Na podlagi 1. člena
Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na
območju Občine Zagorje ob Savi
(Uradni list RS, št. 111/13), 16. člena
Statuta Občine Zagorje ob Savi (Uradni list RS, št. 98/09 – UPB, 44/12
in 19/13) in 75. člena
Poslovnika Občinskega sveta Občine Zagorje ob
Savi (Uradni list RS, št. 37/09 – UPB1, 44/12) je Občinski svet Občine
Zagorje ob Savi na 21. redni seji dne 19. 12. 2013 sprejel |
T E H N I Č N I P R A V I L N I K |
o objektih in napravah za odvajanje
in čiščenje odpadnih in padavinskih voda |
I. SPLOŠNE DOLOČBE |
1. člen |
(področje uporabe in obvezna
uporaba drugih predpisov) |
(1) S tem pravilnikom
se urejata tehnična izvedba in uporaba objektov in naprav za odvajanje
in čiščenje komunalnih in industrijskih odpadnih ter padavinskih vod na
območju Občine Zagorje ob Savi. |
(2) Določila tega
pravilnika se morajo upoštevati pri upravnih postopkih, načrtovanju,
projektiranju, gradnji novih in rekonstrukciji obstoječih objektov,
stavb ter naprav, komunalnem opremljanju, upravljanju in uporabi
kanalizacijskega sistema ter tudi drugih komunalnih vodov, ki s svojim
obstojem, delovanjem ali s predvideno gradnjo neposredno vplivajo na
kanalizacijski sistem. |
(3) Poleg določil tega
pravilnika je treba obvezno upoštevati tudi: |
– vse veljavne zakone,
predpise, odloke in pravilnike za tovrstno dejavnost, |
– slovenske (SIST, SIST
EN, SIST ISO), evropske (EN) in mednarodne (ISO) standarde, ki so
navedeni v posameznih poglavjih tega pravilnika, |
– organizacijske
predpise in navodila za delo, ki so navedeni v posameznih poglavjih tega
pravilnika. |
2. člen |
(opredelitev kanalizacijskih
sistemov po namenu in obsegu uporabe) |
(1) Kanalizacijski
sistemi so objekti, naprave in omrežja, namenjeni zbiranju in odvajanju
odpadnih in padavinskih vod z določenega območja v naprave za čiščenje
odpadnih voda ali v naravni odvodnik padavinskih vod. Po namenu uporabe
se delijo na javne kanalizacijske sisteme in zasebne kanalizacijske
sisteme. Po namenu odvajanja je lahko kanalizacijski sistem mešan, če se
po kanalizacijskem sistemu odvajata odpadna in padavinska voda skupaj,
ter ločen, če se v kanalizacijski sistem odvaja komunalna odpadna voda
ločeno od padavinske vode, ki se odvaja po posebni cevi v naravni
odvodnik ali pa v ponik. |
(2) Primarno
kanalizacijsko omrežje javne kanalizacije (v nadaljnjem besedilu:
primarno omrežje) so kanali ter z njimi povezani tehnološki sklopi (npr.
črpališča in druge naprave za prečrpavanje odpadnih voda v takšnih
kanalih oziroma vodih), ki so namenjeni odvajanju komunalne odpadne in
padavinske vode iz dveh ali več sekundarnih kanalizacijskih omrežij na
posameznih območjih naselja, lahko pa tudi za odvajanje industrijske
odpadne vode iz ene ali več naprav, ki so na območju takšnega naselja in
ki se zaključijo v komunalni ali skupni čistilni napravi. |
(3) Sekundarno
kanalizacijsko omrežje javne kanalizacije (v nadaljnjem besedilu:
sekundarno omrežje) je sistem kanalov in jarkov ter z njimi povezanih
tehnoloških sklopov (npr. peskolovi, lovilci olj in maščob, črpališča za
prečrpavanje odpadne vode in podobno), ki so namenjeni odvajanju
komunalne odpadne in padavinske vode v naselju ali njegovem delu.
