Na podlagi
46. člena
Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na
območju Občine Grosuplje
(Uradni list RS, št. 52/13) je Občinski svet Občine Grosuplje na 5. seji
dne 10. 6. 2015 sprejel |
|
P R A V I
L N I K |
o tehnični
izvedbi in uporabi objektov in naprav za odvajanje in čiščenje
komunalnih in padavinskih odpadnih voda na območju Občine Grosuplje
|
|
I. SPLOŠNE
DOLOČBE |
|
1. člen
|
(področje
uporabe in obvezna uporaba drugih predpisov) |
S tem
pravilnikom se urejata tehnična izvedba in uporaba objektov in naprav za
zbiranje, odvajanje in čiščenje komunalnih in industrijskih ter
padavinskih odpadnih vod (v nadaljevanju odpadnih vod) na območju Občine
Grosuplje, ki jih nalaga odlok. Pravilnik se mora upoštevati pri
načrtovanju, v upravnih postopkih, pri gradnji, komunalnemu opremljanju
in uporabi objektov in naprav s področja odvajanja in čiščenja odpadnih
vod. |
Pravilnik
predstavlja tehnično izvedbeni predpis veljavnega odloka o odvajanju in
čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju Občine
Grosuplje (v nadaljevanju: odlok). |
Poleg
določil tega pravilnika je treba obvezno upoštevati tudi: |
– vse
veljavne zakone, predpise, odloke in pravilnike za tovrstno dejavnost, |
–
slovenske (SIST, SIST EN, SIST ISO), evropske (EN) in mednarodne (ISO)
standarde, ki so navedeni v posameznih poglavjih tega pravilnika, |
–
organizacijske predpise in navodila za delo, ki so navedeni v posameznih
poglavjih tega pravilnika. |
|
2. člen
|
(opredelitev kanalizacijskih omrežij po namenu uporabe) |
Kanalizacijsko omrežje je sklop povezanih kanalov in jarkov ter z njimi
povezanih tehničnih sklopov in naprav, namenjenih zbiranju in odvajanju
odpadnih vod z določenega območja v naprave za čiščenje odpadnih voda
ali v naravni odvodnik padavinskih vod oziroma ponikanje. |
Po namenu
uporabe se kanalizacijsko omrežje deli na javno in zasebno
kanalizacijsko omrežje. |
Po namenu
odvajanja je lahko kanalizacijsko omrežje mešano, če se po
kanalizacijskem sistemu odvajata komunalna in padavinska odpadna voda
skupaj ter ločeno, če se po kanalizacijskem omrežju ločeno odvajata
komunalna odpadna voda in padavinska odpadna voda. |
|
3. člen
|
(sestavni
deli kanalizacijskega omrežja) |
Sestavni
deli kanalizacijskega omrežja so: |
– povezovalni kanali in jarki s tehničnimi sklopi in naprave za zbiranje
in odvajanje odpadnih voda (gravitacijski, tlačni in podtlačni cevovodi,
revizijski jaški, podtlačni jaški z batnimi ventili, padavinski
požiralniki, lovilci peska, lovilci lahkih tekočin, lovilci maščob,
lovilci olja, črpališča, razbremenilniki, združitveni objekti,
zadrževalniki čistilnega vala, regulacijski objekti, podtlačne postaje,
telemetrijske postaje, nadzorni centri) ter |
– objekti
in naprave za čiščenje komunalne in/ali padavinske odpadne vode
(komunalne čistilne naprave (v nadaljnjem besedilu: KČN), in male
komunalne čistilne naprave (v nadaljnjem besedilu: MKČN) z zmogljivostjo
čiščenja do 50 populacijskih ekvivalentov (v nadaljnjem besedilu: PE),
male komunalne čistilne naprave med 50 in 2000 PE, čistilne naprave
padavinske odpadne vode. |
Kanalizacijsko omrežje je praviloma v lasti občine s katero upravlja
izvajalec gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja odpadnih vod na
območju občine. |
Zasebno
oziroma interno kanalizacijsko omrežje so kanalizacijski priključek,
MKČN ter nepretočne greznice za stanovanjske in nestanovanjske objekte.
Kot taki so sestavni del objekta v lasti in upravljanju uporabnika. |
|
II.
TEHNIČNI NORMATIVI ZA PROJEKTIRANJE, GRADNJO IN OBNOVO |
|
4. člen
|
(zavezujoča osnovna izhodišča) |
Kanalizacijsko omrežje mora biti projektirano in grajeno tako, da
zagotavlja optimalno odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske
odpadne vode ob najmanjših stroških izgradnje, vzdrževanja in
obratovanja. Pri načrtovanju, gradnji in obnovi kanalizacijskih omrežij
se mora zagotavljati zaščito zdravja ljudi in obratujočega osebja,
zaščito odvodnika in čistilne naprave pred hidravlično in okoljsko
preobremenitvijo, zaščito podtalnice, zagotovitev primerne hidravlične
zmogljivosti kanalizacijskega omrežja in naprav za čiščenje, zagotovitev
varnih delovnih pogojev, trajnost, pravilno delovanje in vzdrževanje ter
nadzorovanje, statično in dinamično nosilnost kanalizacije, vodotesnost
ter omejitev pogostosti preplavitve nad predpisano vrednostjo. |
|
5. člen
|
(izbira
vrste omrežja) |
Izbira
vrste omrežja za odvod odpadnih vod po namenu uporabe je odvisen od
vrste omrežja, ki na določenem območju že obstaja, od zmogljivosti in
kakovosti naravnega odvodnika, vrste dotokov v omrežje, potrebe po
čiščenju, topografije zemljišča, obstoječih čistilnih naprav ter od
drugih lokalnih pogojev. |
Po namenu
uporabe je lahko kanalizacijsko omrežje ločeno ali mešano, po načinu
odvajanja pa je lahko težnostno, kombinirano (tlačno-težnostno) ter
podtlačno. |
Pri
gradnji novih kanalizacijskih omrežij se pri izbiri vrste omrežja po
namenu upošteva zahteve 25. člena odloka. |
|
6. člen
|
(geomehanski in hidrogeološki pogoji za gradnjo) |
V fazi
načrtovanja je potrebno upoštevati geomehanske in hidrogeološke
značilnosti zemljine. Podatki se pridobijo z raziskavami ali z
interpretacijo javno dostopnih baz podatkov. Pri tem je potrebno
upoštevati karakteristične značilnosti izbranih materialov iz katerih
bodo sestavljeni deli kanalizacijskega omrežja in upoštevati njihove
obtežbe na zemljino, nevarnosti drsin, posedanja, tok in gladino
podtalnice, obremenitvah bližnjih objektov in cest ter upoštevati
trenutno rabo zemljišča. |
Na podlagi
izsledkov iz prejšnjega odstavka je potrebno določiti možnost gradnje z
alternativnimi vrstami gradnje, uporabe posameznih vrst cevi, možnost
uporabe peščene posteljice ter načine stabilizacije brežin jarkov in
zasipa gradbenih jarkov. |
|
7. člen
|
(projektne
osnove) |
Osnovo za
dimenzioniranje kanalizacijskih omrežij in naprav za odvajanje in
čiščenje odpadne vode predstavljata količina in kakovost odvedene vode.
