Na podlagi 50. in 92. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96), na podlagi Nacionalnega programa varstva okolja (Uradni list RS, št. 83/99) ter na podlagi 16. člena Statuta Mestne občine Maribor (Medobčinski uradni vestnik, št. 27/95, 13/98, 17/98, 23/98 in 5/00) je Mestni svet Mestne občine Maribor na svoji 31. seji, 9. julija in v nadaljevanjih, ki sta bili 10. julija in 10. septembra 2001 obravnaval in sprejel

LOKALNO AGENDO 21 - PROGRAM VARSTVA OKOLJA ZA MARIBOR (LA 21 - PVO za MB)

1. UVOD

Lokalna agenda 21 - Program varstva okolja za Maribor (LA 21 - PVO za MB) je pripravljen na podlagi 50. in 92. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO) (Ur. l. RS, št. 32/93 in 1/96), Nacionalnega programa varstva okolja (NPVO) (Ur. l. RS, št. 83/99) in sklepov, sprejetih na 4. seji Mestnega sveta Mestne občine Maribor (MOM), marca 1999, in sicer potrditve Aalborške listine o trajnostnem razvoju mest - Aalborg Charter of European Cities and Towns Towards Sustainability, Aalborg 1994 (Listina evropskih mest, ki si prizadevajo za trajnostni razvoj) ter potrditve Programa priprave za izdelavo LA 21 - PVO za MB.

Dokument LA 21 - PVO za MB vsebuje oceno stanja po področjih, prioritete, cilje in strategijo za doseganje le-teh, okvirni program za obdobje do 2008 ter program ukrepov za štiriletno obdobje do leta 2004. Predstavlja izhodišče za pripravo finančnih načrtov in načrtov štiriletnih razvojnih programov MOM za področja, ki so obravnavana v dokumentu. V skladu z njim se morajo dopolniti občinske strategije na področjih posameznih dejavnosti, ki vplivajo na okolje (npr. promet, energetika, turizem, itd.) ter operativni programi za posamezna področja (pitna voda, odpadne vode, odpadki, itd.). V okviru priprave poročil o stanju okolja bodo analizirani trendi stanja okolja in vsakoletni učinki izvajanja LA 21 - PVO za MB, kar bo podlaga za pripravo letnih novelacij LA 21 - PVO za MB.

MOM je marca 2000 ratificirala Evropske indikatorje trajnostnega razvoja (Towards A Local Sustainability Common European Indicators, EC DG Environment, Bruselj, 2000). Dodatno MOM pripravlja lastne indikatorje za vrednotenje učinkov izvajanja LA 21 - PVO za MB. Letne analize rezultatov evropskih in mariborskih indikatorjev bodo dodatna strokovna podlaga pri pripravi novelacij LA 21 - PVO za MB. Podlaga za novelacijo bodo tudi kontinuirano nastajajoči državni in lokalni predpisi s področja varstva okolja ter spremembe pogajalskega izhodišča RS za področje 22 - okolje.

1.1. Izhodišča za pripravo LA 21 - PVO za MB

S sprejetjem krovnega zakona o varstvu okolja v letu 1993 je Slovenija dobila pravno podlago za reševanje problematike varstva okolja v najširšem pomenu besede in tudi po posameznih področjih, kot so: varstvo voda, zraka, tal, varstvo pred hrupom, ravnanje z odpadki in drugih področjih, prav tako pa tudi na institucionalnem, zakonodajnem, finančnem in upravnem nivoju. V obdobju po sprejetju tega zakona se je pričel proces harmonizacije državne in lokalne zakonodaje s področja varstva okolja s smernicami EU. Proces harmonizacije je na obeh nivojih, državnem in lokalnem relativno uspešen, bistveno večje težave pa nas čakajo pri izvajanju sprejete zakonodaje, katere sestavni del je tudi Pogajalsko izhodišče RS za področje 22 - okolje (Medvladna konferenca o pristopu RS k EU, MOP, junij 1999), ki opredeljuje konkretne roke za izvedbo posameznih okoljsko komunalnih projektov, kar vključuje tudi sprejetje določenih strateških dokumentov za posamezna področja in institucionalno krepitev uprave, z namenom realizacije sprejetih zahtev. Slovenija se je zavezala, da bo v najkrajšem času svojim državljanom zagotovila enako raven varstva okolja, kot jo uživajo državljani sedanjih držav članic EU. MOM pa pri tem ocenjuje, da lastna sredstva ne bodo zadoščala za dosego temeljnega cilja čim hitrejšega zmanjšanja razlik v stopnji zaščite in varstva okolja v primerjavi s sedanjimi državami članicami EU. Zato pričakuje, da bo ob pristopu k EU imela dostop do virov za zmanjševanje teh razlik v kohezijskem in drugih skladih na način in pod pogoji, kot to velja za države članice EU.

Varstvo okolja ima v Sloveniji dolgo tradicijo, ki sega v zgodnja sedemdeseta leta. Kljub nekaterim lokalnim problemom je v Sloveniji stanje okolja in ohranjenost narave na razmeroma visoki ravni. Tudi v samostojni državi Sloveniji ostaja varstvo okolja pomembna in nujna naloga. ZVO je postavil varstvo okolja na nove pravne temelje, ki ustrezajo spremenjenim gospodarskim in političnim razmeram tržnega gospodarstva in demokratičnega političnega sistema. Zakon predpisuje splošna načela, ki se izvajajo z uredbami, odredbami in drugimi obvezujočimi podzakonskimi predpisi.

Pomembnejše obveze, ki izhajajo iz ZVO, Zakona o lokalni samoupravi (s spremembami in dopolnitvami Ur.l. RS, št. 72/93, 57/94, 14/95, 26/97, 70/97, 10/98 in 74/98), Zakon o ratifikaciji evropske listine lokalne samouprave (Ur. l. RS, št. 57/96) in pomembnejših deklaracij, ki jih je podpisala država: Rio deklaracija (Rio Declaration on Environment and Development, Agenda 21, sprejeta na konferenci ZN za okolje in razvoj (UNCED), Rio de Janeiro 1992), Aarhuška deklaracija (Convention on Access to Information, Public Participation in Decision-making and Access to Justice in Environmental Matters, Aarhus 1998) oz. mesto Maribor: Aalborška deklaracija, za lokalne skupnosti so predvsem, da le-te samostojno urejajo, organizirajo, upravljajo, nadzirajo ali drugače skrbijo za zadeve varstva okolja, ki so lokalnega značaja. Lokalna skupnost v skladu s svojimi pristojnostmi zagotavlja načelo javnosti podatkov o varstvu okolja, izdeluje poročila o stanju okolja, na osnovi teh pa program varstva okolja, kot najpomembnejši strateško razvojni dokument, v okviru katerega so določeni cilji in prednostne naloge na področju varstva okolja.

MOM ima že večletno tradicijo pri pripravi poročil o stanju okolja. Na osnovi teh celovitih poročil pripravlja letne programe za posamezna področja varstva okolja (vode, zrak, odpadki, hrup, tla, zelene površine, informacijski sistem), izdeluje analize stanja ter trende, predloge sanacijskih ukrepov ter spremlja in vrednoti njihovo realizacijo ter v skladu z zakonskimi obveznostmi o tem celovito poroča. Celovito zbrane okoljske informacije omogočajo ustvariti integralno sliko o stanju okolja. Pri tem je potrebno evidentirati in ovrednotiti vse pomembnejše procese, vzroke in posledice ter upoštevati sinergetske vplive različnih dejavnikov v okolju. Za pripravo rednih celovitih poročil o stanju okolja je potrebno vzpostavljati in nadgrajevati sistem rednega zbiranja, analiz in obdelave podatkov o okolju. Celovit prikaz stanja okolja in sprememb v njem pa predstavlja kvalitetno strokovno podlago za izdelavo programa varstva okolja, kot krovnega usmeritvenega dokumenta in temeljnega programskega ter terminskega dokumenta, ki bo v prihodnje še konkretneje usmerjal k trajnostnemu razvoju mesta.

Mesto Maribor, kot drugo največje mesto v Sloveniji, je bilo v sedemdesetih in osemdesetih letih eno večjih industrijskih središč z razvito tekstilno, kemično, avtomobilsko, metalurško, živilsko, lesno predelovalno industrijo. Zaradi takrat še zelo ohlapne okoljske zakonodaje so se v mestu pojavljali mnogi okoljski problemi, kot so: prekoračitev kritičnih nivojev onesnaženosti zraka, onesnaženost podtalnice, kot vira pitne vode, povezana tudi z pojavom izrednih razmer glede oskrbe Mariborčanov s pitno vodo, pojav mnogih nelegalnih odlagališč komunalnih pa tudi nevarnih odpadkov, prekoračeni nivoji hrupa, onesnaženost tal, onesnaženost površinskih voda itd. Po osamosvojitvi Slovenije v letu 1991 smo bili priča spremembam lastništva, prenovi tehnoloških procesov in številnim stečajnim postopkom, ki so prizadeli tako male obrti, kot tudi večje industrijske obrate. Te spremembe in postopna harmonizacija okoljske zakonodaje na državnem in lokalnem nivoju s smernicami EU, so povzročile postopno izboljšanje stanja okolja v devetdesetih letih. Tako v devetdesetih letih, kljub precejšnji zaostritvi nekaterih okoljskih standardov s strani EU kot npr. pitna voda, zrak, praktično ne beležimo več prekoračitve dovoljenih koncentracij.

Monitoring stanja okolja smo v Mariboru vzpostavili po letu 1978. Prvi podatki stanja okolja, kot so: onesnaženost zraka, kvaliteta podtalnic, kvaliteta pitne vode v vodnjakih, kvaliteta površinskih voda, kažejo na precejšnjo stopnjo onesnaženosti naravnih virov v osemdesetih letih. V devetdesetih letih smo posamezne imisijske monitoringe nadgrajevali in računalniško obdelane podatke, pridobljene s primerjalnimi analitskimi metodami, imamo od leta 1993 naprej. Temeljito nadzorovanje onesnaževanja zraka, podtalnice kot vira pitne vode, površinskih voda, tal kažejo, da nekatere vrednosti prekoračujejo parametre, ki jih določajo zakonski predpisi, kot npr.: pesticidi, občasno mineralna olja v pitni vodi in ozon v zraku. Kontinuirano nadgrajevanje podatkovne baze monitoringov se uporablja za ocenjevanje stanja okolja, analizo trendov in kot strokovna podlaga za izdelavo sanacijskih programov za posamezna področja ter za pripravo LA 21 - PVO za MB in posameznih področnih strategij.

Osnovni cilj LA 21 - PVO za MB je izboljšanje stanja okolja na območju MOM ter uveljavitev okolja kot omejitvenega in hkrati spodbujevalnega dejavnika razvoja in sicer v okviru pristojnosti lokalne skupnosti. Cilj je osredotočenje na odpravo najpomembnejših okoljskih problemov, toda kljub neizogibno vzpostavljeni selekciji in določitvi teh prednostnih ciljev ni zanemarjena kompleksnost okoljskega programa, kot celote. Pomemben sestavni del LA 21 - PVO za MB je vzpostavitev instrumentov za institucionalno krepitev, katere prednostna skrb je zagotavljanje ustrezne ravni varstva okolja in na ta način uveljavitev načel trajnostnega razvoja. Izdelava dokumenta predstavlja tudi priložnost za boljšo obveščenost strokovne in ostale zainteresirane javnosti o razvojnih načrtih in programih ter priložnost za njihovo vključevanje v odločanje. Izdelava dokumenta predstavlja tudi učinkovit mehanizem za zgodnje prepoznavanje vplivov, ki bi jih prinašala kasnejša izvedba načrtovanih programov na okolje, s tem pa je v večji fazi omogočeno, da se morebitnim negativnim učinkom izognemo že v začetni fazi. S pripravo kompleksnega programa se že v fazi določanja prioritet omogoča enakovredno upoštevanje okoljskih, ekonomskih in socialnih vidikov. S transparentnim in odprtim postopkom izdelave dokumenta se zagotavlja vključevanje zainteresiranih javnosti v odločanje in s tem večje sodelovanje podpornih akterjev nujnih pri poznejšem izvajanju načrtovanega programa. Z izbiro boljših rešitev se povečuje zanesljivost in učinkovitost programa in zmanjšajo se možnosti za poznejše prepreke in zastoje ob izvajanju programa v praksi. Sprejetje programa je tudi eden izmed pogojev za sofinanciranje posameznih projektov iz programov predstrukturnih skladov EU.

Predlagani ukrepi so usmerjeni v zagotavljanje naslednjih ciljev:

1.2. Vključevanje Slovenije v EU in prilagoditev lokalne skupnosti glede zahtev pri vključevanju

Proces pridruževanja Slovenije v EU bo po pričakovanju pozitivno vplival na usklajevanje okoljske, ekonomske in širše razvojne politike države in s tem tudi lokalne skupnosti. Proces pridruževanja je pomemben zunanji dejavnik sprememb ter dodatna zunanja spodbuda za učinkovito uresničevanje trajnostne okoljske politike tudi na lokalnem nivoju. Države srednje in vzhodne Evrope imajo obvezo priprave nacionalnih programov varstva okolja, lokalne skupnosti pa lokalnih programov varstva okolja. Programi morajo vsebovati predvsem listo oz. vrstni red okoljskih problemov, pri čemer se vrstni red določa glede možnih vplivov na okolje, zdravje itd. Za prioritetne probleme se v procesu implementacije izdelajo investicijski programi, katere naj bi podpirale tudi mednarodne finančne institucije.

Koncem leta 1998 je Evropska komisija, Splošni direktorat Okolje, ob sodelovanju Regionalnega okoljskega centra iz Madžarske pričela s projektom "Nagrada mestu držav pridruženih članic za usklajenost z usmeritvami EU" (City Towards EU Compliance Award). Namen projekta je bil predvsem spodbuditi in podpreti lokalne skupnosti pri reševanju nalog s področja varstva okolja, ki jih prinaša članstvo v EU. Med približno 1.500 mesti iz desetih držav srednje in vzhodne Evrope, ki so jim bili poslani prijavni paketi z vabilom k sodelovanju, je dobilo nagrado osem mest, med njimi tudi mesto Maribor - podelitev nagrade je bila leta 1999 v Bruslju na ministrski konferenci ministrov za okolje držav članic EU. Ob priliki podelitve nagrade je bil na konferenci poudarjen pomen lokalnega nivoja v procesu pridruževanja. Največ finančno zahtevnih okoljsko komunalnih investicij zahtevanih v okviru harmonizacije za področje okolja, bo potrebno realizirati prav na lokalnem nivoju.

V okviru vključevanja v EU je eden izmed prednostnih ciljev tudi institucionalna krepitev uprave, kar je eden izmed bistvenih pogojev približevanja EU in obvladovanja problemov okolja. Vrsta ukrepov, ki jih bo potrebno izpeljati v okviru harmonizacije in implementacije zakonodaje bo terjala zaupanje čim širše javnosti v delovanje uprave. Med naloge, ki jih brez vzpostavitve zaupanja ne bo mogoče zadovoljivo izvesti sodijo predvsem: izvajanje strategij gospodarjenja z odpadki (efekt Not in my back yard oz. ne na mojem dvorišču, NIMBY sindrom), uvajanje cen za naravne dobrine in komunalne storitve (pitna in odpadna voda, odpadki, plin, itd.), ki odražajo stroške varovanja naravnih virov in okolja, prestrukturiranje in morebitno zapiranje industrijskih objektov in drugih virov onesnaževanja okolja, ki povzročajo stalne prekomerne obremenitve okolja. Osnovni ukrepi morajo biti usmerjeni v razmejitev upravnih in administrativnih nalog, delitev dela po načelih specializacije in projektnega povezovanja med področji okolja, prostora in narave, kadrovska zapolnitev deficitarnih območij (ekonomski pravni vidiki in inšpekcija), ojačano delovanje med organi znotraj mestne uprave, z državno upravo in institucijami EU. Reševanje problema institucionalne krepitve oz. povečanje učinkovitosti uprave bo nekaj prvih let predvidoma potekalo manj sistematično ob finančno manj zahtevnih programih. Izkušnje kažejo, da zaradi narave problema hitrih rešitev ni. Pomembnejši ukrepi za dosego teh ciljev so predvsem: program izboljšanja koordinacije dela med resorji, program izboljšanja koordinacije med državno in lokalno ravnjo, priprava sistema indikatorjev za spremljanje uveljavljanja trajnostnega razvoja v skladu z Agendo 21, NPVO in LA 21 - PVO za MB.

1.3. Metoda dela in zasnova LA 21 - PVO za MB

Stanje posameznih sestavin okolja se je glede na izredno slabo stanje v sedemdesetih in osemdesetih letih, v devetdesetih letih izboljšalo in je na stopnji, ki terja bistveno uspešnejši in učinkovitejši odziv na vseh nivojih uprave in družbe. V devetdesetih letih se je izboljšala kakovost površinskih voda in stanja zimske onesnaženosti zraka, medtem ko se kakovost podtalnic slabša, ob vzporedno zelo zaostreni zakonodaji glede pitne vode. In sicer je bil leta 1997 sprejet slovenski Pravilnik o zdravstveni ustreznosti pitne vode (Ur.l. RS, št. 46/97, 52/97, 54/98 in 7/2000) , ki je zelo zaostril parametre za posamične pesticide in leta 1998 nova evropska smernica o pitni vodi, ki je dodatno zaostrila standarde (98/83/EC, Council Directive of 5th December, 1998, Related on the Quality of Water Intended for Human Consumption, OJ No. L330/32, December 1998). V letu 1999 pa je bila sprejeta nova evropska direktiva za zrak (99/30/EC, Council Directive Related to Limit Values for Sulfphur Dioxide, Nitrogen Dioxide and Oxides of Nitrogen, Particular Matter and Lead in Ambient Air), ki je tudi zelo zaostrila posamezne parametre in sicer letne povprečne vrednosti. Dosedaj veljavne slovenske urne in dnevne vrednosti za posamezne parametre pa so enake oz. celo stržje od vrednosti v navedeni smernici. Problem postaja poletna onesnaženost zraka, ob vzporednem povečevanju emisij prometa. Problematično ostaja ravnanje s komunalnimi in nevarnimi odpadki. Vzpostavlja se kvalitetnejši odnos do varovanja in vzpostavljanja novih zelenih površin, nerešen je problem statusa mestnih gozdov. Problem ostaja hrup v mestnem okolju, predvsem zaradi prometa.

Prednostni cilji

LA 21 - PVO za MB je izdelan na osnovi dolgoletne dejavnosti na področju varstva okolja, poročila o stanju okolja MOM 1999, ki vsebuje analize trendov onesnaženosti okolja po letu 1978, na osnovi NPVO, osnutkov lokalnih razvojnih programov posameznih področij, Pogajalskega izhodišča RS za področje 22 - okolje, ZVO, državnih in lokalnih predpisov, Strategije gospodarskega razvoja Slovenije, že sprejetih pogodbenih obvez MOM, ter ob upoštevanju strateških prednosti države v evropskem prostoru, so bili določeni štirje prednostni cilji:

• uveljavitev sodobnih oblik ravnanja z odpadki,

• izboljšanje stanja vodnega okolja,

• izboljšanje kvalitete zraka,

• krepitev institucij varstva okolja.

Prednostne usmeritve

Uveljavljanje načel trajnostnega razvoja, kar je izrecno opredeljeno kot vse pomembnejša strateška naloga države in lokalne skupnosti in mora najti ustrezno mesto v okviru razvojnih usmeritev vseh sektorjev in na vseh ravneh organiziranosti družbe.

