidec, za zidavo katerega so uporabili
kamenje iz porušene cerkvice sv. Lovrenca, ki je stala na griču nad
Slepškom. S svojo vzvišeno lego sredi pokopališča pomembno oblikuje
veduto naselja. |
Varstveni režim spomenika |
Za spomenik velja varstveni režim za stavbe in naslednja posebna
določila: |
– vsa cerkvena oprema je sestavni del spomenika in se vanjo lahko posega
le pod pogoji in s soglasjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine.
|
Vplivno območje |
Vplivno območje obsega večinoma nepozidane parcele okoli spomenika in se
razširi zlasti proti jugovzhodu. |
Varstveni režim vplivnega območja |
Za spomenik velja splošni varstveni režim za vplivna območja.
|
4. |
Ime spomenika: Slepšek – Cerkev sv.
|
Martina
|
EŠD: 2054
|
Naselje: Beli Grič
|
Parcelna 1835/54
|
številka:
|
Katastrska Ostrožnik
|
občina:
|
Grafična digitalni katastrski
|
priloga: načrt DKN v merilu
|
1:1000
|
Vrsta posamezni spomenik
|
razglasitve:
|
Vrednotenje spomenika |
Cerkev stoji sredi vasi na vzvišenem in s travo poraslem platoju, ki ga
s treh strani obdaja cesta, ki vodi iz Mokronoga proti Belemu Griču. Od
srednjeveške, leta 1526 omenjene cerkve, se je ohranila v osnovi le
ladja s skromno ohranjenimi fragmenti stenske slike, verjetno z motivom
sv. Krištofa ali trpečega Kristusa na njeni južni fasadi. V 17. stoletju
so k ladji prizidali tristrano zaključen prezbiterij, ki ima enako
obočno shemo kot bližnja cerkev na Belem Griču. Zopet se ponovi banja s
sosvodnicami, ki se v zaključnem delu stikajo v motiv osemrogeljne
zvezde. Zanimivo je, da zunanjščino prezbiterija v spodnjem delu oklepa
talni podzidek, ki ga cerkev v Belem Griču nima. Možno je, da je bil
prezbiterij sezidan že v srednjem veku in so ga v 17. stoletju le na
novo obokali. Ladja s polkrožnim slavolokom bi bila v tem primeru
ostanek neke starejše arhitekture, katere nastanek bi lahko postavili še
v čas romanike. Današnji glavni oltar z večjo osrednjo in dvema manjšima
baldahinastima nišama ter razgibano in volutasto oblikovano atiko je
značilen izdelek druge polovice 18. stoletja. Ob glavni niši stojita
kipa sv. Boštjana in sv. Roka, ki sta prvotno pripadala nekemu
starejšemu oltarju s konca 16. oziroma začetka 17. stoletja, morda pa
sta celo starejša. Slogovno sta blizu formam gotsko-renesančne plastike,
ki se je po letu 1520 odmaknila od kompozicijskih in plastičnih vrednot
gotike in se je poskušala prilagoditi slogovnim zahtevam novega časa.
Čokati figuri svetnikov sta se zravnali. Njuna obraza sta se izognila
idealizaciji gotike, postala sta vsakdanja. V paralelnem gubanju
draperije in pričeskah so se uveljavile modne tendence novega časa. Kip
sv. Barbare, ki stoji ob severni strani slavoloka, nakazuje z izredno
razgibanostjo telesa in draperije ter lepotnostjo obraza vse značilnosti
poznobaročne plastike iz druge polovice 18. stoletja. Stilno ji je blizu
kip sv. Janeza Evangelista, ki stoji na desnem obodnem loku ob glavnem
oltarju. V niši glavnega oltarja je prvotno stal kip sv. Martina, ki so
ga v začetku 20. stoletja zamenjali s Pleterškovim reliefom in ga
prestavili v nišo zvonika, kjer pa so ga vremenski vplivi dodobra
poškodovali. V osnovi srednjeveška cerkev sv. Martina je bila verjetno
sezidana kot grajska cerkev bližnjega gradu Slepšek, danes pa je
nepogrešljivi moment v veduti naselja. |
Varstveni režim spomenika |
Za spomenik velja varstveni režim za stavbe in naslednja posebna
določila: |
– vsa cerkvena oprema je sestavni del spomenika in se vanjo lahko posega
le pod pogoji in s soglasjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine.
