|
O D L O Č B A |
|
|
Ustavno sodišče je v
postopku za preizkus pobude Janeza Križnarja iz Kranja in drugih, ki jih
zastopa mag. Miha Šipec, odvetnik v Ljubljani, ter v postopku za
preizkus pobud in v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem
na pobude Franca Marina iz Domžal, ki ga zastopa Marko Marin, Cirila
Zupanca iz Doba pri Domžalah, Jožefa Peterke in Ivane Peterka iz
Lukovice, Jožefa Cerarja iz Lukovice, Jurija Strenčana iz Celja in
Elizabete Lobnik iz Hoč, na seji 26. oktobra 2006 |
|
|
o d l o č i l o : |
|
|
1. Četrti odstavek
218.b člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – ur.
p. b.), kolikor se nanaša na zemljiške parcele z območij, za katere je
sprejet državni ali občinski lokacijski načrt, ni v neskladju z Ustavo,
če se razlaga tako, da se tudi zanje plačuje nadomestilo le, če imajo
dostop do javnega cestnega omrežja in če je zanje možno izvesti
priključke na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje
in javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic
oziroma malih čistilnih naprav. |
|
|
2. Pobuda za začetek
postopka za oceno ustavnosti določb VI. poglavja Zakona o stavbnih
zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85 in 33/89) in 218. do 218.d
člena Zakona o graditvi objektov, razen glede določbe iz prejšnje točke,
se zavrne. |
|
|
3. Razveljavijo se: |
|
|
– Odlok o nadomestilu
za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Domžale (Uradni vestnik Občine
Domžale, št. 6/05 – ur. p. b.), |
|
|
– Odlok o nadomestilu
za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Lukovica (Uradni vestnik Občine
Lukovica, št. 2/99, 8/03, 5/05 in 1/06), |
|
|
– Odlok o nadomestilu
za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Hoče - Slivnica (Medobčinski
uradni vestnik, št. 4/01, 13/01, 30/01, 29/03 in 33/04) in |
|
|
– Odlok o nadomestilu
za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Celje (Uradni list RS,
št. 61/06), kolikor urejajo odmero nadomestila za uporabo stavbnega
zemljišča od nezazidanih stavbnih zemljišč v neskladju z 10. do 14.
točko obrazložitve te odločbe. |
|
|
4. Pobuda Janeza
Križnarja, Branka Rozmana, Franca Rozmana, Antona Kodrana in Matije
Križnarja za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti določb
41. člena in VI. poglavja Zakona o stavbnih zemljiščih, 218.b člena
Zakona o graditvi objektov, Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega
zemljišča (Uradni list RS, št. 140/04 in 9/06) in Odloka o prostorskih
ureditvenih pogojih za morfološko celoto urbanistične zasnove Mesta
Kranja (Uradni list RS, št. 72/04, 79/04 in 68/05) se zavrže. 5.
Pobudniki iz prejšnje točke nosijo svoje stroške postopka sami. |
|
|
Obrazložitev |
|
|
A. |
|
|
1. Pobudniki
izpodbijajo VI. poglavje Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju
ZSZ/84), določbe 218. do 218.d člena Zakona o graditvi objektov (v
nadaljevanju ZGO-1) in v izreku navedene odloke, ki urejajo nadomestilo
za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju nadomestilo) v naslednjih
lokalnih skupnostih: v Mestni občini Kranj (v nadaljevanju Odlok/MOK), v
Občini Domžale (v nadaljevanju Odlok/OD), v Občini Lukovica (v
nadaljevanju Odlok/OL), v Občini Hoče - Slivnica (v nadaljevanju
Odlok/OHS) in v Mestni občini Celje (v nadaljevanju Odlok/MOC). Odloke
navedenih lokalnih skupnosti izpodbijajo, kolikor urejajo plačilo
nadomestila od njihovih nezazidanih stavbnih zemljišč, ki jih
uporabljajo za kmetijsko dejavnost. Menijo, da so navedeni predpisi v
izpodbijanih delih v neskladju z določbami 2., 14., 33., 67., 74., 120.,
147. in 153. člena Ustave. Janez Križnar in drugi iz Kranja izpodbijajo
tudi Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za morfološko celoto
urbanistične zasnove Mesta Kranja (v nadaljevanju Odlok/PUP), ker naj bi
njihova zemljišča načrtoval kot stavbna, od katerih se plačuje
nadomestilo. Od zakonskih določb navedeni pobudniki izpodbijajo 41. člen
in VI. poglavje ZSZ/84 ter 218.b člen ZGO-1. Menijo, da so te določbe
predpisov v neskladju tudi s 15., 50. in z 69. členom Ustave. |
|
|
2. Pobudniki navajajo,
da veljavna zakonska ureditev nadomestila lokalnim skupnostim omogoča
prekomerno poseganje v lastninsko pravico. Leta 2004 naj bi namreč
prejeli odločbe o odmeri nesorazmerno visokega nadomestila od njihovih
nezazidanih stavbnih zemljišč, ki jih uporabljajo za kmetijsko dejavnost
(npr: od 1,87 ha takšnega stavbnega zemljišča naj bi pobudnik iz Domžal
plačal 486.207 SIT nadomestila). S kmetijsko dejavnostjo naj bi se
preživljali, zato bi zanje nerazumno visoko nadomestilo pomenilo
nevzdržno finančno breme, ki naj bi jih sililo k prodaji teh zemljišč.
