|
Na podlagi drugega
odstavka 1. člena
Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne in
padavinske vode na območju Občine Dobrepolje (Uradni list RS, št.
118/08), 14. člena
Statuta Občine Dobrepolje (Uradni list RS, št. 28/08) je Občinski
svet Občine Dobrepolje na 22. redni seji dne 29. 9. 2009 sprejel |
|
|
PRAVILNIK |
|
|
o tehnični izvedbi in uporabi
objektov in naprav za odvajanje in čiščenje odpadnih in padavinskih vod
na območju Občine Dobrepolje |
|
|
I. SPLOŠNE DOLOČBE |
|
|
1. člen |
|
|
(področje uporabe in obvezna
uporaba drugih predpisov) |
|
|
1. S tem pravilnikom se
urejata tehnična izvedba in uporaba objektov in naprav za odvajanje in
čiščenje komunalnih in industrijskih odpadnih ter padavinskih vod na
območju Občine Dobrepolje. |
|
|
2. Določila tega
pravilnika se morajo upoštevati pri upravnih postopkih, načrtovanju,
projektiranju, gradnji novih in rekonstrukciji obstoječih objektov,
stavb ter naprav, upravljanju in uporabi kanalizacijskega sistema in
tudi drugih komunalnih vodov, ki s svojim obstojem, delovanjem ali s
predvideno gradnjo neposredno vplivajo na kanalizacijski sistem.
|
|
|
3. Poleg določil tega
pravilnika je treba obvezno upoštevati tudi: |
|
|
– vse veljavne zakone,
predpise, odloke in pravilnike za tovrstno dejavnost, |
|
|
– slovenske (SIST, SIST
EN, SIST ISO), evropske (EN) in mednarodne (ISO) standarde, ki so
navedeni v posameznih poglavjih tega pravilnika, za vakuumsko
kanalizacijo pa tudi ATV normativi, |
|
|
– organizacijske
predpise in navodila za delo, ki so navedeni v posameznih poglavjih tega
pravilnika. |
|
|
4. V primerih, ko na
noben način ni mogoče izpolniti določb tega pravilnika, pripravi
projektant ali izvajalec del predlog v obliki tehničnega elaborata,
soglasje na predloženo tehnično rešitev, pa poda izvajalec javne službe
ali sam predpiše drugo ustrezno tehnično rešitev. |
|
|
2. člen |
|
|
(opredelitev kanalizacijskih
sistemov po namenu uporabe) |
|
|
Kanalizacijski sistemi
so objekti, naprave in omrežja, namenjeni zbiranju in odvajanju odpadnih
in padavinskih vod z določenega območja v naprave za čiščenje odpadnih
voda ali v naravni odvodnik padavinskih vod. Po namenu uporabe se delijo
na javne kanalizacijske sisteme in zasebne kanalizacijske sisteme. Po
namenu odvajanja je lahko kanalizacijski sistem mešan, če se po
kanalizacijskem sistemu odvajata odpadna in padavinska voda skupaj, ter
ločen, če se v kanalizacijski sistem odvaja komunalna odpadna voda
ločeno od padavinske vode, ki se odvaja po posebni cevi v naravni
odvodnik ali pa ponika na zemljišču uporabnika. |
|
|
3. člen |
|
|
(sestavni deli kanalizacijskih
sistemov) |
|
|
Sestavni deli
kanalizacijskih sistemov so: |
|
|
– javno kanalizacijsko
omrežje in objekti na omrežju (jaški, padavinski požiralniki, lovilci
peska, lovilci lahkih tekočin, lovilci maščob, lovilci olja, črpališča,
vakuumske postaje, razbremenilniki, združitveni objekti, zadrževalni
bazeni, regulacijski objekti telemetrijske postaje, nadzorni centri),
ter objekti in naprave za čiščenje odpadne vode (komunalne čistilne
naprave, male komunalne čistilne naprave in male komunalne čistilne
naprave z zmogljivostjo čiščenja do 50 PE). So praviloma v lasti Občine
Dobrepolje, z njimi pa upravlja izvajalec gospodarske javne službe
odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih in padavinskih vod na območju
Občine Dobrepolje. |
|
|
– zasebna kanalizacija,
kanalizacijski priključki, vakuumski priključni jaški, male čistilne
naprave in nepretočne greznice kot sestavni del objekta v lasti in
upravljanju uporabnika. |
|
|
II. TEHNIČNI NORMATIVI ZA PROJEKTIRANJE, GRADNJO IN OBNOVO |
|
|
4. člen |
|
|
(zavezujoča osnovna izhodišča) |
|
|
Kanalizacijski sistem
mora biti projektiran in grajen tako, da zagotavlja optimalno odvajanje
in čiščenje odpadne in padavinske vode ob najmanjših stroških izgradnje,
vzdrževanja in obratovanja. Pri načrtovanju, gradnji in obnovi
kanalizacijskih sistemov se mora zagotavljati zaščito zdravja ljudi in
obratujočega osebja, zaščito odvodnika in čistilne naprave pred
hidravlično in okoljsko preobremenitvijo, zaščito podtalnice,
zagotovitev primerne zmogljivosti kanalizacije in naprav za čiščenje,
zagotovitev varnih delovnih pogojev, trajnost, pravilno delovanje in
vzdrževanje ter nadzorovanje, statično in dinamično nosilnost
kanalizacije, vodotesnost, ter omejitev pogostosti preplavitve na
predpisano vrednost. |
|
|
5. člen |
|
|
(izbira vrste sistema) |
|
|
Izbira vrste sistema za
odvod komunalne odpadne in padavinske vode po namenu odvajanja je
odvisna od vrste sistema, ki na določeni aglomeraciji že obstaja, od
zmogljivosti in kakovosti naravnega odvodnika, vrste dotokov v sistem,
potrebe po čiščenju, topografije zemljišča, obstoječih čistilnih naprav
ter drugih lokalnih pogojev. |
|
|
6. člen |
|
|
(geomehanske raziskave) |
|
|
V fazi projektiranja je
potrebno z geomehanskimi raziskavami pridobiti podatke o obtežbah
kanalov in objektov na njih, nevarnosti drsin, posedanju, toku in
gladini podtalnice, obremenitvah bližnjih objektov in cest, poprejšnji
uporabi zemljišča (vključujoč rudarstvo) ter na podlagi izsledkov
določiti možnost gradnje z alternativnimi vrstami gradnje, uporabe
posameznih vrst cevi, možnost uporabe peščene posteljice cevi ter načine
stabilizacije brežin jarkov in zasipa gradbenih jarkov. Od pristojnih
vodnogospodarskih služb je potrebno pridobiti podatke o nivojih in
pogostostih poplav ter biološkem in hidrološkem stanju vodotoka. |
|
|
7. člen |
|
|
(projektne osnove) |
|
|
Osnovo za
dimenzioniranje kanalizacijskih sistemov in naprav za čiščenje odpadne
in padavinske vode predstavljata količina in kakovost odvedene vode. Pri
sušnemu odtoku predstavlja količina odpadne vode osnovo za
dimenzioniranje kanalizacije za odpadno vodo in za izračun sušnega
odtoka pri dimenzioniranju zbiralnikov mešanega sistema. Količina
sušnega odtoka se izračuna ob upoštevanju predvidenega števila
uporabnikov in normirane porabe vode v višini 250 l/os/dan za prebivalce
in 80 l/os/dan za zaposlene. Količina tehnološke odpadne vode in odpadne
vode iz obrti se določi na podlagi merjenih ali ocenjenih vrednosti iz
porabe vode. Količina tuje vode se upošteva kot 100% sušni odtok ali kot
specifična infiltracija zemljišča 0,15 l/s/ha. Urni maksimum za
določitev sušnega odtoka je odvisen od števila prebivalcev in zaposlenih
na obravnavanem območju, izražen v % dnevnega pretoka in navadno znaša
1/10–1/18 dnevne potrošnje. Pri hidravličnem dimenzioniranju padavinske
in mešane kanalizacije se mora upoštevati pogostnost nalivov glede na
vrednosti iz tabele 1. Intenzivnost in trajanje naliva za posamezno
območje se določi tako, da je trajanje naliva enako trajanju odtoka.
Koeficient odtoka se določi glede na pozidavo, nagib in vrsto zemljišča.