|
Vplivno območje |
Vplivno območje obsega ozko območje okoli cerkve, zlasti na južni
strani. |
Varstveni režim vplivnega območja |
Za spomenik velja splošni varstveni režim za vplivna območja.
|
5. |
Ime spomenika: Hrastovica – Cerkev
|
sv. Roka
|
EŠD: 2058
|
Naselje: Hrastovica
|
Parcelna 2088/63
|
številka:
|
Katastrska Bistrica
|
občina:
|
Grafična digitalni katastrski
|
priloga: načrt DKN v merilu
|
1:1000 in 1:5000
|
Vrsta posamezni spomenik
|
razglasitve:
|
Vrednotenje spomenika |
Cerkev stoji na ambientalno izpostavljeni vzpetini nad vasjo Hrastovica.
Valvasor jo omenja med podružnicami župnije Šentrupert in jo imenuje kot
cerkev sv. Roka v polju (S. Rochi in der Ebene). Iz napisa na kamniti
plošči, ki je vzidana nad glavnim portalom, je razvidno, da je cerkev iz
zaobljube na čast sv. Roku, zavetniku pred kužnimi bolezmi, sezidala
župnija Šentrupert leta 1661. Za časa cesarja Jožefa II. so pri cerkvi
sv. Roka ustanovili vikariat, ki pa je deloval le od leta 1789 do leta
1809. Nedaleč od cerkve stoji staro župnišče z bogato profiliranim
kamnitim portalom. Cerkev je enotno zasnovana cerkvena arhitektura iz
17. stoletja s sočasno oltarno opremo. Njeno ambiciozno zasnovo
dopolnjujejo tudi kamniti arhitekturni detajli. Zlasti kvaliteten je
kamnit portal v zahodni steni ladje, ki je identičen z glavnim portalom
v cerkvi sv. Florijana na Šeginkah pri Mokronogu. Očitno se je delavnica
po dokončanju del na cerkvi sv. Florijana, ki je bila sezidana pred
letom 1655, ko je dobila notranjo opremo, preselila v Hrastovico in
prevzela gradnjo nove cerkve. Cerkev je bila prvotno brez zvonika. V
severni steni prezbiterija je namreč zazidano šilastoločno okno, ki je s
postavitvijo zvonika zgubilo svojo funkcijo. Glede na obliko
arhitekturnih detajlov v zvoniku lahko trdimo, da so zvonik postavili
kmalu po dograditvi cerkve, torej ob koncu 17. oziroma v začetku 18.
stoletja. Tedaj je cerkev dobila tudi enotno zunanjo podobo, ko so
fasade razčlenili z naslikanimi belimi vertikalnimi in horizontalnimi
pasovi. Ivan Steklasa omenja, da je bila streha zvonika prvotno krita s
skodlami in rdeče pobarvana, sedanja višinsko poudarjena streha strožjih
oblik pa je iz leta 1889. Očitno so tedaj tudi razčlenili zunanjščino
zvonika z v ometu izvedenimi vertikalnimi in horizontalnimi pasovi,
svojo sedanjo podobo pa je dobila tudi zahodna stena ladje. Sočasno s
cerkvijo nastala oltarna oprema kljub številnim nekvalitetnim predelavam
razkriva vse razvojne značilnosti zlatih oltarjev, ki so bili izdelani
med leti 1650 in 1670. Višinsko poudarjen glavni oltar v spodnjem delu
zaokrožujeta konzoli, ki nosita stranska dela sredine oltarja. Kljub
temu, da je poudarek na tektonski jasnosti, je zahvaljujoč vse bogatejši
ornamentiki, zlasti hrustančevju, in zavitim in bogato obloženim stebrom
učinek oltarja že plastičen; podobne tendence zasledimo tudi na obeh
stranskih oltarjih. Proti koncu 18. stoletja je svoj prispevek k
obogatitvi cerkvene notranjščine daroval še poznobaročni slikar Anton
Postl iz Šentruperta. Posebno vrednost ima njegov EX VOTO, ki prikazuje
procesijo iz Mokronoga k cerkvi sv. Roka s spremljajočimi prizori kuge
in podeljevanja svetih zakramentov. Na svojih votivnih podobah je verno
upodabljal nošo tedanjega časa in podobo lesenih kmečkih hiš. Baročna
romarska cerkev sv. Roka je izraz ljudske pobožnosti tukajšnjega
prebivalstva, ki se odraža tudi v bogastvu zlatih oltarjev in votivnih
podob. |
Varstveni režim spomenika |
Za spomenik velja varstveni režim za stavbe in naslednja posebna
določila: |
– vsa cerkvena oprema je sestavni del spomenika in se vanjo lahko posega
le pod pogoji in s soglasjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine.