Pri sušnemu odtoku predstavlja količina odpadne vode osnovo za
dimenzioniranje kanalizacije za odpadno vodo in za izračun sušnega
odtoka pri dimenzioniranju zbiralnikov mešanega sistema. Količina
sušnega odtoka se izračuna ob upoštevanju predvidenega števila
uporabnikov in normirane porabe vode v višini 150 l/os/dan za prebivalce
in 50 l/os/dan za zaposlene. Količina industrijske odpadne vode (odpadna
voda v skladu s predpisom, ki ureja emisijo snovi in toplote pri
odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo) se določi na
podlagi merjenih pretokov ali ocenjenih vrednosti glede na posebnosti
proizvodnje. Količina tuje vode (infiltracija) se oceni in znaša med 0%
in 100% sušnega odtoka ali kot specifična infiltracija zemljišča med 0
in 0,15 l/s/ha. Urni maksimum za določitev sušnega odtoka je odvisen od
števila prebivalcev in zaposlenih na obravnavanem območju, izražen v %
dnevnega pretoka in navadno znaša 1/10–1/18 dnevne potrošnje vode glede
na velikost območja. Pri hidravličnem dimenzioniranju padavinske in
mešane kanalizacije se mora upoštevati pogostnost nalivov glede na
vrednosti iz tabele 1. Intenzivnost in trajanje naliva za posamezno
območje se določi tako, da je trajanje naliva enako trajanju odtoka.
Koeficient odtoka se določi glede na pozidavo, nagib in vrsto zemljišča.
Upoštevati je treba zmanjšanje odtoka zaradi podaljšanja časa zbiranja
(zakasnitve) ali akumulacijske sposobnosti kanalske mreže in objektov za
zadrževanje odtoka. Kanalizacija mora biti načrtovana tako, da pri
določenem nalivu ne poplavlja. Za določitev jakosti naliva se upošteva
vrednosti gospodarsko enakovrednih nalivov za Ljubljano iz tabele 2.
Padavinski odtok se določi na osnovi predvidene pogostosti nalivov in
jakosti odtoka naliva (običajno 10 oziroma 15 minut) ter koeficienta
odtoka, ki se ga določi glede na pozidavo, nagib in vrsto zemljišča za
vsak posamezni kanalski odcep oziroma manjše območje. |
Tabela 1:
Upoštevane pogostosti pri zasnovi kanalskega omrežja in spremljajočih
objektov (po standardu SIST EN 752-2) |
|
Pogostost nalivov1
(1×
v »n« letih) |
Kraj |
Pogostost poplav (1× v »n« letih) |
1 v
1 |
Podeželje |
1 v
10 |
1 v
2 |
Stanovanjska območja |
1 v
20 |
1 v
2
1 v
5 |
Mestni centri, industrijska in obrtna območja:
– s
preskusom poplavljanja
– brez preskusa poplavljanja |
1 v
30 |
1 v
10 |
Podzemni prometni objekti
Podvozi |
1 v
50 |
1
Pri nalivih ne sme priti do preobremenitve |
|
Tabela 2:
Upoštevanje jakosti nalivov pri zasnovi kanalskega omrežja in
spremljajočih objektov |
|
|
|
8. člen
|
(hitrosti
odpadne vode v cevi) |
Najmanjša
dovoljena hitrost odpadne vode v kanalu je 0,3 m/s pri sušnem odtoku.
Največja dovoljena hitrost odpadne vode je 3 m/s. Občasno je ta hitrost
lahko tudi višja (do 6 m/s), če izbrani material cevi to omogoča brez
poškodb njenega ostenja. |
|
9. člen
|
(globine
in padci cevi) |
Cev za
komunalno odpadno vodo mora omogočati priključitev odtokov iz pritličja
bližnjih objektov in gravitacijsko odvajanje ter njena globina znaša
praviloma 1,20 m, izjemoma lahko tudi manj. Cev za padavinsko odpadno
vodo mora omogočati priključitev cestnih požiralnikov in dvorišč
bližnjih objektov in praviloma znaša 0,80 m. Pri projektiranju je
potrebno slediti naravnemu padcu terena. Najmanjši padci javne
kanalizacije so določeni z upoštevanjem najmanjših dovoljenih hitrosti
in morajo preprečevati odlaganje in zastajanje trdnih delcev. Če to ni
mogoče, je treba predvideti ukrepe za stalno čiščenje in pogostejšo
kontrolo kanalov, bodi si s čistilnimi prekucniki, priključitvijo
padavinskih vod zadnje stavbe kanalskega odcepa oziroma manjšega
območja, izjemoma v soglasju z upravljavcem z vzpostavitvijo rednega
strojnega čiščenja, kar mora biti opredeljeno v projektni dokumentaciji. |
Tabela 3:
Priporočljivi padci cevi |
|
DN
(mm) |
Padec (‰) |
200
|
3–100 |
250–300 |
2–50 |
400–500 |
1–30 |
550–1.000 |
0,5–30 |
>1.000 |
0,2–6 |
|
10. člen
|
(premeri
cevi) |
Premeri
cevi javne kanalizacije (notranji premer cevi) se označujejo v mm (DN)
in znašajo: 200, 250, 300, 400, 500, 600, 700, 800, 900, 1000, 1100,
1200, 1400, 1800, 2100 in 2400. Premere cevi kanalizacije se določi na
podlagi hidravličnih zahtev, pogojev glede vzdrževanja in najmanjše
možnosti zamašitve. Najmanjši premer cevi javne komunalne kanalizacije
znaša 200 mm. Najmanjši premer cevi javne padavinske kanalizacije znaša
200 mm. Najmanjši premer cevi tlačnih vodov iz črpališč javne
kanalizacije znaša 80 mm. Ustreznost dimenzij cevi kanalizacije je treba
dokazati s hidravličnim računom, upoštevati je potrebno pogoje glede
vzdrževanja, tako, da je možnost zamašitve minimalna. |
Za
največje vrednosti polnitev se upoštevajo naslednje vrednosti: |
– cevovod
za odvajanje komunalne odpadne vode, do 50% polnitve cevi pri največjem
sušnem odtoku, |
– cevovod
za odvajanje padavinske odpadne vode, do 70% polnitve cevi pri
projektiranem nalivu, |
– cevovod
mešanega tipa, do 70% polnitve cevi pri projektiranem nalivu in
največjem sušnem odtoku. |
|
11. člen
|
(mehanski
vplivi na cevi) |
Kanalizacijske cevi morajo biti vgrajene po navodilih proizvajalcev
tako, da so zaščitene pred mehanskimi vplivi kot so obtežbe, vibracije,
posedanje tal. Kot komunalna infrastruktura se šteje za najglobje
vgrajeni komunalni vod, zato morajo biti cevi kanalizacije lokacijsko
vgrajene po principu prioritete tako, da je v primeru okvare možen
strojni izkop s strojem z orodjem za izkop s širino najmanj 30 cm. Na
mestih, kjer zaradi objektivnih razlogov ni možna kasnejša intervencija
z izkopom, morajo biti cevi kanalizacije položene v prehodnih
kolektorjih ali kinetah ali v zaščitnih ceveh. Odločitev o obbetoniranju
cevi mora izhajati s statične presoje. |
Kanalizacijske cevi morajo zagotavljati ustrezno obodno togost, ki je
odvisna od lokacije vgradnje in načina obremenitve, vendar ne sme biti
manjša od SN 4 kN/m2. |
|
12. člen
|
(dostopnost in varovanje) |
Objekti in
naprave javnega kanalizacijskega omrežja morajo biti projektirani in
izvedeni tako, da v normalnih pogojih ni možen pristop ali kakršnokoli
delovanje nepooblaščenih oseb in živali. Način se določi v tehnični
dokumentaciji. |
13. člen
|
(vgrajeni
materiali) |
Elementi
javne kanalizacije morajo biti iz atestiranih materialov, z možnostjo
vgradnje na način, ki zagotavlja vodotesnost in varno rokovanje v času
gradnje in v času obratovanja sistema. |
Materiali,