Upoštevati je treba zmanjšanje odtoka zaradi podaljšanja časa zbiranja
(zakasnitve) ali akumulacijske sposobnosti kanalske mreže in objektov za
zadrževanje odtoka. Kanalizacija mora biti načrtovana tako, da pri
določenem nalivu ne poplavlja. Za določitev jakosti naliva se upošteva
vrednosti gospodarsko enakovrednih nalivov za Ljubljano iz tabele 2.
|
|
|
Tabela 1: Upoštevane
pogostosti pri zasnovi kanalskega omrežja in spremljajočih objektov (po
standardu SIST EN 752-2) |
|
|
Pogostost
nalivov
(1)
(1 x v ”n”
letih) |
Kraj |
Pogostost
poplav
(1x v ”n”
letih) |
1 v 1 |
Podeželje |
1 v 10 |
1 v 2 |
Stanovanjska
območja Mestni centri, industrijska in obrtna območja: |
1 v 20 |
1 v 2 |
– s preskusom
poplavljanja |
1 v 30 |
1 v 5 |
– brez
preskusa poplavljanja |
|
1 v 10 |
Podzemni
prometni objekti Podvozi |
1 v 50 |
(1) Pri
nalivih ne sme priti do preobremenitve. |
|
|
|
Tabela 2: Upoštevane
jakosti nalivov pri zasnovi kanalskega omrežja in spremljajočih objektov |
|
|
tabela |
|
|
8. člen |
|
|
(hitrosti odpadne vode v cevi) |
|
|
Najmanjša dovoljena
hitrost odpadne vode v kanalu je 0,4 m/s pri sušnem pretoku. Največja
dovoljena hitrost odpadne vode je 3 m/s. Občasno je ta hitrost lahko
tudi višja (do 6 m/s), če izbrani material to omogoča brez poškodb
ostenja. |
|
|
9. člen |
|
|
(globine cevi) |
|
|
Najmanjša začetna
globina kanalov za odpadno vodo mora omogočati priključitev odtokov iz
pritličja bližnjih objektov gravitacijsko odvajanje in znaša 1,20 m.
Najmanjša začetna globina kanalov za padavinsko vodo mora omogočati
priključitev cestnih požiralnikov in dvorišč bližnjih objektov in znaša
0,80 m. Pri projektiranju je potrebno slediti naravnemu padcu terena.
Najmanjši padci javne kanalizacije so določeni z upoštevanjem najmanjših
dovoljenih hitrosti in morajo preprečevati odlaganje in zastajanje
trdnih delcev. Če to ni mogoče, je treba predvideti ukrepe za stalno
čiščenje kanalov. |
|
|
10. člen |
|
|
(premeri cevi) |
|
|
Premeri cevovodov javne
kanalizacije se označujejo v mm (DN) in znašajo: 250, 300, 400, 500,
600, 700, 800, 900, 1000, 1100, 1200, 1400, 1800, 2100 in 2400. Premere
cevi kanalizacije se določi na podlagi hidravličnih zahtev, pogojev
glede vzdrževanja in najmanjše možnosti zamašitve. Najmanjši premer cevi
javne kanalizacije znaša 250 mm. Najmanjši premer cevi tlačnih vodov iz
črpališč znaša 80 mm. Ustreznost dimenzij cevi kanalizacije je treba
dokazati s hidravličnim računom, pri katerem se za največje vrednosti
polnitev upoštevajo naslednje vrednosti: |
|
|
– kanal za odpadno vodo
– do 50% polnitev pri največjem sušnem odtoku, |
|
|
– kanal za padavinsko
vodo – do 70% polnitev pri projektiranem nalivu, |
|
|
– kanal mešanega tipa –
do 70% polnitev pri projektiranem nalivu in maksimalnem sušnem odtoku. |
|
|
11. člen |
|
|
(mehanski vplivi na cevi) |
|
|
Kanalizacijske cevi
morajo biti vgrajene tako, da so zaščitene pred mehanskimi vplivi kot so
obtežbe, vibracije, posedanje tal. Kanalizacija za odpadne vode šteje za
najbolj globoko zakopani komunalni vod, zato morajo biti cevi
kanalizacije lokacijsko vgrajene po principu prioritete tako, da je v
primeru okvare možen strojni izkop s strojem z orodjem za izkop s širino
najmanj 30 cm. Na mestih, kjer zaradi objektivnih razlogov ni možna
poznejša intervencija z izkopom, morajo biti cevi kanalizacije položene
v prehodnih kolektorjih ali kinetah. Odločitev o obbetoniranju kanala
mora bazirati na statični presoji kanala. S statičnim izračunom je treba
dokazati stopnjo varnosti pred porušitvijo po veljavnih standardih.
Najmanjša nazivna obodna togost ostenja cevi mora znašati SN 8 kN/m2.
Cevi morajo biti izdelane po standardu EN 1401-1. |
|
|
12. člen |
|
|
(dostopnost in varovanje) |
|
|
Objekti in naprave
javnega kanalizacijskega omrežja morajo biti projektirani in izvedeni
tako, da v normalnih pogojih ni možen pristop ali kakršnokoli delovanje
nepooblaščenih oseb in živali. Fizično ali tehnično se varujejo vsa
črpališča in čistilne naprave. Vse naprave in objekti na omrežju se
varujejo tehnično in samo v posebnih primerih tudi fizično, kar se
posebej določi v tehnični dokumentaciji. |
|
|
13. člen |
|
|
(vgrajeni materiali) |
|
|
1. Material, iz
katerega je izdelano ostenje cevovodov, mora zagotavljati vodotesnost in
odpornost proti mehanskim, kemijskim in drugim vplivom (npr. pri
čiščenju kanalov). Materiali, iz katerih so izdelani elementi kanala,
vključno s tesnili, ki pridejo v stik z vodo, glede fizikalnih,
kemijskih ali mikrobioloških lastnosti, ne smejo spreminjati kakovosti
vode. Material, iz katerega so izdelane cevi, se izbere glede na namen,
obtežbo, hidravlične zahteve in pričakovano življenjsko dobo kanala, ki
mora znašati najmanj 50 let. |
|
|
2. Za gradnjo novih ter
obnove obstoječih kanalizacij je dovoljeno uporabiti naslednje
materiale: |
|
|
– za odvod odpadne vode
in mešano kanalizacijo: polivinil klorid, polietilen, armirani
poliester, nodularna litina, keramika, jeklo, |
|
|
– za odvod padavinske
vode: poleg navedenih je možno uporabiti tudi betonske cevi z
integriranim tesnilom. |
|
|
14. člen |
|
|
(križanja) |
|
|
1. Pri križanju
kanalizacije z drugimi podzemnimi vodi kanalizacija poteka horizontalno
in brez vertikalnih lomov. Križanja morajo potekati pravokotno, izjemoma
lahko znaša kot prečkanja osi kanalizacije in drugega podzemnega voda
največ 45°. |
|
|
2. Ker se mora pri
gradnji kanalizacije zagotavljati padec, ima njena lega glede na druge
komunalne instalacije prednost, zato se morajo drugi vodi prilagajati
kanalizaciji. Praviloma kanalizacija poteka pod drugimi komunalnimi
vodi, obvezno pa to velja za vodovodno napeljavo. |
|
|
15. člen |
|
|
(vertikalni odmiki) |
|
|
1. V primerih, ko
vodovod poteka pod kanalizacijo, mora biti vodovodna cev vgrajena v
zaščitno cev, ustji zaščitne cevi pa morata biti odmaknjeni od zunanje
stene cevi kanalizacije najmanj 3 m. V primeru možnosti nadzora
drenirane vode sta ustji zaščitne cevi lahko odmaknjeni od zunanje stene
cevi kanalizacije, 0,8 m na vsako stran. V izjemnih primerih je lahko
kanalizacija zaščitena s PVC folijo ali glinenim nabojem, vse po
dogovoru z upravljavcem. Vertikalni odmik ne sme biti manjši od 0,4 m.
|
|
|
2. V primeru, ko
vodovod poteka nad kanalizacijo, na vodoprepustnem zemljišču, mora biti
vodovod vgrajen v zaščitni cevi, ustji zaščitne cevi pa odmaknjeni od
zunanje stene kanalizacije, najmanj 2 m. Vertikalni odmik ne sme biti
manjši od 0,4 m. |
|
|
16. člen |
|
|
(horizontalni odmiki) |
|
|
1. Odmik od spodnjega
roba podzemnih temeljev ali podzemnih objektov ne sme biti manjši od 1,5
m, merjeno po horizontalni kateti pravokotnega trikotnika, ki ima
začetek 30 cm pod dnom kanala v osi kanala in oklepa z diagonalo, ki se
konča na robu temelja ali objekta, kot 35°. |
|
|
|
|
|
Najmanjši odmik od
dreves znaša 2 metra in okrasnega grmičevja 1 meter. |
|
|
Komunalni vod |
Globina kom.