Sporazumno reševanje problemov kot prioriteten način reševanja problemov - s tem se spodbuja sodelovanje vseh zainteresiranih partnerjev in sicer tako državne uprave, lokalne skupnosti, gospodarstva in javnosti za sklepanje prostovoljnih dogovorov, tam kjer je tak način urejanja varstva okolja učinkovitejši od zakonsko predpisanega.

Deljena odgovornost, ki zahteva aktivno vključitev in sodelovanje vseh relevantnih dejavnikov, državnih organov, lokalne skupnosti, javnih in privatnih podjetij ter javnosti. Opredeljeni so osnovni dejavniki varstva okolja, kot so: lokalna skupnost, država, privatna in javna podjetja in javnost.

Časovna opredelitev programov znotraj dokumenta LA 21 - PVO za MB - Program ukrepov do 2004 in okvirni program do 2008:

Časovno je dokument razdeljen na dve obdobji in sicer program ukrepov do 2004 in okvirni program do 2008. ZVO predvideva oba časovna preseka programov, Zakon o javnih financah (ZJF) (Ur. l. RS, št. 79/99) pa načrt razvojnih programov za štiriletno obdobje. Mejnik je sicer tudi leto 2003, kot predvideno leto vstopa v EU, vendar ta časovni mejnik ni podrobneje vsebinsko razdelan. Znotraj teh dveh obdobij so opredeljeni posamezni ukrepi, pri čemer so za obdobje do 2008 opisani okvirno z možnostjo prilagajanja novim razmeram. Za obdobje do 2004 pa so navedeni samo tisti ukrepi, ki so temeljni pogoj za dosego ciljev določenih s tem programom. LA 21 - PVO za MB povzema in operacionalizira načela in zahteve, ki izhajajo iz NPVO, ZVO, strategije gospodarskega razvoja Slovenije, prevzetih mednarodnih obveznosti tako države, kot lokalne skupnosti ter strategije pridruževanja EU. Opredeljeni so le tisti ukrepi, za katere je v tem trenutku mogoče oceniti vse potrebno za njihovo izvajanje. V LA 21 - PVO za MB niso opredeljeni tisti ukrepi, ki so v izvirni pristojnosti države in so opredeljeni v okviru programskih dokumentov posameznih gospodarskih sektorjev. LA 21 - PVO za MB opredeljuje mehanizme nadzora nad vključevanjem okoljskih ciljev v posamezne dejavnosti, ki so v pristojnosti lokalne skupnosti in sicer z vsakoletno analizo stanja okolja MOM in analizo evropskih in mariborskih indikatorjev trajnostnega razvoja.

V LA 21 - PVO za MB so vključeni naslednji vsebinski sklopi in sektorji dejavnosti:

kot prednostni vsebinski sklopi so obravnavani odpadki, vode, zrak, vključena pa so tudi področja in zeleni sistem mesta, hrup/sevanje, informacijski sistem varstva okolja ter naslednji sektorji dejavnosti: kmetijstvo, industrija, turizem, promet, energetika ter zdravje in okolje.

Opredeljeni ukrepi v okviru posameznih vsebinskih sklopov:

Ukrepi za podporo izvajanja LA 21 - PVO za MB

Slaba stran podobnih razvojnih programov je razkorak med cilji in dejansko izvedbo. Zaradi zmanjšanja tega razkoraka so opredeljeni naslednji ukrepi v smislu podpore izvajanja programa, ki so usmerjeni v: večjo učinkovitost institucij, vzpostavitev informacijskega sistema, prilagoditev lokalnih predpisov državni zakonodaji in zakonodaji EU, postopno uvajanje ekonomskih instrumentov varstva okolja, krepitev vloge nevladnih in drugih za zadeve varstva okolja zainteresiranih organizacij, uveljavljanje načela integracije, spodbujanje okoljske zavesti, informiranje in izobraževanje ter ukrepi uspešnega mednarodnega sodelovanja na lokalnem nivoju.

1.4. Stroški izvajanja LA 21 - PVO za MB

Stroški varstva okolja so ocenjeni le za štiriletno obdobje do vključno leta 2004. Stroški so strukturirani v naslednje sklope (podrobnejša

razlaga v poglavju 7 - Program ukrepov):

• občinska politika (strokovne podlage za določitev strategij);

• občinska zakonodaja (strokovne podlage za lokalne predpise, itd.);

• institucionalna krepitev (krepitev institucij občinske administracije z izobraževanjem, novimi kadri in

  opremo);

• investicije in tehnični ukrepi (sanacije obstoječe in izgradnja nove infrastrukture);

• raziskovanje;

• izobraževanje, informiranje in usposabljanje javnosti.

Pri tem so upoštevani le stroški, ki so ocenjeni v okviru »javno finančnih izdatkov po C.O.F.O.G. (Classification of the Function of the Government)«, Odredba o funkcionalni klasifikaciji javnofinančnih izdatkov (Ur. l. RS, št. 43/2000). Stroški ali investicije, ki nimajo značaj javno-finančnih izdatkov niso upoštevane, saj jih nosijo povzročitelji in investitorji javno zasebnega sektorja.

Upoštevaje navedeno, so v spodnji tabeli razčlenjena finančna sredstva potrebna za realizacijo štiriletnega programa in sicer, v prvi koloni je opredeljen obseg sredstev ocenjen za realizacijo programov posameznih področij v okviru LA 21 - PVO za MB, v drugi koloni je opredeljen obseg sredstev, predviden s strani načrta razvojnih programov MOM za obdobje 2001 - 2004 ter v tretji koloni je opredeljena razlika med prvim in drugim stolpičem se pravi ocenjenimi sredstvi v LA 21 - PVO za MB in opredeljenimi sredstvi s strani načrta razvojnih programov. Ta sredstva bodo zagotavljali državni proračun, drugi investitorji (po principu onesnnaževalec plača), skladi EU, koncesije, itd. Podrobnejša strategijo financiranja programa varstva okolja bo opredeljena v operativnih programih za posamezna področja, kot to predvideva tudi ZVO, npr. operativni program za odpadke, pitno vodo, odpadne vode, itd. V okviru operativnih programov bo potrebno po predhodni izdelavi investicijske dokumentaciji odločiti načine pridobivanja drugih sredstev.

Tabela 1: Sredstva, potrebna za izvajanje LA 21 - PVO za MB za obdobje 2001-2004

Realizacija projektov se potrjuje s vsakoletnim sprejetjem proračuna in načrta razvojnega programa MOM.

Projekti varstva okolja predstavljajo eno od prioritet vlaganja tujih finančnih virov. Omenjeni viri naj bi v skladu s predpostavkami predstavljali tretjino vseh potrebnih finančnih virov. Drugi viri financiranja so:

• občine v oviru konzorcija Cegor s ca. 41 % deležem financiranja programa odpadki,

• občine, ki sodelujejo v regionalni oskrbi s pitno vodo v okviru Mariborskega vodovoda,

• nepovratna sredstva EU (ISPA, PHARE, SAPARD, itd.),

• sredstva državnega proračuna,

• oddaja javnih služb v koncesije npr. po BOT sistemu,

• leasing, krediti, itd.

1.5. Spremljanje izvajanja LA 21 - PVO za MB

V LA 21 - PVO za MB so opredeljeni ukrepi za spremljanje izvajanja in dopolnjevanje dokumenta. Osnovna težnja je, da se nedvoumno opredeli odgovornost Zavoda za varstvo okolja, MOM za spremljanje izvajanja dokumenta in, da zavod hkrati dobi možnost pridobivanja potrebnih podatkov za uveljavljanje te odgovornosti. Glede na dejstvo, da LA 21 - PVO za MB opredeljuje konkretne ukrepe le do leta 2004, je določen rok pregleda in novelacije dokumenta in sicer vsakoletno, kot to opredeljuje tudi ZJF.

Mesto Maribor je podpisalo dokument European Common Indicators - Towards a Local Sustainability Profile, se pravi skupne evropske indikatorje za spremljanje trajnostnega razvoja, ki jih je pripravila Evropska komisija, Splošni direktorat Okolje z namenom, da bodo evropska mesta držav članic in držav pridruženih članic po isti metodologiji in z istimi indikatorji spremljala in ocenjevala učinke implementacije lokalnih agend, s katerimi se zagotavlja trajnostni razvoj. V okviru izvajanja teh evropskih indikatorjev je MOM v fazi oblikovanja tudi svojih specifičnih indikatorjev za spremljanje trajnostnega razvoja. Ta projekt v letu 2000 v celoti financira MOP, kajti MOM je prvo mesto v Sloveniji, ki je pristopilo k spremljanju evropskih indikatorjev. Rezultati analize skupnih indikatorjev trajnostnega razvoja bodo služili tudi za spremljanje izvajanja LA 21 - PVO za MB.

Nadaljna mehanizma spremljanja izvajanja LA 21 - PVO za MB sta vsakoletna analiza poročila o stanju okolja MOM ter analiza sprejetih obvez (vsebin in rokov), opredeljenih v pogajalskem izhodišču za področje 22 - okolje in novo nastajajoči državni zakonodaji in lokalnih predpisih.

2. VSEBINSKI OKVIR

Slovenija po stanju degradacije okolja sodi med tiste države v prehodu, kjer so okoljske posledice nekdanjega socialističnega tipa gospodarstva manj izrazite. Kljub temu pa sta hitra in okoljsko neobvladana industrializacija in urbanizacija, predvsem v obdobju prvih desetletij po 2. svetovni vojni povzročili degradacijo praktično vseh prvin okolja. Po nekaterih ocenah gospodarske izgube in drugi stroški degradacije okolja v Sloveniji nekajkrat presegajo javnofinančne izdatke za okolje, ki znašajo okrog pol odstotka bruto domačega produkta. Strategija gospodarskega razvoja Slovenije (Poročevalec DZ RS, št. 19/95) navaja okvirno oceno okoljskih škod 4 - 6 % BDP na leto. Sedanje stanje okolja je pomembna ovira na prehodu v državo sodobnega tipa z uravnoteženim odnosom do okolja. Spremeniti odnos do okolja predstavlja tudi resni preizkus pri naporih za vključitev v EU. Pri tem predstavlja problem dejstvo, da je prostor za reševanje nakopičenih okoljskih problemov precej zožen in, da odločnejše odločitve bremenijo tudi socialni problemi. Takšen pogled je sicer opravičen, dokler varstvo okolja razumemo zgolj kot strošek ter niz prepovedi in zapovedi. Uveljaviti je potrebno dejstvo, da je varstvo okolja lahko pomemben dejavnik razvoja in neposrednih sprememb v proizvodnji in porabi dobrin.

Problemi okolja so v Sloveniji in tudi Mariboru tradicionalno deležni posebne pozornosti najširše javnosti. Na nivoju države so bile verificirane mnoge aktualne mednarodne deklaracije in konvencije in sicer terminsko praktično istočasno z razvitimi industrijskimi državami. Prav tako je tudi mesto Maribor verificiralo Aalborško listino o trajnostnem razvoju mest in kot prvo mesto v Sloveniji je verificiralo skupne evropske indikatorje za spremljanje trajnostnega razvoja. V letu 1999 je mesto Maribor dobilo s strani Evropske komisije "Nagrado mestu držav pridruženih članic za usklajenost z usmeritvami EU" (City Towards EU Compliance Award), kar pomeni, da je Maribor v okviru ocenjevanih področij in sicer: prosti dostop do okoljskih informacij, področje varstva zraka, gospodarjenje s pitno vodo, gospodarjenje z odpadno vodo in gospodarjenje z odpadki dosegel na področju stanja okolja - imisijski monitoringi, lokalni predpisi in strategije za posamezna področja, predpisan nivo s strani EU za pridružene članice.

Prve monitoringe naravnih dobrin smo pričeli v Mariboru izvajati koncem sedemdesetih let. Glede na dejstvo, da je bil Maribor izredno pomembno industrijsko središče in, da je bila okoljska zakonodaja pred osamosvojitvijo precej nedorečena, se je Maribor v sedemdesetih in osemdesetih letih srečeval z mnogimi perečimi okoljskimi problemi. Najbolj izraziti okoljski problemi sta bila kritična onesnaženost zraka in onesnaženost podtalnic kot virov pitne vode, kar je občasno povzročalo tudi razglasitev izrednih razmer zaradi motene oskrbe občanov s pitno vodo. V drugi polovici osemdesetih let je bilo varstvo okolja, eno izmed tistih področij, ki je tudi zaradi pomena dejavnosti prispevalo k odpiranju prostora za uveljavljanje širših družbenih sprememb. V začetku devetdesetih let je zaradi stanja onesnaženosti zraka in takratne usposobljenosti občinske uprave, Maribor kot prvo mesto v Sloveniji, ustanovil občinski sklad za prestrukturiranje kurišč iz okoljsko neprimernih na primernejše energente. Po letu 1995 je postal tudi slovensko pilotsko mesto v okviru državnega projekta prestrukturiranja kurišč, ki ga je financirala preko Razvojno ekološkega sklada RS Svetovna banka. Pri tem je zanimivo, da je bilo v Mariboru kljub splošno precej težki ekonomsko - socialni situaciji v prvih štirih letih trajanja projekta, plasiranih ca 40 % vseh sredstev, porabljenih v Sloveniji.

Z osamosvojitvijo Slovenije je bil temeljito spremenjen pravni, ekonomski in socialni okvir varovanja okolja. Spremembe lastništva ter podreditev odločanja glede na zagotovitev dobička, sta bistveno spremenili motive in cilje odločanja. Premalo časa je poteklo, da bi lahko predvideli in ocenili odnos novih lastnikov do okolja. Vendar pa je po analogiji z razvitimi državami mogoče pričakovati, da se mora vsaj v prvi fazi okrepiti vloga državne in lokalne uprave, predvsem kot nosilca uvajanja mehanizmov preprečevanja večanja dobička na raun okolja.

Slovenija se je odločila vključiti v evropsko zvezo, kjer je varstvo okolja neločljiva sestavina tudi za zagotavljanje nemotenega pretoka ljudi, blaga, storitev in kapitala. Življenje v spremenjenem ekonomskem in političnem okviru zahteva pravočasno analizo posledic in tudi sprejem ustreznih ukrepov, predvsem zaradi:

• preusmeritve na zahtevna zahodna tržišča,

• nastajanje velikega števila malih in srednjih podjetij v zasebni lasti,

• vstopa tujih investitorjev in strateških partnerjev,

• hitre internacionalizacije in informatizacije poslovanja, kot osnovnega pogoja za vključitev v

  mednarodno delitev dela in ekonomske integracije,

• pridobitve sofinanciranja okoljskih projektov s strani EU skladov.

Pričakovanja glede sprememb v okolju so velika tudi zaradi vedno večje osveščenosti, informiranosti in izobraženosti strokovnih in zainteresiranih javnosti. Toda narava obvladovanja nesorazmerij, ki so se kopičila desetletja, ne dopušča hitrega reševanja problemov. Glede na izkušnje držav, ki imajo bistveno boljše materialne in organizacijske razmere za reševanje problemov okolja vidimo, da so le-te potrebovale desetletja za doseganje pomembnejših premikov.

3. OCENA STANJA PO PODROČJIH VARSTVA OKOLJA

Zakon o varstvu okolja (ZVO) v 50. členu določa, da mestne občine sprejmejo lokalne programe varstva okolja (LPVO) ob smiselni uporabi metodoloških določil za pripravo nacionalnega programa varstva okolja (NPVO). Le ta se izdela tudi na osnovi stanja okolja in njegove obremenitve, analiz trendov onesnaženosti posameznih naravnih dobrin. Za državo je ZVO v 75. členu določil obvezno izdelavo Poročila o stanju okolja. Za mestne občine izdelava takega poročila ni neposredno določena v ZVO. Ker pa so mestne občine obvezane pripravit LPVO, ki temelji na stanju okolja, je obveza izdelave občinskega poročila o stanju okolja implicitno vključena v sam proces priprave programa varstva okolja. Tako je lahko metodologija izdelave poročila o stanju okolja v državi smiselno izhodišče za izdelavo občinskega poročila o stanju okolja. Le tega je MOM pripravila tudi za leto 1999 (Poročilo o stanju okolja Mestne občine Maribor v letu 1999). Metodološko se bomo v nadaljevanju sklicevali nato poročilo.

Dejstvo je, da ima MOM dolgoletno tradicijo na področju varstva okolja, zato je tudi v 90-tih letih izvajala mnoge pilotne okoljske projekte v okviru Slovenije. Takšen primer je tudi realizacija tega projekta, se pravi izdelava LA 21 - PVO za MB, ki ga je kot prvemu mestu v Sloveniji sofinanciralo MOP in sicer na podlagi dogovorov že v letu 1998. MOM je dobila s strani Evropske komisije "Nagrado mestu držav pridruženih članic za usklajenost z usmeritvami EU" (City Towards EU Compliance Award) v letu 1999, kar pomeni dejansko predstavitev in nagraditev aktivnosti in dosežkov s področja varstva okolja za obdobje zadnjih pet oz. celo deset let. Prvi monitoringi naravnih dobrin so se pričeli v Mariboru izvajati po letu 1978 in sicer: monitoring onesnaženosti zraka, podtalnic, pitne vode, površinskih voda, itd. V začektu 90-tih let je zaradi stanja onesnaženosti zraka in takratne usposobljenosti občinske uprave, Maribor kot prvo mesto v Sloveniji ustanovil občinski sklad za prestrukturiranje kurišč iz okoljsko neprimernih na okoljsko primernejše energente. Po letu 1994 je postal tudi slovensko pilotsko mesto v okviru državnega projekta prestrukturiranja kurišč, ki ga je financirala preko Razvojno ekološkega sklada RS Svetovna banka. V Mariboru je bil kljub splošno precej težki ekonomsko-socialni situaciji, v prvih štirih letih trajanja projekta plasiranih cca. 40 % vseh sredstev, porabljenih v celotni Sloveniji. Iz dokumenta je razvidno tudi, da je MOM imela sprejete občinske predpise za posamezna področja varstva okolja že v 80-tih in novelirane v 90-tih letih, kar je tudi prednost pred mnogimi mesti v Sloveniji, kajti s strani resornega ministrstva za okolje je bilo ugotovljeno, da npr. nekatere občine še danes nimajo z občinskimi odloki zaščitenih vodovarstvenih območij. Prav tako je MOM že konec 80-tih let pričela z izdajo poročil o stanju okolja, kar predstavlja tudi svojevrstno specifiko v slovenskem prostoru. Na območju MOM je bilo leta 1984 zgrajeno legalno odlagališče nevarnih odpadkov za mariborsko industrijo, ki ima tudi veljavno uporabno dovoljenje, kot prvo in še vedno edino v Sloveniji. MOM je bila po letu 1994 tudi kot edina občina v Sloveniji deležna donacij in strokovno tehnične pomoči s strani Japonske Vlade v okviru realizacije projektov Predčiščenje odpadnih voda in varčevanje z vodo pri industriji v Mariboru in nadaljevalnega projekta Zmanjšanje izgub v omrežju mariborskega vodovodnega sistema.

3.1. Odpadki

Odpadki so eno najslabše rešenih področij varstva okolja v Sloveniji in pomemben vir onesnaževanja in ogrožanja vseh sestavin okolja. Nakopičeni problemi pri gospodarjenju z odpadki so večplastni in izvirajo iz dosedanjega družbenega odnosa do odpadkov in načina gospodarjenja z njimi, iz pomanjkanja navpične in vodoravne upravne in strokovne usklajenosti in organiziranosti, pomanjkanja pravnih predpisov in ekonomskih ukrepov, iz geoloških in hidroloških značilnosti slovenskega prostora, značilnega vzorca poseljenosti in za slovenski prostor čedalje značčlnejših pojavov NIMBY (ne na mojem dvorišču).