Navajajo, da jim izpodbijana zakonska ureditev nadomestila onemogoča
celo njihovo prodajo po pošteni tržni ceni. Ustavno sodišče naj bi v
odločbi št. U-I- 39/97 z dne 16. 12. 1999 (Uradni list RS, št. 1/2000 in
OdlUS VIII, 282) že ocenilo, da je nadomestilo javna dajatev. Pobudniki
menijo, da javna dajatev pomeni poseg v lastninsko pravico, dopusten le
pod pogojem sorazmernosti (tako Ustavno sodišče že v odločbi št.
U-I-296/96 z dne 19. 3. 1998, Uradni list RS, št. 42/98 in OdlUS VII,
53). Izpodbijana zakonska ureditev nadomestila naj bi bila zato v
neskladju s 33. členom Ustave. Pobudniki menijo, da je veljavna ureditev
nadomestila tudi nejasna (2. člen Ustave). Lokalnim skupnostim naj bi
dopuščala, da arbitrarno oblikujejo višino dajatve in na takšen način
določajo tudi njihova nezazidana stavbna zemljišča, od katerih plačujejo
nadomestilo. Pojasnjujejo, da obravnavana zemljišča niso komunalno
opremljena, saj naj njihova dejanska uporaba komunalne opremljenosti ne
bi potrebovala. Po njihovem mnenju bi moralo biti plačevanje nadomestila
od teh zemljišč določeno jasno, torej omejeno, saj naj bi se opremljanje
in vzdrževanje komunalne infrastrukture financiralo tudi iz drugih virov
(npr. iz komunalnega prispevka). Menijo, da so v neenakem položaju
(drugi odstavek 14. člena Ustave), saj naj bi dajatev plačevali od
velikih površin zemljišč, na katerih naj donos ne bi bil velik. |
|
|
Že enkratna odmera
nesorazmerno visokega nadomestila bi jih lahko ekonomsko uničila.
Izpodbijana ureditev nadomestila naj bi bila zato v neskladju s členi 2,
15, 50, 67, 69, 74, 120 in 147 Ustave. Predlagajo, naj Ustavno sodišče
izpodbijano zakonsko ureditev nadomestila razveljavi. Glede izpodbijanih
odlokov predlagajo, naj jih Ustavno sodišče odpravi, kolikor urejajo
plačilo nadomestila od obravnavanih zemljišč. Pobudniki iz Občine
Lukovica in iz Občine Hoče - Slivnica poudarjajo, da njihova zemljišča
sploh niso komunalno opremljena, kot to predvideva 218.b člen ZGO-1.