voda v odvisnosti od kanala |
Odmik |
Plinovodi,
elektro+kabli, kabli javne razsvetljave ali PTT napeljave |
Večja ali enak |
0,5 m |
Toplovod |
Večja ali
enaka |
0,5 m |
Vodovod |
Manjša ali
enaka (sanitarni in mešani kanal) |
1,0 m |
Vodovod |
Manjša ali
enaka (padavinska kanalizacija) |
0.5 m |
Plinovodi,
elektrokabli, kabli javne razsvetljave ali PTT napeljave |
Manjša |
1,0 m |
Toplovod |
Manjša |
0,5 m |
|
|
|
2. Horizontalni odmiki
so, v posebnih primerih in v soglasju z upravljavci posameznih
komunalnih vodov, lahko tudi drugačni, vendar ne manjši, kot jih določa
standard SIST EN 805 v točki 9.3.1, in sicer: |
|
|
– horizontalni odmiki
od podzemnih temeljev in podobnih naprav ne sme biti manjši od 0,4 m,
|
|
|
– horizontalni odmiki
od obstoječih (drugih) podzemnih napeljav ne sme biti manjši od 0,4 m,
|
|
|
– v izjemnih primerih,
ko je gostota podzemnih napeljav velika, odmiki ne smejo biti manjši od
0,2 m, v tem primeru je potrebno med izkopom zagotoviti stabilnost
prisotnih naprav in podzemnih napeljav. |
|
|
Pri načrtovanju
objektov in stavb je potrebno upoštevati varovalni pas gospodarske javne
infrastrukture, kot je opredeljeno v uredbi o območju za določitev
strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. |
|
|
17. člen |
|
|
(prečkanja) |
|
|
1. Nadzemno prečkanje
se lahko izvede preko samostojne mostne konstrukcije ali preko cestne
mostne konstrukcije. Cevovod kanalizacije je lahko vidno obešen na
mostno konstrukcijo, lahko pa je vgrajen v kineti. V primeru, ko je
kanal vgrajen v kineti, mora imeti montažne pokrove po celi dolžini
konstrukcije. V obeh primerih je treba upoštevati dilatacije mostne
konstrukcije in kanala ter temu primerno izbrati način pritrditve
kanala, kompenzacijo dilatacij ter toplotno izolacijo cevovodov z
zaščito pred UV žarki. |
|
|
2. Pri podzemnem
prečkanju vodotoka se cevi polagajo po navodilih upravljavca vodotoka.
Cevi morajo biti pod strugo in brežino vodotoka obbetonirane z AB
debeline najmanj 15 cm. Prečkanje struge mora biti označeno z
označevalnimi tablicami, ki jih predpisujejo upravljavci vodotoka. Pred
in za prečkanjem vodotoka morata biti načrtovana revizijska jaška za
čiščenje cevi. |
|
|
3. Na poplavnih
območjih morajo biti pokrovi revizijskih jaškov vodotesni, najmanj na
100 metrov mora biti pokrov dvignjen nad koto poplav in izveden s
prezračevalnimi odprtinami. |
|
|
4. Prečkanje železnice
mora biti izvedeno v zaščitni cevi, pri čemer morata biti ustji zaščitne
cevi izven gradbenega nasipa železniškega tira, in se na obeh koncih
zaključiti v revizijskem jašku. V primeru jeklenih cevovodov je potrebno
predvideti zaščito proti blodečim električnim tokovom. |
|
|
5. Podzemno prečkanje
krajevnih, lokalnih in regionalnih cest se praviloma izvaja brez uporabe
zaščitnih cevi, če je kanal vgrajen v globini, ki jo predpisuje
proizvajalec cevi in upravljavec javne ceste. Podzemno prečkanje
avtocest se izvaja enako kot podzemno prečkanje železnic. |
|
|
III. OBJEKTI ZA ODVAJANJE IN ČIŠČENJE ODPADNE KOMUNALNE IN PADAVINSKE
VODE |
|
|
18. člen |
|
|
(osnovni namen) |
|
|
Objekti na
kanalizacijskem omrežju so namenjeni zagotovitvi odvajanja, ročnega ali
strojnega vzdrževanja cevovodov, čiščenju in izvajanju nadzora nad
delovanjem kanalizacijske mreže, čistilnih naprav in drugih objektov. |
|
|
19. člen |
|
|
(revizijski jaški) |
|
|
1. Revizijski jaški
(RJ) se gradijo na mestih, kjer cevovod menja smer, naklon ali prečni
prerez kanala, in na mestih združitve dveh ali več kanalov. Največje
dovoljene razdalje med RJ znašajo za kanale DN 250 do DN 300 – 40,0 m,
za kanale DN 400 do DN 500 – 60,0 m, za kanale DN 600 do DN 1400 – 80,0
m in za kanale nad DN 1500 – 100,0 m. |
|
|
2. V primeru, ko je
višinska razlika med koto dotočnega in iztočnega kanala večja od 0,5 m,
se izvede prepadni oziroma kaskadni RJ. V kaskadnem RJ se izvede stopnjo
iz kolena, ravnega dela cevi in iz odcepnega kosa. Stopnja se izvede iz
istega materiala ali iz materiala z boljšimi lastnostmi, kot je osnovni
kanal. V primeru, ko hitrosti odpadne vode v kanalu prekoračijo 6 m/s,
je na vertikalnih lomih treba izvesti umirjevalne elemente. Z
umirjevalnimi elementi se zmanjša energija curka na stene RJ.
|
|
|
3. RJ se izvajajo
premera najmanj DN 1000 mm, pri čemer se vgradita prehodni kos in
vstopni del premera DN 800 mm. Pokrovi na RJ morajo biti iz litega
železa, dimenzij 600 mm in na obtežbo načrtovani po standardu EN 124.
Vstopne lestve iz nerjavečega jekla je treba vgraditi v RJ na kanalih
prereza več kot 1400 mm. Pri združevanju kanalov s premerom nad DN 400
mm morata kanala na vtoku oklepati kot, ki je enak ali manjši od 45°,
pri kanalih manjšega premera pa je izvedena priključitev pod kotom v
loku v koritnici. V RJ na javnem kanalizacijskem omrežju preseka nad DN
500 mm niso dopustne priključitve hišnih priključkov. |
|
|
20. člen |
|
|
(razbremenilniki visokih vod) |
|
|
1. Razbremenilniki
visokih vod (RVV) so objekti za odvod padavinske vode iz kanalske mreže
v naravni vodonosnik. Grajeni morajo biti tako, da se odvod padavinske
vode v naravni vodonosnik začne šele po zadržanju čistilnega vala.
Pretežni del onesnažene padavinske odpadne vode, predvsem prvi močno
onesnaženi val, je treba namreč zadržati v zadrževalnih bazenih in ga po
končanem nalivu postopno odvajati na očiščenje v centralno čistilno
napravo. RVV je treba dimenzionirati na podlagi biološkega in ekološkega
stanja naravnega vodnega odvodnika ter ustreznih predpisov. RVV morajo
vsebovati razbremenilno komoro s prelivno steno, dušilno komoro z
vgrajeno dušilko (dušilna zapornica, težnostna dušilka ipd.), dotočni in
iztočni kanal iz dušilne komore, ter iztočni kanal za odvod prelite vode
iz razbremenilne komore v odvodnik. |
|
|
2. V RVV se po potrebi
vgrajujejo tudi zapornice, regulacijske prelivne stene in njim primerne
inštalacije. V takšnih primerih je treba objekt RVV oskrbeti z
nizkonapetostnim električnim priključkom z možnostjo rezervnega
napajanja iz mobilnega agregata. V tem primeru je potrebno poleg
osnovnega krmilja na samem objektu zagotoviti tudi prenos signalizacije
vstopa, nivoja, položajnih signalizacij in napak delovanja v nadzorni
center. |
|
|
21. člen |
|
|
(črpališča) |
|
|
Črpališča so objekti za
prečrpavanje odpadne vode na višji nivo, če tega ni možno zagotoviti
težnostno. Gradijo se na zemljiščih, ki morajo biti dostopna
mehanizaciji za vzdrževanje in čiščenje. Imeti morajo zagotovljeno
parkirišče za eno večje in eno manjše vozilo. Biti mora ograjeno, pokrov
mora biti nad poplavnim nivojem. Črpališče se izvede klasične vodnjaške
oblike (okroglo), premera najmanj 200 cm. Gradnja nadzemnega objekta je
potrebna pri črpališčih z grabljami, sicer pa se pokrije le s pokrovom z
zaklepanjem. Objekt črpališča mora biti opremljen s sistemom prisilnega
prezračevanja. Električna omarica z inštrumenti in opremo za kontrolo
delovanja in napajanja objekta mora biti postavljena v neposredni
bližini črpalnega bazena, na betonski podstavek, izveden po predpisih
oziroma zahtevah dobavitelja električne energije. Akumulacijski bazen
mora biti primeren za sprejemanje odpadne vode tudi pri najmanjšem in
največjem dotoku, čas akumuliranja med vklopoma črpalke je največ 2 uri.
Pri izračunu najmanjše črpalne prostornine akumulacijskega bazena se
mora upoštevati največje dovoljeno število vklopov črpalk na uro glede
na karakteristike črpalk. Premer tlačnega voda mora biti najmanj DN 80
mm. Najmanjše potrebne hitrosti v tlačnih kanalih pri predvideni
zmogljivosti črpalke znašajo za vertikalne vode v = 1 m/s, in za
horizontalne vode: v = 0,7 m/s. Največja hitrost v tlačnem vodu pri
delovanju obeh črpalk hkrati znaša: vmax = 2 m/s. Avtomatske grablje je
treba nameščati pri črpališčih z dotokom, večjim od 30 l/s, medtem ko se
stiskalnice odpadkov namešča le izjemoma, pri večjih črpališčih.