Sekundarno omrežje se zaključi v mali komunalni čistilni napravi ali z
navezavo na primarno kanalizacijsko omrežje. |
(4) Kanalizacijski
priključek je del interne kanalizacije in poteka od mesta priključitve
na javno kanalizacijo do vključno prvega revizijskega jaška na parceli,
na kateri stoji stavba ali več stavb, ki so priključene na javno
kanalizacijo ali do zunanje stene stavbe, če revizijskega jaška ni možno
postaviti. |
3. člen |
(sestavni deli kanalizacijskih
sistemov) |
Sestavni deli
kanalizacijskih sistemov so: |
– javno kanalizacijsko
omrežje in objekti na omrežju (jaški, padavinski požiralniki, lovilci
peska, lovilci lahkih tekočin, lovilci maščob, lovilci olja, črpališča,
razbremenilniki, združitveni objekti, zadrževalni bazeni, regulacijski
objekti telemetrijske postaje, nadzorni centri), ter objekti in naprave
za čiščenje odpadne vode (komunalne čistilne naprave, male komunalne
čistilne naprave od 50 do 2000 PE). Javna kanalizacija so
infrastrukturni objekti in naprave kanalizacije, namenjeni izvajanju
javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode.
So praviloma v lasti Občine Zagorje ob Savi, z njimi pa upravlja
izvajalec gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalnih
odpadnih in padavinskih vod na območju Občine Zagorje ob Savi.
|
– zasebna kanalizacija,
kanalizacijski priključki, obstoječe greznice, male čistilne naprave do
50 PE(MKČN) in nepretočne greznice kot sestavni del objekta, so v lasti
in upravljanju uporabnika. |
II. TEHNIČNI NORMATIVI ZA
PROJEKTIRANJE, GRADNJO IN OBNOVO |
4. člen |
(zavezujoča osnovna izhodišča) |
Kanalizacijski sistem
mora biti projektiran in grajen tako, da zagotavlja optimalno odvajanje
in čiščenje odpadne in padavinske vode ob najmanjših stroških izgradnje,
vzdrževanja in obratovanja. Pri načrtovanju, gradnji in obnovi
kanalizacijskih sistemov se mora zagotavljati zaščito zdravja ljudi in
obratujočega osebja, zaščito odvodnika in čistilne naprave pred
hidravlično in okoljsko preobremenitvijo, zaščito podtalnice,
zagotovitev primerne zmogljivosti kanalizacije in naprav za čiščenje,
zagotovitev varnih delovnih pogojev, trajnost, pravilno delovanje in
vzdrževanje ter nadzorovanje, statično in dinamično nosilnost
kanalizacije, vodotesnost, ter omejitev pogostosti preplavitve na
predpisano vrednost. |
5. člen |
(izbira vrste sistema) |
Izbira vrste sistema za
odvod komunalne odpadne in padavinske vode po namenu odvajanja je
odvisna od vrste sistema, ki na določeni aglomeraciji že obstaja, od
zmogljivosti in kakovosti naravnega odvodnika, vrste dotokov v sistem,
potrebe po čiščenju, topografije zemljišča, obstoječih čistilnih naprav
ter drugih lokalnih pogojev. |
6. člen |
(geomehanske raziskave) |
V fazi projektiranja je
potrebno z geomehanskimi raziskavami pridobiti podatke o obtežbah
kanalov in objektov na njih, nevarnosti drsin, posedanju, toku in
gladini podtalnice, obremenitvah bližnjih objektov in cest, poprejšnji
uporabi zemljišča (vključujoč rudarstvo) ter na podlagi izsledkov
določiti možnost gradnje z alternativnimi vrstami gradnje, uporabe
posameznih vrst cevi, možnost uporabe peščene posteljice cevi ter načine
stabilizacije brežin jarkov in zasipa gradbenih jarkov. Od pristojnih
vodnogospodarskih služb je potrebno pridobiti podatke o nivojih in