|
|
|
3. Državni zbor na
navedbe ni odgovoril. |
|
|
4. Na navedbe so
odgovorile Mestna občina Kranj, Občina Domžale, Občina Lukovica, Občina
Hoče - Slivnica in Mestna občina Celje. Navajajo, da so v okviru svojih
pristojnosti s področja urejanja prostora sprejele prostorske plane in
prostorske izvedbene akte po zakonitem postopku. Z njimi naj bi
spremenile namembnost obravnavanih zemljišč, ki naj bi bila sedaj
stavbna, in naj bi se na podlagi zakonske ureditve od njih plačevalo
nadomestilo. Menijo, da so v izpodbijanih odlokih zakonsko ureditev
nadomestila le implementirale, saj naj bi predpisale zgolj način
oblikovanja te dajatve in območja, na katerih se plačuje. Poudarjajo, da
je nadomestilo njihov najpomembnejši izvirni prihodek in orodje
izvajanja njihove aktivne zemljiške politike. Cilj te politike naj bi
bil, da naj bi se nezazidana stavbna zemljišča uporabljala racionalno,
torej naj se poselitve na njih zgostijo in se s tem zmanjšajo pritiski
po prihodnjih spremembah namembnosti kmetijskih in gozdnih zemljišč.
Menijo, da lahko lastniki obravnavanih zemljišč pri njihovi prodaji
dosežejo nekajkrat višjo ceno, kot bi jo pri prodaji kmetijskih
zemljišč. Kmetijska dejavnost na teh zemljiščih naj zato ne bi bila
ekonomsko upravičena. Pojasnjujejo, da so pred sprejemanjem izpodbijanih
odlokov izvedle testa legitimnosti in sorazmernosti, zato po njihovem
stališču izpodbijani odloki niso v neskladju z Ustavo. |
|
|
5. Občina Domžale
dodaja, da so na njenem območju zemljišča pobudnikov v strnjenih
naseljih Jarš in Doba. Obkrožena naj bi bila s komunalno urejenimi
zazidanimi stavbnimi zemljišči in gradnje na njih naj bi bile načrtovane
s prostorskimi ureditvenimi pogoji. Meni, da bodo ob morebitnih gradnjah
na njih ta zemljišča pridobila vso potrebno komunalno infrastrukturo.
Pojasnjuje, da Odlok/OD na podlagi ZSZ/84 in Dogovora o usklajevanju
meril za določanje območij, na katerih se plačuje nadomestilo za uporabo
stavbnega zemljišča in meril za določanje višine tega nadomestila
(Uradni list SRS, št. 19/86 – v nadaljevanju Dogovor) določa kriterije
za določitev višine nadomestila. Ti kriteriji naj bi potrjevali, da so
zavezanci za plačilo te dajatve obravnavani objektivno in ne
subjektivno, torej naj ne bi bili v neenakopravnem položaju. Občina Hoče
- Slivnica navaja še, da je obravnavana zemljišča prevzela od Mestne
občine Maribor kot stavbna in urbanistično načrtovana z zazidalnim
načrtom. Ker naj bi bila ta zemljišča dostopna (cesta) in naj bi imela
možnost priključitve na komunalno infrastrukturo, naj bi od njih
odmerjala nadomestilo. Občina Lukovica dodaja, da je izpodbijani odlok
uskladila s tretjim odstavkom 218. člena ZGO-1. Kasnejše dopolnitve
ZGO-1 naj ne bi terjale ponovne uskladitve Odloka/OL, zato naj bi jih
upoštevala pri njegovem izvajanju. Navaja, da v postopkih odmere
nadomestila od nezazidanih stavbnih zemljišč ugotavlja izpolnjevanje
treh pogojev, in sicer: ali so zemljišča, za katera se odmerja
nadomestilo, na območjih, ki so našteta v njenem odloku; ali so gradnje
na njih načrtovane s prostorskim izvedbenim aktom; ali je na območju
zagotovljena oskrba s komunalno infrastrukturo (pitna voda, energija,
odvajanje odplak, odstranjevanje odpadkov in dostop na javno cesto).
Mestna občina Celje dodaja, da zemljišča pobudnikov načrtuje zazidalni
načrt in izpolnjujejo zakonske pogoje za odmero nadomestila. Pri
določanju njegove višine naj bi izpodbijani odlok upošteval namembnost
zemljišč iz prostorskega izvedbenega akta in njihovo lego, vendar naj
pri njihovem vrednotenju s številom točk ne bi upošteval njihove
komunalne opremljenosti. Meni, da pri določanju višine nadomestila od
teh zemljišč upošteva enake kriterije, kot so predvideni za druga
stavbna zemljišča. Ustavno sodišče naj bi v sklepu št. U-I-14/03 z dne
3. 6. 2004 že ocenilo, da je komunalni prispevek po vsebini davčna
obveznost. V sklepu št. U-I-58/85 z dne 18. 2. 1986 (Bilten US SRS, št.
