|
Odločba o
ugotovitvi, da so bili odloki posameznih lokalnih skupnosti v delih, ki
so nalagali plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za
daljnovode ali objekte, namenjene prenosu in distribuciji električne
energije, v neskladju z Zakonom in zavrženje pobude za začetek postopka
za oceno ustavnosti in zakonitosti 6.a člena Odloka o nadomestilu za
uporabo stavbnega zemljišča v Občini Radovljica |
|
|
Ustavno sodišče je v
postopku za oceno ustavnosti družbe Elektro Gorenjska, d.d., Kranj, ki
jo zastopa mag. Jožef Šubic, odvetnik v Ljubljani, na seji dne 20. maja
2004 |
|
|
odločilo: |
|
|
1. V neskladju z
zakonom so bili : |
|
|
– Odlok o nadomestilu
za uporabo stavbnega zemljišča (Uradno glasilo Občine Preddvor, št.
9/97, 3/99, 7/99 in 2/2000) v Občini Preddvor |
|
|
– Odlok o nadomestilu
za uporabo stavbnega zemljišča Občine Preddvor (Uradno glasilo Občine
Preddvor, št. 14/01); |
|
|
– Odlok o nadomestilu
za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Železniki (Uradni vestnik
Gorenjske, št. 35/99) v delih, ki so nalagali plačevanje nadomestila za
uporabo stavbnega zemljišča za daljnovode ali objekte, namenjene prenosu
in distribuciji električne energije. Ta ugotovitev ima učinek
razveljavitve. |
|
|
2. Pobuda za začetek
postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 6.a člena Odloka o
nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Uradni vestnik Gorenjske,
št. 3/98, Deželne novice, Uradne objave Občine Radovljica, št. 5/2000 in
13/01) v Občini Radovljica se zavrže. |
|
|
Obrazložitev |
|
|
A. |
|
|
1. Pobudnica je
zavezanka za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v
nadaljevanju nadomestilo) na območjih, na katerih veljajo v izreku
navedeni predpisi. |
|
|
Navaja, da pred
uveljavitvijo izpodbijanih določb predpisov ni plačevala nadomestila od
zemljišč, na katerih ima električno omrežje. |
|
|
Občine naj bi to
obveznost predpisale po uveljavitvi Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni
list RS, št. 44/97 – v nadaljevanju ZSZ97). Po izpodbijanih predpisih
naj bi plačevala nadomestilo od zemljišč, ki imajo parcelne številke in
so na njih objekti. Hkrati naj bi plačevala tudi od zemljišč, ki nimajo
parcelnih številk in so na njih daljnovodi in kablovodi, za postavitev
in napeljavo katerih si je pridobila služnostno pravico od lastnikov
zemljišč. Ti naj bi od njih plačevali dajatve, ker zemljišča
uporabljajo, saj v prostorskih planih niso opredeljena kot stavbna
zemljišča. Zemljišča naj ne bi izpolnjevala pogojev, ki jih za uvedbo
nadomestila predpisujeta Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS,
št. 18/84 in nasl. – v nadaljevanju ZSZ84) in 2. člen ZSZ97. Električno
omrežje naj bi bilo po 57. členu Energetskega zakona (Uradni list RS,
št. 79/99 – v nadaljevanju EZ) infrastruktura, ki stavbna zemljišča
opremlja, in šele na takšnih zemljiščih je, na podlagi 39. in 40. člena
ZSZ97, dovoljena gradnja. Zato naj to omrežje ne bi predstavljalo
gradbenih objektov, za katere se plačuje nadomestilo. Izpodbijani
predpisi naj bi arbitrarno določali tudi kriterije za odmero nadomestila
tako, da obravnavana zemljišča vrednotijo z večjim številom točk kot
druga zemljišča. Njene obveznosti naj bi bile zato višje, čeprav
izjemnih ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka nima, saj kot javno
podjetje izvaja gospodarsko javno službo. Ker naj bi izpodbijane določbe
odlokov urejale kriterije za odmero nadomestila v neskladju z ZSZ84, so
v neskladju tudi z 2. in s 153. členom Ustave. |
|
|
2. Na poziv Ustavnega
sodišča je pobudnica pojasnila, da kljub 218. členu Zakona o graditvi
objektov (Uradni list RS, št. 110/02 – v nadaljevanju ZGO-1), ki na novo
opredeljuje stavbna zemljišča, za katera se lahko plačuje nadomestilo,
vztraja pri pobudi. Pobudnica pojasnjuje, da odločbe o odmeri