Zmogljivost črpalk se določi na podlagi največjega dotoka v
akumulacijski bazen. Črpališče z rezervnimi črpalkami mora biti
krmiljeno tako, da se rezervne črpalke izmenjujejo z aktivnimi
(alternujoče). Oprema za krmiljenje, nadzor in prenos podatkov mora
vključevati števec obratovalnih ur (ali števec števila vklopov) za vsako
črpalko. Ob objektu je treba postaviti antene za prenos podatkov o
meritvah, stanjih in alarmih v nadzorni center. Krmiljenje
prezračevalnega sistema se izvede preko krmilnika tehnologije, signal
delovanja pa se prenaša preko sistema daljinskega prenosa podatkov v
nadzorni center vzdrževalne službe. Električno napajanje, upravljanje in
kontrola delovanja naprav morajo biti izvedeni v prostostoječi ali
stenski električni omarici, postavljeni v nadzemnem delu ali na
betonskem podstavku ob črpališču (zaščita IP 55). Če je dolžina tlačnega
voda večja od 20 m, je treba na dostopnem mestu na polovici trase
predvideti jašek s čistilnim kosom za nujne primere čiščenja. Globina
vkopa tlačne cevi znaša najmanj 0,8 m. Zaradi ustavljanja in zaganjanja
črpalk morajo biti s hidravličnim izračunom ugotovljena tlačna nihanja
za vsak vod, daljši od 20 m in predviden način varovanja tlačnega voda
pred vodnim udarom. |
|
|
22. člen |
|
|
(zadrževalni bazeni) |
|
|
Zadrževalni bazeni so
objekti na kanalski mreži za začasno zadržanje dela padavinskega odtoka
in odvod ostale padavinske vode z namenom zmanjšanja največjega
padavinskega odtoka, zmanjšanja presekov cevi dolvodnih kanalov ter
zadržanja in delnega čiščenja prvega vala močno onesnažene padavinske
vode. Pri dimenzioniranju je potrebno upoštevati določila ATV 128.
Zadrževalni bazeni vsebujejo enote na dotoku v bazen (dotočni kanal,
dotočna komora), akumulacijo (pokrita/nepokrita, peskolov, korito za
sušni pretok, akumulacijski prostor, prelivna stena, potopljene stene in
drugo), enote na iztoku iz bazena (iztočni kanal, kanal za prelito vodo
z iztokom v odvodnik in drugo). V bazene je treba vgraditi čistilne
elemente (avtomatske grablje, naprava za kompaktiranje odpadkov s
kontejnerjem, prekucniki za izpiranje dna akumulacije, črpalke in mešala
za usedline ter drugo), regulacijski elementi (senzorji za merjenje
pretoka in nivoja, dušilke, zapornice in drugo), ter opremo za nadzor
delovanja naprav (brezžični ali kabelski sistem zveze s prenosom
podatkov v nadzorni center vzdrževalne službe, skupaj z anteno). Za
normalno obratovanje mora imeti zadrževalni bazen zagotovljen tlačni
sistem za izpiranje sten bazena, vodovodni priključek iz javnega
vodovoda, nizkonapetostni električni priključek iz omrežja z možnostjo
rezervnega napajanja iz mobilnega agregata ter pri pokritih
akumulacijah, sistem za prisilno prezračevanje akumulacijskega prostora. |
|
|
23. člen |
|
|
(čistilni prekucniki) |
|
|
Čistilni prekucniki so
objekti za samodejno izpiranje kanalske mreže v primerih, kadar se
kanalska mreža zaradi hitrosti, ki so manjše od 0,3 m/s, sama po sebi ne
izpira dovolj. Delovanje jaška s prekucnikom mora omogočiti, da v kanalu
pride večkrat na dan do kratkotrajnih čistilnih pretokov s hitrostjo,
višjo od 0,7 m/s. Objekt, v katerega je postavljen prekucnik, mora
prenesti vse predvidene obtežbe (zemeljski pritisk, prometna obtežba,
hidrostatični pritisk in drugo) in mora biti vodotesen. Imeti mora
vstopno odprtino pokrito s primernim pokrovom. Tla v objektu morajo biti
nagnjena proti vtoku v kanal, ki se izpira. V objekt se namesti posoda –
prekucnik. Prekucnik je posoda iz nerjaveče debelejše pločevine, ki se
vseskozi polni in prazni. Predvidoma se polni z vodo iz vodovoda, kjer
to ni mogoče, pa z odpadno vodo. Princip delovanja je zasnovan na
spremembi težišča polne posode glede na težišče prazne. Pri polni posodi
se skupno težišče posode in akumulirane vode postavi v točko, v kateri
je omogočena prevrnitev posode. Močan vodni tok izplakne usedline v
kanalu. Tečaji prekucnika morajo biti iz primernega materiala, ki v
odpadni vodi ne oksidira. |
|
|
24. člen |
|
|
(lovilci peska) |
|
|
Lovilci peska so
objekti za preprečevanje vnašanja peska in drugih hitro usedljivih snovi
v kanalizacijski sistem. Vgrajeni morajo biti tudi na vtoku v objekte
(črpališča, razbremenilniki, deževni bazeni, čistilne naprave) na
mešanem ali padavinskem sistemu kanalizacije kot samostojne enote ali v
kombinaciji z izločevalniki lahkih tekočin ali maščob. Dimenzionirajo se
tako, da izločajo hitro usedljive snovi pri največjem možnem pretoku.
Biti morajo dostopni za vzdrževanje in morajo imeti predviden način
odstranjevanja usedlin. Lovilci peska, ki se vgrajujejo kot
predfabricirani izdelki, morajo imeti spričevalo o ustreznosti. |
|
|
25. člen |
|
|
(lovilci lahkih tekočin) |
|
|
Lovilci lahkih tekočin
so objekti za izločanje lahkih tekočin s specifično težo, manjšo od 0,95
kg/l, ki jih po predpisih ni dovoljeno spuščati v kanalizacijo in v
padavinsko kanalizacijsko omrežje. Vgrajujejo se pred izpustom v
vodonosnik, če se odvaja padavinska voda s površin, kjer obstaja možnost
razlitja lahkih tekočine. Vgrajujejo se tudi v interno kanalizacijsko
omrežje pred priključkom na mešano ali ločeno kanalizacijsko omrežje.
Izdelani in dimenzionirani morajo biti v skladu s standardom SIST EN
858. Biti morajo dostopni za vzdrževanje in morajo imeti predviden način
odstranjevanja izločenih lahkih tekočin. Če so vgrajeni v kanalizacijski
priključek in jih vzdržuje ter skrbi za odstranjevanje izločenih snovi
uporabnik, mora biti omogočen nadzor upravljavca javnega sistema.