1/86, str. 24) naj bi Ustavno sodišče menilo, da ga plačujejo vsi
uporabniki komunalnih storitev ne glede na to, ali so že kaj prispevali
za komunalno urejanje in opremljanje stavbnih zemljišč. Mestna občina
Kranj med drugim navaja, da so pobudniki na podlagi 20. člena Odloka/MOK
oproščeni plačila nadomestila pet let po sprejemu tega akta, ker naj
namembnost njihovih stavbnih zemljišč v bližini tovarne Sava ne bi bila
spremenjena na njihovo pobudo, temveč na pobudo Mestne občine. Na njih
naj bi namreč pred skoraj štiridesetimi leti načrtovala širitev
proizvodnih dejavnosti. |
|
|
6. Pojasnila je
poslalo Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju Ministrstvo).
Meni, da četrti odstavek 218.b člena ZGO-1 natančno določa, kdaj se
šteje, da so zemljiške parcele komunalno opremljene, saj naj bi se
nadomestilo odmerjalo le od komunalno opremljenih stavbnih zemljišč.
Ocenjuje, da te dajatve ni dopustno odmerjati že, ko so zemljišča s
prostorskimi izvedbenimi akti načrtovana za gradnje, saj naj bi bilo
treba prej poskrbeti še za njihovo komunalno opremljenost. Po njegovem
mnenju so zato posamezni občinski odloki lahko v neskladju z Ustavo in z
Zakonom. Po stališču Ministrstva lokalne skupnosti pri določanju
območij, na katerih se plačuje nadomestilo, in pri predpisovanju
kriterijev za odmero njegove višine, upoštevajo Dogovor, ker naj bi bil
ta javno objavljen, torej velja. Navaja, da je po programu dela Vlade
Ministrstvo za finance dolžno do 15. 9. 2006 predložiti Vladi predlog
Zakona o davku na nepremičnine, ki naj bi bil sprejet najkasneje v
začetku leta 2007. Natančnejši datum njegovega sprejema bi lahko
pojasnilo pristojno ministrstvo. Navaja, da je Državni zbor pravkar
sprejel posodobljeni Zakon o evidentiranju nepremičnin, prostorskih enot
in državne meje in naj bi v kratkem sprejel še Zakon o množičnem
vrednotenju nepremičnin. Po stališču Ministrstva bosta navedena zakona
vzpostavila centralni (državni) register nepremičnin in uredila njihovo
vrednotenje, kar naj bi zagotovilo izvajanje bodočega Zakona o davku na
nepremičnine. Vendar po mnenju Ministrstva nadomestila ni mogoče
ukiniti, dokler ta zakon ni uveljavljen. Navaja, da je Ustavno sodišče
že večkrat zavzelo stališče, da zakonska ureditev nadomestila ni v
neskladju z Ustavo. Tudi glede občinskih odlokov meni, da je Ustavno
sodišče pogosto ocenilo, da ti niso v neskladju z Ustavo in z Zakonom.