iz katerih so izdelani elementi kanala, vključno s tesnili, ki pridejo v
stik z vodo, glede fizikalnih, kemijskih ali mikrobioloških lastnosti,
ne smejo slabšati kakovosti odvedene vode. |
Material,
iz katerega so izdelane cevi in drugi elementi javne kanalizacije, se
izbere glede na namen, statične obremenitve, hidravlične zahteve,
sestavo tal, višino podtalnice, poplavno območje, pričakovano
življenjsko dobo po veljavnih amortizacijskih stopnjah, abrazivnost,
odpornost na mehanske, kemične in druge vplive (npr. pri čiščenju) ter
možnost izdelave enostavnih naknadnih priključkov. |
Pri novih
kanalih ali obnovah je dovoljeno uporabiti naslednje materiale: |
– za odvod
komunalne odpadne vode in mešano kanalizacijo: polivinil klorid (PVC),
polietilen (PE), polipropilen (PP), armirani poliester (GRP), nodularna
litina (NL), keramika (KER), jeklo (JE), betonske (BET) ali
armiranobetonske (AB) cevi. |
Vgrajeni
materiali javne kanalizacije (gradbeni proizvodi) morajo imeti
pridobljene ustrezne listine o skladnosti, na podlagi harmoniziranih
standardov ter morajo biti označeni z oznako CE. Uporabi se lahko tudi
gradbene proizvode, za katere so tisti, ki so dali proizvod na trg
(proizvajalci, uvozniki) pridobili slovensko tehnično soglasje (STS),
ali gradbene proizvode, ki so skladni s slovenskimi tehničnimi predpisi
in slovenskimi standardi. Vsi vgrajeni gradbeni proizvodi in ostali
polizdelki, ki se vgrajujejo kot posamezni element javne kanalizacije,
morajo vsebovati vtisnjene ali na drug način razvidne podatke, iz
katerih je mogoče razbrati in slediti njihove značilnosti in pomembne
informacije (material, serijsko številko, tip, saržo, različne
piktograme). |
Materiali,
ki se uporabljajo pri gradnji kanalov morajo zadostiti pogojem iz
naslednjih standardov: |
– za vse
rebraste cevi (PE HD, PP, PVC …) standard SIST EN 13476-3, |
– za vse
gladke cevi (PVC, PE …) standard SIST EN 13476-2, |
– za
revizijske jaške standard SIST EN 13598-2 in SIST EN 1401-1, |
– materiali morajo zadostiti tudi zahtevam standarda EN ISO 9969 SN4,
SN8 in SN16 (tlačna trdnost). |
|
14. člen
|
(križanja)
|
Pri
križanju kanalizacije z drugimi podzemnimi vodi kanalizacija poteka
horizontalno in brez vertikalnih lomov. Križanja morajo potekati
pravokotno, izjemoma lahko znaša kot prečkanja osi kanalizacije in
drugega podzemnega voda največ 45°. |
Ker se
mora pri gradnji kanalizacije zagotavljati padec, ima njena lega glede
na druge komunalne instalacije prednost, zato se morajo drugi vodi
prilagajati kanalizaciji. Praviloma kanalizacija poteka pod drugimi
komunalnimi vodi. |
|
15. člen
|
(vertikalni odmiki) |
V
primerih, ko novo načrtovani vodovod poteka pod kanalizacijo, mora biti
vodovodna cev vgrajena v zaščitno cev, ustji zaščitne cevi pa morata
biti odmaknjeni od zunanje stene cevi kanalizacije najmanj 3 m. V
primeru možnosti nadzora drenirane vode sta ustji zaščitne cevi lahko
odmaknjeni od zunanje stene cevi kanalizacije 0,8 m na vsako stran. V
izjemnih primerih je lahko kanalizacija zaščitena s PVC folijo ali
glinenim nabojem, vse po dogovoru z upravljavcem. Vertikalni odmik ne
sme biti manjši od 0,4 m. |
V primeru,
ko novo načrtovani vodovod poteka nad kanalizacijo, na vodoprepustnem
zemljišču, mora biti vodovod vgrajen v zaščitni cevi, ustji zaščitne
cevi pa odmaknjeni od zunanje stene kanalizacije najmanj 2 m. Vertikalni
odmik ne sme biti manjši od 0,4 m. |
V izjemnih
primerih, predvsem pri rekonstrukcijah obstoječih komunalnih vodov se
lahko zaradi različnih okoliščin določi tudi drugačen vertikalni odmik,
za katerega mora biti pridobljeno soglasje upravljavca drugega
komunalnega voda. |
|
16. člen
|
(horizontalni odmiki in varovalni pas) |
Odmik od
spodnjega roba podzemnih temeljev ali podzemnih objektov ne sme biti
manjši od 1,5 m, merjeno po horizontalni kateti pravokotnega trikotnika,
ki ima začetek 30 cm pod dnom kanala v osi kanala in oklepa z diagonalo,
ki se konča na robu temelja ali objekta, kot 35°. |
Tabela 4:
Najmanjši horizontalni odmik od ostalih podzemnih vodov |
|
Komunalni vod |
Globina komunalnega voda v odvisnosti od kanala |
Odmik |
Plinovodi, elektrovodi, vodi javne razsvetljava,
telekomunikacijski vodi |
Večja ali enaka |
50
cm |
Toplovod |
Večji ali enak |
50
cm |
Vodovod |
Manjša ali enaka (fekalni in mešani kanal) |
100
cm |
Vodovod |
Večja ali enaka (padavinska kanalizacija) |
50
cm |
Plinovodi, elektrovodi, vodi javne razsvetljave,
telekomunikacijski vodi |
Manjša |
100
cm |
Toplovod |
Manjša |
50
cm |
|
Horizontalni odmiki so v posebnih primerih in v soglasju z upravljavci
posameznih komunalnih vodov lahko tudi drugačni, vendar ne manjši, kot
jih določa standard SIST EN 805, in sicer: |
–
horizontalni odmik od podzemnih temeljev in podobnih naprav ne sme biti
manjši od 0,4 m, |
–
horizontalni odmik od obstoječih (drugih) podzemnih napeljav ne sme biti
manjši od 0,4 m, |
– v
izjemnih primerih, ko je gostota podzemnih komunalnih vodov velika,
odmiki ne smejo biti manjši od 0,2 m, v tem primeru je potrebno med
izkopom zagotoviti stabilnost prisotnih naprav in podzemnih napeljav, s
strani upravljavca komunalnega voda pa je potrebno pridobiti soglasje. |
Pri
načrtovanju objektov in stavb je potrebno upoštevati varovalni pas
javnega kanalizacijskega omrežja, ki znaša 3 m, merjeno od osi voda, če
drug predpis ne določa drugače. |
|
17. člen
|
(prečkanja) |
Nadzemno
prečkanje se lahko izvede po samostojni nosilni ali po mostni
konstrukciji. Cevovod kanalizacije je lahko vidno obešen na mostno
konstrukcijo, lahko pa je vgrajen v kineti. V obeh primerih je treba
upoštevati dilatacije mostne konstrukcije in kanala ter temu primerno
izbrati način pritrditve kanala, kompenzacijo dilatacij ter toplotno
izolacijo cevovodov z zaščito pred UV žarki. |
Pri
prečkanju vodotoka, železnice in ceste mora biti prečkanje izvedeno v
skladu z zahtevami posameznega soglasodajalca. Pred in za prečkanjem
vodotoka morata biti načrtovana revizijska jaška za čiščenje cevi. |
|
Na
poplavnih območjih morajo biti pokrovi revizijskih jaškov vodotesni, na
razdalji največ 150 metrov mora biti pokrov dvignjen nad koto poplav in
izveden s prezračevalnimi odprtinami. |
Prečkanje
železnice mora biti izvedeno v zaščitni cevi, pri čemer morata biti
ustji zaščitne cevi izven gradbenega nasipa železniškega tira in se na
obeh koncih zaključiti v revizijskem jašku. V primeru jeklenih cevovodov
je potrebno predvideti zaščito proti blodečim električnim tokovom.