Lovilci lahkih tekočin, ki se vgrajujejo kot prefabricirani izdelki,
morajo imeti spričevalo o ustreznosti. Gradnja je obvezna na varstvenih
pasovih vodnih virov in na območjih, ki ležijo na vplivnih območjih
vodarn, v primeru, ko se padavinska voda odvaja v ponikalnico, v garažah
in na pralnih ploščadih, ter na parkiriščih za tovorna vozila in
avtobuse. |
|
|
26. člen |
|
|
(lovilci maščob) |
|
|
Lovilci maščob so
objekti za izločanje maščobe iz odpadne vode in se vgrajujejo v mešano
in ločeno kanalizacijsko omrežje povsod tam, kjer jih po predpisih ni
dovoljeno izpustiti v kanalizacijo. Biti morajo dostopni za vzdrževanje
in morajo imeti predviden način odstranjevanja izločenih maščob. Če so
vgrajeni v kanalizacijski priključek in jih vzdržuje uporabnik, mora
biti upravljavcu omogočen nadzor nad delovanjem. Lovilci maščob, ki se
vgrajujejo kot prefabricirani izdelki, morajo imeti spričevalo o
ustreznosti. Vgradnja lovilcev maščob v gostinskih lokalih je obvezna. |
|
|
27. člen |
|
|
(komunalne čistilne naprave) |
|
|
1. Komunalna čistilna
naprava je naprava za čiščenje odpadne vode po veljavnih predpisih in
standardih. Objekti in naprave morajo biti projektirani na uporabno dobo
50 let za gradbene objekte ter 30 let za električno in strojno opremo,
ki mora zagotavljati varno in ekonomično odstranjevanje zgoščin, trdnih
odpadkov in odvečnega blata. Pri zasnovi čistilne naprave mora
projektant upoštevati podatke o sestavi odpadne vode, iz katerih je
razvidna tudi prisotnost agresivnih in korozivnih snovi, podatke o
klimatskih razmerah in značilnostih lokacije, kot so nivo podtalnice,
poplavna območja naravnih vodonosnikov, temperatura, vlažnost, smer,
jakost in pogostost vetrov. |
|
|
2. Komunalna čistilna
naprava mora zagotavljati predpisane učinke glede odstranjevanja
ogljikovih, dušikovih in fosforjevih spojin, ter varno in ekonomično
odstranjevanje odvečnega blata in drugih odpadkov. Za ČN zmogljivosti
nad 5000 PE je treba pravilnost dimenzioniranja dokazati z računalniško
simulacijo. Na ČN mora biti vzpostavljeno vzorčenje odpadne vode na
dotoku in na iztoku iz naprave oziroma iz kateregakoli elementa ČN na
mestih, ki so pomembna za kontrolo procesa in emisij. |
|
|
3. Konstrukcija
objektov na ČN mora delovati skupaj z vgrajenimi napravami kot
funkcionalna celota, dosežena mora biti odpornost proti kemičnim in
biološkim obremenitvam snovi iz vode, blata, atmosfere, plinov ter proti
temperaturi oziroma temperaturnim spremembam, dosežena mora biti varnost
proti vzgonu, ko so objekti prazni, ter vodotesnost. Vsi vgrajeni
materiali morajo biti iz nerjavečega jekla, oprema kot so grablje,
puhala, zračni paneli, črpalke, ožemalci, pralci, strgala, merilno –
regulacijska oprema in električna ter elektronska oprema, pa mora biti
iz najvišjih kakovostnih razredov. Zagotovljena morajo biti avtomatska
merjenja pretokov, nivojev, temperatur, vsebnosti kisika ter drugih
parametrov za avtomatsko regulacijo procesov. |
|
|
4. Prve meritve,
obratovalni monitoring in evidence izvaja upravljavec čistilne naprave,
kot to določa Pravilnik o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu
odpadnih vod ter o pogojih za njegovo izvajanje. Mejne vrednosti
parametrov odpadne vode pri sekundarnem in terciarnem čiščenju morajo
ustrezati določilom Uredbe o emisiji snovi pri odvajanju odpadne vode iz
komunalnih čistilnih naprav. Blato iz komunalne čistilne naprave je
odpadek. V primeru uporabe blata v kmetijstvu je potrebno upoštevati
Uredbo o uporabi blata iz komunalnih čistilnih naprav v kmetijstvu. |
|
|
28. člen |
|
|
(male komunalne čistilne naprave) |
|
|
1. Mala komunalna
čistilna naprava je naprava za čiščenje komunalne odpadne vode z
zmogljivostjo čiščenja, manjšo od 2000 populacijskih ekvivalentov, v
kateri se komunalna odpadna voda zaradi njenega čiščenja obdeluje z
biološko razgradnjo na naslednji način: |
|
|
– s prezračevanjem v
naravnih ali prezračevanih lagunah v skladu s standardom SIST EN
12255-5; |
|
|
–v bioloških reaktorjih
s postopkom z aktivnim blatom v skladu s standardom SIST EN 12255-6,
|
|
|
–v bioloških reaktorjih
s pritrjeno biomaso v skladu s standardom SIST EN 12255-7, |
|
|
–z naravnim
prezračevanjem s pomočjo rastlin v rastlinski čistilni napravi z
vertikalnim tokom. |
|
|
2. Za malo komunalno
čistilno napravo z zmogljivostjo čiščenja do 50 populacijskih
ekvivalentov (v nadaljnjem besedilu: mala komunalna čistilna naprava z
zmogljivostjo čiščenja do 50 PE) se šteje tudi naprava za čiščenje
komunalne odpadne vode, ki je izdelana v skladu s standardi od SIST EN
12566-1 do SIST EN 12566-5 in iz katere se v skladu s temi standardi
odvaja očiščena odpadna voda neposredno v površinsko vodo preko
filtrirne naprave za prej očiščeno komunalno odpadno vodo ali posredno v
podzemno vodo preko sistema za infiltracijo v tla. |
|
|
3. Prve meritve,
obratovalni monitoring in evidence izvaja izvajalec javne službe po
posebni tarifi, kot je to določeno v Uredbi o emisiji snovi pri
odvajanju odpadne vode iz malih komunalnih čistilnih naprav. |
|
|
29. člen |
|
|
(kanalizacijski priključki) |
|
|
1. Kanalizacijski
priključek je del stanovanjske stavbe ali drugega objekta, ki je v lasti
uporabnika in je namenjen odvajanju komunalne odpadne in padavinske vode
do javnega kanalizacijskega omrežja ali naravnega odvodnika. Vsebuje
priključni spoj na javni in interni cevovod kanalizacije ter priključni
cevovod. Priključni spoj na cevovod javne kanalizacije se izvede z
vtočnim fazonskim kosom pod kotom 45° v smeri toka vode v javnem kanalu,
in sicer praviloma nad niveleto gladine stalnega pretoka v javnem
kanalu. Priključni spoj priključne cevi na interno kanalizacijo se
izvede v revizijskem jašku, praviloma na parcelni meji med javnim in
zasebnim zemljiščem, oziroma na zunanji strani stene stavbe, če
revizijskega jaška na kanalizacijskem priključku ni ali ga ni možno
izvesti. Revizijski jaški na kanalizacijskih priključkih do globine dna
priključne cevi 1,30 m pod zemljiščem so lahko notranjega premera 800
mm, globlji jaški pa morajo biti notranjega premera 1000 mm. Najmanjši
presek kanalizacijskega priključka je DN 160 mm. Priporočljiv najmanjši
padec kanalizacijskega priključka je 20‰. |
|
|
2. V primeru, da
razmere ne omogočajo izvedbe priporočljivega najmanjšega padca, se lahko
padci nivelet kanalizacijskih priključkov določajo po naslednji
metodologiji: |
|
|
DN |
Odpadne vode |
Padavinske
vode ali mešani sistem |
150 |
1: DN |
1: DN |
Prek 200 |
1: DN |
1: DN |
Polnitev h/d |
0,5* |
0,7** |
DIN 1986 |
|
|
Drugi del |
|
|
|
|
|
Padci nivelet
kanalizacijskih priključkov ne smejo biti večji od 5%. Pri večjih padcih
se izvedejo višinske stope (kaskade). |
|
|
3. Odvod odpadnih
komunalnih voda se lahko izvede neposredno, če je kota dna kleti objekta
uporabnika, v kateri so ali bodo nameščeni sanitarni elementi, najmanj
10 cm nad koto pokrova bližjih revizijskih jaškov na javnem kanalu. Če
je kota dna kleti objekta uporabnika, v kateri so ali bodo nameščeni
sanitarni elementi, nižja od kote pokrova najbližjega revizijskega jaška
na javnem kanalu, povišane za 10 cm, se odpadne vode iz više lociranih
prostorov ali objektov prek interne kanalizacije vodijo ločeno do
zunanjega revizijskega jaška na kanalizacijskem priključku. Iz kletnih
prostorov pa se ločeno odvaja odpadne vode preko ustrezno
dimenzioniranega internega črpališča do istega zunanjega revizijskega
jaška. Odsek tlačnega voda iz internega črpališča mora potekati višje od
kote pokrova najbližjega revizijskega jaška na javnem kanalu. Če to ni
možno, mora biti v tlačni vod vgrajena nepovratna zaklopka z vsaj dvema
med seboj neodvisnima zaporama, pri čemer mora zapirati ena zapora
samodejno pri zajezitvah (povratna loputa), drugo zaporo pa je možno
nadzorovano odpreti oziroma zapreti. Izjemoma je pri ločenih sistemih
javne kanalizacije možna neposredna priključitev odvoda odpadnih voda iz
kletnih prostorov, katerih kota tal je do 50 cm pod koto pokrova
najbližjega revizijskega jaška na javnem kanalu – kota temena javnega
kanala na tem mestu pa je najmanj 80 cm pod koto tal kleti z uporabo
nepovratnih zaklopk, kot je to navedeno v prejšnjem odstavku. Tovrstne
rešitve se lahko predvidijo in izvedejo le v zasebnih stavbah, kjer je
to v osebnem interesu lastnika stavbe. V tem primeru mora biti sestavni
del dokumentacije tudi podpisana izjava uporabnika, da v celoti krije
stroške ob morebitni preplavitvi objekta. Za skupinske kanalizacijske
priključke veljajo isti tehnični pogoji projektiranja in izvedbe, kot za
javno kanalizacijo. |
|
|
4. Če je zaradi potreb
uporabnika in vrste javne kanalizacije možno izvesti odvod odpadnih in
tudi padavinskih voda, se interna kanalizacija za odpadne komunalne in
padavinske vode obvezno izvede ločeno, tako da se združita v zadnjem
revizijskem jašku pred priključitvijo na javni kanal. |
|
|
5. Kanalizacijski
priključek se mora izvesti po projektni dokumentaciji in ob upoštevanju
projektnih pogojev in soglasja k priključitvi. Ob končani gradnji
upravljavec izvede pregled kanalizacijskega priključka in napiše
zapisnik o prevzemu, oziroma zapisnik o odpravi pomanjkljivosti. Po
prejemu pisne izjave investitorja o odpravi pomanjkljivosti upravljavec
izvede vnovični pregled. Sestavni del zapisnika je geodetski elaborat
kanalizacijskega priključka, izdelan po veljavni zakonodaji in potrjen
od pooblaščenega geodeta ter zapisnik o tlačni preizkušnji cevovodov in
revizijskih jaškov. |
|
|
30. člen |
|
|
(greznice) |
|
|
Greznice so objekti za
čiščenje komunalne odpadne vode. Uporabljajo se pri vseh objektih in
stavbah, kjer nastajajo takšne vode, in kjer ni na voljo javnega
kanalizacijskega omrežja s čistilno napravo. Greznica je gradbeni objekt
za anaeorobno obdelavo komunalne odpadne vode, v katerem se komunalna
odpadna voda pretaka iz usedalnega prekata v enega ali več prekatov za
anaeorobno obdelavo odpadne vode, obdelana odpadna voda pa se na iztoku
iz tega objekta odvaja v okolje običajno z infiltracijo v zemljo.