Pojasnjuje, da je bilo nadomestilo uveljavljeno z ZSZ/84, ker naj bi
financiralo takratne občinske sklade stavbnih zemljišč. Meni, da so
sedaj lokalne skupnosti same pristojne urejati prostor na svojih
območjih, torej tudi gospodariti s stavbnimi zemljišči in oblikovati
prostorsko politiko v zvezi z njimi. Po njegovem mnenju nadomestilo v
prehodnem obdobju obremenjuje lastnike oziroma uporabnike stavbnih
zemljišč. |
|
|
7. Na poziv Ustavnega
sodišča so Janez Križnar in drugi iz Kranja pojasnili, da pri pobudi
vztrajajo in jo razširjajo še na Odlok/ MOK, saj menijo, da obstaja
možnost odmere nadomestila od njihovih zemljišč. Predlagajo, naj Ustavno
sodišče naloži državi in Mestni občini Kranj plačilo njihovih stroškov
postopka. |
|
|
B. – I. |
|
|
8. Pobudniki, ki na
podlagi izpodbijanih določb predpisov plačujejo nadomestilo v Občini
Domžale, v Občini Lukovica, v Občini Hoče - Slivnica in v Mestni občini
Celje, izkazujejo pravni interes. Ustavno sodišče je pobude navedenih
pobudnikov sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka
26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v
nadaljevanju ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami. |
|
|
9. Pobudniki določbam
218. in 218.b člena ZGO-1 očitajo zlasti, da so nejasne, saj lokalnim
skupnostim omogočajo, da na njihovi podlagi arbitrarno določajo
nezazidana stavbna zemljišča, od katerih plačujejo nadomestilo. Trdijo,
da so dolžni plačevati nadomestilo za nezazidana stavbna zemljišča, ki
niso komunalno opremljena. Izpodbijanim določbam Zakona očitajo
neskladnost z 2. členom in z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Glede na
te njihove navedbe je Ustavno sodišče sklenilo oceniti četrti odstavek v
povezavi z drugo alinejo prvega odstavka 218.b člena ZGO-1. |
|
|
10. ZGO-1 v tretjem
odstavku 218. člena določa, katera zemljišča se od dneva uveljavitve
Zakona štejejo za nezazidana stavbna zemljišča. Temeljni kriterij za to,
da se neko zemljišče šteje za nezazidano stavbno zemljišče, je, da je z
izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njem dopustna gradnja
stanovanjske ali poslovne stavbe oziroma gradbenega inženirskega
objekta, z izjemo stavb in objektov za potrebe javnih služb in javne
uprave. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov
(Uradni list RS, št. 47/04 – ZGO-1A) so bili zaradi uskladitve
opredelitve zazidanega in nezazidanega stavbnega zemljišča z drugo
alinejo prvega odstavka 218.b člena natančneje (dodatno) opredeljeni
kriteriji, ki jih morajo zemljišča (zemljiške parcele) iz tretjega
odstavka 218. člena izpolnjevati, da so lahko določena kot nezazidana
stavbna zemljišča, za katera se plačuje nadomestilo. Poleg temeljnega
pogoja iz 218. člena ZGO-1 je zakonodajalec z drugo alinejo prvega
odstavka 218.b člena predpisal še dva dodatna pogoja. Prvi je komunalna
opremljenost, kar pomeni, da gre za zemljiške parcele, za katere so
zagotovljeni oskrba s pitno vodo in z energijo, odvajanje odplak in
odstranjevanje odpadkov z njih ter dostop na javno cesto. Drugi
(kumulativni) pogoj pa je, da gre za zemljišča, ki ležijo znotraj
območja, za katerega je občina predpisala plačilo za uporabo
nezazidanega stavbnega zemljišča. Zakonodajalec je pogoj komunalne
opremljenosti nezazidanih stavbnih zemljišč (zemljiških parcel), za
katera se plačuje nadomestilo, še natančneje opredelil v četrtem
odstavku 218.b člena ZGO-1. Vendar je pri tem, ne da bi to predvidel v
drugi alineji prvega odstavka 218.b člena ZGO- 1, različno uredil
komunalno opremljenost nezazidanih stavbnih zemljišč (zemljiških
parcel), za katere je sprejet državni ali občinski lokacijski načrt, od
nezazidanih stavbnih zemljišč (zemljiških parcel), ki so načrtovana z
občinskim prostorskim redom. Pri lokacijskem načrtu se namreč šteje, da
je zemljiška parcela komunalno opremljena že, če je za območje, na