Upoštevati je potrebno zahteve soglasodajalca. |
Podzemno
prečkanje krajevnih, lokalnih in regionalnih cest se praviloma izvaja
brez uporabe zaščitnih cevi, če je kanal vgrajen v globini, ki jo
predpisuje proizvajalec cevi in upravljavec javne ceste. Podzemno
prečkanje avtocest se izvaja enako kot podzemno prečkanje železnic.
Upoštevati je potrebno zahteve soglasodajalcev. |
|
III.
OBJEKTI NA KANALIZACIJSKEM OMREŽJU, NJIHOVA FUNKCIJA IN UPORABA
|
|
18. člen
|
(osnovni
namen) |
Objekti na
kanalizacijskem omrežju so namenjeni zagotovitvi nemotene uporabe,
pravilnega delovanja, nadzora, čiščenja in vzdrževanje pri odvajanju
odpadnih vod ter zagotovitvi ustreznega čiščenja odpadnih vod na
čistilni napravi. |
|
19. člen
|
(revizijski jaški, njihovi pokrovi in lestve) |
Revizijski
jaški (RJ) so objekti, ki služijo čiščenju kanalov in spremembam smeri
cevi ter preseka cevi. Umeščeni morajo biti na pločnikih ali bankinah, v
primeru, da umestitev na teh površinah ni mogoče, pa na sredini cestišča
oziroma voznega pasu. Vgrajujejo se na mestih, kjer se menja vzdolžni
naklon, smer, profil kanala in kjer se združujeta dva ali več kanalov.
Medsebojna razdalja med dvema RJ je praviloma 100 × DN kanalizacijske
cevi in ne sme biti večja od 50 m. |
Svetli
premer jaška do globine 2,0 m je najmanj 80 cm, pri večji globini pa 100
cm. Za priključitev hišnih priključkov in drugih kanalov mora dno jaška
imeti izdelane koritnice (mulde). |
V primeru,
ko je višinska razlika med koto vtočnega in iztočnega kanala večja od
0,5 m, se izvede prepadni oziroma kaskadni RJ s suhim izlivom ali se
vgradi vrtinčni jašek. V kaskadnem RJ se izvede stopnjo iz kolena,
ravnega dela cevi in odcepnega kosa. Stopnja se izvede iz istega
materiala ali iz materiala z boljšimi lastnostmi, kot je osnovni kanal.
V primeru, ko hitrosti odpadne vode v kanalu prekoračijo 6 m/s, je na
vertikalnih lomih treba izvesti umirjevalne elemente. Z umirjevalnimi
elementi se zmanjša energija curka na stene RJ. |
Zagotovljena mora biti enostavnost priključevanja cevi in zagotovljena
vodotesnost spojev. |
Pokrovi
jaškov javne kanalizacije, vgrajeni v povozne površine, morajo biti
litoželezni, okrogle oblike premera 60 cm, protihrupne izvedbe. V
nepovoznih površinah je dovoljena vgradnja kvadratnih pokrovov dimenzije
60 × 60 cm. Nosilnost pokrovov in vrsta materiala je pogojena z
namembnostjo in lego kanala v prostoru. Okvir betona mora biti vdelan v
armiranobetonski venec debeline minimalno 20 cm, ki ne sme obremenjevati
jaška. Pokrovi na gramoznih ali peščenih površinah morajo biti zaščiteni
pred vsipom materiala z okolice v jašek. Na kanalizacijskem omrežju mora
biti nameščeno tolikšno število pokrovov, da je omogočeno ustrezno
prezračevanje kanalizacije. Pokrovi jaškov morajo po gradnji ostati
vidni. Izjeme so možne samo pod posebnimi pogoji, ki jih v obliki
soglasja izda upravljavec javne kanalizacije. Pokrovi jaškov morajo biti
izvedeni skladno s standardom EN 124. |
Vstopne
lestve iz nerjavečega jekla je treba vgraditi v RJ na kanalih prereza
več kot 1400 mm. Pri združevanju kanalov s premerom nad DN 400 morata
kanala na vtoku oklepati kot, ki je enak ali manjši od 45°, pri kanalih
manjšega premera pa je izvedena priključitev pod kotom v loku v
koritnici. V RJ na javnem kanalizacijskem omrežju preseka nad DN 500
niso dopustne priključitve hišnih priključkov. |
|
20. člen
|
(razbremenilniki in zadrževalni bazeni) |
Razbremenilniki so objekti zgrajeni na mešani ali padavinski
kanalizaciji, ki služijo razbremenjevanju kanalizacijskega omrežja ob
močnejšem dežju. Potrebno jih je dimenzionirati na osnovi ustreznih
predpisov in smernic (ATV-A 128). Projektirani morajo biti tako, da
zagotavljajo odvod prvega onesnaženega vala do čistilne naprave. |
Zadrževalni bazeni so objekti, zgrajeni na mešani ali padavinski
kanalizaciji, za izravnavanje sunkovitih in povečanih odtokov odpadne
vode neposredno v vode, čistilno napravo ali v javno kanalizacijsko
omrežje. Služijo zmanjševanju premerov dolvodnih kanalskih cevi in
objektov, ter začasnemu zadrževanju prvega čistilnega vala odpadne vode.