pogostostih poplav ter biološkem in hidrološkem stanju vodotoka. |
7. člen |
(projektne osnove) |
(1) Osnovo za
dimenzioniranje kanalizacijskih sistemov in naprav za čiščenje odpadne
in padavinske vode predstavljata količina in kakovost odvedene vode. Pri
sušnemu odtoku predstavlja količina odpadne vode osnovo za
dimenzioniranje kanalizacije za odpadno vodo in za izračun sušnega
odtoka pri dimenzioniranju zbiralnikov mešanega sistema. Količina
sušnega odtoka se izračuna ob upoštevanju predvidenega števila
uporabnikov in normirane porabe vode v višini 150 l/os/dan za prebivalce
in 50 l/os/dan za zaposlene. Količina tehnološke odpadne vode in odpadne
vode iz obrti se določi na podlagi merjenih ali ocenjenih vrednosti iz
porabe vode. Količina tuje vode se upošteva kot 100 % sušni odtok ali
kot specifična infiltracija zemljišča 0,10-0,15 l/s/ha. Urni maksimum za
določitev sušnega odtoka je odvisen od števila prebivalcev in zaposlenih
na obravnavanem območju, izražen v % dnevnega pretoka in navadno znaša
1/8–1/18 dnevne potrošnje. Pri hidravličnem dimenzioniranju padavinske
in mešane kanalizacije se mora upoštevati pogostnost nalivov iz tabele
1. |
(2) Intenzivnost in
trajanje naliva za posamezno območje se določi tako, da je trajanje
naliva enako trajanju odtoka. Koeficient odtoka se določi glede na
pozidavo, nagib in vrsto zemljišča. Upoštevati je treba zmanjšanje
odtoka zaradi podaljšanja časa zbiranja (zakasnitve) ali akumulacijske
sposobnosti kanalske mreže in objektov za zadrževanje odtoka.
Kanalizacija mora biti načrtovana tako, da pri določenem nalivu ne
poplavlja. |
Tabela 1: Upoštevane
pogostosti pri zasnovi kanalskega omrežja in spremljajočih objektov (po
standardu SIST EN 752-2) |
+------------------------+----------------------+---------------+ |
|Pogostost nalivov 1 (1
|Kraj |Pogostost | |
|x v »n« letih)
| |poplav 1 (1 x v| |
|
| |»n« letih) | |
+------------------------+----------------------+---------------+ |
|1 v 1
|Podeželje |1 v 10 | |
+------------------------+----------------------+---------------+ |
|1 v 2 |Stanovanjska
območja |1 v 20 | |
+------------------------+----------------------+---------------+ |
|1 v 2 |Mestni
centri, |1 v 30 | |
| |industrijska in
obrtna| | |
|
|območja | | |
| |s
preskusom | | |
|
|poplavljanja | | |
+------------------------+----------------------+---------------+ |
|1 v 5 |Mestni
centri, |1 v 30 | |
| |industrijska in
obrtna| | |
| |območja
brez | | |
| |preskusa
poplavljanja | | |
+------------------------+----------------------+---------------+ |
|1 v 10 |Podzemni
prometni |1 v 50 | |
| |objekti,
podvozi | | |
+------------------------+----------------------+---------------+ |
|1 Pri nalivih ne sme
| | | |
|priti do preobremenitve
| | | |
+------------------------+----------------------+---------------+ |
8. člen |
(hitrosti odpadne vode v cevi) |
Najmanjša dovoljena
hitrost odpadne vode v kanalu je 0,4 m1/s pri sušnem pretoku. Največja
dovoljena hitrost odpadne vode je 3 m1/s. Občasno je ta hitrost lahko
tudi višja (do 6 m/s), če izbrani material to omogoča brez poškodb
ostenja. |
9. člen |
(globine cevi) |
Najmanjša začetna
globina kanalov za odpadno vodo mora omogočati priključitev odtokov iz
pritličja bližnjih objektov gravitacijsko odvajanje in znaša 1,20 m.