katerem leži, ta akt sprejet. Pri prostorskem redu pa morajo imeti
zemljiške parcele zagotovljen urejen dostop do javnega cestnega omrežja
in mora biti zanje možno izvesti priključke na javno vodovodno omrežje,
javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje, kolikor
ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav. |
|
|
11. Ustavno načelo
enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave ne dovoljuje
zakonodajalcu, da bi različno urejal enake položaje brez razumnega, iz
narave stvari izhajajočega razloga. V obravnavanem primeru je
zakonodajalec, ne da bi to posebej utemeljil vsaj v zakonodajnem
gradivu, predvidel različno komunalno opremljenost nezazidanih stavbnih
zemljišč (zemljiških parcel), urejenih z državnim ali občinskim
lokacijskim načrtom, od nezazidanih stavbnih zemljišč (zemljiških
parcel), urejenih z občinskim prostorskim redom. Zakonodajalec je sicer
nameraval v četrtem odstavku 218. b člena ZGO-1 podrobneje opredeliti
pojem komunalne opremljenosti nezazidanih stavbnih zemljišč (zemljiških
parcel), za katera se odmerja nadomestilo, vendar je s tem povzročil
nejasnost (2. člen Ustave), saj se njihova komunalna opremljenost v
praksi razlaga različno. Iz odgovorov Občin namreč izhaja, da je po
njihovem mnenju zakonskemu pogoju komunalne opremljenosti zemljiških
parcel zadoščeno že, če se nahajajo na komunalno opremljenem območju
prostorskega urejanja. Vendar Ministrstvo za okolje in prostor v
pojasnilih navaja, da naj bi se nadomestilo odmerjalo le od komunalno
opremljenih zemljišč oziroma zemljiških parcel, kar pomeni, da je zanje
možno izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno
elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje ter da imajo
dostop do javnega cestnega omrežja. |
|
|
12. Pomen pojma
komunalne opremljenosti obravnavanih zemljišč (zemljiških parcel), kot
ga pojasnjuje Ministrstvo za okolje in prostor, je logičen. Takšna
razlaga pojma komunalne opremljenosti zemljišč (zemljiških parcel), za
katera se plačuje nadomestilo, je usklajena z drugim odstavkom 135.
člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 in nasl–
ZUreP-1), po katerem se šteje, da je zemljišče komunalno opremljeno, ko
je komunalna infrastruktura, ki zagotavlja najmanj oskrbo s pitno vodo
in z energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na
javno cesto, zgrajena in predana v upravljanje izvajalcu javne službe.
Tudi po ustaljeni ustavnosodni presoji so razlog plačevanja nadomestila
lahko le komunalno opremljena stavbna zemljišča. To pomeni, da vrsta
izvedbenega prostorskega akta, s katerim so ta zemljišča prostorsko
načrtovana, sama po sebi ne more biti kriterij za njihovo razlikovanje. |
|
|
13. Če torej pri
razlagi četrtega odstavka 218.b člena upoštevamo namen oziroma cilj
zakonodajalca, potem citirane določbe Zakona ne moremo razumeti tako, da
so zemljiške parcele komunalno opremljene že, če je za območje, na
katerem ležijo, sprejet državni ali občinski lokacijski načrt. Tudi
zanje se plačuje nadomestilo le, če imajo zagotovljen dostop do javnega
cestnega omrežja in če je zanje možno izvesti priključke na javno
vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno
kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oziroma
malih čistilnih naprav. Upoštevati je namreč treba, da se nadomestilo
odmerja z odločbo v upravnem postopku. Pri odmeri te dajatve mora
upravni organ v postopku ugotoviti, ali konkretno nezazidano stavbno
zemljišče (zemljiška parcela) izpolnjuje vse kriterije in merila iz
ZGO-1 in iz občinskega predpisa, ki sta pravni podlagi za odmero
nadomestila. Če zavezanec meni, da ti pogoji niso izpolnjeni, ima
možnost pritožbe in tožbe v upravnem sporu. |
|
|
14. Če se četrti
odstavek 218.b člena ZGO-1 razlaga tako, kot je navedeno v prejšnji
točki obrazložitve, ni v neskladju z 2. členom in z drugim odstavkom 14.