Prevladujejo neustrezne oblike gospodarjenja z odpadki vseh vrst. Dosedanji poskusi reševanja problematike odpadkov niso dali opaznejših rezultatov. Nekoliko boljše stanje je samo na področju zbiranja sekundarnih surovin v industriji, vendar je v novih ekonomskih razmerah tudi ta sektor zašel v krizo.

Kvalitetna realizacija projekta gospodarjenje z odpadki je ključnega pomena za dosego precejšnega dela ciljev na področju varovanja okolja. Problematika je kompleksna in zaradi omejenih virov terja selektiven pristop in ravnovesje med organizacijskimi ter pravno-ekonomskimi ukrepi na eni ter konkretnimi tehničnimi rešitvami na drugi strani. Dosedanje oblike reševanja niso dale pravih rezultatov zaradi neselektivnosti pristopa in poudarjanja tehničnih pred drugimi, predvsem sociološkimi problemi.

3.1.1. Gospodarjenje z nenevarnimi odpadki v MOM

V MOM se izvaja gospodarska javna služba gospodarjenja z odpadki na osnovi Odloka o gospodarskih javnih službah v občini Maribor (MUV, št. 4/94), Odloka o načinu opravljanja gospodarskih javnih služb v Mestni občini Maribor (MUV, št. 18/95 in 17/98), Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki (MUV št. 11/92), Odloka o ravnanju s posebnimi odpadki (MUV, št. 2/91), Pravilnika o obratovanju odlagališča posebnih odpadkov Metava (MUV št., 12/91) in Poslovnika o opravljanju in vzdrževanju odlagališča nenevarnih odpadkov Pobrežje (potrjen s strani župana, 1994). Na ca 66 % območju MOM se vrši zajemanje odpadkov po principu ločenega zbiranja (papir, biološki odpadki, steklo in ostali odpadki). V okviru tega sistema so postavljeni ekološki otoki, ki še niso v lasti občine in niso enotno oblikovani, kar še ne zagotavlja ustrezne higiene in urejenosti le-teh. Na preostalem delu MOM pa se izvaja zajemanje mešanih komunalnih odpadkov. Odpadki se odlagajo na odlagališču komunalnih odpadkov Pobrežje. Po razdelitvi bivše občine MOM občino Maribor in 11 sosednjih občin (Ruše, Kungota, Pesnica, Lovrenc na Pohorju, Selnica, Rače-Fram, Hoče-Slivnica, Miklavž na Dravskem polju, Duplek, Starše, Šentilj) se na odlagališču nenevarnih odpadkov Pobrežje odlagajo tudi odpadki teh občin, razen odpadkov občine Duplek.

Struktura zbranih odpadkov v vseh občinah, ki gravitirajo na deponijo Pobrežje je ocenjena sledeče:

• odpadki iz industrije in obrti (18.100 ton/leto),

• kesonski odvoz, mesec čistoče in zbiranje od vrat do vrat (20.700 ton/leto),

• mešani gospodinjski odpadki (37.600 ton/leto),

• pometki cest in drugi odpadki (2.700 ton/leto),

• ločeno zbrani biološki odpadki (10.500 ton/leto).

Odlagališče Pobrežje bo, glede na nove državne predpise, zaprto v letu 2003. Na odlagališču je zgrajen sistem zajemanja deponijskega plina, ki se sežiga na bakli. V realizaciji je investicijski program za izrabo tega plina v mali plinski elektrarni za proizvodnjo električne energije. Na odlagališču se izvaja projekt rekultivacije, odvodnjavanja odlagališča, v začetku leta 2000 pa je bila postavljena tudi tehtnica za tehtanje odpadkov, ki se odlagajo na odlagališču. Upravljalec odlagališča zagotavlja monitoring vplivov obratovanja odlagališča na okolje in sicer na podtalnico, zrak in hrup ter spremlja meteorološke parametre. Rezultati analiz kažejo, da je podtalnica, že preden priteče do odlagališča, glede na veljavne državne predpise prekomerno onesnažena (Pravilnik o zdravstveni ustreznosti pitne vode, Ur. l. RS, št. 46/97, 52/97, 54/98 in 7/2000, Uredba o vnosu nevarnih snovi in gnojil v tla, Ur.l. RS, št. 68/96), evidentiran pa je še dodaten vpliv odlagališča. Za parametre hrupa ter kakovost zraka pa je v okviru monitoringa določen obseg vpliva, ki pa je zaradi izvedenih sanacijskih ukrepov v zadnjih petih letih v okviru predpisanih vrednosti. Prebivalci na vplivnem območju prejemajo odškodnino zaradi razvrednotenja bivalnega okolja v 300 m pasu od zunanjega roba odlagališča. V 100 m pasu so oproščeni tudi plačila komunalnih storitev ter nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, v 200 in 300 m pasu še dodatno stroškov za ravnanje z odpadki in odpadnimi vodami. Te ugodnosti so se pričele uvajati v letu 1995. Zaradi podaljševanja roka zaprtja odlagališča in uvedbe dodatnih tehnologij na lokaciji odlagališča so bile v letu 1999 postavljene zahteve za povišanje odškodnin in bonitet s strani okoliških prebivalcev.

Po letu 1991 se postopno izvaja sanacija odlagališča, tudi v skladu s smernicami EU in postopno uveljavljanimi novimi slovenskimi predpisi s tega področja, ki se dopolnjujejo glede zahtevnosti. Tako se kvaliteta življenja v okolici deponije po letu 1991 nenehno izboljšuje. Prav tako se to območje prioritetno komunalno opremlja. Do leta 1999 je na odlagališču Pobrežje obratovala kompostarna z najnižjo tehnološko zahtevnostno stopnjo (kompostiranje v kupih), ki je bila ukinjena, ker je predstavljala velik vir vplivov na okolje (smradu).

Na območju MOM je 23 lokacij zelenih kesonov, ki jih bodo postopno zamenjevali zbirni centri za odpadke, urejeni v skladu z novimi predpisi.

Maribor sodeluje pri izvedbi dveh projektov ravnanja z odpadki:

Konzorcij CEGOR je v letih 1996-1999 opravil obsežne tehnološko-tehnične, prostorske in organizacijske priprave za določitev lokacije, na kateri bi izgradili odlagališče ostanka odpadkov in ustrezno infrastrukturo za kompostiranje in recikliranje odpadkov. Po internih, v konzorciju določenih pravilih, je bila definirana najbolj sprejemljiva lokacija CEGOR v Stari gori na območju občine Šentilj. članice konzorcija CEGOR so ob koncu leta 1999 iz konzorcija občino Šentilj izločile, ker ni bila sposobna izvesti postopkov spremembe plana za določitev lokacije »CEGOR« v svoji občini (Stara gora). Preučevane ostale lokacije na območju članic konzorcija CEGOR tudi kažejo izrazit NIMBY sindrom.

Določitev lokacije odlagališča CEGOR ter določitev lokacije infrastrukture za predelavo odpadkov predstavlja v luči zapolnjenosti odlagališča Pobrežje in nove slovenske zakonodaje, najnujnejšo nalogo MOM. Projekt termične obdelave odpadkov iz naselij in deponiranje preostanka po sežigu je v fazi iskanja soglasja za umestitev lokacije v prostor v občini Kidričevo. če ne bo soglasja občine Kidričevo za lokacijo, ob velikem odporu lokalnega prebivalstva, bo projekt upočasnjen ali v tej obliki celo ustavljen.

3.1.2. Postopna odprava starih bremen

Strokovna podlaga za odpravo starih bremen je kataster divjih odlagališč v MOM. Komunalna direkcija in Zavod za varstvo okolja izvajata redni program sanacije teh odlagališč. Izvajalec sanacij divjih odlagališč je JP SNAGA. Pri sanaciji imajo prioriteto divja odlagališča na vodozaščitnem območju. Še vedno se na območju MOM nahajata tudi dve divji odlagališči kislega gudrona in sicer eno v tretjem vodovarstvenem pasu Vrbanskega platoja, locirano med Meznaričevo, Limbuško cesto, Lesarsko ulico in železniško progo, drugo pa v drugem vodovarstvenem pasu Bohovskih vodnjakov. Izvedba sanacije obeh odlagališč je obveznost Petrola, kot povzročitelja, in države.

3.1.3. Gospodarjenje z gradbenimi odpadki

V MOM znaša količina gradbenih odpadkov ca. četrtino vseh nastalih odpadkov. Ravnanje z gradbenimi odpadki je v pristojnosti države, kar pomeni, da je potrebna podelitev koncesije s strani MOP. Glede na zakonodajo je nujno potrebno definirati ustrezne scenarije za določitev končne dispozicije gradbenih odpadkov.V teku so aktivnosti za usposobitev gramoznice Strmčnik v občini Selnica ob Dravi za dejavnost odlaganja gradbenih odpadkov. V gramoznici je na razpolago ca. 400.000 m3 odlagalnega prostora za inertne odpadke. Sanacija se bo izvajala tako, da bo na osnovi gradbenega dovoljenja omogočena graditev sortiranih in odbranih inertnih gradbenih odpadkov. Končna namembnost sanirane gramoznice bo kmetijska površina.

3.1.4. Gospodarjenje z nevarnimi odpadki

Odlagališče nevarnih odpadkov v Metavi obratuje od leta 1984. To je legalno odlagališče z uporabnim dovoljenjem. Odlagališče se nahaja na območju MOM v neposredni bližini občine Duplek. Sredstva za izgradnjo odlagališča so prispevali mariborski gospodarski subjekti, ki so imeli tedaj tudi izključno pravico do deponiranja na tem odlagališču. Lastnik zemljišča in objekta je MOM. Predvidena letna količina deponiranja po osnovni dokumentaciji je 2.000 do 4.000 m3 na leto. Dejansko se po letu 1990 odloži na odlagališče le do 500 m3 nevarnih odpadkov, kar je povezano s stanjem mariborske industrije, ki v zadnjih letih ne proizvaja več toliko nevarnih odpadkov oz. jih v največji možni meri reciklira. Življenjska doba deponije je še najmanj 25 let. Monitoring vplivov na okolje se redno izvaja.

Zaradi spremembe slovenske zakonodaje iz tega področja in zaradi znižanja letne količine odloženih odpadkov, kar je pričelo vplivati na ekonomsko rentabilnost tega odlagališča, bo v prihodnje potrebno določiti nov tehnično-tehnološki in gospodarski koncept odlaganja odpadkov na tem odlagališču. Ker je gospodarjenje z nevarnimi odpadki v skladu z ZVO v izključni pristojnosti države, vodimo aktivnosti z MOP glede sofinanciranja dokumentacije in investicij na odlagališču v zvezi z aktivnostmi, ki jih zahtevajo novo nastajajoči državni predpisi. V letu 2000 je bila izdelana analiza prilagoditve odlagališča Metava s standardom EU in novim slovenskim predpisom iz tega področja, izdelan je bil načrt monitoringa vplivov odlagališča na okolje, načrt nujnih sanacijskih del, idejni projekt spremembe načina odlaganja glede na nove okoljske zakonske zahteve ter študija določitve pričakovanih količin odpadkov, ki se lahko odlagajo na Metavi.

3.2. Vode

Čeprav so vode naravna dobrina v lasti države, ima lokalna skupnost glede na ZVO, Zakon o lokalni samoupravi ter Zakon o vodah še vedno precejšnje pristojnosti v zvezi z gospodarjenjem z vodami. Lokalna skupnost zagotavlja obvezne javno službe oskrbe s pitno vodo, odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda.

3.2.1. Pitna voda

Vodni viri na območju MOM in vodni viri v enotnem sistemu Mariborskega vodovoda

Obstoječi vodni vir na Vrbanskem platoju predstavlja najpomembnejši vir pitne vode za mesto Maribor in okolico, s katerim krijemo 68 % potreb po pitni vodi v regiji in 85% potreb MOM. To pomeni povprečno izkoriščanje vira s ca 35.350 m3/dan (410 l/s). Ostali vodni viri za vodooskrbo mariborske regije so še Betnava s strukturnim deležem črpane vode 10,1 %, Bohova s 7 %, Dobrovce s 7,5 %, Ruše s 5,8 % in Šentilj z 1,3 %. Z intenzifikacijo obstoječih in pojavom novih dejavnosti se pojavlja vse večja ogroženost vodnih virov. Po letu 1997 s sprejetjem Pravilnika o zdravstveni ustreznosti pitne vode so se zelo zaostrili posamezni parametri in sicer npr. pri posamičnih pesticidih iz do takratnih 2 µg/l na 0,1 µg/l. EU pa je v letu 1998 sprejela novo direktivo o pitni vodi (98/83/EC, Council Directive of 5th December, 1998, Related on the Quality of Water Intended for Human Consumption, OJ No. L330/32, December 1998) v okviru katere je nekatere izmed posamičnih pesticidov zaostrila celo na 0,03 µg/l).

Skoraj celotne rezerve pitne vode se nahajajo na obronkih Pohorja, vzdolž reke Drave in v podzemnih rezervoarjih Dravskega in Ptujskega polja ter rezervata podtalnice Vrbanskega platoja. Praktično vse vodne kapacitete se koristijo iz virov, ki se nahajajo na robu ali pod samim mestom Maribor. Tudi črpališči v občini Ruše se nahajata v neposredni bližini naselja Ruše.

Instalirane kapacitete na pomembnejših vodnih virih so:

3.2.1.1. Pokritost z vodooskrbo v mestu

Mesto Maribor se praktično v celoti oskrbuje iz sistema Mariborskega vodovoda in leži v prvi tlačni coni vodooskrbnega območja. V samem mestu vodooskrba pokriva obstoječo poselitev in dejavnosti, v prihodnosti pa se predvideva revitalizacija in zgoščevanje mestne cone. To do leta 2010 pomeni ca. l0.000 (8,5%) novih porabnikov v mestni coni. Takšnemu razvoju bo seveda potrebno prilagoditi tudi pokritost z vodooskrbo v prihodnosti. Obstoječi vodovodni sistem vključuje ca 580 km cevovodov. Manjkajoči cevovodi so ocenjeni na ca. 70 km.

V predelih obmestja, kjer se večinoma pojavlja problem razpršene gradnje, je vodooskrba vezana na lastne vodne vire in je ponekod v upravljanju lokalnih krajevnih skupnosti - večinoma lokalna zajetja. Srednjeročno se predvideva priključitev ca. 1,500 prebivalcev iz teh območij.

Lokalni viri na eni strani sicer pomenijo veliko bogastvo, istočasno pa lahko tudi potencialno nevarnost za zdravje prebivalcev. Lokalni viri so običajno ne samo oporečne kvalitete, temveč tudi nezadostne - spremenljive izdatnosti. Lokalno vodovodno omrežje in izgrajeni sistemi so pogosto v slabem stanju tako iz vidika upravne dokumentacije, katastra omrežja, priključkov in hidrantov, uporabnih dovoljenj, evidence o porabljeni in prodani vodi, obračunu ter stroških vzdrževanja ipd. Na teh vodovodnih sistemih se večinoma izvajajo nezadostne kontrole kvalitete vode (analize). Zaradi vseh teh problemov, ki se pojavljajo na lokalnih sistemih, je težnja in interes strokovnih služb mestne uprave po priključitvi teh sistemov v upravljanje Mariborskega vodovoda, kajti to je tudi zakonska obveza. Prevzem teh sistemov zahteva ureditev upravne dokumentacije in predhodno večja finančna sredstva zaradi izvedbe sanacij omrežij in zajetij.

Področja z neurejeno vodooskrbo v občini Maribor

Naselja Pekre-Hrastje II. in III. tlačna cona, Bistrica ob Dravi - Laznica - Vrhov dol, Razvanje - Pivola, Pohorje na zahodu in Kamnica, Urban - Gaj na severu, imajo deloma izgrajeno lastno vodovodno omrežje z vodohrani in z vodnimi viri - lokalne sisteme, katerih zajetja se napajajo iz Pohorskih potokov, deloma pa so to še povsem deficitarna območja popolnoma brez vodnih virov.

Iz vidika propustnosti in kvalitete omrežja je kritičen levi breg Drave, iz vidika vgradnje slabih materialov in nezadostnih profilov ter objektov, pa potencialna območja širjenja med Pekrsko gorco, Pohorjem in Betnavskim gradom, z že omenjeno višjo cono obmestja Vinarje, Kamnica, Bresternica, Limbuš, Pekre, Razvanje. Izboljšanje kvalitete vodooskrbe bo nujno zagotoviti tudi na vzhodnem robu mesta med kanalom SD-1, Zrkovci in Brezjem z obmestjem Trčova, Malečnik (Maribor-vzhod), kjer so danes že v teku manjše rekonstrukcije z dogradnjami in posodobitvijo sistema. Predvidena industrijska in obrtna cona v smeri proti Bohovi in Hočam z letališčem, bo morala upoštevati vse potrebne predpise zaradi zagotavljanja količine in da ne bi ogrožala kvalitete vodnih virov Bohova in Betnava. Celoten sistem tudi ne zagotavlja kvalitetne požarne varnosti. Predvsem območje južnega dela Maribora ima zaradi hitre širitve preveliko porabo vode in posledično prenizke tlake v omrežju, celoten Maribor pa nima aumulacije vode v ustreznem vodohramu, kar predstavlja problem tudi v zagotavljanju požarne varnosti.

Področja z moteno vodooskrbo (problemi robnih območij in območij s koncentriranim odjemom)

Na mestnem območju se na lokacijah s koncentrirano in visoko pozidavo (stolpnice ipd.) in na višje ležečih obrobnih območjih pojavljajo prenizki vodooskrbni tlaki medtem, ko se v predelih na nižjem terenu pojavljajo previsoki tlaki. Posegi za ureditev razmer na teh območjih so praviloma zelo dragi z ozirom na obseg reševanja porabnikov.

To ima za posledico počasnejše reševanje motene vodooskrbe. Posebno pereči so ti problemi na naslednjih območjih:

3.2.1.2. Stanje omrežja

Pri izgradnji vodovodnega omrežja so se v različnih obdobjih uporabljali različni materiali, v skladu z razvojem in novimi izboljšavami. Najstarejši del vodovodnega omrežja Mariborskega vodovoda - cevovodi v starem mestnem jedru nosijo letnico 1901. Za manjše profile premera do 80 mm so se po letu 1930 namesto svinčenih začele uporabljati pocinkane jeklene cevi, ki so ugodno elastične, vendar zelo podvržene koroziji zaradi slabe izolacije. Tudi prodor salonitnih cevi v 60-ih letih ni obšel Mariborskega vodovodnega sistema. Ta material se je pokazal kot soliden. Problem salonitnih cevi je tudi potencialna nevarnost vnosa azbesta v organizem.

Del vodovodnega omrežja Mestne občine Maribor - 8 % je izveden iz azbestno cementnih cevi. Analize zdravstvene ustreznosti pitne vode opravlja Zavod za zdravstveno varstvo Maribor v skladu z določili Pravilnika o zdravstveni ustreznosti pitne vode (Uradni list RS 46/97, 54/98 in 7/00). Glede na to, da izvajanje analiz vsebnosti AC vlaken v pitni vodi po navedenem pravilniku ni predvideno, le-te tudi niso sestavni del letnega sistematskega spremljanja. Glede vpliva AC cevi na kvaliteto vode zato lahko iz Strokovnega poročila za leto 2000, ki ga je izdelal ZZV Maribor, le povzamemo zdravstveno oceno, da je pitna voda na omrežju Mestne občine Maribor zdravstveno ustrezna.

Ne glede na navedeno je Mariborski vodovod izven rednega spremljanja kvalitete vode naročil na Inštitutu Jožef Stefan, na delu omrežja na katerem je vodovod izveden iz AC cevi, izvedbo analize vsebnosti AC vlaken v vodi.