|
Vplivno območje |
Vplivno območje obsega večinoma nepozidane parcele okoli spomenika in se
razširi zlasti proti jugu in severovzhodu. Vplivno območje omejujejo
lokalne ceste. |
Varstveni režim vplivnega območja |
Za spomenik velja splošni varstveni režim za vplivna območja.
|
6. |
Ime spomenika: Martinja vas pri
|
Mokronogu – Cerkev sv.
|
Nikolaja
|
EŠD: 2055
|
Naselje: Martinja vas pri
|
Mokronogu
|
Parcelna 987/3
|
številka:
|
Katastrska Mokronog
|
občina:
|
Grafična digitalni katastrski
|
priloga: načrt DKN v merilu
|
1:1000 in 1:5000
|
Vrsta posamezni spomenik
|
razglasitve:
|
Vrednotenje spomenika |
Cerkev stoji izven vasi na neporaščeni vzpetini in s svojo prostorsko
izpostavljeno lego pomembno oblikuje videz Mokronoške doline. Posebno
obogatitev njene arhitekture in celotne likovne pojavnosti predstavlja
ob severovzhodni strani prezbiterija stoječa mogočna lipa. Cerkev kaže v
svoji stavbni zasnovi izrazite srednjeveške forme. Gotski, tristrano
zaključen prezbiterij oklepa nizek kamnit talni podzidek. Prezbiterij in
ladjo deli šilastoločni slavolok brez posnetih robov, kar kaže na njegov
verjeten nastanek v 14. stoletju. V 17. stoletju so cerkev osvetlili z
novimi večjimi okni, na novo so obokali prezbiterij ter k zahodni steni
ladje prizidali zvonik. Tedaj je cerkev dobila leta 1995 prebeljeno
zunanjo podobo, ko so stene ladje in prezbiterija razčlenili z
naslikanimi vogelniki, stene zvonika pa s horizontalnimi in vertikalnimi
črtami. Zaradi izredne ohranjenosti srednjeveške arhitekture lahko na
njeni zunanjščini, predvsem pa v notranjščini, pričakujemo še ohranjeno
gotsko stensko poslikavo. To bodo potrdile šele ustrezne raziskave
beležev in ometov, tedaj pa bi bilo primerno tudi natančneje raziskati
njeno stavbno zgodovino. Stebriščno zasnovana arhitektura glavnega
oltarja je bila leta 1877 narejena v delavnici novomeškega podobarja
Antona Kušlana. |
Varstveni režim spomenika |
Za spomenik velja varstveni režim za stavbe in naslednja posebna
določila: |
– lipa pri cerkvi in vsa cerkvena oprema je sestavni del spomenika in se
vanje lahko posega le pod pogoji in s soglasjem Zavoda za varstvo
kulturne dediščine. |
Vplivno območje |
Vplivno območje obsega večinoma nepozidane parcele okoli spomenika in se
razširi zlasti proti jugovzhodu. |
Varstveni režim vplivnega območja |
Za spomenik velja splošni varstveni režim za vplivna območja.