člena Ustave. Ustavno sodišče je zato izdalo t. i. interpretativno
odločbo (1. točka izreka). |
|
|
B. – II. |
|
|
15. Pobudniki veljavni
ureditvi nadomestila smiselno očitajo tudi, da ne upošteva na novo
vzpostavljenih lastninskih razmerij na stavbnih zemljiščih oziroma
vzpostavljenega sistema financiranja njihovega opremljanja, zato menijo,
da je ureditev nadomestila v neskladju z 2. členom Ustave. |
|
|
16. Ustavno sodišče je
v odločbi št. U-I-39/97 z dne 16. 12. 1999 (Uradni list RS, št. 1/2000
in OdlUS VIII, 282) že presojalo VI. poglavje ZSZ/84, ko je veljalo še
na podlagi prve alineje 56. člena ZSZ/97. Odločilo je, da obstoj in čas
trajanja takratne prehodne oziroma začasne ureditve še nista bila v
nasprotju z načeli pravne države (2. člen Ustave). Menilo je, da se je
sicer zakonodajalec takrat že zavedal, da ureditev plačevanja
nadomestila ni primerna in ni pravno konsistentna. Vendar jo je začasno
zadržal v veljavi kot prehodno ureditev do uzakonitve novega sistema
obdavčitve nepremičnin. V odločbi št. U-I-236/92 z dne 19. 6. 1997
(Uradni list RS, št. 41/97 in OdlUS VI, 91) je Ustavno sodišče sprejelo
tudi stališče, da veljavnost oziroma uporaba pravnih norm, ki so daljše
obdobje neusklajene z veljavno pravno ureditvijo, ne prispeva h krepitvi
zaupanja v pravni red in k pravni varnosti, ki sta pomemben del 2. člena
Ustave, po katerem je Republika Slovenija pravna država. |
|
|
17. Iz 180. člena
ZUreP-1 izhaja, da se nadomestilo plačuje le do posebne zakonske
ureditve, ki bo zagotovila preobli kovanje te dajatve v novo in ki bo
zlasti upoštevala z Ustavo usklajena lastninska razmerja na
nepremičninah. Po ustaljeni ustavnosodni presoji namreč nadomestilo
obremenjuje dejansko uporabo stavbnih zemljišč, zato pravna podlaga te
obveznosti ni lastninska pravica, kot to zmotno menijo pobudniki, ko
očitajo neskladnost ureditve nadomestila s 33. členom v povezavi s 67.,
z 69. in s 74. členom Ustave. Prav zato to preoblikovanje terja
predhodno vzpostavitev preglednosti nad nepremičninami v obliki njihove
evidence, zlasti tudi njihove vrednosti. Šele navedeno namreč lahko
zagotavlja zanesljivo podlago za uveljavitev novega sistema obdavčitve
nepremičnin. Takšne preglednosti nad nepremičninami predhodna ureditev,
ki je temeljila še na družbeni lastnini, ni niti potrebovala. Potreba po
njej je torej nastala šele po izvedenem lastninjenju nepremičnin. Vendar
je zakonodajalec z namenom, da zagotovi navedene pogoje za
preoblikovanje nadomestila, že sprejel Zakon o evidentiranju nepremičnin
(Uradni list RS, št. 47/06 – ZEN) in Zakon o množičnem vrednotenju
nepremičnin (Uradni list RS, št. 50/06 – ZMVN), ki vzpostavljata pogoje
za centralni (državni) register nepremičnin in njihovo vrednotenje. To
zagotavlja, da se bo Zakon o davku na nepremičnine, ki bo po pojasnilih
Vlade sprejet najkasneje v začetku prihodnjega leta, lahko tudi dejansko
izvajal. Zato, ker je torej zakonodajalec že zagotovil najpomembnejše
pogoje za preoblikovanje te dajatve in zato, ker bo po zagotovilih Vlade
tudi posebna zakonska ureditev iz 180. člena ZUreP-1 sprejeta v kratkem,
Ustavno sodišče ocenjuje, da kljub dolgemu obdobju začasne veljavnosti
nadomestila ta ureditev še ni v neskladju z načeli pravne države (2.