Po izvedeni analizi Inštituta Jožef Stefan je vsebnost na pregledanem delu omrežja 840 x 103 ± 100 x 103 vseh azbestnih vlaken. Še dopustna meja vsebnosti AC delcev bi lahko bila, po poročilu ZZV Maribor, izdelanem na podlagi navedene analize, od 1 do 10 milijonov vlaken v litru vode ter po WHO (vir: Azbestna vlakna v pitni vodi; dr. Goran Dražič, Inštitut Jožef Stefan) do 7 milijonov vlaken v litru vode.

Cevovodi največjih profilov premera od 400 do 800 mm (prstan okrog mesta) so jekleni. Spoji so varjeni, cevi pa so proti koroziji varovane z ovojem iz bitumna in katodno zaščitene. Jekleni cevovodi so do sedaj praktično brez okvar, njihova slabost pa je lahko neustrezno izvedena antikorozijska in katodna zaščita. Danes niso predvideni v programu zamenjav. Od leta 1994 pa se pri sanacijah in novogradnjah primarnih cevovodov in omrežja v mestnem jedru vgrajujejo le še kvalitetne cevi iz železove duktilne zlitine medtem, ko se pri obnovi in novogradnjah sekundarnih cevovodov izven mestnega jedra še zmeraj vgrajujejo kvalitetnejše PE HD cevi.

S katodno zaščito se ščitijo vsi jekleni cevovodi večjih premerov. V različnih zemljinah se pojavljajo različni napetostni potenciali proti kovinskim cevovodom, potencialne razlike ustvarjajo tudi napetosti železniških tirov na mestih, kjer se uporablja električni pogon lokomotiv. Vzrok potencialnih razlik v zemlji proti kovinskim cevovodom so tudi ozemljitve in zemeljski električni kabli visoke in nizke napetosti. Vse te napetostne potencialne razlike proti kovinskim cevovodom ustvarjajo električne tokove, katerih posledica je odnašanje materiala cevovodov. Naprave katodne zaščite ustvarijo nasprotni napetostni potencial med okolico in kovinskimi cevovodi. Ti potenciali izničijo potencialno napetostno razliko med zemljo in kovinskimi cevovodi in s tem preprečijo odnašanje materiala. Kontrola nastavitev elektro naprav katodne zaščite se redno izvaja, prav tako se redno izvajajo vzdrževalna dela.

3.2.1.3. Kakovost podtalnice in pitne vode ter varovanje vodnih virov

Kakovost podtalnice

Kakovost podtalnice se vrednoti po evropskih normativih za pitno vodo in v Sloveniji veljavnih normativih za pitno vodo v Pravilniku o zdravstveni ustreznosti pitne vode. Zaostril je posamezne parametre, ki določajo kvaliteto pitne vode. Za najbolj problematične parametre, za pesticide, določa izredno kratek prilagoditveni rok (do 1.1.2003). V letu 1998 je EU sprejela novo direktivo o kvaliteti pitne vode, ki določa mejne vrednosti za pesticide, nitrate in druge snovi v pitni vodi. Je ena najpomembnejših in najstrožjih okoljskih direktiv EU in so jo morali pred kratkim braniti pred pritiski kemične industrije in kmetijskega lobija.

Kvaliteta podtalnic Dravskega polja in Vrbanskega platoja se kontrolira v okviru državnega imisijskega monitoringa voda dvakrat letno na 11 zajemnih mestih. Analize podtalnice Dravskega polja kažejo, da je ta praktično v celoti onesnažena s pesticidi, v večjem delu pa tudi z nitrati, v nekaterih vzorcih so prisotne organske halogene spojine in tudi klorirana organska topila. Slaba kakovost podtalnice Dravskega polja se izraža tako po številu različnih pesticidov in njihovih metabolitov kot po njihovih koncentracijah. Najvišje izmerjene koncentracije posameznih pesticidov v podtalnici Dravskega polja so dosegle vrednosti do 0,75 µg/l (normativ je 0,1 µg/l). Vsote pesticidov pa so dosegle vrednosti do 2,9 µg/l (normativ je 0,5 µg/l).

V primerjavi s prejšnjimi leti je zaznati postopno upadanje koncentracij atrazina in tudi koncentracij skupnih pesticidov v podtalnicah Dravskega polja in Vrbanskega platoja.

Kakovost pitne vode

Iz poročila o zdravstveni ustreznosti pitne vode za leto 1999 povzemamo naslednje:

Kvaliteta pitne vode je bila zdravstveno ustrezna. Skupno je bilo za pregled vode v letu 1999 odvzetih 5247 vzorcev. Na vodnih virih nismo zabeležili mikrobiološko neustreznih vzorcev. Od vseh mikrobioloških vzorcev v celotnem sistemu je bilo 1,5 % neustreznih, pri čemer so bile kontrolne analize praviloma ustrezne. V letu 1997 smo beležili 4,2 % neustreznih vzorcev, v letu 1998 pa 2,4 %. V okviru kemijskih analiz praviloma ni bilo neustreznih vzorcev. Problem predstavljajo le povišane koncentracije pesticidov, vendar je po veljavni slovenski zakonodaji rok prilagoditve za dosego 0,1 µg/l posamičnih pesticidov 01.01.2003.

Izboljšanje kvalitete vode v mikrobiološkem smislu pripisujemo doslednemu izvajanju preventivne dezinfekcije vode, izgradnji dezinfekcijskih naprav na Vrbanskem platoju in Dogošah ter večletni intenzivni zamenjavi dotrajanega omrežja. Na osnovi teh aktivnosti smo za območje MOM lahko znižali koncentracije rezidualnega prostega klora v omrežju pitne vode iz 0,3 mg/l na 0,2 mg/l. Pitna voda v omrežjih na območju ostalih občin vsebuje še vedno 0,3 mg/l.

Zaščita kvalitete podtalnice Dravskega polja in Vrbanskega platoja

Za zavarovanje kvalitete in količine pitne vode so bili sprejeti naslednji ukrepi:

Nadomestni in rezervni vodni vir

Aktivnosti, povezane z zagotavljanjem nadomestnih vodnih virov, potekajo tudi zaradi izgradnje avtoceste (odsek Silvnica-Pesnica), katere trasa poteka tudi čez ožji in širši varstveni pas črpališč Bohova in Dobrovce, pri tem pa obstaja možnost, da se poslabša kvaliteta pitne vode.

Ponikovalniki pohorskih potokov na Dravskem polju - program ukrepov sanacije

Ponikovalniki pohorskih potokov na Dravskem polju so nastali ob parcialnem lokalnem reševanju problemov odvajanja vode predvsem ob gradnji avtocest, rekonstrukciji železniške proge, melioracijah kmetijskih zemljišč in splošni urbanizaciji prostora ob vznožju Pohorja. V ta namen so uporabljene opuščene gramoznice, ki so bile za to bolj ali manj preurejene. Vse ureditve so začasnega značaja in v tehničnem smislu nedokončane, predvsem v pogledu varstva kakovosti voda, tako v zaledju in dotoku, kot v samih vodnih telesih. To povzroča zelo nezanesljive (kritične) kakovostne razmere v samih ponikovalnikih pa tudi v podtalnici Dravskega polja. Občasno se v ponikalnih pojavlja izrazito cvetenje cianobakterij. Produkti metabolizma cianobakterij so toksični mikrocistini, ki predstavljajo veliko potencialno nevarnost za pitno vodo v črpališčih, ki se napajajo s to vodo.

3.2.2. Odpadne vode

Projekt ravnanja z odpadnimi vodami

Projekt je sestavljen iz štirih podprojektov:

• dokončanje in rekonstrukcija mestnega kanalizacijskega sistema z objekti,

• ureditev predčiščenja tehnoloških odpadnih voda v industriji,

• izgradnja centralne čistilne naprave (CČN),

• izgradnja kanalizacijskih omrežij in čistilnih naprav v primestnih naseljih.

Glede izgradnje CČN je MOM v letu 1994 sprejela odločitev, da bo v skladu z ZVO in Zakonom o gospodarskih javnih službah delila projekt ravnanja z odpadnimi vodami tako, da podprojekt zbiranja odpadnih voda ostane v domeni MOM oz. upravljalca mestne kanalizacije, za realizacijo projekta CČN pa je občina preko javnega mednarodnega razpisa podelila koncesijo.

3.2.2.1. Pregled stanja kanalizacije MOM

Relief terena, na katerem se razprostira mesto in specifika pozidave, določata osnovni koncept zbiranja, odvajanja in čiščenja odpadnih voda in sicer: reka Drava, ki deli mesto po osi vzhod-zahod, reliefno omejena rast zazidave levega brega, cepitev Drave v dovodni kanal elektrarne SD I in staro strugo na vzhodnem koncu mesta ter sedanje in bodoče širjenje Maribora pretežno v smeri jug (stanovanjska gradnja, industrija).

MOM je oblikovala sledeči sistem zbiranja in odvajanja odpadnih voda: mešan sistem primarnih in sekundarnih zbiralnikov, ki odvajajo proti Dravi, glavna zbiralnika vzdolž Drave ob levem in desnem bregu, prečrpavanje odpadnih voda z levega brega pod Dravo na desni breg in od tod centralni kanalski zbiralnik do lokacije čistilne naprave. Pomembnejši zbiralniki mariborske kanalizacije so še: zbiralnik Tezno I in Tezno II, zbiralnik Studenci-Pekre, Studenci-Marles-Limbuš-Laznica, zbiralnik Kamnica-Rošpoh in Kamnica-Brestrnica. Levoobrežni zbiralnik je zgrajen od Kamnice do prečrpališča Melje. Desnobrežni zbiralnik je zgrajen od novega Koroškega mostu do konca Nabrežne ulice. Zbiralnika Tezno I-Tezno II sta zgrajena do energetskega kanala in se začasno izlivata v strugo reke Drave.

Pri sekundarnem omrežju je stanje naslednje: kanalizacijsko omrežje levega brega Maribora je v pretežni meri že zgrajeno, izjemo predstavlja del Košakov, Počehove in Kamnice, pri čemer pa je del omrežja v starem mestnem jedru dotrajan in ga bo potrebno rekonstruirati. Kanalizacijsko omrežje desnobrežnega dela Maribora bistveno zaostaja za stanjem na levem bregu. Kanaliziran je Tabor v celoti, pretežni del Tezna, Pobrežja in Peker, v manjši meri Studenci in Brezje, brez omrežja pa so Zrkovci in Razvanje.

Maribor skoraj vse svoje odpadne vode spušča praktično neprečiščene v Dravo - energetski kanal, ki se pred Ptujem zbira v Ptujsko akumulacijsko jezero.

Prispevno območje čistilne naprave obsega sledeča naselja: Maribor, Jelovec, Brestrnica, Rošpoh, Vinarje, Počehova, Malečnik, Trčova, Zrkovci, Dogoše Rogoza, Milavž, Skoke - Dobrovce, Dravski Dvor, Hoče, Razvanje, Pekre, Hrastje. Limbuš in Laznica. Ocenjujemo, da je znotraj prispevnega območja čistilne naprave ca 80.000 prebivalcev Maribora ali 76 % priključenih na javno kanalizacijo, v Limbušu 70 % ter v Laznici 50 %. Površina prispevnega območja kanalizacijskega sistema mesta Maribor je 3687 ha. Celotna dolžina izgrajenega kanalizacijskega omrežja je ca 300 km. Pretežni del kanalizacijskega omrežja je zgrajen v mešanem sistemu. Zaradi nevodotesnosti predvsem starih cevovodov so prisotne tudi tuje vode (drenirana podtalna voda).

Glede na nove sosednje občine pa so podane pobude po dodatni obremenitvi iz občin: Duplek (naselje Zgornji Duplek), Hoče - Slivnica (sonaselje Slivnica, Hotinja vas, Orehova vas). Obe pobudi sta v fazi strokovnega proučevanja. Obstaja možnost, da se na CČN priključi tudi občina Ruše, ki sedaj proučuje ekonomsko-tehnično upravičenost te rešitve.

Dokončanje in rekonstrukcija kanalizacijskega sistema

Skladno z akcijskim programom izgradnje in rekonstrukcije kanalizacije je potrebno zgraditi še 20 km primarne kanalizacije, 83 km sekundarne kanalizacije (skupaj 103 km), dva večja zadrževalnika ter usposobiti ceste v prvotno stanje. Izdelan je kratkoročni program izgradnje manjkajočega kanalizacijskega omrežja, ki je razdelil celotni akcijski program po prioritetah. V I. prioriteto sodijo gradnje glavnih zbiralnikov, izgradnja manjkajočega omrežja v vodovarstvenih območjih ter izgradnja sekundarnih zbiralnikov. V II. prioriteto pa sodi priključevanje industrijskih zbiralnikov na mestni kanalizacijski sistem, izgradnja celotnega sekundarnega omrežja, izločitev potokov iz omrežja na levem bregu, izgradnja zadrževalnikov in rekonstrukcija obstoječih razbremenilnikov.

V času gradnje čistilne naprave je potrebno predvsem realizirati izgradnjo manjkajočih primarnih zbiralnikov, to so: Studenci-Damiševo naselje-Limbuš-Laznica s priključkom, Pekre-Hrastje, Kamnica-Rošpoh in Kamnica-Bresternica. Sekundarno kanalizacijsko omrežje pa še manjka na Studencih, Pobrežju, Brezju, Razvanju, Zrkovcih ter Limbušu.

Aktivnosti za gradnjo glavnega kanalizacijskega kolektorja do centralne čistilne naprave (CČN) so bile izpeljane (v letu 1999) do izbora izvajalca za projektiranje in gradnjo kolektorja. Ta bo dolg 7,7 km, njegov premer bo do 1400 mm. Trasa kolektorja bo tekla od jezu v Melju do CČN. Odpadne vode levega brega mesta se bodo v Melju prečrpavale preko jezovne zgradbe v glavni kolektor. S tem bo omogočeno zbiranje odpadnih voda iz kanalizacijskega sistema na levem in desnem bregu Drave. Kolektor bo pretežno financiran z nepovratnimi sredstvi programa PHARE-LSIF program (Large Scale Infrastructure Facility Programe).

3.2.2.2. Predčiščenje tehnoloških odpadnih voda pri industriji

Četrti, ravno tako pomemben segment, predstavlja predčiščenje tehnoloških odpadnih voda v industriji. Groba ocena obremenjenosti odpadnih voda mesta Maribor, ki se bodo čistile na centralni čistilni napravi, je približno 190.000 populacijskih ekvivalentov (PE - stopnja onesnaženja, ki ga povzroča ena oseba na dan). Od tega je delež prebivalstva približno 130.000 PE. Že iz tega podatka je razviden delež industrijskih odpadnih voda v celotni obremenitvi čistilne naprave.

Na segmentu predčiščenja industrijskih odpadnih voda je MOM uspela pridobiti sodelovanje Japan International Cooperation Agency (JICA), katere delovanje je v celoti financirano s strani japonskega državnega proračuna. Strokovnjaki JICA so izvršili pregled problematike odpadnih voda pri posameznih gospodarskih subjektih, podali predloge varčevanja z vodo, predčiščenja v industriji ter finančne analize upravičenosti možnih različnih scenarijev predčiščenja. Projekt temelji na mednarodnem sodelovanju med japonsko in slovensko Vlado. Vsi predlogi so prilagojeni slovenski zakonodaji in smernicam EU z namenom, da se dosežejo normativi za izpust v kanalizacijo ali variantno direktno v vodotok. Predlogi bodo osnova gospodarskim subjektom pri odločanju o stopnji predčiščenja na lastnih čistilnih napravah v odnosu do CČN, oziroma o racionalnejši rabi vode v tehnološke namene.

3.2.2.3. Projekt izgradnje CČN in glavnega kolektorja

V letu 1994 je bil v MOM sprejet Odlok o koncesiji za čiščenje odpadnih vod (MUV, št. 8/94), ki je postal temeljni dokument za začetek aktivnosti pri izvedbi projekta CČN, saj detajlno opredeljuje način oddaje in opravljanja koncesije. Isto leto je Maribor objavil mednarodni javni razpis za ugotavljanje usposobljenosti podjetij za izvedbo tovrstnih projektov. Leta 1997 je bil kot najboljši ponudnik izbran konzorcij pod vodstvom Suez Lyonnaise Des Eaux (SLdE) in pričela so se končna pogajanja med njim in MOM.

Zaradi specifičnosti koncesije, to je t.i. BOT sistem (build, operation, transfer; graditi, obratovati, predati) so bila pogajanja dolgotrajna, vendar za MOM uspešna glede ponujene cene, tehnologije, izboljšala pa se je prav tako sama tehnična izvedba objektov, predvsem iz vidika vplivov na okolje. S finančnega vidika in vidika ponujenih garancij občini so bili prav tako doseženi ugodni pogoji.

Vzporedno s temi aktivnostmi je francoski konzorcij ustanovil podjetje v skladu s slovensko zakonodajo in sicer Aquasystems d.o.o., s katerim je bila leta 1998 podpisana koncesijska pogodba: Pogodba o izgradnji Centralne čistilne naprave in koncesiji za čiščenje odpadnih voda v Mariboru. V pogodbi je opredeljeno 22 letno obdobje koncesije, način odplačevanja in način predaje objekta po končani koncesiji. Že pred podpisom pogodbe je MOM pričela z odkupi zemljišč na lokaciji CČN - K11 v Dogošah. Odkupiti je bilo potrebno preko 12 ha zemljišč. V letu 2000 je bilo pridobljeno enotno gradbeno dovoljenje in v juniju je bil položen temeljni kamen za izgradnjo CČN. Trenutno je v fazi gradnja objektov prve mehanske faze čiščenja.

Pri gradnji glavnega kolektorja so začetek gradnje upočasnili problemi s pridobivanjem zemljišč ter arheološke najdbe na območju Zrkovc. Zaradi tega je bila celotna začrtana trasa razdeljena na več odsekov in pričela se je izgradnja prvega odseka od CČN v smeri naselja Dogoše.

3.2.2.4. Izgradnja manjkajočih lokalnih kanalizacijskih sistemov vključno z lokalnimi čistilnimi napravami

V letu 1997 je bil izdelan generalni koncept zbiranja, odvajanja in čiščenja odpadnih voda v takratni MOM. Glavni namen študije je bil določitev optimalnih sistemov zbiranja in čiščenja odpadnih voda z določitvijo mej centralnega in lokalnih sistemov zbiranja in čiščenja odpadnih voda.

Študija je pokazala, da je optimalna varianta priključitev na kanalizacijski sistem mesta Maribor za sledea naselja: Jelovec, Bresternica, Rošpoh, Vinarje, Počehova, Malečnik, Trčova, Zrkovci, Dogoše, Rogoza, Miklavž, Skoke - Dobrovce, Dravski Dvor, Hoče, Razvanje, Pekre, Hrastje, Limbuš in Laznica. Za naselja: Gaj nad Mariborom, Pekel, Vodole, Hrenca, Celestrina, Ruperče, Nebova, Metava, Grušova, Hočko Pohorje, Pajkov dom, Pohorski dvor pa so v prednosti lokalni sistemi z lastnimi čistilnimi napravami. Del teh naselij se sedaj nahaja v občinah : Miklavž na Dravskem polju, Hoče - Slivnica. Vendar obravnavamo problematiko celovito tudi za ti občini, saj sta že podpisali dogovor z MOM in bosta čistila svoje odpadne vode na centralni čistilni napravi mesta Maribor.