|
7. |
Ime spomenika: Sveti Vrh – Cerkev
|
Marijinega vnebovzetja
|
EŠD: 2056
|
Naselje: Beli Grič
|
Parcelna 153/4 (del)
|
številka:
|
Katastrska Laknice
|
občina:
|
Grafična digitalni katastrski
|
priloga: načrt DKN v merilu
|
1:1000 in 1:5000
|
Vrsta posamezni spomenik
|
razglasitve:
|
Vrednotenje spomenika |
Cerkev stoji sredi pokopališča, vzhodno nad vasjo. Pokopališče obdaja
nizek zidec. V vzhodnem delu pokopališča stoji manjša zgradba, ki služi
za shranjevanje pogrebnega orodja. Na zahodni strani cerkve stoji lesen
križ s Križanim. Pokriva ga pločevinast dvokapni nadstrešek. Nekdanja
romarska cerkev Preblažene device Marije na Vrhu pri Mokronogu je v
osnovi srednjeveška stavba. Na njen nastanek v času gotike opozarja
tristrano zaključen prezbiterij z zazidanimi šilastoločnimi okni in
poudarjenim kamnitim poševno prirezanim talnim zidcem. Na gotski izvor
ladje kaže še šilastoločen kamnit portal s paličastim profilom med
dvojnim žlebom, v zvoniku pa se je ohranil tudi bronasti zvon z letnico
1430, ki bi lahko razkrival čas nastanka cerkve. Raziskave iz leta 2004
so razkrile, da je prezbiterij v celoti poslikan s poznosrednjeveškimi
freskami, ki jih lahko datiramo v sredino 15. stoletja in jih
pripisujemo delavnici Janeza Ljubljanskega. Restavratorske sonde so
odkrile prizor Marije zavetnice s plaščem, borduro slike, podpis
srednjeveškega romarja ter v omet vrezane napise v pisani gotici iz leta
1600. Stavbna zasnova cerkve je v času baroka doživela več sprememb.
Ladjo in prezbiterij so nadzidali in na novo obokali ter ju v skladu z
baročnim občutjem prostora izdatno osvetlili z novimi okenskimi
odprtinami. V tem času je dobila nov okras tudi zunanjščina cerkve, ko
so vogale ladje razčlenili z naslikanimi rdečimi vogelniki. Poseben
poudarek pa je veljal slikarski dekoraciji tedaj sezidanega zvonika.
Robove polkrožnih lokov v pritličju zvonika so poslikali z rdečimi
kvadri, med katerimi se opazi tudi diamantni motiv. Sodeč po načinu in
motiviki dekorativne poslikave lahko nastanek zvonika postavimo v 17.
stoletje, sedanjo podobo pa je dobil konec 18. oziroma v začetku 19.
stoletja, ko so tedanjo baročno streho zamenjali z novo, zasnovano že v
strožjih oblikah klasicizma. Tedaj so verjetno tudi na novo slikarsko
okrasili fasade zvonika in notranjščino zvonice s črnimi vertikalnimi in
horizontalnimi pasovi. Iz gotskega časa se je v cerkvi ohranila tudi
kamnita plošča s polihromirano reliefno upodobitvijo križa, pod katerim
stojita Mati božja in sv. Janez Evangelist. Tektonsko poudarjeni, že kar
čokati figuri z okrepljenim realističnim izrazom v obrazih, sta odeti v
oblačila, v katerih se čutijo zapozneli odmevi mehkega sloga. Očitno gre
za delo kiparske delavnice, ki je med leti 1440–1465 delovala v
Ljubljani in s svojimi izdelki zapolnjevala potrebe v okolici Ljubljane,
na Dolenjskem, Krasu in v Istri. Od nekdanje, 17. stoletju pripadajoče
oltarne opreme se je ohranila le oltarna slika Matere božje s plaščem.