člen Ustave), kot to uveljavljajo pobudniki. |
|
|
18. Razlogov za
neskladnost ureditve nadomestila s 15., 50. in 120. členom Ustave
pobudniki niso navedli, zato Ustavno sodišče teh njihovih očitkov ni
moglo preizkusiti. 19. Iz zgoraj navedenih razlogov je Ustavno sodišče
pobudo v delu, ki se nanaša na veljavno ureditev nadomestila, razen
glede določbe četrtega odstavka 218.b člena ZGO-1, zavrnilo kot očitno
neutemeljeno (2. točka izreka). |
|
|
B. – III. |
|
|
20. Pobudniki
izpodbijanim odlokom očitajo tudi, da na njihovi podlagi plačujejo
nesorazmerno visoko nadomestilo od velikih površin nezazidanih stavbnih
zemljišč, ki komunalno niso opremljena. Menijo, da izpodbijani odloki
predpisujejo takšno nadomestilo zato, ker temeljijo na zakonski
ureditvi, ki lokalnim skupnostim to omogoča (2. člen Ustave). |
|
|
21. Ustavno sodišče je
v tej odločbi že presodilo, da je četrti odstavek 218.b člena ZGO-1
dopuščal različne razlage glede komunalne opremljenosti nezazidanih
stavbnih zemljišč (zemljiških parcel), urejenih z državnim ali občinskim
lokacijskim načrtom, od nezazidanih stavbnih zemljišč (zemljiških
parcel), urejenih z občinskim prostorskim redom. Ustavno sodišče je zato
iz pravnega reda izločilo razlage citirane določbe ZGO-1, ki so bile v
neskladju z Ustavo (1. točka izreka). |
|
|
22. Odloki v
izpodbijanih delih temeljijo na neustavni razlagi četrtega odstavka
218.b člena ZGO-1. V teh delih so zato odloki v neskladju s tretjim
odstavkom 153. člena Ustave, kolikor ne upoštevajo, da se od nezazidanih
stavbnih zemljišč (zemljiščih parcel) plačuje nadomestilo le, če ima
vsako od njih zagotovljen dostop do javnega cestnega omrežja in če je
zanje možno izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno
elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni
dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav. |
|
|
23. Ustavno sodišče je
zato izpodbijane odloke v tem delu razveljavilo. Ustavno sodišče je
odloke v tem delu razveljavilo in ne odpravilo, kot so predlagali
pobudniki. Pri odločitvi je upoštevalo, da ti niso izkazali škodljivih
posledic, ki bi jih bilo treba odpraviti. Razveljavitev pomeni, da se na
podlagi izpodbijanih odlokov nadomestilo od nezazidanih stavbnih
zemljišč, ki niso komunalno opremljena tako, kot to na podlagi odločitve
Ustavnega sodišča iz 1. točke izreka te odločbe nalaga četrti odstavek
218.b člena ZGO-1, ne plačuje (3. točka izreka). |
|
|
B. – IV. |
|
|
24. Po 24. členu
Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju
ZUstS) mora tisti, ki vloži pobudo za začetek postopka, izkazati svoj
pravni interes. Pravni interes za vložitev pobude je podan, če predpis
neposredno posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj
pobudnikov. Ugoditev njihovemu predlogu pa mora privesti do izboljšanja
njihovega pravnega položaja (tako npr. Ustavno sodišče v odločbi št.
U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001, Uradni list RS, št. 37/01 in OdlUS X, 76). |
|
|
25. Janez Križnar in
drugi iz Kranja so lastniki nezazidanih stavbnih zemljišč v bližini
tovarne Sava, ki jih uporabljajo za kmetijsko dejavnost. Po navedbah
Mestne občine naj bi ta zemljišča na njeno pobudo spremenila namembnost
iz kmetijskih v stavbna. Na podlagi 20. člena Odloka/MOK se zato pet let
od dneva uveljavitve tega odloka nadomestila od njih ne plačuje. Hkrati
je Ustavno sodišče v tej odločbi že ugotovilo, da bo v kratkem sprejeta
posebna zakonska ureditev, ki bo zagotovila preoblikovanje nadomestila v
novo dajatev (17. točka obrazložitve te odločbe), zato pobudniki tudi v
prihodnje ne bodo plačevali nadomestila po izpodbijanem odloku. Torej ta
akt še ne posega v njihove pravice, pravne interese oziroma pravni
položaj. Iz enakega razloga tudi zakonska ureditev nadomestila in Odlok/PUP
ne posegata v njihove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj.
Zato je Ustavno sodišče njihovo pobudo zavrglo (4. točka izreka). |
|
|
26. Pobudniki iz
Kranja so zahtevali povračilo stroškov postopka. Po prvem odstavku 34.
člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje
stroške postopka, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Za drugačno
odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pobudniki ne
navajajo. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da svoje stroške postopka
nosijo sami (5. točka izreka). |
|
|
C. |
|
|
27. Ustavno sodišče je
sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena, tretjega odstavka 45. člena,
drugega odstavka 26. člena in 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr.
Janez Čebulj ter sodnici in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag.
Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan in Jože Tratnik. Odločbo je
sprejelo soglasno. |
|
|
Številka:
U-I-286/04-46 |
|
|
Datum: 26. oktober
2006 |
|
|
Predsednik |
|
|
dr. Janez Čebulj, s.
r. |
|