3.2.3. Površinske vode

Kakovost Drave se meri v okviru državnega monitoringa na sedmih zajemnih mestih. Rezultati analiz (računalniško obdelane primerljive podatke imamo od leta 1991 dalje) kažejo, da vstopa Drava v Slovenijo v 2. - 3. kakovostnem razredu že od leta 1991, se v samem toku po Sloveniji predvsem zaradi vpliva Maribora in Ptuja občasno poslabša do 3. kakovostnega razreda in izstopa iz Slovenije v 2. - 3. kakovostnem razredu. Po letu 1995 pa je celoten to reke Drave v 2. - 3. kakovostnem razredu. Pomembnejši problematični polutanti, ki se pojavljajo v Dravi v povišanih koncentracijah so predvsem nitriti, mineralna olja, nitrati, amoniak in fenolne spojine. V sedimentu pa se pojavljajo povišane koncentracije težkih kovin in sicer predvsem svinca, cinka, kroma in kadmija. Bakteriološka slika je slaba, prisotne so tudi bakterije fekalnega izvora.

Skozi mesto oz. ob njem tečejo potoki iz Kamniške grabe, Kalvarije, območja treh ribnikov ter Počehovski, Pekrski in Radvanjski potok. Slednji so neprimerno regulirani ali speljani v kanalizacijo. Revitalizacija teh potokov, njihova vključitev v zeleni sistem in ohranjanje biotske raznovrstnost ter razbremenitev kanalizacije, je vsebovana v akcijskem programu izgradnje kanalizacije MOM.

3.3. Zrak

Lokalna skupnost mora na svojem območju skupaj z državo skrbeti tudi za varstvo zraka, čeprav zrak ni neposredno v lasti države, lokalne skupnosti ali posameznikov. Zrak je medij z lokalno in globalno razsežnostjo onesnaževanja, saj lahko s svojim onesnaževanjem vplivamo na razmere na celotnem planetu. Med pomembne dejavnike mestne klime sodi tudi kvaliteta zraka v mestih. Onesnaževanje zraka v urbanih območjih je v največji meri posredno ali neposredno posledica človekovih aktivnosti, ki so zgoščene v mestu, zato prihaja tam do povečanih emisij škodljivih snovi v ozračje. Onesnaženost zraka lahko vpliva na zdravje ljudi, uničuje materiale, vpliva na vegetacijo, kazi estetski izgled mesta in drugo.

3.3.1. Stanje onesnaženosti zraka

Monitoring onesnaženosti zraka je bil vzpostavljen leta 1978. Računalniško obdelane, primerljive rezultate pa imamo od leta 1989 naprej. Povišane koncentracije žveplovega dioksida so bile velik problem v 80-ih in začetku 90-ih let, ko so bile prekoračene tudi kritične koncentracije. Po letu 1992 pa niso bile več prekoračene niti mejne koncentracije in postopno beležimo kontinuirano padanje koncentracij žveplovega dioksida. Lebdeči delci so polutant, ki običajno spremlja žveplov dioksid. Tudi koncentracije teh snovi so se od kurilne sezone 1988/89 glede na leto 1998 znižale. Občasno se sicer še pojavljajo prekoračitve mejne dnevne in urne vrednosti, medtem ko mejna letna vrednost ni presežena že od leta 1994. Opazno je tudi znižanje onesnaženosti zraka s težkimi kovinami (svinec, kadmij, cink, mangan in vanadij) in poliaromatskimi ogljikovodiki v lebdečih delcih in prašnih usedlinah od leta 1993. Mejne letne vrednosti za težke kovine tako v lebdečih delcih kot v prašnih usedlinah niso presežene. Onesnaženost zraka z ogljikovim monoksidom se sicer veča (povečanje za indeks 172 med leti 1993 in 1997), vendar pa ta podatek ne sme zavesti, saj so izmerjene kratkotrajne (polurne, urne in 8-urne) vrednosti daleč pod mejnimi. Glavni viri onesnaževanja zraka s tako imenovanimi klasičnimi polutanti so kurišča, ki uporabljajo trdna, tekoča in plinasta goriva.

Precejšen vir onesnaževanja zraka je tudi promet, industrija pa v Mariboru v 90-ih letih ni bila več prevladujoč in stalen vir onesnaževanja zraka. Izjema je bila Tovarna dušika Ruše, ki je z emisijami iz svoje tehnologije pomembno vplivala na imisijsko situacijo v Mariboru v 80-ih in začetku 90-ih let, dokler s postopno sanacijo vseh večjih virov in ukinitvijo nekaterih virov ni svojih emisij bistveno znižala. V letu 1998 so bile odpraševane še vse velike elektrometalurške peči ter naprave za drobljenje in sejanje proizvodov. Pomemben vir onesnaževanja zraka z lebdečimi delci predstavljajo še gradbene dejavnosti, ki se odvijajo tudi v mestnem središču.

Tudi onesnaženost zraka z dušikovimi oksidi kaže znižanje srednjih letnih koncentracij od leta 1993, vendar se je ta vrednost v letu 1998 spet zvišala in presegla mejno letno vrednost, ki v letih 1994 do 1997 ni bila presežena. Tudi leta 1999 mejna letna vrednost ni bila presežena. Glavni vir emisij dušikovih oksidov je promet, čeprav predvsem v zimskem času tudi kurišča predstavljajo pomemben vir. Koncentracije dušikovih oksidov so večje v mestnem središču kot na obrobju.

Poseben problem pa postaja onesnaženost zraka z ozonom predvsem v poletnih mesecih in na območjih izven mestnega središča. Sistematične in kontinuirne meritve potekajo v središču Mariboru od aprila leta 1997, v letih 1999 in 2000 tudi na Taboru in Pohorju. V poletnem obdobju so pogosto prekoračene mejne koncentracije ozona.

3.3.2. Vpliv lokalnih meteoroloških razmer na onesnaženost zraka

V kurilnih sezonah se med vsemi vremenskimi tipi najpogosteje pojavlja anticiklonalni vremenski tip, kar je posledica bližine anticiklona nad vzhodno Evropo. Ta tip se najpogosteje pojavlja v decembru in januarju. Značilnost tega vremenskega tipa so visok zračni pritisk, nizke temperature, male hitrosti vetra in manjša oblačnost, čeprav se lahko jutranja megla v obliki nizke stratusne oblačnosti zadržuje še dopoldne. Kar dobra polovica dni s tem vremenskim tipom ima srednje dnevne hitrosti vetra pod 1.0 m/s, medtem ko se zjutraj v več kot polovico primerih pojavlja brezvetrje. Stabilno vreme z inverzijo, nizke temperature in slabo mešanje zraka pripomorejo k dejstvu, da imamo v Mariboru takrat nekoliko višje koncentracije žveplovega dioksida, lebdečih delcev in dušikovih oksidov. Zelo velika pogostost tega vremenskega tipa nam ob poznavanju vremenske napovedi lahko v praksi služi za prognozo nastopa visokih koncentracij škodljivih snovi v zraku. Tudi temperaturni gradienti nad Mariborom vplivajo na onesnaženost zraka ob različnih tipičnih primerih razvitosti inverzije. V slab kilometer visoki plasti zraka nad Mariborom je mogoče občasno opaziti dve inverzni plasti. Manj intenzivna inverzna plast se pojavlja na nadmorski višini 550 do 600 m (torej 250 do 275 m nad mestom). Druga inverzna plast je bolj izrazita in se pojavlja na višini 800 do 850 m. V tem primeru gre za višinsko, subsidenčno inverzijo, ki se pojavlja ob anticiklonalnem vremenskem tipu. V zadnjih kurilnih sezonah opazimo, da je onesnaženost zraka z žveplovim dioksidom v veliki meri odvisna tudi od temperature zraka. Višja kot je pozimi temperatura, nižje so koncentracije. To lahko razložimo z intenzivnostjo kurjenja ter s pogostejšo uporabo prevoznih sredstev pri nižjih temperaturah.

Seveda pa je ob vsem omenjenem potrebno upoštevati še vpliv reliefa, saj je Maribor glede na svojo lego ob izteku Dravske doline gotovo specifičen primer in je kot tak težje primerljiv s Celjem in Ljubljano, kjer je vpliv reliefa nekoliko drugačen.

3.3.3. Toplogredni plini in plini, ki ogrožajo ozonsko plast

Klima

V zgodovini Zemlje so se vremenske razmere močno spreminjale. V zadnjem milijonu let je globalna temperatura Zemlje nihala v razponu od 9 do 16 °C glede na povprečno vrednost. Vendar je večina teh sprememb potekala počasi (od 10.000 do 100.000 let in več). Kaj je vplivalo na te spremembe še vedno proučujejo. Nekaj vzrokov, ki se nam za te spremembe ponujajo, so: sprememba geofizikalnih parametrov kot so solarne konstante, spremembe zemeljske krožnice, spremembe zemeljske površine, spremembe snovi v sestavi atmosfere, spremembe v izmenjavi energije med površino Zemlje in atmosfero.

Torej spremembe povzročajo naravni pojavi (npr. delovanje vulkanov), lahko pa jih povzročajo tudi ljudje. Z industrializacijo je postal zaznaven tudi vpliv ljudi na globalne spremembe, kjer opažamo spremembe v sestavi atmosfere, ki imajo lahko pogubne posledice za človeštvo in za celotno biosfero. Predvsem pa te spremembe prihajajo hitro, kar pomeni, da se jim biološki sistemi na Zemlji ne bodo uspeli prilagoditi. Koncentracije ogljikovega dioksida (CO2) so se od predindustrijskih časov v atmosferi povečale za 30%, metana (CH4) za 145% in didušikovega oksida (N2O) za 15%. Poleg tega se v atmosferi akumulirajo izredno stabilne nove sintetične spojine, kot so klorirani, bromirani in fluorirani ogljikovodiki, žveplov heksafluorid itd., ki jih naravna atmosfera do nedavnega ni poznala.

Toplogredni plini in vpliv na efekt tople grede

S stalnim naraščanjem koncentracij toplogrednih plinov se povečuje naravni efekt tople grede, kar lahko pripelje do hitrih, različnih sprememb, ki so lahko usodne za obstoječo civilizacijo, v kolikor ne bomo odločno in hitro ukrepali.

Problem svetovnih razsežnosti rešujejo države v okviru združenih narodov UNO (United Nations Organization) v okviru svetovnega programa za okolje UNEP (United Nations Environmental Programme) v sodelovanju s Svetovno meteorološko organizacijo WMO (World Meteorological Organization) in Mednarodnom programom za klimatske spremembe IPCC (Intergovernmental Panel on Climate Change - UN).

V letu 1997 so na svetovni konferenci v Kyotu sprejeli protokol, ki zavezuje udeleženke, da zmanjšajo emisijo toplogrednih plinov. Ta protokol bo nalagal Sloveniji zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v povprečju za 8 % v obdobju 2008 - 2012 glede na izhodiščno leto 1986. Scenarij za to je še v pripravi. Kyotski protokol s strani Slovenije še ni ratificiran.

Leta 1999 je v Bonnu potekalo peto zasedanje pogodbenic okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja - COP5 (Conference of the Parties). Pred tem je bil na četrtem COP4 sprejet dokument - akcijski plan iz Buenos Airesa, ki določa, za koliko naj bi posamezne države zmanjšale emisije toplogrednih plinov v obdobju od 2008 do 2012. Na COP5 so se dogovarjali o podrobnostih protokola, kako meriti in nadzirati emisije, kako poročati, kako ravnati pri neizpolnjevanju obveznosti, kako pomagati nerazvitim in na kakšen ekološko in cenovno najugodnejši način doseči zmanjšanje emisije. članice OPEC (Organisation of Petroleum Exporting Countries) protokolu nasprotujejo, ker pričakujejo zmanjšano prodajo nafte zaradi prehoda na obnovljive vire energije. Okvirni sporazum o klimatskih spremembah iz Ria je do sedaj ratificiralo preko 160 držav. Do 10. obletnice vrha iz Ria do leta 2002 naj bi protokol ratificiralo zadostno število industrializiranih držav, tako da bi začel veljati.

Emisija CO2 je od leta 1986 pa do leta 1991 v Sloveniji rahlo padala, kar sovpada z zmanjšanjem porabe goriva v termoelektrarnah - toplarnah in v industriji. V letu 1992 je začela naraščati, predvsem zaradi povečevanja prispevka emisij zaradi prometa z motornimi vozili. V letu 1996 se je emisija CO2 povečala za 6.3 % glede na leto prej.

Plini, ki ogrožajo ozonsko plast

Ozonski plašč ščiti zemeljsko oblo pred škodljivim ultravijoličnim sevanjem. Opazovanja znanstvenikov v zadnjih 20 letih so pokazala, da se koncentracija ozona v stratosferi znižuje. Zaradi znižanja koncentracije ozona pa se poveča propustnost za UV sevanje, kar ima za posledico povečanje števila obolenj za kožnim rakom, slabšanje učinkovitosti imunskega sistema, poškodbe oči, zmanjšanje rasti rastlin, porušenje ravnotežja v ekosistemih, spremembe podnebja itd. Med snovi, ki povzročajo tanjšanje ozonske plasti uvrščamo popolnoma halogenirane fluorokloroogljikovodike (CFC), halone (vsebujejo Br), 1,1,1-trikloroetan, tetraklorometan, delno halogenirane fluorokloroogljikovodike (HCFC) in bromofluoroogljikovodike (HBFC), metilbromid in bromoklorometan .

Da bi zaščitili ozonsko plast, je bil leta 1987 sprejet Montrealski protokol, ki pa je bil kasneje večkrat spremenjen in dopolnjen: London 1990, Kopenhagen 1992, Dunaj 1995, Montreal 1997 in Beijing 1999. Montrealski protokol vključno z dopolnili je zahteval popolno opustitev CFC-jev, 1,1,1-trikloroetana, tetraklorometana in HBFC-jev do leta 1996 ter halonov do leta 1994. HCFC in metilbromid postopno omejuje, njuno popolno opustitev pa zahteva leta 2005 (metilbromid) oziroma 2030 (HCFC). Dopolnitve iz Beijinga med ozonu škodljive snovi uvrščajo še bromoklorometan, njegovo opustitev zahtevajo leta 2002.

Januarja 1998 je pričela veljati Odredba o ravnanju s snovmi, ki povzročajo tanjšanje ozonskega plašča (Ur. list RS št. 80/97). Določa prepovedi in omejitve ter druga obvezna ravnanja pri proizvodnji, uvozu, izvozu, dajanju v promet in uporabi ozonu škodljivih snovi in izdelkov, ki jih vsebujejo. Zahteva takojšnjo opustitev CFC, halonov, 1,1,1-trikloroetana, tetraklorometana in HBFC, omejuje pa porabo HCFC (v določenih primerih uporabo HCFC prepoveduje) in metilbromida. Odredba je bila povzeta po uredbi EU št. 3093/94, ki je s sprejemom nove uredbe v letošnjem letu prenehala veljati. V procesu približevanja Evropski uniji bo treba slovensko zakonodajo uskladiti z novo uredbo EU na tem področju.

Evropska unija je v letu 2000 sprejela novo uredbo (uredba EU št. 2037/2000), s katero je nadomestila do sedaj veljavno uredbo št. 3093/94. Uredba je pričela veljati 1. oktobra 2000. Uvaja strožje ukrepe v primerjavi z Montrealskim protokolom - zahteva hitrejšo opustitev vseh ozonu škodljivih snovi.

Opuščanje ozonu škodljivih snovi lahko ocenimo kot eno izmed aktivnosti varstva okolja, kjer je bila mednarodna politika izredno učinkovita. Tudi Slovenija je bila na tem področju uspešna. Program opuščanja ozonu škodljivih snovi, ki smo ga izvajali v preteklih letih, sodi med uspešno zaključene programe. Uporaba CFC pri proizvodnji izdelkov se je opustila, poraba delno halogeniranih HCFC pa je po letu 1989 naraščala, vendar je bila precej pod dopustno ravnjo porabe. Še vedno pa so v uporabi v obstoječih izdelkih/napravah še precejšnje količine teh snovi. Kot nadomestila za ozonu škodljive snovi so se v devetdesetih letih začeli uporabljati HFC-ji, ki imajo toplogredni učinek. Kiotski protokol jih je leta 1997 uvrstil na seznam plinov, katerih emisije je treba zmanjšati. Glede na to, da je področje uporabe CFC in HFC podobno, so tudi ukrepi za zmanjšanje njihovih emisij podobni.

3.3.4. Dosedanje izvajanje sanacijskih ukrepov

Ekološko razvojni sklad RS - javni sklad ustanovljen na podlagi ZVO deluje kot finančna institucija za kreditiranje naložb na področju varstva okolja (na primer pri izvedbi sanacijskih programov povzročiteljev obremenitev).

Kot posledica izvajanja sanacijskega programa za zrak v Mariboru se še vedno izvajata plinifikacija in toplifikacija mesta ter zamenjava okoljsko neprimernih kuriv z okoljsko primernejšimi, kadar ni moč izvesti navezave za toplovodno ali plinovodno omrežje ali izgraditi rezervoarjev za utekočinjen naftni plin. Plinarna Maribor je v letu 1999 zgradila 4155 m novega plinovodnega omrežja. Na obstoječe omrežje se je priključilo 14 plinskih kotlovnic skupne toplotne moči 5.028 kW in 226 hišnih priključkov. Toplotna oskrba Maribor je v letu 1999 na toplovodno omrežje na novo priključila tri večstanovanjske stavbe (52 stanovanj) in tri poslovne objekte. Skupna priključna toplotna moč teh objektov je 1.03 MW.

Izvajanje sanacijskih ukrepov je možno tudi ob ustreznem poznavanju emisijskih razmer. Meritve emisij v skladu z uredbami se izvajajo glede na lastno iniciativo onesnaževalcev in glede na inšpekcijske zahteve. Seznam izvedenih meritev iz točkastih virov onesnaževanja zraka na območju MOM ni narejen. Prav tako še ni ustreznega katastra kotlovnic in drobnih kurišč. Zadnji kataster onesnaževalcev zraka je bil narejen leta 1992, vendar pa sta se tako struktura porabe kot število virov od takrat bistveno spremenila, tako da ti podatki niso več uporabni. Za kataster malih kurilnih naprav je zadolžena dimnikarska služba, ki ga tudi vodi, vendar zaradi objektivnih težav ni popoln. Prometne razmere se ugotavljajo s štetjem prometa. Te naloge se opravljajo glede na posamezne zahteve, ne pa celovito, razen tega so podatki premalo javni in s tem nedostopni.

Energetsko svetovanje občanom poteka preko Energetsko svetovalne pisarne v Mariboru, ki deluje za MOM in okoliške občine. Ta služba svetuje in izobražuje občane ter tako povečuje energetsko učinkovitost, kar posledično pomeni tudi manjše onesnaževanje okolja. Zato so tudi nekatere ugotovitve dela te svetovalne pisarne povezane s tem problemom: mnoge stanovanjske hiše imajo pomanjkljivo toplotno zaščito, stanje ogrevalnih naprav in sistemov je marsikje nezadovoljivo.

Posledice onesnaženosti zraka v preteklosti niso bile sistematično raziskane. Vemo, da onesnažen zrak lahko negativno vpliva na zdravstveno stanje prebivalcev, povzroča škodo na materialih in tudi na kulturni dediščini, v gozdarstvu in kmetijstvu. Integralne slike o tem za Maribor nimamo, še največ podatkov je bilo zbranih v osemdesetih letih, tudi zaradi pogostih prekoračitev kritičnih koncentracij posameznih polutantov.

3.4. Zeleni sistem in ohranjanje biotske raznovrstnosti

Zelene površine mesta so ostanki nekdanjega prostora, predrugačenega in vpetega v mestno tkivo. Pogosto jih povezujemo z ohranjenostjo naravne prvobitnosti. Seveda pri tem ne gre za divjino v mestu. Osnovne gradbene prvine so tla, rastline in voda. Naravne prvine torej, čeprav so lahko že močno odmaknjene od svoje prvobitne pojavnosti.