Slika je zelo poškodovana in šele njena restavracija bo omogočila
pravilno datacijo in delavniško opredelitev. Leta 1797 je cerkev dobila
nov glavni oltar. Rokokojski oltarni nastavek, že obogaten z elementi
bližajočega se klasicizma, ponavlja za dolenjske oltarje značilno
obliko: zalomljeno gredo in obhodna loka. Rokokojsko občuteni
arhitekturi stranskih oltarjev iz leta 1799 sta v bistvu le plitva
nastavka z osrednjo, oltarni sliki namenjeno nišo in stebroma ob
straneh, ki nosita volutasto oblikovano atiko s sliko v medaljonu. Pomen
podružnične cerkve Marijinega vnebovzetja je predvsem v njenem
srednjeveškem romarskem poslanstvu, ki se izkazuje v celoti poslikanem
prezbiteriju, verjetno delo enega najpomembnejših poznosrednjeveških
slikarjev na Slovenskem prostoru, Janeza Ljubljanskega. |
Varstveni režim spomenika |
Za spomenik velja varstveni režim za stavbe in naslednja posebna
določila: |
– vsa cerkvena oprema je sestavni del spomenika in se vanjo lahko posega
le pod pogoji in s soglasjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine.
|
Vplivno območje |
Vplivno območje obsega večinoma nepozidane parcele okoli spomenika in se
razširi zlasti proti jugozahodu. |
Varstveni režim vplivnega območja |
Za spomenik velja splošni varstveni režim za vplivna območja.
|
8. |
Ime spomenika: Gorenje Laknice –
|
Cerkev sv. Jošta
|
EŠD: 2057
|
Naselje: Gorenje Laknice
|
Parcelna 1255/3
|
številka:
|
Katastrska Laknice
|
občina:
|
Grafična digitalni katastrski
|
priloga: načrt DKN v merilu
|
1:1000 in 1:5000
|
Vrsta posamezni spomenik
|
razglasitve:
|
Vrednotenje spomenika |
Cerkev stoji na samem zunaj vasi ob vaški poti, ki vodi na regionalno
cesto Mokronog–Zbure. Ladja z baročnim banjastim obokom, ki ga podpirajo
notranji pilastri, je v osnovi romanska stavba. Ob zadnji obnovi cerkve
je bilo odkrito zazidano romansko okno ter fragmenti srednjeveških
stenskih slik. V 18. stoletju so k ladji prizidali tristrano zaključen
in banjasto obokan prezbiterij. Baročno podobo je tedaj dobila tudi
zunanjščina cerkve. Njene fasade so okrasili s sajasto črnimi
horizontalnimi pasovi, obrobili okenske odprtine, vogale prezbiterija pa
razčlenili z naslikanimi vogelniki. Pločevinasti zvonik s korenasto
oblikovano streho, ki so ga postavili nad pročeljem ladje, je mlajši,
verjetno šele iz konca 19. stoletja, ki je verjetno nadomestil nekdanjo
zvončnico. Glavni in stranski oltar v cerkvi kažeta značilnosti tako
imenovanih okvirnih oltarjev, ki so bili značilni za dolenjski prostor v
prvi polovici 18. stoletja. Oltarja sta nastala očitno šele v drugi
polovici 18. stoletja, saj že vsebujeta bogato rokokojsko motiviko.
Zlasti izstopa volutasto oblikovana atika glavnega oltarja, ki jo
dopolnjuje motiv mreže. |
Varstveni režim spomenika |
Za spomenik velja varstveni režim za stavbe in naslednja posebna
določila: |
– vsa cerkvena oprema je sestavni del spomenika in se vanjo lahko posega
le pod pogoji in s soglasjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine.
|
Vplivno območje |
Vplivno območje obsega večinoma nepozidane parcele okoli spomenika in se
razširi zlasti proti jugovzhodu. |
Varstveni režim vplivnega območja |
Za spomenik velja splošni varstveni režim za vplivna območja.
|
9. |
Ime spomenika: Brezovica pri
|
Trebelnem – Cerkev
|
sv. Ane
|
EŠD: 2059
|
Naselje: Brezovica pri
|
Trebelnem
|
Parcelna/e 1597/3 – del
|
številka/e:
|
Katastrska Staro Zabukovje
|
občina:
|
Grafična priloga: digitalni katastrski
|
načrt DKN v merilu
|
1:1000
|
Vrsta posamezni spomenik
|
razglasitve:
|
Vrednotenje spomenika |
Cerkev stoji na samem severno od vasi. Obdaja jo kamnit zidec, ob vhodu
na cerkveni prostor pa stoji mogočna lipa. Priča smo izredno kakovostno
oblikovanemu prostorskemu ansamblu, ki ga je potrebno ohraniti v celoti.