Nepretočna greznica je nepretočna greznica iz predpisa, ki ureja emisijo
snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno
kanalizacijo, in je zgrajena kot nepropusten zbiralnik za komunalno
odpadno vodo, iz katerega se odvaža komunalna odpadna voda v čiščenje
oziroma obdelavo na komunalno čistilno napravo. Usedalnik je gradbeni
proizvod, namenjen izločanju usedljivih snovi zaradi predčiščenja
komunalne odpadne vode v mali komunalni čistilni napravi. |
|
|
Greznica mora biti
postavljena na takšnem mestu, da lahko izvajalec javne službe s posebnim
vozilom za praznjenje grezničnih muljev do nje dostopa in prazni vsebino
usedalnika. Od stojnega mesta vozila ne sme biti oddaljena več kot 20
metrov. Z greznico upravlja uporabnik, greznične mulje pa redno, in
najmanj enkrat na štiri leta na čiščenje na ČN odvaža izvajalec javne
službe. Stroške odvzema, prevoza in čiščenja po posebni tarifi plača
uporabnik po izvedeni storitvi izvajalcu javne službe. |
|
|
IV. MERJENJA IN PREIZKUSI |
|
|
31. člen |
|
|
(merjenje količin v cevovodu) |
|
|
1. Količina odpadne
vode se določi na podlagi količin odvzete pitne vode iz javnega ali
zasebnega vodovoda ter količin odvzete pitne vode iz drugih virov pitne
ali tehnološke vode. Količina odpadne vode se lahko določi tudi na
podlagi neposredne meritve odvedene vode v javno kanalizacijo na enega
od predpisanih načinov iz tega pravilnika. Pavšalnih količin odpadnih
vod ni dovoljeno določati. Količina padavinske vode se določi na podlagi
meritve prispevnih tlakovanih površin in podatkov o izdatnosti padavin,
kot je predpisano v državnih predpisih. |
|
|
2. Merjenje količin in
parametrov onesnaženosti odpadnih voda iz virov onesnaževanja se izvaja
na stalnih merilnih mestih, nameščenih na vseh iztokih tehnoloških
odpadnih voda pred vtokom v kanalizacijski sistem, na komunalnih
čistilnih napravah, na vseh pomembnejših iztokih komunalnih voda v
odvodnik ter na mestih, ki so pomembne za določitev parametrov na samem
kanalskem omrežju. Glede na količino tehnoloških odpadnih voda in
zmogljivosti čiščenja komunalne čistilne naprave so meritve lahko trajne
ali občasne. V kanalizacijskih sistemih in na čistilnih napravah se
lahko uporabljajo naslednji načini merjenja pretoka odpadne vode:
|
|
|
– merjenje v odprtem
sistemu, kjer je pretok funkcija globine vode, nagiba ter omočenega
preseka v merilnem kanalu: Q = f (h, s, A). Odprt sistem merjenja se
uporablja v odprtem kanalu, kjer voda odteka gravitacijsko; |
|
|
– merjenje v zaprtem
sitemu, kjer je pretok funkcija hitrosti vodnega toka in preseka cevi Q
= f (v, A). Cev, v kateri teče vodni tok, je popolnoma zaprta in
napolnjena z vodo. Zaprt sistem merjenja se uporablja tam, kjer odpadno
vodo črpamo po ceveh. |
|
|
– merjenje s sledili,
kjer se pretok izračuna iz znane množine dodanega sledila. Za meritev s
sledili mora uporabnik pripraviti poseben načrt izvajanja meritve.
Merjenje pretoka s sledili se izvaja le v posebnih primerih (kalibracija
merilnih korit, meritev dotoka na čistilne naprave). |
|
|
3. Merjenje pretoka
odpadne vode se mora izvajati v skladu s standardi in tehničnimi
predpisi. Merilno mesto mora biti dovolj veliko, dostopno in opremljeno
tako, da je meritve mogoče izvajati tehnično ustrezno in brez nevarnosti
za izvajalca meritev. Merilno mesto mora biti prilagojeno vrsti
dejavnosti onesnaževalca. V primeru spremembe dejavnosti je treba
ustrezno prilagoditi tudi merilno mesto. Izvajalcu meritev mora biti
omogočen dostop do merilnega mesta. V merskem koritu mora biti preprečen
rinjeni in plavajoči transport snovi (pesek, krpe ipd.). V primerni
bližini merilnega mesta mora biti posebno varno mesto, prirejeno za
postavitev avtomatskega vzorčevalnika za odpadno vodo, ki ga postavi
izvajalec javne službe, kadar izvaja kontrolne in raziskovalne meritve
na kanalizacijskem omrežju in za to potrebuje podatke z določenega
merilnega mesta. |
|
|
4. Merilno mesto mora
biti varno osvetljeno, tako da je delo možno tudi ponoči. Ker v
kanalizacijskih napravah lahko nastajajo strupeni in zdravju škodljivi
plini, je potrebno omogočiti neovirano (naravno ali prisilno)
prezračevanje merilnega mesta in pri tem upoštevati ustrezne tehnične
predpise in standarde. |
|
|
5. Meritev je lahko
ultrazvočna, z vpihovanjem zraka in s posrednim merjenjem tlaka, z
merjenjem globine vode z neposrednim merjenjem tlaka, s kombinacijo
merjenja globine vode in hitrosti vodnega toka. Upravljavec javne
kanalizacije lahko na stroške uporabnika javne kanalizacije preveri
ustreznost naprave. |
|
|
6. Merilna naprava mora
biti izdelana tako, da je mogoče na enem ali na večjih prikazovalnikih
neposredno odčitati višino vodne gladine v merilni točki, vrednost
pretoka, v predpisanih enotah, ter kumulativni pretok. Možen mora biti
kontinuiran zapis vrednosti pretoka, v predpisanih enotah na posebnem
tiskalniku (registratorju), ali zapis na tiskalniku nadzornega sistema
(računalnika). Zapisovanje količine pretoka mora biti tako pogosto, da
je s primerno natančnostjo mogoče izdelati dnevne in letne krivulje
pretoka. |
|
|
7. Gladine vode in
oblika profila morata ustrezati tipu merilnega mesta. Merjenje nivoja se
izvaja na 3-4 vrednosti Hmax gor vodno od preliva. Dotočno korito mora
biti daljše od 2 m oziroma 10 Hmax. Pri izdelavi korita je potrebna čim
večja dimenzijska natančnost. Dimenzije dotočnega in odtočnega kanala
morajo biti izvedene tako, da je omogočen neoviran tok vode (npr.