Zeleni sistem je rezultat združevanja obstoječih in novih zelenih površin, ki so med seboj v vsebinski in funkcionalni soodvisnosti. Oblikovanje in ohranjanje zelenega sistema izhaja iz potrebe po zgodnjem in dolgoročnem programskem usmerjanju zelenih površin in želje, da se prepreči prestrukturiranje sistema javnega zelenja na podlagi trenutnih interesov. Zeleni sistem se kot celota ali preko podsistemov veže na druge mestne sisteme. Predstavlja načelno usklajeno podobo in rabo mestnih površin, ki mestu zagotavlja potrebne zelene površine, katerih značilnosti so:

3.4.1. Inventarizacija in analize

Maribor je mesto na prehodu med zadnjim vzhodnim predgorjem Alp in subpanonskim svetom. Tu se stika pet pokrajinskih enot - Dravska dolina, gozdnato Pohorje nad njenim desnim bregom, gozdnato in kmetijsko pogorje Kozjaka nad levim bregom, vinogradniške in sadjarske Slovenske gorice in poljedelsko Dravsko polje. Pod vznožjem Kalvarije, Mestnega vrha in Piramide se v mesto širi mestni park, ki mu posebno noto daje prav stik z vinogradniško krajino. Piramida in Kalvarija sta s kapelami na vrhu na daleč vidni krajinski dominanti. Na desnem bregu Drave ima podobno vlogo Pekrska gorca. Maribor je eno redkih slovenskih mest, ki ima omogočen neposreden stik z reko, od doživljanja obrečne krajine do stika reke z robom zgodovinskega mestnega jedra. Posebnost reke je Mariborski otok, kjer se stika več na videz izključujočih se rab: intenzivna rekreacija, varovan ekosistem in vodozaščitno območje. Zelenje je tudi sestavni del ureditve mnogih mariborskih ulic in trgov, ki so kot taki pomembne prvine zelenega sistema. Kvalitetne prvine mestne krajine so tudi mestni gozdovi, ostanki nekdanjega prostora, predrugačeni in bolj ali manj vpeti v mesto. Na jugu se mestno tkivo zajeda prav v vznožje Pohorja z množico sprehajalnih poti in smučarsko progo na robu mesta. Pohorski potoki, ki pritečejo na mestno območje, so neizkoriščen potencial mestnega zelenja zaradi pomanjkljivega sonaravnega urejanja le-teh in premajhne vključitve v bližnje parkovne ureditve.

Poseben vidik so varovane kategorija okolja. Legislativno zavarovane površine so spomeniki naravne in kulturne dediščine, krajinski parki, spomeniki oblikovane narave in predviden regijski park. Omenjene prvine je potrebno upoštevati in obenem konceptualno ovrednotiti. V primeru varovanih območij se pojavljajo težave učinkovitosti, življenskosti in primernosti varovalnih zakonskih določil. Vendarle ne morejo biti pravne in upravljalske težave varovanih območij izključni predmet poglavja zeleni sistem mesta v okviru LA 21 - PVO za MB. Obenem izhodišča okoljskih filozofij, iz katerih izhaja tudi Lokalna agenda 21 usmerjajo pozornost na varovanje okolja ali narave izven zakonsko varovanih območij. Obstoječe in planirane varovane površine v bližini Maribora so vsekakor predmet obdelave. Pojavlja se nesmiselna ovira pri celovitem obravnavanju tematike, ki izhaja iz invalidnosti našega regionalnega planiranja. Omenjena varovana območja segajo preko meja MOM, ali se nahajajo izključno v njeni okolici. Podobna težava je pri urbanistični zasnovi, ki ni smela obravnavati relevantnih območij izven meja občine. Ne glede na pravno formalne zadržke, so bile kvalitete varovanih območij v analizah upoštevane. Celo več, privlačnosti, potenciali in kvalitete varovanih območij predstavljajo izhodišča predlaganih ukrepov na področju zelenega sistema mesta.

Maribor ima torej prav vse posamične prvine in potenciale kvalitetnega zelenega mestnega sistema. Ni pa povezave posameznih avtonomnih delov v celoto na višjem nivoju delovanja. V generalni analizi je prav kvantiteta zelenja, razdrobljenost, sorazmerna velikost posameznih zelenih površin prej ovira kot gibalo kvalitetnega premika, ki bi omogočil vzpostavitev sistema.

Pregled obstoječih podatkov kaže na kvantiteto naravnih danosti:

Tabela 2: Struktura površine MOM (GIC-MOM, 1999)

Odnos ali ravnanje do biotske raznovrstnosti in krajine ima več ravni. Javna zavest o vrednosti krajinskih in biotskih kvalitet je sorazmerno velika. Razkorak je opazen šele pri odnosu ali ravnanju na konkretnem primeru ali domačem okolju, kar je mogoče primerjati skoz sindrom

NIMBY. Varstvo biotske raznovrstnosti in krajinskih kvalitet zahteva določene spremembe v mišljenju, še bolj pa v ravnanju ter zmanjšanju udobnosti bivanja v mestu.

3.4.2. Vzdrževanje in urejanje javnih zelenih površin

Redno vzdrževanje in skrb za zelene površine na območju MOM je predmet letnih programov Komunalne direkcije MOM in sicer:

Vzdrževalna dela na obeh področjih obsegajo zlasti:

Na parkovnih površinah se izvaja predvsem košnja trave. Pogostnost je odvisna od kategorije zelenih površin in se glede na razpoložljiva sredstva opredeli v letnih pogodbah. V vzdrževanje parkovnih površin je vključena tudi območje Treh ribnikov. oprvalja pa se tudi krmljenje zunanjih ptic pozimi. Pri urejanju zelenic ob javnih prometnih površinah je potrebno skrbeti predvsem, da se ohranja načrtovana namembnost (varovanje pred uničenjem, zlasti zaradi nedovoljenega parkiranja). Po drugi strani je zelo pomembno, da zasajena drevesa in grmovnice ob javnih prometnih površinah ne ogrožajo varnost mimoidočih in varnosti prometa ter da se kar najbolj prilagodijo potrebam bližnjih stanovalcev. Za vzdrževanje in urejanje javnih zelenih površin je potrebno sprejeti minimalne standarde, ki bodo obvezno izhodišče za pripravo letnih programov.

S sprejemom Odloka o urejanju zelenih površin na območju MOM (MUV, št. 6/98 in 9/98) je bil vzpostavljen nov odnos, katerega namen je zaostriti odgovornost vseh za vzdrževanje zelenih površin. Izkušnje so pokazale veliko pomanjkljivost nerešenih vprašanj lastništva zemljišč, še posebno nefunkcionalnih zemljišč pri poslovnih in stanovanjskih objektih.

Poleg vzdrževanja je pomemben dejavnik tudi urejanje in novogradnja. Na tem področju Zakon o stavbnih zemljiščih (ZSZ) natančno določa pristojnosti javnih zavodov za urejanje stavbnih zemljišč. Zavod naj bi gospodaril z javnimi zelenimi površinami v mestu, ki so del javne infrastrukture. Spoštovanje zakonodaje in izrabljanje sistemskih finančnih virov je potrebno nujno uveljaviti.

3.4.3. Gospodarjenje z mestnimi gozdovi (ožji zeleni pas)

Površina mestnih gozdov znaša 981 ha, od tega je 468 ha gozdov v zasebni lasti. V državni lasti je 513 ha gozdov, ki so v upravljanju Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS. V večini gozdov v državni lasti izvaja dela Gozdno gospodarstvo Maribor (320 ha). Na 193 ha državnih gozdov izvajajo dela ostale pravne osebe (Ministrstvo RS za obrambo, Slovenske železnice, Ministrstvo RS za notranje zadeve, Kmetijska fakulteta).

Gospodarjenje z gozdovi, pri katerih so poudarjene socialne in ekološke funkcije, se močno razlikuje od gospodarjenja v drugih gozdovih, kjer omejitev ni. Pri gospodarjenju z mestnimi gozdovi je treba upoštevati:

• načela sonaravnega gospodarjenja z gozdovi,

• ohranjanje naravne rodovitnosti in biotske raznovrstnosti,

• daljšo proizvodno in pomlajevalno dobo,

• malopovršinsko sečnjo z nizko identiteto,

• nego gozdnega roba,

• ohranjanje atraktivnih dreves ali skupin dreves do pozne starosti ter druge pogoje, specifične za take

   vrste gozdov.

Vsi ti ukrepi in omejitve pomenijo za lastnika dodatna vlaganja in manjši dohodek iz gozda.

Poglavitna pomanjkljivost sedanjega odloka o gozdovih s posebnim namenom je, da ne opredeljuje, kdo je zavezanec, ki bi zagotavljal sredstva za stroške gospodarjenja z gozdovi ter za strokovnega izvajalca tega posebnega režima. Zato je v pripravi nov odlok, s katerim bi določili pravni status mestnih gozdov zelenega pasu, upravljanje in način gospodarjenja z gozdovi, varstveni režim in omejitve ter opredelili nadomestila za lastnike zaradi zmanjšanega prihodka pri gospodarjenju z gozdovi.

3.5. Hrup/Sevanje

3.5.1. Hrup

Hrup je po definiciji Uredbe o hrupu v naravnem in življenjskem okolju (Ur. l. RS, št. 45/95 in 66/96) vsak zvok, ki v naravnem in življenjskem okolju vzbuja nemir, moti človeka in škoduje njegovemu zdravju ali počutju ali škodljivo vpliva na okolje. Od okoljskih parametrov se ljudje največ pritožujejo prav zaradi prekomernega hrupa, saj neposredno prizadeva največ ljudi. Ugotovljeno je, da je zaradi prometa skoraj 25% evropske populacije izpostavljeno hrupu nad 65 dB(A). Hrup povzroča, nemir, utrujenost, slabo počutje, deluje pa tudi na kardiovaskularni sistem. Negativni učinki so jasno izraženi pri jakostih že nad 50 dB(A).

Edini dosegljiv vir podatkov o hrupu v MOM je Kataster hrupa, ki je še v izdelavi. Kataster bo primerno orodje za določitev obremenitev s hrupom, saj omogoča zbiranje podatkov na enem mestu v občini. Na osnovi katastra ter dejanske in namenske rabe prostora v občinskem prostorskem planu bodo določeni viri hrupa, ki prekomerno obremenjujejo okolje, sanacijski ukrepi, prav tako pa bo to strokovna podlaga za določitev pogojev za nove posege v prostor. Izdelana bo karta štirih območij varstva pred hrupom, kot to predpisuje državna zakonodaja.

V katastru so:

3.5.2. Sevanje

3.5.2.1. Ionizirano sevanje

Ljudje smo v svoji življenjski dobi izpostavljeni različnim virom radioaktivnih (ionizirajočih) sevanj, ki jih po izvoru ločimo na naravna ali umetno pridobljena. Naravna sevanja so posledica vsebnosti radioaktivnih izotopov v zemeljskih tleh, ki so nastali ob razvoju našega sončnega sistema (uranova, aktinijeva in torijeva razpadna vrsta z njihovimi razpadnimi produkti ter kalij) ali pa prihajajo iz vesolja kot kozmična sevanja.

Viri umetno pridobljenih sevanj so izpusti iz jedrskih reaktorjev, jedrske nesreče, testiranja atomskih bomb, izotopi in rentgenski aparati, ki se uporabljajo v industriji in medicini ter tehnološko spremenjeni naravni viri. Tehnološko spremenjeni naravni viri so izotopi naravnih radionuklidov, ki se nahajajo v zemeljski skorji, a jih v procesih industrijske proizvodnje koncentrirane odlagamo v okolje ter s tem povečamo naravno radioaktivnost okolja. Poseben naravni vir sevanja je plin radon, eden izmed členov uranove in torijeve razpadne verige. Nastaja v zemeljskih tleh, prodira na površje in se kopiči v bivalnih objektih.

Povprečna sevalna obremenjenost prebivalstva zaradi zgoraj omenjenih virov sevanja je ocenjena na 2.4 mSv na leto.

3.5.2.2. Neionizirano sevanje

Elektromagnetno (EM) sevanje je bilo, je in bo prisotno v naši okolici, skozenj se bomo pomikali celo življenje. Ker dosedanje raziskave niso potrdile škodljivih učinkov sevanja pri značilnih vrednostih, se proizvajalci, načrtovalci in izvajalci držijo preprostega pravila, ki mu skrajšano pravijo ALARA = As Low As Reasonably Achievable (tako malo, kot je smiselno še mogoče). Naj bo sevanja torej čim manj, čeprav ni potrjeno, da bi nam v vsakdanjih dozah lahko škodilo.

Suhoparno rečeno so neionizirna EM sevanja električna, magnetna in elektromagnetna polja in sevanja, katerih valovna dolžina je večja od 100 nm. Meja med ionizirnimi in neionizirnimi sevanji je sicer strogo določena, vendar je meja med enim in drugim sevanjem zabrisana in bi bila bolje opisljiva z verjetnostjo za ionizacijo, ki bi šla proti nič šele v območju infrardeče svetlobe.

Koncem leta 1996 je v Sloveniji začela veljati Uredba o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju (Uradni list RS, št. 70/96) (v nadaljnjem besedilu: uredba) in Pravilnik o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu za vire elektromagnetnega sevanja ter o pogojih za njegovo izvajanje (Uradni list RS, št. 70/96) (v nadaljnjem besedilu: pravilnik).

Uredba določa v zvezi z elektromagnetnim sevanjem v okolju mejne vrednosti veličin elektromagnetnega polja v okolju, stopnje varstva pred sevanjem v posameznih območjih naravnega in življenjskega okolja, način določanja vrednotenja obremenitve okolja zaradi sevanja ter ukrepe za zmanjšanje in preprečevanje čezmernega sevanja. Vir elektromagnetnega sevanja je visokonapetostni transformator, razdelilna transformatorska postaja, nadzemni ali podzemni vod za prenos električne energije, odprt oddajni sistem za brezžično komunikacijo, radijski ali televizijski oddajnik, radar ali druga naprava ali objekt, katerega uporaba ali obratovanje obremenjuje okolje z:

Pravilnik določa vrste veličin elektromagnetnega polja, ki so predmet prvih meritev in obratovalnega monitoringa elektromagnetnega sevanja v okolju kot posledice uporabe ali obratovanja vira sevanja, metodologijo merjenja veličin, vsebino poročila o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu ter način in obliko sporočanja podatkov ministrstvu, pristojnemu za varstvo okolja. Pravilnik določa tudi pogoje, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki izvaja prve meritve ali obratovalni monitoring.

Prve meritve se izvedejo po prvem zagonu novega ali rekonstruiranega vira sevanja. Meritve se izvedejo med poskusnim obratovanje, če pa to v postopku izdaje uporabnega dovoljenja ni določeno, po vzpostavitvi stabilnih obratovalnih razmer, vendar ne prej kot v treh in ne kasneje kot v devetih mesecih po zagonu.

Občasne meritve se izvedejo med obratovanjem ali uporabo vira sevanja enkrat:

• vsako tretje koledarsko leto za visokofrekvenčni vir sevanja in

• vsako peto koledarsko leto za nizkofrekvenčni vir sevanja

4. PRIČAKOVANE SPREMEMBE IN PROBLEMI PO PODROČJIH VARSTVA OKOLJA

Napoved pričakovanih sprememb v okolju je dolgoročno težko določljiva zaradi številnih neznank celovitega razvoja države in lokalne skupnosti. Po ocenah iz Strategije gospodarskega razvoja Slovenije (Poročevalec DZ RS, št. 19/95) bo predvidena hitra gospodarska rast vplivala na raven onesnaženosti okolja. Te napovedi opozarjajo na pomen tehnološke prenove v funkciji zmanjšanja obremenitev okolja ter smotrne rabe naravnih virov. Ekonomski učinki aktivne politike varstva okolja na gospodarsko rast so večstranski. Pomembno je, da bodo stroški sanacije in plačila okoljevarstvenih dajatev zavrli nekatere dejavnosti, hkrati pa druge vzpodbudili. Varovanje okolja in gospodarski razvoj sta cilja, ki se na strateški ravni vzajemno podpirata. V Sloveniji se kaže trend povečanega deleža storitvenih dejavnosti na račun zmanjšanja obsega industrije in delno kmetijstva. Po scenariju pozitivnega gospodarskega razvoja Slovenije, naj bi se delež industrije ustalil na okoli 38 % bruto družbenega proizvoda (BDP), kmetijstvo bi ohranilo delež okoli 4 % BDP, storitvene dejavnosti pa 58 % BDP. Kmetijstvo bo ob danih naravnih možnostih pridelave v naslednjih letih povečalo predvsem poljedelsko proizvodnjo medtem, ko se bo živinorejska zmanjševala, kar bo vzpodbujala tudi država s programi subvencij.

4.1. Dejavniki stopnjevanja in zmanjševanja pritiskov na okolje

Dejavniki stopnjevanja pritiskov na okolje so:

Dejavniki zmanjševanja pritiskov na okolje so:

4.2. Pričakovane spremembe po področjih varstva okolja

4.2.1. Odpadki

4.2.2. Vode

4.2.3. Zrak

4.2.4. Zeleni sistem in ohranjanje biotske raznovrstnosti

4.2.5. Hrup/Sevanje

5. OSNOVNI CILJI VARSTVA OKOLJA V MOM

Osnovni cilj LA 21 - PVO za MB je izboljšati stanje okolja na območju MOM, uveljavitev okolja kot omejitvenega in spodbujevalnega dejavnika razvoja. Cilj je osredotočenje na odpravo najpomembnejših okoljskih problemov, toda kljub neizogibno vzpostavljeni selekciji in določitvi teh prednostnih ciljev ni zanemarjena kompleksnost okoljskega programa, kot celote. Pomemben sestavni del LA 21 - PVO za MB je vzpostavitev instrumentov za institucionalno krepitev katere prednostna skrb je zagotavljanje ustrezne ravni varstva okolja in na ta način uveljavitev načel trajnostnega razvoja.

Prioritetni cilji so:

Hitrost doseganja navedenih ciljev poleg »vsakodnevnih skrbi« z dokumentacijo in denarjem, konceptualno določajo naslednji dokumenti in obveze do področij okolja, ki izhajajo iz:

Našteti dokumenti, kot viri obvez do okolja v MOM bodo terjali izpolnitev nalog upravne, organizacijske in investicijske narave, kar bo zahtevalo vključitev celotnega ustroja občine v njihovo realizacijo.

Dodatne obveze pri oblikovanju LA 21 - PVO za MB izhajajo iz:

Po drugi strani pa tudi proces približevanja EU določa hitrost realizacije nalog oz. določa obvezne roke prilagoditve za posamezna področja.

RS je februarja 1999 postala pridružena članica EU in se preko predpristopne strategije pripravlja na članstvo v EU. V tem procesu EU zahteva od Slovenije pripravo in novelacije Državnega programa za prevzem pravnega reda EU, v katerem bodo določeni rokovnik za harmonizacijo zakonodaje, institucionalna krepitev ter potrebna sredstva za izvedbo terminsko predpisanih ukrepov in investicij.

RS je ta program pripravila junija 1999, istočasno so bila pripravljena pogajalska izhodišča, v katerih je za okolje zapisano, da Slovenija sprejme pravni red EU za okolje do 31.12.2002, vendar zahteva prehodno obdobje za naslednja področja:

Iz pogajalskih izhodišč ter iz dveh nedavno sprejetih državnih dokumentov in sicer NPVO ter Odlok o operativnem programu odvodnje in čiščenja komunalnih odpadnih voda s programom projektov vodooskrbe (Ur. l. RS, št. 94/99 ) izhaja, da bo potrebno do leta 2002 doseči standarde EU na področjih okolja (razen na področjih, ki imajo določena daljše prehodno obdobje). Tako bodo država in lokalne skupnosti prisiljene izvajati aktivnosti na področju okolja, kot so:

● • harmonizacija državne in lokalne zakonodaje,

● • institucionalna krepitev z namenom izvajanja ukrepov in investicij iz naslova predpisov,

● • izvajanje ukrepov in investicij prepisanih v okviru harmonizacije zakonodaje in pogajalskih izhodišč.

