Samostojne razstave
Vinka Hlebša so se vrstile doma in na tujem: 1969 – Cerklje na
Gorenjskem, 1970 – Preddvor, 1971 – Radovljica, 1972 – Jesenice, 1973 –
Tržič, 1975 – Tržič, 1977 – Kranj, 1978 – Tržič, Ljubljana, 1979 –
Kranj, 1980 – Tržič, Škofja Loka, 1981 – Kranj, 1982 – Tržič, Kranj,
Ludberg, Karlovac, Jesenice, 1983 – Tržič, Radovljica, Ljubljana,
Beograd, Bled, Maribor, 1984 – Zagreb, Beograd, Köln, Ženeva, Zagreb,
Celovec, Tinje, Bled, 1985 – Tržič, Kranj, Tržič, 1986 – Škofja Loka,
Dunaj, Ljubljana, Železniki, 1987 – Tržič, Kranj, Slovenj Gradec,
Bistrica v Rožni dolini (Feistritz, Avstrija), 1988 – Begunje na
Gorenjskem, Kranj, Tržič, 1989 – Kranj, Tržič, 1990 – Kranj, Tržič,
Golnik, 1991 – Tržič, Retnje, Kranj, 1994 – Tržič, 1995 – Kranj, 1996 –
Domžale, 1997 – Ljubljana, 1999 – Tržič, Kranj, 2000 – Tržič, 2001 –
Kranj, Kranj, 2002 – Mengeš, 2003 – Kranj, Kranj, Begunje na Gorenjskem,
2004 – Kranj, 2005 – Tržič, Kranj, Radovljica, Ljubljana, Škofja Loka,
2011 – Ljubljana, 2012 – Tržič, 2014 – Tržič, 2015 – Tržič, Begunje na
Gorenjskem, 2017 – Trbovlje, 2018 – Tržič. |
Hlebševo slikarstvo
je resnično svojstveno, sprva je slikal dosledno realistično, nato je
svoje slikarstvo presegel, s tem da je optično posnetim podobam iz
narave dodal simbolno sporočilo. Travniške ali gojene rastline, cvetove,
plodove ali njihove detajle, lišaje in mahove, razne insekte in
preostale sestavine mikrokozmosa pogosto uporablja v nadnaravni
velikosti ali predimenzioniranih povečavah z vsebinskimi komponentami.
Druži jih to, da jih stilizira do fantazijskih oblik, kot da bi bile
izvzete iz svojega naravnega okolja, zaobjete v hipnem trenutku ter
urejene v za slikarja značilnih temnozelenih ali temnomodrih ozadjih.
Delujejo kot rastlinska telesa, ki pravzaprav niso čisto običajna
telesa, kar naj bi bila na prvi pogled, ampak so podobe, ki se z jasnimi
in čistimi oblikami spreminjajo v nadresnično obogatene prizore. Takšne
prvine je likovna kritika označila za fantastični realizem; gre predvsem
za stilno usmeritev, ki se je uveljavila v 50-ih letih 20. stoletja na
Dunaju, za katero sta značilni močna sporočilnost in vsebina motivike.
Idejna izhodišča je Hlebš v svojem nadaljnjem razvojnem obdobju, to je
od devetdesetih let dalje, ki brez večjih sprememb traja še danes,
nagradil in začel v realistične upodobitve rastlinskega sveta vse bolj
vpletati tudi človeško prisotnost. To pojavnost slehernega posameznika
izraža z vsakdanjimi predmeti ali človeškimi prispodobami, kot so
razbite steklenice ali steklene posode, košarice, vaze in na vrvice
obešeni sadeži, propadajoče hiše in uničeni čolni. Vse oblike, naj bodo
še tako spremenjene ali zgolj preoblikovane, dajejo vtis neke vrste
organskega razpadanja in vegetabilne rasti ter naposled zaokrožujejo
krogotok življenja od spočetja do smrti. Od takrat dalje je Hlebševa
slikovna površina postala izrazno polje, kjer je slutiti utrip narave,
ciklus življenja in umiranja ter drugih avtorskih predmetnih
interpretacij. In očitno je, da je Vinko Hlebš kot umetnik presegel
fizični stvarni svet, s podajanjem duhovnih vsebin in razmišljanj
poskuša analizirati sodobni svet ter reflektira bivanjsko resničnost na
sebi najbližji način. To je na slikarski način, ki ga danes uspešno
udejanja v odklonu do sodobnih likovnih usmeritev in tokov. |