Bazene je potrebno dimenzionirati na osnovi ustreznih predpisov in
smernic (ATV-A 128 ali DWA-A 117). Pri projektiranju je potrebno
upoštevati predvsem dotok, dušeni iztok, prelivni iztok in način
čiščenja bazena. Zagotoviti je potrebno ustrezno spiranje bazena s
prekucniki. |
Praviloma
se razbremenilnik in zadrževalni bazen izvedeta kot skupni kombinirani
objekt. |
Na
razbremenilno zadrževalni bazen je glede na obremenitev in vsebnost
odpadne vode potrebno vgraditi tudi zapornice, rešetke, grablje, naprave
za izmet odpadkov, regulacijske prelivne stene in njim primerne
inštalacije ter predvideti in projektno obdelati njihov način čiščenja.
V takšnih primerih je treba objekt oskrbeti z nizkonapetostnim
električnim priključkom z možnostjo rezervnega napajanja iz mobilnega
agregata. Poleg osnovnega krmilja na samem objektu se lahko zagotovi
tudi prenos signalizacij, meritev in alarmov. Načrtovan sistem mora biti
usklajen z sistemom upravljavca javnega kanalizacijskega omrežja.
Zagotoviti je potrebno tudi ustrezno zunanjo ureditev, ki zagotavlja
varnost ljudi in živali, dostopne in parkirne poti za vzdrževanje s
specialnimi vozili in čiščenje ter v primeru izmeta odpadkov urediti
tudi ustrezna mesta in način izmeta ter prevzema teh odpadkov. |
|
21. člen
|
(črpališča) |
Črpališča
so objekti in naprave za črpanje odpadne vode na višji nivo. Lahko so
mokre ali suhe izvedbe. Gradijo se tam, kjer ni mogoč ali ekonomsko
upravičen gravitacijski odvod. Urejen mora biti dostop s specialnimi
vozili do črpališča. Črpališča morajo imeti urejeno prezračevanje in
biti ograjena. Električna omarica z instrumenti in opremo za kontrolo
napajanja objekta je locirana v neposredni bližini objekta po zahtevah
distributerja električne energije. |
Zagotoviti
je potrebno ukrepe, ki preprečujejo nabiranje vlage v električni
omarici. Črpališča morajo biti izvedena tako, da se v primeru izpada
električne energije ali okvare zagotovi delovanje črpališča s premičnim
agregatom. Izdelano mora biti kot vodotesen objekt s preprečenim vdorom
tuje vode. Poleg osnovnega krmilja na samem objektu se lahko zagotovi
tudi prenos signalizacij, meritev in alarmov. Načrtovan sistem mora biti
usklajen s sistemom upravljavca javnega kanalizacijskega omrežja. |
Zmogljivost črpalk se določi na osnovi maksimalnega dotoka v črpališče.
Črpališče mora imeti vsaj dve črpalki, ki morata biti dimenzionirani
tako, da ena črpalka lahko prečrpa vse odtočne količine. Delovanje
črpalk v črpališču je izmenično, istočasno delujeta le v izjemnih
primerih. Določiti je potrebno maksimalno dopustno hitrost v tlačnem
vodu glede na nestacionarne tokove (vodni udar), ki bodo nastajali v
njem. V primeru, da je dolžina tlačnega voda več kot 50 m, je potrebno
vgraditi čistilni kos. Upoštevati je potrebno tlačna nihanja v tlačnem
vodu zaradi vklopa in izklopa črpalk. Najmanjša notranja dimenzija
tlačnega voda je 80 mm. Najmanjša temenska globina tlačnega voda je 0,8
m. |
Za mokra
črpališča velja še: |
V
črpališčih se za meritev nivoja uporabi ultrazvočne sonde ali druga
ustreznejša oprema. Imeti morajo prostornino vsaj za 4 ure akumulacije
po prejemu obvestila o napaki. |
Črpalki
morata biti montirani na nerjavečem vodilu. Čas akumuliranja med
vklopoma črpalke je največ 2 uri. Delovni volumen črpalnega jaška mora
biti takšen, da je število vklopov črpalk v skladu z njihovimi
karakteristikami. Potrebno jih je dimenzionirati na osnovi ustreznih
predpisov in smernic (ATV-A 134). |
Črpalke
morajo biti krmiljene preko frekvenčnega pretvornika, ki poleg
nastavljive frekvence delovanje motorja zagotavlja tudi njegov mehki
zagon in izklop. |
|
22. člen
|
(podtlačno
kanalizacijsko omrežje) |
Podtlačno
kanalizacijsko omrežje je sistem objektov in naprav namenjeno odvodu
komunalne odpadne vode. |
Tak sistem
kanalizacije se uporablja na področjih z ne zadostnim naravnim padcem
terena, ki bi lahko tehnično in ekonomsko opravičil gradnjo klasične
težnostne kanalizacije. Praviloma sistem podtlačnega kanalizacijskega
omrežja pokriva zaključeno oskrbovalno območje, kjer je potrebna
podtlačna postaja. |
Podtlačna
postaja je objekt, ki s pomočjo podtlačnih črpalk vzpostavlja podtlak v
celotnem omrežju. Sistem mora delovati popolno avtomatizirano, z
odpiranjem in zapiranjem podtlačnih ventilov nameščenih v podtlačnem
jašku, preko katerega se voda črpa (srka) v podtlačno posodo nameščeno v
podtlačni postaji, iz nje pa preko tlačnih črpalk na čistilno napravo
ali kanalizacijsko omrežje. Podtlačna postaja mora imeti nizkonapetostni
električni priključek z možnostjo rezervnega napajanja iz mobilnega
agregata. |
Podtlačni
jašek je del javne infrastrukture in je nameščen kot stičišče med javno
podtlačno kanalizacijo in internim težnostnim oziroma tlačnim
kanalizacijskim priključkom. V zgornjem delu jaška se nahaja podtlačni
ventil z vsemi potrebnimi sestavnimi deli, v spodnjem delu pa jašek
sestavlja ustrezna poglobitev skladno s standardom EN 1091. Priključki
na jašek se izvedejo izven območja podtlačnih cevi, običajno do štirje
priključki na jašek. Običajno je priključek na globini 150 cm, izjemoma
na globini do 200 cm. Jašek mora imeti vzpostavljeno signalizacijo za
spremljanje njegovega delovanja in v jašku mora biti na dovodu vgrajen
ročni zaporni zasun. |
Za
podtlačne cevovode se uporablja PE cevi, nazivne tlačne obremenitve 10
barov, ki se jih vari z elektro varilnimi spojkami. Premeri cevi se
določijo na podlagi skupne prostornine omrežja, pretočnih količin,
geodetskih višinskih razlik in hidravličnih izgub. Pri zadostnem padcu
terena se cevi v vzdolžnem profilu polagajo vzporedno s padcem terena,
plitvo izven cone zmrzovanja. Pri nezadostnem vzdolžnem padcu ali
protipadcu terena se cevi v smeri odtoka vgrajujejo z minimalnim
vzdolžnim padcem, običajno 0,2%. Upošteva se polaganje v tako imenovanem
žagastem profilu z višinskimi skoki. Hitrost vode v sistemu mora
zagotoviti onemogočanje izločanja in zastajanja usedlin v omrežju,
običajno hitrost ne sme biti večja od 6 m/s. |
Spremljanje in delovanje celotnega podtlačnega kanalizacijskega omrežja
se zagotovi z vzpostavitvijo centralnega nadzornega sistema, ki se ga
opredeli v tehnični dokumentaciji in mora biti usklajen z upravljavcem
sistema. |
Običajno
se podtlačno kanalizacijsko omrežje načrtuje kot sistem določenega
proizvajalca podtlačne tehnike. |
|
23. člen
|
(čistilni
prekucniki) |
Čistilni
prekucniki so objekti za samodejno izpiranje cevovodov na
kanalizacijskem omrežju v primerih, kadar se kanalizacijsko omrežje
zaradi hitrosti, ki so manjše od 0,3 m/s, samo po sebi ne izpira dovolj.