nadomestila še niso pravnomočne (tudi iz leta 2000), v Občini Preddvor
pa odločbe niti niso bile izdane, temveč je pobudnica plačevala le
akontacije nadomestila. |
|
|
3. Občina Preddvor v
odgovoru navaja, da je17. 12. 2003 sprejela Odlok o nadomestilu za
uporabo stavbnega zemljišča v Občini Preddvor (Uradno glasilo Občine
Preddvor, št. 9/03), ki ne ureja več plačila nadomestila od objektov in
naprav, ki tvorijo električno omrežje. Občina Železniki navaja, da je
odmera nadomestila obsegala le zemljišča pod daljnovodnimi stebri in pod
transformatorskimi postajami, ne pa tudi zemljišč pod samimi daljnovodi,
in meni, da je bila v letih 2000 do 2002 upravičena za te objekte in
naprave odmeriti nadomestilo. Podlaga za odmero nadomestila naj bi bile
kartografske podlage, pridobljene od pobudnice, in izdelan elaborat
primarnega 20 in 35 KV elektro omrežja na območju Občine Železniki. Z
uveljavitvijo ZGO-1 naj Občina Železniki leta 2003 ne bi več odmerila
nadomestila za zemljišča pod daljnovodnimi stebri in pod
transformatorji. |
|
|
Občina Radovljica
odgovarja, da zaradi izpodbijane določbe odloka o nadomestilu pobudnici
niso nastale finančne obveznosti, saj je bila odločba o odmeri
nadomestila za stikališče razdelilne postaje odpravljena na podlagi
odločbe Ministrstva za finance. V ponovljenem upravnem postopku naj bi
bile sporne površine zemljišč, na katerih je zgrajena javna
infrastruktura, izločene, znesek preveč plačanega nadomestila v višini
938.512,50 SIT naj bi bil pobudnici vrnjen dne 3. 6. 2003. Občinski svet
Občine Radovljice je dne 29. 10. 2003 sprejel nov odlok, ki naj ne bi
predpisoval odmere nadomestila za objekte gospodarske javne
infrastrukture. |
|
|
B. – I. |
|
|
4. Izpodbijane določbe
odlokov o nadomestilu iz 1. točke izreka odločbe naj bi bile v neskladju
s VI. poglavjem ZSZ84, ker je pobudnica na njihovi podlagi plačala
nadomestilo od zemljišč, na katerih so objekti in naprave, ki tvorijo
omrežje za distribucijo elektrike. |
|
|
5. Ustavno sodišče je
že v odločbi št. U-I- 347/02 z dne 11. 3. 2004 (Uradni list RS, št.
29/04) odločilo, da presoja odloke o nadomestilu in spremembe odlokov,
sprejete do 30. 6. 2003, še po predpisih, ki so veljali pred
uveljavitvijo 218. člena ZGO-1. Ker izpodbijane določbe odlokov ne
veljajo več, Ustavno sodišče presoja take predpise le, če obstaja
pravovarstvena potreba pobudnice. |
|
|
Ker so bile pobudnici
na njihovi podlagi izdane odločbe o odmeri nadomestila, izkazuje pravni
interes za njihovo oceno (1. točka izreka). |
|
|
Ustavno sodišče je
pobudo v tem delu sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega
odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94
– v nadaljevanju ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami. |
|
|
6. Izpodbijane določbe
obravnavanih odlokov so sicer različno urejale odmero nadomestila od
zazidanih stavbnih zemljišč, na katerih je električno omrežje. Vendar so
z njimi vse lokalne skupnosti opredelile kot zazidana stavbna zemljišča
oziroma poslovne površine, od katerih se odmerja nadomestilo, tudi
površine, na katerih je električno omrežje. |
|
|
Posamezne lokalne
skupnosti kot sestavne dele tega omrežja poleg napeljav oziroma "vodov"
navajajo še npr.: razdelilne, stolpne postaje in podobno. Pri tem
izpodbijane določbe odlokov določajo tudi velikosti teh zemljišč (v
kvadratnih metrih), ki pripadajo posameznim objektom oziroma napeljavam
električnega omrežja ali so potrebne za njihovo redno rabo in
vzdrževanje. |
|
|
7. V času veljavnosti
izpodbijanih določb odlokov je na podlagi prve alineje 56. člena ZSZ97
veljala ureditev plačevanja nadomestila, kot izhaja iz VI. poglavja
ZSZ84. V tem poglavju ZSZ84 v 58. členu določa, da se za uporabo
stavbnega zemljišča plačuje nadomestilo na območjih, ki so našteta v