V osnovi srednjeveško, leta 1526 omenjeno cerkev, so temeljito
barokizirali sredi 18. stoletja. Enotno zasnovano cerkveno fasado,
členjeno z lizenami, ki se pod streho in pri tleh povezujejo s
horizontalnimi pasovi in tako oblikujejo poglobljene okvirje, kvari
očitno naknadno v zahodno steno ladje vzidan zvonik. Da je zvonik
kasnejšega nastanka, priča tudi nekdanja členitev zahodne fasade ladje v
obliki poglobljenega okvirja. Še bolj bogato je zasnovana njena
notranjščina, ki ji dajejo posebno noto nenavadno členjeni in izredno
plastično izvedeni pilastri. Bogato so oblikovane predvsem čelne
stranice pilastrov s poglobljenimi motivi pravokotnikov s polkrogi.
Tektonsko poudarjena arhitektura glavnega oltarja z volutasto oblikovano
atiko kaže na kvalitetno delo iz druge polovice 18. stoletja. Še zlasti
dragoceni sta leseni plastiki sv. Janeza Krstnika in sv. Jožefa, ki ju
odlikuje izredna slokost teles ter lepotnost idealiziranih obrazov.
|
Varstveni režim spomenika |
Za spomenik velja varstveni režim za stavbe in naslednja posebna
določila: |
– vsa cerkvena oprema je sestavni del spomenika in se vanjo lahko posega
le pod pogoji in s soglasjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine.
|
Vplivno območje |
Vplivno območje obsega večinoma nepozidane parcele okoli spomenika in se
razširi zlasti proti jugovzhodu. |
Varstveni režim vplivnega območja |
Za spomenik velja splošni varstveni režim za vplivna območja. |
3. člen |
Izvirnike strokovnih podlag za razglasitev hranita Občina Mokronog -
Trebelno (v nadaljevanju: občina) in Zavod za varstvo kulturne dediščine
Slovenije, Območna enota Novo mesto (v nadaljnjem besedilu: zavod). |
4. člen |
(1) Splošne varstvene usmeritve za nepremično dediščino so: |
– spodbujanje trajnostne uporabe spomenika, to je uporabe spomenika na
način in v obsegu, ki dolgoročno ne povzroča izgube njegovih kulturnih
lastnosti, |
– spodbujanje vzdržnega razvoja spomenika, s katerim se omogoča
zadovoljevanje potreb sedanje generacije, ne da bi bila s tem okrnjena
ohranitev spomenika za prihodnje generacije, |
– spodbujanje dejavnosti in ravnanj, ki ohranjajo verske, kulturne,
socialne, gospodarske, znanstvene, izobraževalne in druge pomene
spomenika, |
– ohranjanje lastnosti, posebne narave in družbenega pomena spomenika
ter njegove materialne substance, |
– dovoljeni so posegi v spomenik, ki upoštevajo in trajno ohranjajo
njegove varovane vrednote, |
– dovoljeni so posegi, ki omogočajo vzpostavitev trajnih gospodarskih
temeljev za ohranitev spomenika ob spoštovanju njegove posebne narave in
družbenega pomena, |
– z vsako spremembo funkcije kulturnega spomenika ali njegovega dela in
za vsak poseg v spomenik, njegove dele ali vplivno območje, je v skladu
z 28., 29., 30 in 31. členom zakona potrebno pridobiti predhodne
kulturno varstvene pogoje in kulturno varstveno soglasje Zavoda za
varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Novo mesto. |
5. člen |
(1) Za stavbe in njihovo varovano območje velja varstveni režim, ki
predpisuje ohranjanje njihovih varovanih vrednot, kot so: |
– tlorisna in višinska zasnova (gabariti), |
– gradivo (gradbeni material) in konstrukcijska zasnova, |
– oblikovanost zunanjščine (členitev objektov in fasad, oblika in naklon