Delovanje jaška s prekucnikom mora omogočiti, da v kanalu pride večkrat
na dan do kratkotrajnih čistilnih pretokov s hitrostjo, višjo od
0,7 m/s. Objekt, v katerega je postavljen prekucnik, mora prenesti vse
predvidene obtežbe (zemeljski pritisk, prometna obtežba, hidrostatični
pritisk in drugo) in mora biti vodotesen. Imeti mora vstopno odprtino
pokrito s primernim pokrovom. Tla v objektu morajo biti nagnjena proti
vtoku v kanal, ki se izpira. V objekt se namesti posoda-prekucnik.
Prekucnik je posoda iz nerjaveče debelejše pločevine, ki se vseskozi
polni in prazni. Praviloma se polni z odpadno vodo, kjer to ni mogoče pa
z vodo iz vodovoda. Princip delovanja je zasnovan na spremembi težišča
polne posode glede na težišče prazne. Pri polni posodi se skupno težišče
posode in akumulirane vode postavi v točko, v kateri je omogočena
prevrnitev posode. Močan vodni tok izplakne usedline v kanalu. Tečaji
prekucnika morajo biti iz primernega materiala, ki v odpadni vodi ne
oksidira. |
|
24. člen
|
(peskolov)
|
Peskolovi
so objekti za preprečevanje vnašanja peska in drugih hitro usedljivih
snovi v kanalizacijsko omrežje. Vgrajeni morajo biti tudi na vtoku v
objekte (črpališča, razbremenilniki, čistilne naprave) na mešanem ali
padavinskem sistemu kanalizacije kot samostojne enote ali v kombinaciji
z izločevalniki lahkih tekočin ali maščob. Dimenzionirajo se tako, da
izločajo hitro usedljive snovi pri največjem možnem pretoku. Biti morajo
dostopni za vzdrževanje in morajo imeti predviden način odstranjevanja
usedlin. |
|
25. člen
|
(lovilci
lahkih tekočin oziroma lovilniki olj) |
Lovilci
lahkih tekočin so objekti za izločanje lahkih tekočin s specifično težo,
manjšo od 0,95 kg/l, ki jih po predpisih ni dovoljeno spuščati v
kanalizacijo in v padavinsko kanalizacijsko omrežje. Vgrajujejo se pred
izpustom v vodonosnik, če se odvaja padavinska odpadna voda s površin,
kjer obstaja možnost razlitja lahkih tekočin. Vgrajujejo se tudi v
interno kanalizacijsko omrežje pred priključkom na mešano ali ločeno
kanalizacijsko omrežje. Izdelani in dimenzionirani morajo biti v skladu
s standardom SIST EN 858. Biti morajo dostopni za vzdrževanje in morajo
imeti predviden način odstranjevanja izločenih lahkih tekočin. Če so
vgrajeni v kanalizacijski priključek in jih vzdržuje ter skrbi za
odstranjevanje izločenih snovi uporabnik, mora biti omogočen nadzor
upravljavca javnega sistema. Vgradnja lovilcev lahkih tekočin je obvezna
na območjih varstvenih pasovih vodnih virov in na območjih, ki imajo
zaradi odvoda odpadnih voda iz garaž, pralnih ploščadi ter parkirišč za
tovorna vozila in avtobuse v ponikalnico, vpliv na površinske oziroma
podzemne vode. |
|
26. člen
|
(lovilci
maščob oziroma ločevalniki maščob) |
Lovilniki
maščob so naprave za lovljenje in izločanje maščob rastlinskega in
živalskega izvora, ki jih ni dovoljeno odvajati v javno kanalizacijo.
Izdelani morajo biti po veljavnih standardih SIST EN 1825. Če so
vgrajeni v kanalizacijski priključek in jih uporabnik vzdržuje ter skrbi
za odstranjevanje izločenih snovi, mora biti omogočen nadzor, ki ga
izvaja izvajalec javne službe. Lovilniki maščob, ki se vgrajujejo kot
prefabricirani izdelki, morajo imeti certifikat o ustreznosti. Uporabnik
mora imeti izdelan poslovnik za lovilnik maščob, voditi mora evidenco
predaje maščob pooblaščenemu prevzemniku. |
|
27. člen
|
(komunalne
čistilne naprave) |
KČN in
MKČN so objekti z napravami za čiščenje odpadne vode, ki morajo
zadostiti določilom področnih predpisov. |
MKČN so
naprave za čiščenje komunalne odpadne vode z zmogljivostjo čiščenja,
manjšo od 2000 PE, v skladu s predpisom, ki ureja emisije snovi pri
odvajanju odpadne vode iz malih komunalnih čistilnih naprav. |
MKČN mora
biti postavljena na takšnem mestu, da lahko izvajalec javne službe s
specialnim vozilom do nje dostopa in nemoteno prazni njeno vsebino. Od
stojnega mesta vozila ne sme biti oddaljena več kot 30 metrov. |
|
28. člen
|
(kanalizacijski priključki) |
Kanalizacijski priključek je del interne kanalizacije, ki je investicija
lastnika objekta, je v njegovi lasti in je namenjen odvajanju odpadne
vode iz objekta do javnega kanalizacijskega omrežja. Poteka od mesta
priključitve na javno kanalizacijo do zunanje stene stavbe. Vsebuje
priključni spoj na javni cevovod kanalizacije. Priključni spoj
priključne cevi na interno kanalizacijo se praviloma izvede v RJ.