nadaljevanju, in na drugih območjih, ki so opremljena vsaj z vodovodnim
in električnim omrežjem. Takšna območja v lokalni skupnosti določi
občina z odlokom o nadomestilu. Pojma zazidano in nezazidano stavbno
zemljišče, od katerega se na teh območjih plačuje nadomestilo,
opredeljuje 60. člen ZSZ84. Pri tem dopušča, da so takšne površine tudi
poslovne površine zemljišč, ki so namenjene poslovni dejavnosti, kot so
nepokrita skladišča, parkirišča, delavnice na prostem in podobno. |
|
|
Po 61. členu ZSZ84
lokalne skupnosti pri določanju nadomestila upoštevajo med drugim:
opremljenost stavbnih zemljišč s komunalnimi ter drugimi objekti in
napravami, možnost priključitve na te objekte in naprave. |
|
|
8. Ustavno sodišče je
že v odločbi št. U-I- 347/02 navedlo, da so nekatere lokalne skupnosti
neutemeljeno opredelile zazidana stavbna zemljišča, na katerih so
objekti, naprave in omrežje za prenos in distribucijo električne
energije, kot poslovne površine, namenjene poslovni dejavnosti. Tudi v
obravnavanem primeru je tako. Nadomestilo predstavlja odmeno za uporabo
zazidanega stavbnega zemljišča, ki je komunalno opremljeno. Zemljišča,
na katerih je energetska infrastruktura, imajo posebno naravo, ki jo
terja pomen tega omrežja. Ta infrastruktura zagotavlja dostopnost
električne energije. ZSZ84 upošteva opremljenost stavbnih zemljišč s to
infrastrukturo. Po 61. členu ZSZ84 lahko lokalne skupnosti vrednotijo
zemljišča med drugim tudi glede na njihovo opremljenost z električnim
omrežjem. Takšno vrednotenje stavbnih zemljišč vpliva na višino
odmerjenega nadomestila tako, da uporabniki stavbnih zemljišč že v
okviru nadomestila plačajo njihovo opremljenost s to infrastrukturo. |
|
|
Zato so izpodbijane
določbe odlokov, ki uvrščajo zemljišča, na katerih so daljnovodi ali
objekti, namenjeni prenosu in distribuciji električne energije, med
poslovne površine, namenjene poslovni dejavnosti, v neskladju s 60.
členom ZSZ84. Lokalni skupnosti sta imeli po navedenem pravico do
nadomestila le od poslovnih površin stavb pobudnice. Ugotovitvi
neskladnosti je dalo Ustavno sodišče učinek razveljavitve, saj bo
pobudnica v odprtih postopkih pred pristojnimi organi lahko zagotovila
odpravo posledic, ki so ji nastale z nezakonitimi akti lokalnih
skupnosti. |
|
|
9. Ker je Ustavno
sodišče ugotovilo neskladnost določb teh predpisov že zaradi zgoraj
navedenih neskladnosti, ni ocenilo še drugih očitkov pobudnice. |
|
|
B. – II. |
|
|
10. Pobudnica
izpodbijani določbi iz 2. točke izreka odločbe očita, da je bila v
neskladju s VI. poglavjem ZSZ84, ker je predpisovala nadomestilo od
zemljišč, na katerih ima daljnovode, stolpne in razdelilne postaje. Ker
gre za določbo predpisa, ki se ne uporablja več, lahko Ustavno sodišče o
njeni ustavnosti in zakonitosti odloča ob izpolnjenih pogojih iz 47.
člena ZUstS. Eden izmed pogojev je pravovarstvena potreba pobudnice. Ta
obstaja, če bi se z ugotovitvijo morebitne neustavnosti oziroma
nezakonitosti izpodbijane določbe predpisa pobudničin pravni položaj
izboljšal. |
|
|
Ker je pobudnica s
pritožbo v davčnem postopku uspela in v ponovljenem postopku za sporne
površine zemljišč ni bilo odmerjeno nadomestilo ter že plačani znesek
pobudnici vrnjen, niso izpolnjeni pogoji iz 47. člena ZUstS. Ustavno
sodišče je zato pobudo v delu, ki se nanaša na izpodbijano določbo
predpisa iz 2. točke izreka odločbe, zaradi pomanjkanja pravnega
interesa zavrglo. |
|
|
C. |
|
|
11. Ustavno sodišče je
sprejelo to odločbo na podlagi 47. člena in 25. člena ZUstS v sestavi:
podpredsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki Lojze Janko, mag.
Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr.
Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno. |
|
|
Številka:
U-I-259/02-14 |
|
|
Datum: 20. 5. 2004 |
|
|
Podpredsednik:< dr.
Janez Čebulj |
|