neovirano prelivanje pri merskih prelivih). Padec korita mora omogočati
najmanjšo hitrost pri srednjem dnevnem dotoku 0,4 m/s (samodejno
izpiranje). Širina dotočnega korita mora znašati vsaj 3 širine preliva,
merjeno pri največji višini. Zaradi varnosti morajo biti vsi kovinski
deli, ki so vgrajeni v merilnem mestu in služijo dostopu, ter varovalne
ograje iz nerjavečega jekla ali iz drugega obstojnega materiala. Merilni
inštrumenti morajo biti montažni, da se v primeru poškodbe zamenjajo in
po uporabi očistijo. |
|
|
32. člen |
|
|
(preizkušanje kanalizacije) |
|
|
Preizkusi in presoje
kanalizacijskega omrežja obsegajo preizkuse tesnosti cevovodov in
revizijskih jaškov z vodo po standardu SIST EN 1610 – poglavje 10 ali
DIN 4033, preizkuse tesnosti cevovodov in revizijskih jaškov z zrakom po
standardu SIST EN 1610 – preizkusni postopek LC, preizkus infiltracije,
preizkus s pregledom pohodnih kanalov, pregled s TV kamero, določitev
sušnega odtoka, nadzor dotokov v sistem, nadzor nad kakovostjo, količino
in pogostostjo emisij na izpustnih mestih v odvodnik, nadzor nad
strupenostjo in eksplozivnostjo plinov (mešanic plinov z zrakom) v
sistemu, nadzor nad dotokom na čistilno napravo. Izbira vrste preizkusov
in presoj je odvisna od stanja in starosti kanalizacije. Preizkus
tesnosti se opravi na vsakem novozgrajenem, rekonstruiranem ali
obnovljenem kanalu. Po opravljenem preizkusu tesnosti se sestavi
zapisnik, ki ga podpišeta nadzorni organ in vodja gradbišča. Zapisnik o
uspešno opravljenem preizkusu tesnosti je sestavni del
investicijsko-tehnične dokumentacije. |
|
|
33. člen |
|
|
(lastnosti komunalne odpadne vode) |
|
|
1. Lastnosti
industrijske odpadne vode, način meritve odvedenih količin in faktorja
onesnaženosti ter ceno storitve opredelita izvajalec javne službe in
uporabnik s posebno pogodbo. Kolikor pogodba ni sklenjena, lahko
izvajalec javne službe onemogoči uporabniku odvajanje industrijske
odpadne vode v javno kanalizacijo. Za uporabnike s komunalno odpadno
vodo se neposredno uporabljata odlok in pravilnik in se zato pogodbe ne
sklepajo. |
|
|
2. Parametri
onesnaženja odpadne vode morajo ustrezati določilom uredbe o emisiji
snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda iz virov onesnaževanja, ki
določa najvišje dopustne koncentracije snovi, ki jih je dovoljeno
izpustiti v javno kanalizacijo. Za posamezne industrijske onesnaževalce
veljajo določila posebnih panožnih uredb in pravilnikov. V primeru, da
odpadne vode na uporabnikovem priključku ne ustrezajo navedenim
zahtevam, mora uporabnik s predhodnim čiščenjem, s spremembo tehnologije
ali z drugimi ukrepi doseči izpolnjevanje kriterijev za zadostitev
najvišjih dopustnih koncentracij za izpust v javno kanalizacijo.
|
|
|
3. V javno kanalizacijo
je dovoljeno odvajati odpadno vodo samo v primeru, da ta ne vpliva
škodljivo na naprave za odvajanje in čiščenje odpadne vode in na njihovo
delovanje. Odpadna voda, ki se odvaja v javno kanalizacijo, sme
vsebovati škodljive snovi le v mejnih koncentracijah, navedenih v
državnih predpisih o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod
v vode in javno kanalizacijo. Za ostale snovi veljajo predpisi o emisiji
snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda iz virov onesnaževanja. Za
dosego mejnih koncentracij se odpadne vode ne sme redčiti s čisto,
hladilno ali drugo vodo. Odpadna voda ne sme imeti izrazito neprijetnega
vonja za okolico. Odpadna voda iz infekcijskih oddelkov zdravstvenih
ustanov mora biti pred odvodom v javno kanalizacijo dezinficirana. |
|
|
34. člen |
|
|
(ugotavljanje stopnje onesnaženosti
odpadne vode) |
|
|
1. Za komunalne odpadne
vode velja faktor onesnaženja f=1. Lastnosti industrijske odpadne vode
se ugotavljajo z rednimi analizami vzorcev industrijske odpadne vode.
Uporabniki javne kanalizacije, ki uporabljajo vodo pri opravljanju svoje
dejavnosti v tehnološkem postopku ali uporabljajo večje količine
čistilnih sredstev, odpadnih kuhinjskih olj in maščob ali drugih
nevarnih snovi, morajo najmanj 1x letno izvajati preiskave fizikalnih,
kemijskih ali bioloških lastnosti svojih industrijskih odpadnih voda. Ti
uporabniki morajo en izvod vsake analize dostaviti izvajalcu javne
službe v osmih dneh po prejemu rezultatov analiz. Analize morajo biti
izvajane na kriterije, opisane v šestem odstavku tega člena, tako da se
na podlagi njih lahko izračuna oziroma določi faktor onesnaženosti.
Izračunani faktor služi izvajalcu javne službe za določitev cene
storitve in velja najmanj pol leta oziroma do naslednje opravljene
analize. Če uporabniki analiz industrijskih odpadnih vod ne izvedejo, mu
upravljavec določi faktor onesnaženosti na podlagi izredne analize
oziroma v višini najmanj 3-kratnika faktorja za komunalne odpadne vode.
|
|
|
2. Odvzem in
analiziranje vzorcev lahko opravlja samo pravna ali fizična oseba, ki
ima pooblastilo pristojnega ministrstva. Pooblaščena pravna ali fizična
oseba mora vse rezultate analize industrijske odpadne vode, ki se
izvajajo pri uporabnikih, ki odvajajo odpadne vode v javno kanalizacijo,
s katero upravlja izvajalec javne službe, dostaviti izvajalcu javne
službe istočasno kot uporabniku. |
|
|
3. Pogostost
ugotavljanja lastnosti industrijske odpadne vode se določa glede na
letno porabo vode. Pri porabi vode večji od 4000 m3/leto se ugotavljajo
lastnosti industrijske odpadne vode dvakrat letno, pri porabi, manjši od
4000 m3, pa enkrat letno. Upravljavec lahko na osnovi rezultatov analiz
zaradi ugotovitve nejasnosti oziroma odprave nepravilnosti pri
analiziranju vzorcev odredi zmanjšanje ali povečanje število ugotavljanj
lastnosti industrijske odpadne vode pri posameznem onesnaževalcu.
|
|
|
4. Zaradi nadzora
vsebnosti škodljivih snovi v industrijski odpadni vodi, ki se odvaja v
javno kanalizacijo, izvajalec javne službe odvzema kontrolne analize
odpadne vode. Vzorec odpadne vode za kontrolno analizo se praviloma
vzame v prisotnosti predstavnika uporabnika javne kanalizacije in
predstavnika izvajalca javne službe. O odvzemu vzorca se napravi
zapisnik. Kadar se s kontrolno analizo ugotovi, da odpadna voda vsebuje
škodljive snovi nad določenimi mejnimi koncentracijami, mora uporabnik
javne kanalizacije takoj pristopiti k sanaciji razmer in izvajalcu javne
službe povrniti morebitno nastalo škodo na objektih javne kanalizacije
ter stroške kontrolne analize. Za ugotavljanje lastnosti odpadne vode je
odločilna analiza reprezentativnega vzorca, za ugotavljanje mejnih
koncentracij škodljivih snovi, pa meje, določene v predpisih o emisijah
snovi in toplote. |
|
|
5. V primeru večjih
okvar na napravah posameznega uporabnika javne kanalizacije, ki bi lahko
povzročile izpust odpadne vode, ki po predpisih ne sodi v javno
kanalizacijo, se opravijo izredne analize odpadne vode na stroške
uporabnika. V takih primerih se takoj obvesti inšpektorat za varstvo
okolja. |
|
|
6. Onesnaženost odpadne
vode se ugotavlja po njenih fizikalnih, kemijskih in biokemijskih
lastnostih. Onesnaženost odpadne vode, ki se odvajajo v javno
kanalizacijo, se ugotavlja po naslednjih kriterijih: |
|
|
– usedljivost (U) po
Imhoffu v ml/l v 120 minutah, |
|
|
– kemijska potreba po
kisiku (KPK) s K-bikromatom (K2 Cr2 O7), |
|
|
– strupenost (S) za
bakterije kot faktor potrebne razredčenosti odpadne vode, da ta ne
delujejo več zaviralno na razvoj bakterij, |
|
|
– vsebnost težkih kovin
(K) in drugih snovi, ki presegajo mejne vrednosti v državnih predpisih o
emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno
kanalizacijo. |
|
|
7. Pri uporabnikih
javne kanalizacije, ki uporabljajo vodo pri opravljanju gospodarske
dejavnosti, se ugotavlja faktor onesnaženosti industrijske odpadne vode.