Izjemoma se lahko priključni spoj na cevovod javne kanalizacije izvede
tudi z vtočnim fazonskim kosom pod kotom 45° v smeri toka vode v javnem
kanalu, in sicer praviloma nad niveleto gladine največjega pretoka v
javnem kanalu. Kanalizacijski priključek mora imeti ustrezno
odzračevanje, bodi si preko vertikalne interne hišne inštalacije ali z
za to namenjenim zračnikom na kanalizacijskem priključku. |
Del
kanalizacijskega priključka je tudi zunanji interni revizijski jašek. RJ
na kanalizacijskih priključkih do globine dna priključne cevi 1,30 m pod
zemljiščem so lahko notranjega premera 600 mm, globlji jaški pa morajo
biti notranjega premera 800–1000 mm. Najmanjši presek kanalizacijskega
priključka je DN 160. Priporočljiv najmanjši padec kanalizacijskega
priključka je 1%. |
V primeru,
da razmere ne omogočajo izvedbe priporočljivega najmanjšega padca, se
lahko padci nivelet kanalizacijskih priključkov določajo po naslednji
metodologiji: |
Padci
nivelet kanalizacijskih priključkov ne smejo biti večji od 5%. Pri
večjih padcih se izvedejo višinske stopnje (kaskade). |
Odvod
komunalnih odpadnih voda se lahko izvede neposredno (težnostno), če je
kota dna etaže iz katere se odvaja komunalna odpadna voda uporabnika, v
kateri so ali bodo nameščeni sanitarni elementi, najmanj 10 cm nad koto
pokrova bližjih RJ na javnem kanalu. |
Če je kota
dna etaže iz katere se odvaja komunalna odpadna voda uporabnika, v
kateri so ali bodo nameščeni sanitarni elementi, nižja od kote pokrova
najbližjega RJ na javnem kanalu, povišane za 10 cm, se odpadne vode iz
više ležečih prostorov ali objektov prek interne kanalizacije vodijo
ločeno do zunanjega RJ na kanalizacijskem priključku. Iz nižjih
prostorov pa se ločeno odvaja komunalne odpadne vode preko ustrezno
dimenzioniranega internega črpališča do istega zunanjega RJ. Odsek
tlačnega voda iz internega črpališča mora potekati višje od kote pokrova
najbližjega RJ na javnem kanalu. Če to ni možno, mora biti v tlačni vod
vgrajena nepovratna zaklopka z vsaj dvema med seboj neodvisnima
zaporama, pri čemer mora zapirati ena zapora samodejno pri zajezitvah
(povratna loputa), drugo zaporo pa je možno nadzorovano odpreti oziroma
zapreti. Izjemoma je pri ločenih sistemih javne kanalizacije možna
neposredna priključitev odvoda komunalnih odpadnih voda iz nižjih
prostorov, katerih kota tal je do 50 cm pod koto pokrova najbližjega RJ
na javnem kanalu – kota temena javnega kanala na tem mestu pa je najmanj
80 cm pod koto tal etaže iz katere se odvaja komunalna odpadna z uporabo
nepovratnih zaklopk, kot je to navedeno v prejšnjem odstavku. Tovrstne
rešitve se lahko predvidijo in izvedejo le v zasebnih stavbah, kjer je
to v osebnem interesu lastnika stavbe. |
Kanalizacijski priključek se lahko izjemoma izvede kot skupinski
kanalizacijski priključek, s čimer mora soglašati upravljavec. |
Če je
zaradi potreb uporabnika in vrste javne kanalizacije možno izvesti odvod
komunalnih in tudi padavinskih odpadnih voda, se interna kanalizacija za
komunalne in padavinske odpadne vode obvezno izvede ločeno, tako da se
združita v zadnjem revizijskem jašku pred priključitvijo na javni kanal. |
Kanalizacijski priključek pri novogradnji se mora izvesti po projektni
dokumentaciji in ob upoštevanju projektnih pogojev in soglasja k
priključitvi. Pri obstoječih objektih se kanalizacijski priključek
izvede skladno s projektnimi pogoji, soglasjem ali podanimi navodili s
strani upravljavca javnega kanalizacijskega sistema. Ob gradnji, pred
zasutjem kanalizacijskega priključka upravljavec izvede pregled in
napiše zapisnik o prevzemu oziroma poda zahtevek za odpravo
pomanjkljivosti z razumnim rokom, ki ne sme biti daljši od treh mesecev.
Po prejemu pisne izjave zasebnega investitorja o odpravi
pomanjkljivosti, upravljavec izvede vnovični pregled in napiše zapisnik
o prevzemu. |
Pri
načrtovanju trase javnega kanalizacijskega omrežja znotraj območja
poselitve, kjer je predpisana izgradnja javne kanalizacije, je potrebno
zagotoviti takšno gostoto javnega kanalizacijskega omrežja, da dolžina
kanalizacijskega priključka pri težnostni izvedbi za obstoječe objekte
ni daljša kot 75 m oziroma pri tlačni izvedbi praviloma ne daljša kot
100 m. V obeh primerih predstavlja strošek javne infrastrukture izvedba
odcepa kanalizacijskega priključka ter dela priključne cevi do zunanjega
roba ceste. Dolžina kanalizacijskega priključka pri načrtovanju gostote
javnega omrežja se meri od osi javnega kanala do najbližjega zunanjega
zidu stanovanjske stavbe. |
S
prevzemnim zapisnikom, ki ga napiše upravljavec javnega kanalizacijskega
sistema, uporabnik prevzame vse nadalje stroške, povezane z obratovanjem
in vzdrževanjem internega črpališča in preostalega dela kanalizacijskega
priključka. |
Na javni
kanalizacijski sistem je potrebno priklopiti vse objekte znotraj
opremljenih predpisanih poselitvenih območij, v katerih zaradi bivanja
ali zaradi primernosti za bivanje ali zaradi dejavnosti gospodarskega
objekta nastaja odpadna voda. |
|
29. člen
|
(greznice)
|
Obstoječe
greznice so objekti za čiščenje komunalne odpadne vode iz stavb, kjer
nastajajo komunalne odpadne vode in kjer ni na voljo javnega
kanalizacijskega omrežja s MKČN ali KČN. Obstoječa greznica je greznica
v skladu s predpisom, ki ureja emisije snovi pri odvajanju odpadne vode
iz malih komunalnih čistilnih naprav. |
Nepretočna
greznica je greznica iz predpisa, ki ureja emisije snovi pri odvajanju
odpadne vode iz malih komunalnih čistilnih naprav in je zgrajena kot
nepropusten zbiralnik (vodotesna) za komunalno odpadno vodo, iz katerega
se odvaža komunalna odpadna voda v čiščenje oziroma obdelavo na
komunalno čistilno napravo. Vsaka nepretočna greznica mora imeti
ustrezno listino o njeni vodotesnosti, ki temelji na tipski
certificirani napravi oziroma na opravljenih meritvah s strani
pooblaščene inštitucije. Nepretočno greznico se lahko gradi na zakonsko
predpisanih območjih (npr. vodovarstvena območja) in za objekte, ki niso
stalno naseljeni (vikendi, gasilski domovi ipd.), v njih pa nastaja
komunalna odpadna voda in je delovanje MKČN otežkočeno. Prostornina
nepretočne greznice za tovrstne objekte mora biti v velikosti 3 m3
na stalno prijavljeno osebo, a ne manj kot 6 m3. Nepretočna
greznica mora biti postavljena na takšnem mestu, da lahko izvajalec
javne službe s specialnim vozilom do nje dostopa in nemoteno prazni
njeno vsebino. Od stojnega mesta vozila ne sme biti oddaljena več kot 30
metrov. |
|
IV.