Karakteristična področja, ki zadevajo lokalno skupnost so sledeča:

Pri ocenah stroškov in zmogljivosti uprave za realizacijo navedenih nalog MOP ugotavlja, da bo potrebno:

Stališče državne uprave je, da morajo projekti, ki bodo kandidirali tako na nepovratna sredstva državnega proračuna, kakor tudi kredite Ekološko-razvojnega sklada RS ter sredstva tujih donacij ali kreditov multilateralnih kreditorjev, izkazati vsebine implementacije posameznih smernic evropske zakonodaje. Hkrati pa morajo biti uvrščeni na prednostno listo NPVO, oziroma ustreznih operativnih programov za posamezne sektorje varstva okolja, kot je npr. Operativni program odvodnje in čiščenja komunalnih odpadnih voda s programom projektov vodooskrbe. Izhajati pa morajo tudi iz celovitega programa lokalnih skupnosti.

To pomeni, da so konkretno iz NPVO za lokalne skupnosti, torej potencialno tudi za Maribor predvideni naslednji ukrepi:

Odpadki:

Vode:

Zrak:

Zeleni sistem in ohranjanje biotske raznovrstnosti:

Hrup/Sevanje:

6. PRIORITETE

Izhajajoč iz zgoraj navedenih meddržavnih in državnih obvezujočih vsebin in rokov v že sprejetih predpisih, analiz stanja okolja in stanja javne infrastrukture, so določene naslednje prioritete:

I. PRIORITETA

Odpadki

Odpadki imajo prioriteto v reševanju zaradi zapolnjenosti obstoječega odlagališča komunalnih odpadkov, dolgotrajnosti postopka izgradnje objektov za predelavo, snovne izrabe, termične obdelave in odlaganja ostanka odpadkov. Prioriteto dajejo odpadkom tudi obvezujoči roki prilagoditve in izvedbe iz sprejetih in nastajajočih slovenskih predpisov.

Znatna sredstva za izgradnjo infrastrukture za odpadke, predvsem pa družbene razmere na področju prostorskega reševanja (NIMBY sindrom) terjajo od lokalne skupnosti neodložljivo in vztrajno delo na razreševanju problematike prostora za gospodarjenje z odpadki in financiranje. Spodbujati je potrebno vzorce ravnanja, ki zmanjšujejo količine odpadkov. V okviru državnega operativnega programa gospodarjenja z nevarnimi odpadki je potrebno določiti status odlagališča nevarnih odpadkov v Metavi. Nadgrajevati je potrebno sistem ločenega zbiranja odpadkov na izvoru.

II. PRIORITETA

Vode

Pitna voda

Pitna voda ima prioriteto zaradi njene univerzalne rabe. Pripraviti je potrebno program varčevanja z vodo. Od ocene varnosti oskrbe s pitno vodo je poleg prebivalstva odvisna tudi prehrambena veja gospodarstva (mlekarne, klavnice) in turistično gospodarstvo. Objektivno moramo zagotoviti dodatne količine pitne vode za pokritje standardnih potreb ter zaščito in sanacijo vodovarstvenih območij. Sanacija omrežja (izgube pitne vode, azbest, PVC) terja tako čas kot sredstva in je neodložljiva naloga lokalne skupnosti (pogojevana tudi že z odločbo zdravstvenega inšpektorata iz leta 1999). Zmanjšanje izgub iz sedanjih 39 % je posledično povezano z znižanjem koncentracij klora v omrežju iz 0,2 mg/l na 0,1 mg/l.

Odpadne vode

III. PRIORITETA

Zrak

Spodbujati je potrebno širitev toplovodnega omrežja in skupnih kurišč za četrti, kjer še omrežje ni urejeno, oziroma zmanjšanje individualnih kurišč. Po letu 1995 je prisoten problem poletne onesnaženosti zraka s povišanimi koncentracijami dušikovih oksidov in prekoračenimi mejnimi koncentracijami ozona, kar zaradi mehanizma nastajanja ozona ni vezano le na meje lokalne skupnosti. Lokalni nivo se vključi v pripravo državnih strategij o znižanju emisij toplogrednih plinov in plinov, ki ogrožajo ozonsko plast in vzporedno se izdelata lokalna akcijska načrta in sicer predvsem za dejavnosti javni sektor, industrija, energetika, ravnanje z odpadki, promet. Nadgrajuje se mreža imisijskega monitoringa zraka in nadgrajujejo se emisijski katastri.

IV. PRIORITETA

Zeleni sistem in ohranjanje biotske raznovrstnosti

Na četrtem mestu po prioriteti reševanja je zeleni sistem in ohranjanje biotske raznovrstnosti, obnavljanje zelenih parkovnih površin in vzpostavljanje novih.

V. PRIORITETA

Hrup/sevanje

Hrup je zaradi intenzivnega prometa ter drugih dejavnosti v določenih delih mesta ključni problem prebivalstva. Dviganje standardov okolja postavlja »tišino in mir« v bivalnem okolju kot ključno vrednoto ter hrup kot netoleranten dejavnik vpliva na počutje in zdravje.

7. PROGRAM UKREPOV

Program ukrepov je razčlenjen na ukrepe po posameznih področjih varstva okolja, ukrepe pri gospodarskih dejavnostih z največ vpliva na okolje ter na ukrepe za zdravstveno spremljanje kvalitete sestavin okolja.

Po posameznih področjih varstva okolja je program razdeljen na dve obdobji in sicer na obdobje do leta 2004 in obdobje do leta 2008. Znotraj teh obdobij so opisani posamezni ukrepi. Za daljše obdobje so ti ukrepi okvirni in jih je možno prilagajati razmeram. Za obdobje do leta 2004 pa so zapisani tisti ukrepi, ki omogočajo izvedbo strateških ciljev, opisanih pri vsakem posameznem sektorju okolja.

7.1. Odpadki

7.1.1. Cilji (ODP) in strategija za dosego ciljev (SODP)

ODP 1: Zgraditev infrastrukture za gospodarjenje z odpadki ter odlaganje ostanka (ekološki otoki, zbirni centri, reciklažni center, kompostarna, mehansko-biološka obdelava odpadkov oz. termična obdelava, odlagališče ostanka odpadkov).

Za dosego cilja je potrebno:

SODP 1.1: novelacija operativnega programa gospodarjenja z odpadki;

SODP 1.2: novelacija občinskega odloka o gospodarjenju z odpadki na območju MOM;

SODP 1.3: določitev lokacij za zgraditev infrastrukture za gospodarjenje z odpadki ter odlaganja ostanka;

SODP 1.4: projektom za gospodarjenje z odpadki zagotoviti finančne vire;

SODP 1.5: tehnološki sistem kompostiranja, mehansko-biološke (termična) obdelave, odlaganja ostankov mora biti izbran na osnovi javnega natečaja in sicer tisti z najboljšo razpoložljivo tehniko (BAT);

SODP 1.6: izdelava projektov za izgradnjo infrastrukture za gospodarjenje z odpadki mora biti koncipirana tako, da bo možno pridobiti finančno pomoč skladov EU;

SODP 1.7: ekološki otoki in zbirni centri v okviru sistema ločenega zbiranja odpadkov na izvoru naj bodo estetski in prilagojeni okolju. Izpeljati javni natečaj za oblikovanje le-teh. MOM pridobi lastništvo parcel, na katerih so le-ti postavljeni;

SODP 1.8: krepitev institucij MOM za izvajanje programskih, upravnih in inšpekcijskih nalog na področju gospodarjenja z odpadki;

SODP 1.9: izobraževanje na vseh nivojih od otroškega vrtca do fakultet;

SODP 1.10: informiranje in osveščanje ter vključevanje strokovnih in zainteresiranih javnosti (okoljskih nevladnih organizacij) v posamezne faze priprave in izvedbe projekta gospodarjenja z odpadki;

SODP 1.11: doseči spremembo zakonodaje s področja urejanja prostora tako, da lahko Vlada RS določi lokacije za infrastrukturo za gospodarjenje z odpadki po predhodni strateški presoji vplivov na okolje skupnega (regionalnega) programa gospodarjenja z odpadki in na osnovi celovite presoje vplivov projekta za gospodarjenje z odpadki na okolje.

ODP 2: Zmanjšanje nastajanja in nevarnostnega potenciala odpadkov na izvoru.

Za dosego cilja je potrebno:

SODP 2.1: obračunavanje stroškov gospodarjenja z odpadki po količini oz. volumnu in strukturi na izvoru;

SODP 2.2: doseči, da se na državnem nivoju vzpostavi »krožno gospodarjenje z odpadki«: proizvodnja - poraba - odpadek - proizvodnja (reciklaža);

SODP 2.3: vzpostavitev ekoloških otokov in zbirnih centrov za zajemanje nevarnih odpadkov iz gospodinjstev;

SODP 2.4: vzpostavitev sistema ločevanja nevarnih odpadkov v industriji in sicer, zmanjševanje nastajanja in strupenosti ter recikliranje in ponovna uporaba;

SODP 2.5: krepitev institucij MOM za izvajanje programskih, upravnih in inšpekcijskih nalog;

SODP 2.6: izobraževanje na vseh nivojih in vključevanje okoljskih nevladnih organizacij.

ODP 3: Povečanje snovne in energetske izrabe odpadkov ter zmanjševanje emisij toplogrednih plinov.

Za dosego cilja je potrebno:

SODP 3.1: vzpostavljanje trga sekundarnih surovin na državnem in tudi na lokalnem nivoju z instrumenti finančne motivacije;

SODP 3.2: nadgrajevanje sistema ločenega zbiranja odpadkov na izvoru;

SODP 3.3: zgraditi infrastrukturo za kompostiranje, reciklažo odpadkov oz. drugih oblik predelave odpadkov;

SODP 3.4: inertizirati preostanek odpadkov pred odlaganjem (termično ali mehansko/biološko);

SODP 3.5: povezano z realizacijo cilja ODP 2 in sicer zmanjšanje nastajanja in nevarnostnega potenciala odpadkov na izvoru.

ODP 4: Vzpostavitev okoljsko učinkovitega sistema gospodarjenja z odpadki.

Za dosego cilja je potrebno:

SODP 4.1: v sistem ločeno zbranih odpadkov na izvoru sistemsko zajeti odpadki se morajo ažurno oskrbeti v nadaljnjih procesih;

SODP 4.2: stroške odstranjevanja oz. snovne izrabe nekaterih vrst odpadkov oz. odpadne embalaže je potrebno vključiti v ceno izdelka (npr. računalnik, fluorescentne sijalke, napitki v nepovratni embalaži);

SODP 4.3: sprovesti, da se na državnem nivoju postopno vendar prioritetno vzpostavlja finančno učinkovit in stimulativen sistem trga sekundarnih surovin. S finančnimi mehanizmi je potrebno spodbujati na nivoju države prodajo izdelkov s povratno embalažo oz. embalažo, ki jo je možno čim bolj učinkovito snovno izrabiti, na lokalnem nivoju pa vzporedno s temi aktivnostmi nadgrajevati ločeno zbiranje na izvoru;

SODP 4.4: cena gospodarjenja z odpadki mora omogočati gospodarski ciklus zajemanja - obdelave - odlaganja odpadkov kot ekonomsko učinkovit proces;

SODP 4.5: socialni ugled dejavnosti je potrebno dvigniti na primerljiv nivo z drugimi industrijskimi panogami in sicer z izobraževanjem v upravi, šolah, medijskim obveščanjem o stanju dejavnosti;

SODP 4.6: izdajati periodične (polletne) publikacije o ciljih in dosežkih dejavnosti z javnimi indikatorji razvoja ter izpostaviti dejavnost ustvarjalni kritiki javnosti (odprti telefon, nabiralnik spletne strani, stalna kontaktna služba za stike z javnostmi, itd.);

SODP 4.7: vzpodbuditi raziskovanje na področju gospodarjenja z odpadki na socialni, ekonomski, tehnološki in okoljski ravni;

SODP 4.8: informiranje, izobraževanje in vključevanje strokovnih in zainteresiranih javnosti v procese soodločanja;

SODP 4.9: vzpostavitev kvalitetnih baz podatkov o izvoru, količini in načinu gospodarjenja z odpadki, objektih in napravah za gospodarjenje z odpadki ter izvajalcih dejavnosti s področja gospodarjenja z odpadki.

ODP 5: Postopna odprava starih bremen.

Za dosego cilja je potrebno:

SODP 5.1: novelirati kataster starih bremen in izdelati štirileten program sanacij;

SODP 5.2: zgraditi monitoring in izdelati oceno ogroženosti okolja, ter definirati tehnologijo odprave starih bremen;

SODP 5.3: zagotoviti stalen sistemski finančni vir za odpravo obremenjevanja okolja;

SODP 5.4: prioritetno sanirati odlagališča gudrona na vodovarstvenem območju;

SODP 5.5: v skladu z novimi državnimi predpisi in smernicami EU v predpisanih rokih sanirati odlagališče komunalnih odpadkov Pobrežje ter preprojektirati odlaganje na odlagališču nevarnih odpadkov v Metavi. Na obeh odlagališčih izgraditi infrastrukturo za izvedbo monitoringov vplivov na okolje glede na nove predpise.

ODP 6: Za primere izrednih razmer določiti ukrepe in lokacije za gospodarjenje z nevarnimi, gradbenimi in drugimi odpadki (poplave, požar, potres).

Za dosego cilja je potrebno:

SODP 6.1: s prostorskim planom določiti lokacije za odlaganje odpadkov;

SODP 6.2: izdelati scenarije ukrepanja (organizacija, oprema, finančna sredstva).

Zastavljeni cilji za področje gospodarjenja z odpadki bodo doseženi ob hkratnem delovanju državnega političnega sistema (sistemska zakonodajna podpora), odločnosti lokalnih političnih struktur pri spopadu z NIMBY sindromom ter z usmeritvijo finančnih sredstev v prioritetno reševanje tega segmenta okolja.

Kot prva prioriteta na področju gospodarjenja z odpadki je rešitev problema »kje« zgraditi infrastrukturo za gospodarjenje z odpadki, predvsem odlagališče ostanka odpadkov. Ob znani lokaciji ali lokacijah je odločanje o tehnoloških rešitvah stvar financ, hitrosti graditve, tržnih možnostih za surovine in standardov.

Za realizacijo ciljev od ODP 2 do ODP 4 so potrebni predvsem izobraževanje, ekonomske vzpodbude, zakonodajni pritisk. Prav gotovo pa je gospodarjenje z odpadki gospodarska dejavnost, ki mora biti ekonomsko uspešna.

Odprava starih bremen (gudron, divja odlagališča, zapiranje odlagališča Pobrežje in postobratovanje) bo stalnica pri vzpostavitvi urejenega okolja.

7.1.2. Okvirni program do 2008

Okvirni program ravnanja z odpadki do leta 2008 je usmerjen v:

7.1.3. Program ukrepov do 2004

Obrazložitev kratic:

(1) Ocene so povzete iz dokumenta Identifikacija investicijskega projekta CEGOR (Ekonomski inštitut Maribor, november 2000);

* Stroški so vsebovani v postavki investicije in tehnični ukrepi in sicer v ocenjenem deležu 7,5 %.

MOP - Ministrstvo za okolje in prostor

MNZ - Ministrstvo za notranje zadeve

MOM - Mestna občina Maribor

MO - Ministrstvo za obrambo

RO - Občine interesne regije

ISPA - Instrument for Structural Policies for Pre-Accession)

SAPARD - Special Assistance for Pre-Accession for Agricultural and Rural Development

PIA - Prostorski izvedbeni akti

NVO - okoljske nevladne organizacije

7.2. Voda

7.2.1. Pitna voda

7.2.1.1. Cilji (PV) in strategija za dosego ciljev (SPV)

PV 1: Zagotoviti vsem prebivalcem kontrolirano zdravstveno ustrezno pitno vodo v okviru obvezne lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo.

Za dosego cilja je potrebno:

SPV 1.1: občina mora zagotoviti izvajanje obvezne lokalne službe oskrbe s pitno vodo na celem teritoriju. Izdelati mora standarde izvajanja dejavnosti, ter oddati izvajanje dejavnosti z ustreznim aktom izvajalskemu podjetju. Res je, da je glavnina oskrbe z vodo oddana Mariborskemu vodovodu, vendar pa obstaja še nekaj lokalnih sistemov, ki tega še nimajo urejenega;

SPV 1.2: zagotoviti kvaliteto pitne vode, kot je predpisana v slovenski zakonodaji in smernici EU, ki opredeljuje kvaliteto pitne vode iz leta 1998, kateri se bo morala slovenska zakonodaja še prilagoditi (preseženi so posamični pesticidi);

SPV 1.3: izdelati je potrebno kataster neustreznih vodnih virov (po kapaciteti, kakovosti vode in tehničnih standardih objektov), jih sanirati ter zagotoviti standarde izvajanja dejavnosti;

SPV 1.4: zgraditi je potrebno omrežje v še neoskrbljenih delih občine.

PV 2: Zagotovitev vodnih virov, zaščita in izvajanje sanacijskih programov na vodovarstvenih območjih.

Za doseganje cilja je potrebno:

SPV 2.1: izdelati skupni (regionalni) program oskrbe s pitno vodo (za 25 let) ter v okviru le-tega zavarovati potencialne vodne vire;

SPV 2.2: novelirati veljavni odlok o zaščiti vodnih virov (glede na novo zakonodajo in nove vodnjake na levem bregu Drave) ter sprejeti odloke za vse že do sedaj uporabljene lokalne vodne vire;

SPV 2.3: izdelati oceno integralne ogroženosti podtalnice in pripraviti strokovne podlage za uredbo vlade o sanacijskem programu za zaščito podtalnic Dravskega polja, Vrbanskega platoja in Ruške podtalnice;

SPV 2.4: izvajati imisijski monitoring podtalnice, potokov in tal;

SPV 2.5: v okviru strokovne komisije za spremljanje kvalitete pitne vode potrjevati fazne strokovne podlage za izdelavo lokalnih prepisov za zaščito podtalnic, sanacijskega programa, itd.;

SPV 2.6: vzpostaviti mehanizme odkupov zemljišč in objektov v najbolj ranljivih območjih aktivnih vodnih virov, zimsko ozelenitev kmetijskih površin v drugem vodovarstvenem območju;

SPV 2.7: vzpostaviti regijsko sodelovanje in financiranje vseh aktivnosti v zvezi z sanacijo in dograditvijo vodnih virov in omrežja preko instrumentov investicijskega programiranja;

SPV 2.8: vzpostaviti mehanizem cene pitne vode, v okviru katere se bodo krili vsi stroški varne oskrbe z zdravo pitno vodo;

SPV 2.9: podpora ekološki pridelavi hrane, sistemu EKO tržnice, popularizacija EKO pridelane hrane, zaradi zmanjševanja vsebnosti pesticidov in nitratov v tleh na vodozaščitnih območjih;

SPV 2.10: uveljaviti prakso zaščite vodnih virov, ki presegajo lokalne meje s predpisi Vlade o varovanju le-teh in s tem zagotavljati tudi sofinanciranje izvedbe s strani državnega proračuna in EU skladov ter nadzor državne okoljske, kmetijske, zdravstvene, urbanistične, gradbene inšpekcije;

SPV 2.11: izobraževanje na vseh nivojih od otroškega vrtca do fakultete glede odnosa do vode in sicer varčevanja z vodo ter ohranjanja kvalitete podtalnice in površinskih voda;

SPV 2.12: informiranje in osveščanje ter vključevanje strokovnih in zainteresiranih javnosti (okoljskih nevladnih organizacij) v posamezne faze priprave in izvedbe projekta »varna oskrba z zdravo pitno vodo«.