Faktor onesnaženosti (F) je razmerje med onesnaženostjo odpadne vode (i)
uporabnika in onesnaženostjo komunalne odpadne vode (f). |
|
|
Faktor onesnaženosti je
eno od meril za določitev prispevka za čiščenje odpadne vode.
|
|
|
Za izračun faktorja
onesnaženosti se uporablja naslednja formula: |
|
|
F = 0,40 x Ui/ Uf +
0,60 x KPKi/ KPKf+ 0,15 x Si/Sf+ 0,15x Ki/ Kf. |
|
|
V formuli uporabljeni
izrazi pomenijo: |
|
|
– F = faktor
onesnaženosti |
|
|
– Ui = usedljivost
industrijske odpadne vode po Imhoffu v 120 minutah |
|
|
– Uf = usedljivost
komunalne odpadne vode po Imhoffu v 120 minutah, ki je določena kot
konstanta 5 ml/l |
|
|
– KPKi = izmerjena
kemijska potreba po kisiku izmerjene odpadne vode s K-bikarbonatom
|
|
|
– KPKf = kemijska
potreba po kisiku komunalne odpadne vode s K-bikromatom, ki je določena
kot konstanta 250 mg O2/l |
|
|
– Si = strupenost
industrijske odpadne vode kot faktor razredčenosti, da odpadna voda ne
deluje več zaviralno za razvoj bakterij (test po Offhausovi metodi)
|
|
|
– Sf = strupenost
komunalne odpadne vode kot faktor razredčenosti, da odpadna voda ne
deluje več zaviralno za razvoj bakterij (test po Offhausovi metodi)
|
|
|
– Ki = vsebnost težkih
kovin in snovi, ki presegajo mejne vrednosti določene v državnih
predpisih o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode
in javno kanalizacijo |
|
|
– Kf = mejne
koncentracije težkih kovin in snovi, ki so določene v državnih predpisih
o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno
kanalizacijo. |
|
|
Kadar je onesnaženost
odpadne vode (i) po posameznih kriterijih manjša, kot je določena za
komunalno odpadno vodo (f), se v števcu uporabi konstanta, določena za
komunalno odpadno vodo. Kriterija S in K se prištevata samo, kadar je
količnik ulomka večji od ena. Za izračun faktorja onesnaženosti se
uporabljajo podatki iz analiz reprezentativnih vzorcev. Za kontrolno
analizo se lahko uporabi tudi trenutni vzorec, vendar se faktor
onesnaženosti uporabi samo za mesec, v katerem je bil vzorec odvzet.
Kadar se faktor ugotovi z analizo reprezentativnega vzorca, se tako
izračunan faktor onesnaženosti uporablja do naslednjega rednega odvzema
takega vzorca. Podatki iz kontrolne analize se uporabijo samo, če so
ugotovljene koncentracije višje kot pri analizi reprezentativnega
vzorca. Faktor onesnaženosti se uporablja za izračun cene za čiščenje
industrijske odpadne vode. |
|
|
8. Pri določanju
količin odpadne vode, mejnih koncentracij škodljivih snovi ali potrebnih
učinkov predčiščenja lahko izvajalec javne službe za določenega
uporabnika predpiše namesto najvišjih dopustnih koncentracij škodljivih
snovi najvišjo dovoljeno dnevno količino onesnaženja, strožje pogoje,
kot so predpisani, ter določi izjemne pogoje za izpuščanje odpadnih voda
v skladu s predpisi. |
|
|
V. OBRATOVANJE, VZDRŽEVANJE IN NADZOR JAVNE IN ZASEBNE KANALIZACIJE |
|
|
35. člen |
|
|
(dostopanje do kanalizacije) |
|
|
Izvajalec javne službe
ima po predhodnem obvestilu lastnika zemljišča ob vsakem času pravico
dostopa do vseh javnih kanalizacijskih objektov in naprav zaradi
njihovega vzdrževanja, meritev ali snemanj, zaznamovanj in drugih
dejavnosti. Pri tem mora skrbeti, da lastniku ne povzroča škode. Če
škoda nastane, jo mora oceniti in lastniku zemljišča izplačati
odškodnino. |
|
|
36. člen |
|
|
(škodni primeri) |
|
|
1. Vsakdo, ki namenoma
ali iz malomarnosti povzroči materialno škodo na kanalizacijskem
omrežju, objektih in napravah oziroma povzroči škodo zaradi škodljivosti
in neustreznosti odpadnih voda, mora to škodo izvajalcu povrniti na
podlagi cenitve. |
|
|
2. Vsakemu, ki mu
zaradi malomarnosti izvajalca javne službe kanalizacija povzroči škodo,
mora izvajalec javne službe škodo povrniti na podlagi cenitve. |
|
|
37. člen |
|
|
(vzdrževanje kanalizacije) |
|
|
1. Izvajalec javne
službe mora skrbeti za nemoteno obratovanje, vzdrževanje ter nadzor
delovanja in uporabe javne kanalizacije. O obratovanju, vzdrževanju in
nadzoru objektov javne kanalizacije mora voditi predpisane evidence. Pri
vzdrževanju javne kanalizacije mora izvajalec javne službe zagotavljati
tekoči nadzor stanja na objektih javne in interne kanalizacije, ki
obsega sistematične letne preglede revizijskih jaškov, kontrolo iztokov
in priključkov, zasledovanje in analiziranje podatkov iz kontrolnih
instrumentov ter zbiranje predlogov in pripomb uporabnikov javne
kanalizacije, sistematično čiščenje in vzdrževanje objektov javne
kanalizacije, letno deratizacijo ter čiščenje in popravilo javne
kanalizacije. |
|
|
2. Izvajalec javne
službe mora redno, najmanj enkrat na štiri leta, prazniti greznično
blato in mulje iz usedalnikov greznic uporabnikov oziroma malih
čistilnih naprav uporabnikov in jih ustrezno očistiti v ČN. |
|
|
3. Izvajalec javne
službe mora redno odvažati komunalno odpadno vodo iz nepretočnih greznic
uporabnikov na ustrezno čiščenje v ČN. |
|
|
4. Izvajalec javne
službe mora izvajati meritve ali podajati oceno delovanja MČN
uporabnikov ter voditi predpisane evidence. |
|
|
5. Za redno obratovanje
in vzdrževanje črpališč in ČN mora izvajalec javne službe sprejeti
poslovnik o obratovanju za posamezen objekt, za druge objekte pa letni
plan vzdrževanja. |
|
|
6. Uporabnik mora
skrbeti za nemoteno obratovanje, vzdrževanje ter nadzor delovanja in
uporabe zasebne kanalizacije in kanalizacijskega priključka. Pri
vzdrževanju zasebne kanalizacije in kanalizacijskega priključka mora
uporabnik zagotavljati tekoči nadzor stanja, ki obsega občasne preglede
revizijskih jaškov, čiščenje priključnih cevi ter popravilo in
obnavljanje kanalizacijskega priključka in zasebne kanalizacije.
|
|
|
7. Uporabnik mora
vzdrževati objekte za čiščenje komunalne odpadne vode ter dopustiti
izvajalcu javne službe praznjenje, odvoz in čiščenje blata in gošč iz
usedalnikov pretočnih greznic in MČN ter redno odvažanje komunalne
odpadne vode iz nepretočnih greznic. Opravljene storitve mora izvajalcu
javne službe plačati po veljavni tarifi. |
|
|
8. Kataster javne
kanalizacije se mora izvajati po predpisu o katastru gospodarske javne
infrastrukture. |
|
|
VI. TEHNIČNI PREGLED IN PREVZEM V UPRAVLJANJE |
|
|
38. člen |
|
|
(nadzor) |
|
|
Nadzor nad gradnjo
kanalizacije ali kanalizacijskega priključka izvaja v okviru gradnje
nadzornik investitorja. Upravljavec kanalizacije lahko izvaja dodatni
nadzor. |
|
|
39. člen |
|
|
(tehnični pregled) |
|
|
Tehnični pregled v
smislu teh določil je preverjanje izpolnitve zahtev upravljavca, danih s
soglasji in pogoji na podlagi tega pravilnika in ga opravi pooblaščeni
predstavnik na ogledu, razpisanem s strani upravnega organa. |
|
|
40. člen |
|
|
(prevzem v upravljanje) |
|
|
Upravljavec prevzame v
upravljanje samo tisto omrežje in objekte na omrežju, za katere so
pridobljene služnostne pravice, veljavno upravno dovoljenje, projektno
tehnična dokumentacija in izvedbena dokumentacija, kataster gospodarske
javne infrastrukture, meritve in druga s predpisi zahtevana
dokumentacija ter je zagotovljeno pokrivanje stroškov obratovanja,
vzdrževanja in reprodukcije. O prevzemu v upravljanje se sklene pogodba. |
|
|
VII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE |
|
|
41. člen |
|
|
(razveljavitvena določba) |
|
|
Z uveljavitvijo tega
pravilnika preneha veljati Pravilnik o javni kanalizaciji, ki ga je leta
1988 sprejela Skupščina komunalne skupnosti Grosuplje, in ga je Občina
Dobrepolje prevzela s Statutarnimi sklepi Občine Dobrepolje (Uradni list
RS, št. 24/95). |
|
|
42. člen |
|
|
(veljavnost pravilnika) |
|
|
Ta pravilnik začne
veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. |
|
|
Št. 007-3/2009 |
|
|
Videm, dne 29.
septembra 2009 |
|
|
Župan |
|
|
Občine Dobrepolje
|
|
|
Janez Pavlin l.r. |
|