MERJENJA IN PRESKUSI |
|
30. člen
|
(merjenje
količin in onesnaženosti odpadne vode v cevovodu) |
Količina
odpadne vode se določi na podlagi količin odvzete pitne vode iz javnega
ali zasebnega vodovoda ter količin odvzete pitne vode iz drugih virov
pitne ali industrijske vode. Količina odpadne vode se lahko določi tudi
na podlagi neposredne meritve odvedene vode v javno kanalizacijo na
enega od predpisanih načinov iz tega pravilnika. Količina padavinske
odpadne vode se določi na podlagi meritve prispevnih površin in podatkov
o izdatnosti padavin, kot je predpisano v državnih predpisih. |
Merjenje
pretoka odpadne vode in parametrov onesnaženosti odpadnih voda iz virov
onesnaževanja se lahko izvaja na stalnih merilnih mestih, nameščenih na
vseh iztokih odpadnih voda pred vtokom v kanalizacijsko omrežje, na
komunalnih čistilnih napravah, na vseh pomembnejših iztokih komunalnih
odpadnih voda v odvodnik ter na mestih, ki so pomembne za določitev
parametrov na samem kanalskem omrežju. Glede na količino industrijskih
odpadnih voda in zmogljivosti čiščenja komunalne čistilne naprave so
meritve lahko trajne ali občasne. |
Merjenje
pretoka odpadne vode se mora izvajati v skladu s standardi in tehničnimi
predpisi. |
Merilno
mesto mora biti dovolj veliko, dostopno in opremljeno tako, da je
meritve mogoče izvajati tehnično ustrezno in brez nevarnosti za
izvajalca meritev oziroma skladno s predpisi. |
|
31. člen
|
(preizkušanje kanalizacije) |
Preizkusi
in presoje kanalizacijskega omrežja obsegajo preizkuse tesnosti
cevovodov in revizijskih jaškov z vodo po standardu SIST EN 1610 –
poglavje 10 ali DIN 4033, preizkuse tesnosti cevovodov in revizijskih
jaškov z zrakom po standardu SIST EN 1610 – preizkusni postopek LC,
preizkus infiltracije, preizkus s pregledom pohodnih kanalov, pregled s
TV kamero, določitev sušnega odtoka, nadzor dotokov v sistem, nadzor nad
kakovostjo, količino in pogostostjo emisij na izpustnih mestih v
odvodnik, nadzor nad strupenostjo in eksplozivnostjo plinov (mešanic
plinov z zrakom) v sistemu, nadzor nad dotokom na čistilno napravo.
Izbira vrste preizkusov in presoj je odvisna od stanja in starosti
kanalizacije. Preizkus tesnosti se opravi na vsakem novozgrajenem,
rekonstruiranem ali obnovljenem kanalu. Po opravljenem preizkusu
tesnosti se sestavi zapisnik, ki ga podpišeta nadzorni organ in vodja
gradbišča. Zapisnik o uspešno opravljenem preizkusu tesnosti je sestavni
del investicijsko-tehnične dokumentacije. |
|
32. člen
|
(lastnosti
komunalne odpadne vode) |
Lastnosti
industrijske odpadne vode, način meritve odvedenih količin in določitev
faktorja onesnaženosti ter ceno posebne storitve opredelita izvajalec
javne službe in uporabnik s posebno pogodbo. Kolikor pogodba ni
sklenjena, lahko izvajalec javne službe onemogoči uporabniku odvajanje
industrijske odpadne vode v javno kanalizacijo. Za uporabnike s
komunalno odpadno vodo se neposredno uporabljata odlok in pravilnik in
se zato pogodbe ne sklepajo. |
Parametri
onesnaženja odpadne vode morajo ustrezati določilom uredbe o emisiji
snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda iz virov onesnaževanja, ki
določa najvišje dopustne koncentracije snovi, ki jih je dovoljeno
izpustiti v javno kanalizacijo. Za posamezne industrijske onesnaževalce
veljajo določila posebnih panožnih uredb in pravilnikov. V primeru, da
odpadne vode na uporabnikovem priključku ne ustrezajo navedenim
zahtevam, mora uporabnik s predhodnim čiščenjem, s spremembo tehnologije
ali z drugimi ukrepi doseči izpolnjevanje kriterijev za zadostitev
najvišjih dopustnih koncentracij za izpust v javno kanalizacijo. |
V javno
kanalizacijo je dovoljeno odvajati odpadno vodo samo v primeru, da ta ne
vpliva škodljivo na naprave za odvajanje in čiščenje odpadne vode in na
njihovo delovanje. Odpadna voda, ki se odvaja v javno kanalizacijo, sme
vsebovati škodljive snovi le v mejnih koncentracijah, navedenih v
državnih predpisih o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod
v vode in javno kanalizacijo. Za ostale snovi veljajo predpisi o emisiji
snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda iz virov onesnaževanja. Za
dosego mejnih koncentracij se odpadne vode ne sme redčiti s čisto,
hladilno ali drugo vodo. Odpadna voda ne sme imeti izrazito neprijetnega
vonja za okolico. Odpadna voda iz infekcijskih oddelkov zdravstvenih
ustanov mora biti pred odvodom v javno kanalizacijo dezinficirana. |
|
33. člen
|
(ugotavljanje stopnje onesnaženosti odpadne vode) |
Pri
uporabnikih javne kanalizacije pri katerih pri uporabi vode zaradi
opravljanja gospodarske dejavnosti nastaja industrijska odpadna voda se
ugotavlja faktor onesnaženosti industrijske odpadne vode. Faktor
onesnaženosti je razmerje med onesnaženostjo odpadne vode uporabnika in
onesnaženostjo komunalne odpadne vode. |
Za izračun faktorja onesnaženosti se
uporablja interna metodologija izvajalca javne službe. |
|
V.
TEHNIČNI PREGLED IN PREVZEM V UPRAVLJANJE |
|
34. člen
|
(nadzor)
|
Nadzor nad
gradnjo kanalizacijskega omrežja ali kanalizacijskega priključka izvaja
v okviru gradnje nadzornik investitorja. Upravljavec kanalizacije lahko
izvaja dodatni nadzor. |
|
35. člen
|
(tehnični
pregled) |
Tehnični
pregled je preverjanje izpolnitve zahtev upravljavca, danih s soglasji
in pogoji na podlagi tega pravilnika in ga opravi pooblaščeni
predstavnik na ogledu, razpisanem s strani upravnega organa. |
|
36. člen
|
(prevzem v
upravljanje) |
Upravljavec prevzame v upravljanje samo tisto omrežje in objekte na
omrežju, za katere so pridobljene služnostne pravice, veljavno upravno
dovoljenje, projektno tehnična dokumentacija in izvedbena dokumentacija,
kataster gospodarske javne infrastrukture, meritve in druga s predpisi
zahtevana dokumentacija ter je zagotovljeno pokrivanje stroškov
obratovanja, vzdrževanja in reprodukcije. O prevzemu v upravljanje se
sestavi zapisnik, ki ga podpišeta predstavnika investitorja in
upravljavca. |
|
VI.
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE |
|
37. člen
|
(veljavnost pravilnika) |
Ta
pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije. Z uveljavitvijo tega pravilnika preneha veljati
Tehnični pravilnik o objektih in napravah za odvajanje in čiščenje
odpadnih in padavinskih voda na območju Občine Grosuplje (Uradni list
RS, št. 122/08), ki ga sprejel Občinski svet Občine Grosuplje na 20.
seji dne 29. 10. 2008. |
|
Št. 007-0003/2015 |
Grosuplje, dne 10. junija 2015 |
|
Župan |
Občine Grosuplje |
dr. Peter Verlič l.r |
|