strešin, kritina, ometi, barve fasad, fasadni detajli, ki morajo biti v
skladu z avtentično oblikovno in vsebinsko zasnovo objektov),
|
– prostorska organizacija oziroma funkcionalna zasnova notranjščine in
pripadajočega zunanjega prostora, vključno s pokopališči in drevesno
vegetacijo; ob cerkvah s ciljem ohranjanja obstoječih cerkvenih
ansamblov, zlasti na Brezovici, v Martinji vasi, na Belem Griču in
Svetem Vrhu, |
– sestavine in pritikline, |
– stavbno pohištvo in notranja oprema, |
– komunikacijska in infrastrukturna navezava na okolico, |
– pojavnost in vedute (predvsem pri prostorsko izpostavljenih stavbah),
|
– celovitost dediščine v prostoru in zemeljske plasti z morebitnimi
arheološkimi ostalinami. |
(2) Izjemoma je ob predhodnem soglasju pristojne službe za varstvo
kulturne dediščine možno: |
– na osnovi predhodnih konservatorskih raziskav spremeniti dele
posameznih objektov v kvalitetnejše oziroma bolj avtentično stanje;
|
– izvajati znanstvenoraziskovalna dela; |
– spremeniti oziroma dopolniti konstrukcijsko zasnovo, če ni mogoče
drugače zagotoviti statične stabilnosti objekta; |
– posegati v okolico objekta zaradi njegove boljše predstavitve;
|
– omogočanje predstavitve celote in posameznih zaščitenih elementov in
dostopnost javnosti v meri, ki ne ogroža varovanje spomenika in njegovih
spomeniških kvalitet ter ne moti v njem odvijajoče se dejavnosti;
|
– posege in dejavnosti v prostoru načrtovati in izvajati tako, da se ne
posega v arheološke strukture. |
6. člen |
Varstvene usmeritve za vplivno območje spomenika so: |
– ohranjanje sedanje rabe prostora, ki sodi pod vplivno območje;
|
– raba in posegi v vplivno območje spomenika, vključno z gradnjo novih
objektov, morajo biti podrejeni ohranjanju kvalitetnih pogledov na
spomenik; |
– prepoved postavljanja energetskih in komunikacijskih vodov, reklamnih
in drugih panojev; |
– prepoved zasajanja okolice spomenika z neavtohtonimi drevesnimi
vrstami; |
– da je za vsak poseg v vplivno območje, v skladu z 28., 29., 30 in 31.
členom zakona, pridobiti predhodne kulturno varstvene pogoje in kulturno
varstveno soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije,
Območne enote Novo mesto. |
7. člen |
Lastnik oziroma posestnik upravlja s spomenikom v skladu z aktom o
razglasitvi neposredno ali tako, da ga poveri upravljavcu. |
8. člen |
Lastnik, posestnik in upravljavec spomenika morajo javnosti omogočiti
dostopnost spomenika in njegovo predstavljanje. Javni dostop ne sme
ogrožati spomenika in posameznih spomeniških vrednot, zlasti ne njegove
osnovne namembnosti. |
9. člen |
Za vse posege v spomenik, razen če zakon ne določa drugače, je treba
predhodno pridobiti kulturno varstvene pogoje in kulturno varstveno
soglasje zavoda. |
10. člen |
Nadzor nad izvajanjem odloka opravlja inšpektorat, pristojen za področje
kulturne dediščine. |
11. člen |
Pristojno sodišče po uradni dolžnosti zaznamuje v zemljiški knjigi
status kulturnega spomenika na parcelah, navedenih v prvem odstavku 2.
člena tega odloka. |
12. člen |
Ta odlok začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike
Slovenije. |
|
Št. 622-0001/2013 |
Mokronog, dne 19. junija 2014 |
|
Župan
Občine Mokronog - Trebelno
Anton Maver l.r. |
|