PV 3: Zagotovitev varne oskrbe z vodo vsem prebivalcem izven centralnega vodovodnega omrežja.

Za dosego cilja je potrebno:

SPV 3.1: Vse objekte oskrbe z vodo prilagoditi sanitarno tehničnim standardom (varnost, dostopnost, infrastruktura, dezinfekcija, itd.). Izdelati sanacijski program ter ga realizirati v 10 letih.

PV 4: Sanacija vodovodnega omrežja.

Za dosego cilja je potrebno:

SPV 4.1: izdelati je potrebno akcijski program sanacije omrežja, v katerem bodo opredeljena distribucijska območja in znotraj teh delih omrežij, ki jih je potrebno prioritetno sanirati glede na zastavljen cilj znižanja deleža izgub v omrežju pitne vode. V prvem štiriletnem obdobju bi morali znižati delež izgub na 30 %;

SPV 4.2: v okviru projekta je japonska Vlada v letu 2000 že podarila MOM dva paketa detekcijskih naprav. Mariborski vodovod se mora strokovno in kadrovsko usposobiti za izvajanje različnih načinov detekcij glede na specifičnosti omrežja, konfiguracije terena, itd.;

SPV 4.3: z zniževanjem deleža izgub bo možno znižati stopnjo kloriranja iz 0,2 mg/l na 0,1 mg/l oz. končni cilj je ukinjanje kloriranja;

SPV 4.4: zagotoviti nadzor nad vsebnostjo koncentracij azbestnih vlaken v delih omrežja zgrajenih iz cevi, ki le-ta vsebujejo.

PV 5: Določiti ukrepe za primer izrednih razmer (nezmožnost oskrbe z vodo iz javnega vodovodnega sistema,..).

Za dosego cilja je potrebno:

SPV 5.1: v primeru kemičnega ali mikrobiološkega onesnaženja vodnega vira (možni vzrok je tudi radikalno poslabšanje kvalitete reke Drave, ki vpliva na kvaliteto pitne vode našega največjega vodnega vira Vrbanski plato), je potrebno na osnovi zdravstveno-tehnološke analize možnih izrednih razmer izdelati scenarije varne oskrbe z zdravo pitno vodo;

SPV 5.2: v primeru naravnih nesreč kot so potres, poplava je potrebno na osnovi zdravstveno-tehnoloških analiz izdelati scenarije oskrbe s pitno vodo in sprovesti najnujnejše investicije za njegovo izvedbo;

SPV 5.3: za primere požarov izdelati scenarije zagotovitve požarne varnosti.

PV 6: Nadgradnja katastra virov onesnaževanja - informacijski sistem za spremljanje realizacije dolgoročnih programov, stanja količin vode na vodnih virih in kakovosti oskrbe z vodo.

Za dosego cilja je potrebno:

SPV 6.1: nadgradnja katastrov virov onesnaževanja in sicer kataster kanalizacije in kanalizacijskih objektov, cest, železnic, emisij tehnoloških odpadnih voda, imetnikov nevarnih odpadkov, divjih odlagališč, itd. Izdelava ocene vplivov posameznih zgoraj navedenih uporabnikov prostora, umestitev le-teh v vodovarstvena območja s čimer se določi ranljivost okolja oz. podtalnice in prioriteta sanacij;

SPV 6.2: na profesionalnem nivoju zbirati informacije o gospodarjenju s pitno vodo, in jih preko informacijskega sistema varstva okolja sistematično v poljudni obliki posredovati javnosti;

SPV 6.3: z informiranjem, izobraževanjem in osveščanjem usposobiti nevladne organizacije za soodločanje pri realizaciji projekta »varna oskrba z zdravo pitno vodo« in tudi zaradi aktivnega vključevanja le-teh npr. pri zaščiti vodovarstvenih pasov in vzpostavitve baz podatkov.

7.2.1.2. Okvirni program do 2008

7.2.1.3. Program ukrepov do 2004

Obrazložitev kratic:

(1) Ocene so povzete iz dokumenta Program sanacije vodovodnega omrežja MOM, januar 2000;

* Stroški so vsebovani v postavki investicije in tehnični ukrepi in sicer v ocenjenem deležu 7,5 %.

MOP - Ministrstvo za okolje in prostor

MNZ - Ministrstvo za notranje zadeve

MOM - Mestna občina Maribor

MKGP - Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

MO - Ministrstvo z aobrambo

RO - Občine interesne regije

DARS - Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji

ISPA - Instrument for Structural Policies for Pre-Accession

SAPARD - Special Assistance for Preaccession for Agricultural and Rural Development

NVO - okoljske nevladne organizacije

7.2.2. Odpadna voda

7.2.2.1. Cilji (OV) in strategija za dosego ciljev (SOV)

OV 1: Zmanjšanje emisij komunalne odpadne vode v okolje z izgradnjo kanalizacijskega sistema in CČN.

Za dosego cilja je potrebno:

SOV 1.1: zagotoviti dokončanje izgradnje CČN in manjkajočih glavnih zbiralnikov ter sekundarnega kanalizacijskega omrežja v celotnem prispevnem območju CČN;

SOV 1.2: izdelati plan preveritve tesnosti kanalizacijskega sistema na vodozaščitnem območju v skladu z odlokom o varstvenih pasovih in ukrepih za zavarovanje zalog pitne vode na Vrbanskem platoju, Mariborskem otoku, Limbuški dobravi in Dravskem polju. Dograditev kanalizacijskega sistema in sanacija obstoječega sistema se v skladu z navedenim odlokom izvede prioritetno glede na vodovarstvene pasove. Zaradi dejstva, da je kanalizacija v izredno slabem stanju in praviloma ni niti vodotesna se na takih odsekih namesto preizkusa vodotesnosti uporabljajo pregledi s TV kamero;

SOV 1.3: zaradi ocene obremenitve CČN in zaradi zagotavljanja varnosti delovanja biološke stopnje CČN v primerih pojava toksičnih polutantov v kanalizaciji (zaradi hitre identifikacije in intervencije) nadgrajevati kataster tehnoloških odpadnih voda;

SOV 1.4: nadgrajevati monitoring količin in kakovosti komunalnih odpadnih voda na referenčnih mestih v večjih kanalizacijskih zbiralnikih zaradi ocen obremenitev CČN;

SOV 1.5: novelacija odloka o ravnanju z odpadnimi vodami, pravilnika o tarifnem sistemu obračuna cene odpadnih voda glede na njihovo kvaliteto in količino in tehničnega pravilnika za kanalizacijo;

SOV 1.6: na osnovi katastra tehnoloških odpadnih voda in pravilnika o tarifnem sistemu obračuna cene odpadnih voda glede na njihovo kvaliteto oblikovati občinsko politiko glede stimuliranja stopnje predčiščenja tehnoloških odpadnih voda pri posameznih gospodarskih subjektih;

SOV 1.7: izdelati kataster kanalizacijskega sistema, priključkov in objektov (lega omrežja, karakteristike in padci cevi, kakovost omrežja, itd.);

SOV 1.8: vzpostaviti monitoring za spremljanje vpliva obratovanja CČN na okolje;

SOV 1.9: sprovesti mehanizme za preusmeritev sredstev državne takse za obremenjevanje voda s strani direktnih zavezancev v realizacijo projekta Ravnanje z odpadnimi vodami mesta Maribor;

SOV 1.10: izdelava dinamičnega modela hidravličnega izračuna kanalizacijskega omrežja, vzpostavitev mreže meritev padavin in izdelava geološke karte terena, saj je na osnovi strukture tal in višine podtalnice možno ugotavljati, katera območja so bolj problematična zaradi infiltravcije oz. iztekanja odpadnih vod v podtalje.

SOV 1.11: izgradnja bo sledila programu »Voda«, ki bo predložen mestnemu svetu do konca letošnjega leta, pri tem pa je potrebno upoštevati poleg vseh ostalih problematik, ki jih ta program vključuje, tudi problematiko oskrbe primestnih naselij v MOM.

OV 2: Izgradnja kanalizacije in čistilnih naprav v primestnih naseljih.

Za dosego cilja je potrebno:

SOV 2.1: zagotoviti izvajanje obvezne lokalne službe odvajanja in čiščenja odpadnih voda na celem območju. Izdelati mora standarde izvajanja dejavnosti, ter oddati izvajanje dejavnosti z ustreznim aktom izvajalskemu podjetju. Res je, da je glavnina dejavnosti odvajanja in čiščenja odpadnih voda oddana Nigradu, vendar pa obstaja še nekaj lokalnih sistemov, ki tega še nimajo urejenega;

SOV 2.2: izdelati je potrebno kataster vseh manjših kanalizacijskih sistemov (lega omrežja, karakteristike in padci cevi, kakovost omrežja, viri voda, ki so priključene na sisteme objektov) in jih sanirati;

SOV 2.3: dograditi je potrebno kanalizacijsko omrežje in lokalne čistilne naprave v nepreskrbljenih delih občine;

SOV 2.4: izdelati program čiščenja individualnih onesnaževalcev z odpadnimi vodami, ki nimajo možnosti priključka na javno kanalizacijo in v okviru razpršene gradnje že v fazi prostorskih izvedbenih aktov predpisovati načrtovanje individualnih čistilnih naprav tudi s kapaciteto pod 50 PE;

SOV 2.5: vzpostavitev mreže odvzemnih postaj za greznično blatenico.

SOV 2.6: izgradnja sistemov za odvajanje in čiščenje odpadnih voda bo sledila programu »VODA«, ki bo predložen mestnemu svetu do konca leta 2001, pri tem pa je potrebno upoštevati poleg vseh ostalih problematik, ki jih ta program vključuje, tudi problematiko oskrbe primestnih naselij v MOM.

OV 3: Izločitev potokov iz kanalizacijskih sistemov in njihova vključitev v zeleni sistem mesta.

Za dosego cilja je potrebno:

SOV 3.1: izdelati kataster hidrogeografske mreže površinskih voda in kataster kakovosti površinskih odvodnikov;

SOV 3.2: izdelati koncept dolgoročne izločitev potokov iz kanalizacijskih sistemov in jih vključiti v zeleni sistem mesta;

SOV 3.3: izvedba izločitve potokov iz kanalizacijskih sistemov.

OV 4: Rešiti končno dispozicijo blata iz CČN.

Za dosego cilja je potrebno:

SOV 4.1: intenzivirati izdelavo študije različnih možnosti končne dispozicije blata;

SOV 4.2: glede na rezultate študije zagotoviti oz. izgraditi infrastrukturo za predvidoma različne načine končne dispozicije blata.

7.2.2.2. Okvirni program do 2008

7.2.2.3. Program ukrepov do 2004

Obrazložitev kratic:

* Stroški so vsebovani v postavki investicije in tehnični ukrepi in sicer v ocenjenem deležu 7,5 %.

MOP - Ministrstvo za okolje in prostor

MOM - Mestna občina Maribor

RO - Občine interesne regije

ISPA - Instrument for Structural Policies for Pre-Accession

SAPARD - Special Assistance for Preaccession for Agriculture and Rural Development

NVO - okoljske nevladne organizacije

7.3. Zrak

7.3.1. Cilji (ZR) in strategije za dosego ciljev (SZR)

ZR 1: Nadgradnja monitoringa onesnaženosti zraka z analizo trendov onesnaženosti zraka in doseganje evropskih standardov.

Za dosego cilja je potrebno:

SZR 1.1: meritve onesnaženosti zraka v okviru republiške in mestne merilne mreže morajo zagotavljati kontinuiteto z ustreznim številom merilnih mest in z ustrezno izbiro merjenih polutantov. Sproti se morajo prilagajati stanju onesnaženosti in tehnike ter zahtevam predpisov EU. V letu 2001 je potrebno urediti merilno postajo iz sistema ANAS v skladu z zahtevami EU in naših novih predpisov;

SZR 1.2: potrebno je nadgrajevati katastre virov onesnaževanja zraka. Za točkaste vire iz industrije in kotlovnic, kjer se obvezni monitoringi emisij izvajajo, občina pridobi evidenco s strani MOP in jo nadgrajuje glede na svoje potrebe. To velja tudi za kataster malih kurišč, ki ga vodi dimnikarska služba. Podatki o prometnih obremenitvah, ki se pridobivajo s štetjem prometa, se morajo zbirati na enem mestu. Potrebno je zagotoviti javnost podatkov. Vse zbrane podatke uskladiti v enotni bazi podatkov;

SZR 1.3: zagotavljati kvaliteto zraka, kot je predpisana v slovenski zakonodaji in sicer za parameter ozon (prometna, energetska strategija). Zagotavljati kvaliteto zraka kot je predpisana v smernicah EU, katerim se bo morala slovenska zakonodaja še prilagoditi in sicer za parameter žveplov dioksid in dušikovi oksidi;

SZR 1.4: študije, ki se izdelujejo na nivoju države, obveze iz mednarodnih protokolov, ki jih je Slovenija ratificirala ter obveze iz pogajalskega izhodišča RS za področje okolje je potrebno posredovati tudi lokalni skupnosti oz., če je le možno jo vključiti že v fazo priprav teh dokumentov;

SZR 1.5: študije, ki ugotavljajo posledice onesnaževanja in onesnaženosti zraka, morajo biti posredovane MOM - Zavodu za varstvo okolja, ki bo skrbel za njihovo javnost in popularizacijo;

SZR 1.6: novelirati občinski predpis s področja varstva zraka z nastajajočim pravnim redom EU/SLO;

SZR 1.7: izobraževanje na vseh nivojih od otroškega vrtca do fakultete glede kompleksnega področja varstva zraka;

SZR 1.8: osveščanje in izobraževanje strokovnih in zainteresiranih javnosti ter nevladnih organizacij zaradi dviga družbene zavesti in zaradi možnosti kvalitetnejšega vključevanja le-teh v posamezne faze priprave in izvedbe kompleksnega projekta varstva zraka;

SZR 1.9: institucionalna krepitev za izvajanje programskih, upravnih in inšpekcijskih nalog na področju varstva zraka;

SZR 1.10: nadzirati prepoved kurjenja na prostem v območjih naselij;

SZR 1.11: operacionalizirati učinkovitost izvajanja dimnikarske in inšpekcijske službe.

ZR 2: Zmanjševanje onesnaženosti zraka iz prometa.

Za dosego cilja je potrebno:

SZR 2.1: onesnaženost zraka z lebdečimi delci in prašnimi usedlinami je nujno še znižati. Potrebno je doseči stanje, ko kratkotrajne vrednosti ne bodo več presežene. To je možno z nadaljnjo preusmeritvijo prometa izven mestnega središča, z njegovo boljšo ureditvijo ali celo z opustitvijo. Ti ukrepi bodo pripomogli tudi k zmanjšanju onesnaženosti zraka s težkimi kovinami, organskimi snovmi in ogljikovim monoksidom in ogljikovodiki, ki pa niso prekoračeni;

SZR 2.2: potrebno je usmeriti aktivnosti z namenom zmanjšanja onesnaženosti zraka z dušikovimi oksidi in s tem posredno z ozonom. Koncentracije dušikovih oksidov v Mariboru ne ustrezajo zahtevam nove evropske direktive. Ukrepi so: racionalizacija porabljene energije, ustrezna ureditev prometa z ureditvijo parkiranja izven mestnega središča, omejevanje območij z dovoljenim prometom v središču mesta, vzpodbujanje in popularizacija uporabe javnih prevoznih sredstev (avtobusni in železniški promet, uvedba krožnih avtobusnih linij) in koles, ureditev boljšega pretoka prometa, prenos tranzitnega cestnega prometa na železnico (oprtni vlaki), izgradnja obvoznic, racionalnejših povezovalnih cest, itd.;

SZR 2.3: izdelati občinsko prometno strategijo, ki bo slonela tudi na načelih trajnostnega razvoja.

ZR 3: Zmanjševanje emisij iz energetike in industrije.

Za dosego cilja je potrebno:

SZR 3.1: koncentracije SO2 so dosegle vrednosti, ko je vsako izboljšanje zelo težko doseči. Primerjava z mejnimi vrednostmi iz nove evropske direktive pa kaže, da je izboljšanje še kljub vsemu potrebno in to v času kurilne sezone. To pomeni, da je potrebno še zmanjšati delež trdnih in tekočih goriv v mestni energetski strukturi, se pravi nadaljevanje priključevanja na toplovodno omrežje in omrežje zemeljskega plina;

SZR 3.2: glede onesnaženosti zraka z lebdečimi delci in prašnimi usedlinami je nujno doseči stanje, ko kratkotrajne vrednosti ne bodo več presežene. Ukrepi so: nadaljnje opuščanje kotlovnic na trdna in tekoča goriva, kvalitetnejši nadzor nad kurišči;

SZR 3.3: zaradi znižanja koncentracij lebdečih delcev in prašnih usedlin in zaradi dejstva, da je na območju MOM mnogo gradbišč je potrebno pri gradbenih posegih skrbeti za čim manjše onesnaževanje okolice. Glavni vir je predvsem prašenje prometnih poti. Izpeljati moramo obvezo, da se na gradbiščih uvedejo mehanizmi kot so npr. pranje koles vozil na izstopu iz gradbišča in drugi. Ti ukrepi bodo pripomogli tudi k zmanjšanju onesnaženosti zraka s težkimi kovinami, organskimi snovmi in ogljikovim monoksidom;

SZR 3.4: glede na novo direktivo EU je potrebno znižati koncentracijo dušikovih oksidov in s tem posredno ozonom. Ukrepi so: racionalizacija rabe energije, zmanjšanje števila individualnih kurišč na račun skupnih kotlovnic, izboljšanje toplotnih lastnosti objektov, izobraževanje kurjačev in tudi občanov za namenom zmanjšane porabe goriv;

SZR 3.5: glede onesnaženosti z oglijokovodiki, katerih vir so emisije kotlovnic in industrije so potrebne dodatne aktivnosti v zvezi z nadzorom teh virov;

SZR 3.6: plinifikacija in toplifikacija mesta morata slediti zahtevam in usklajenosti vseh subjektov in se prostorsko usklajeno širiti na območju MOM;

SZR 3.7: spodbujati in popularizirati delovanje Energetske svetovalne pisarne ter dati večjo publiciteto možnosti pridobivanja kredita iz Ekološko razvojnega sklada pri MOP (prestrukturiranje kurišča na okoljsko primernejše energente, sanacijski programi) in Sklada za investicije v učinkovito rabo energije pri Ministrstvo za gospodarske dejavnosti (MGD) (toplotne izolacije objektov, toplotne črpalke, sončni kolektorji in

drugi projekti povezani z učinkovito rabo energije). V primerih pričakovanih večjih sprememb v strukturah porabljene energije npr. radikalnih spremembah cene energentov, pripraviti program osveščanja in program finančnih vzpodbud;

SZR 3.8: izdelati občinsko energetsko zasnovo, ki bo temeljila tudi na načelih trajnostnega razvoja.

ZR 4: Zmanjšanje emisij toplogrednih plinov.

Za dosego cilja je potrebno:

SZR 4.1: strategija zmanjšanja emisij toplogrednih plinov obsega predvsem zniževanje njihovih emisij z učinkovitejšo uporabo okoljsko primernejše energije, obnovljivih virov energije, geotermalne energije, vetra, sončne energije, itd. Posredni ukrepi morajo potekati preko dejavnosti, ki vplivajo na produkcijo toplogrednih plinov, to je preko prometa, industrije in energetike.

7.3.2. Okvirni program do 2008