Najmanjša začetna globina kanalov za padavinsko vodo mora omogočati
priključitev cestnih požiralnikov in dvorišč bližnjih objektov in znaša
0,80 m. Pri projektiranju je potrebno slediti naravnemu padcu terena.
Najmanjši padci javne kanalizacije so določeni z upoštevanjem najmanjših
dovoljenih hitrosti in morajo preprečevati odlaganje in zastajanje
trdnih delcev. Če to ni mogoče, je treba predvideti ukrepe za stalno
čiščenje kanalov. |
10. člen |
(premeri cevi) |
(1) Cevi javne
kanalizacije se označujejo v mm (DN), kar pomeni nazivni notranji premer
cevovoda, in so standardnih dimenzij: 150, 200, 250, 300, 400, 500, 600,
700, 800, 900, 1000, 1100, 1200, 1400. Premer cevi kanalizacije se
določi na podlagi hidravličnih zahtev, pogojev glede vzdrževanja in
najmanjše možnosti zamašitve. Najmanjši premer cevi javne kanalizacije
znaša 150 mm. Najmanjši premer cevi tlačnih vodov iz črpališč znaša 80
mm. Ustreznost dimenzij cevi kanalizacije je treba dokazati s
hidravličnim računom, pri katerem se za največje vrednosti polnitev
upoštevajo naslednje vrednosti: |
– kanal za odpadno vodo
– do 50 % polnitev pri največjem sušnem odtoku, |
– kanal za padavinsko
vodo – do 70 % polnitev pri projektiranem nalivu, |
– kanal mešanega tipa –
do 70 % polnitev pri projektiranem nalivu in maksimalnem sušnem odtoku.
|
(2) Za gradnjo kanalov
javne kanalizacije se lahko uporabljajo cevi, ki: |
– zagotavljajo
vodotesnost in odpornost proti mehanskim, kemijskim, biološkim in drugim
vplivom, |
– so izdelane vključno
s tesnili iz materialov, ki v stiku z odpadno vodo ne smejo spreminjati
kakovosti vode glede fizikalnih, kemijskih ali mikrobioloških lastnosti,
|
– zagotavljajo
stabilnost in funkcionalnost cevovoda minimalno 50 let, |
– so v skladu s
projektno dokumentacijo, |
– so standardnih
dimenzij (DN), kar pomeni nazivni notranji premer glede na notranji
premer cevovoda, |
– so bile dane v promet
skladno s predpisi o gradbenih proizvodih, |
– zagotavljajo izdelavo
kanalizacije v skladu s SIST EN 1610. |
11. člen |
(mehanski vplivi na cevi) |
Kanalizacijske cevi
morajo biti vgrajene tako, da so zaščitene pred mehanskimi vplivi kot so
obtežbe, vibracije, posedanje tal. Kanalizacija za odpadne vode šteje za
najbolj globoko zakopani komunalni vod, zato morajo biti cevi
kanalizacije lokacijsko vgrajene po principu prioritete tako, da je v
primeru okvare možen strojni izkop s strojem z orodjem za izkop s širino
najmanj 40 cm. Na mestih, kjer zaradi objektivnih razlogov ni možna
poznejša intervencija z izkopom, morajo biti cevi kanalizacije položene
v prehodnih kolektorjih ali kinetah. Odločitev o obbetoniranju kanala
mora bazirati na statični presoji kanala. S statičnim izračunom je treba
dokazati stopnjo varnosti pred porušitvijo po veljavnih standardih.
Najmanjša nazivna obodna togost ostenja cevi mora znašati SN 8 kN/m2.
Cevi morajo biti izdelane po standardu EN 1401-1. |
12. člen |
(dostopnost in varovanje) |
Objekti in naprave
javnega kanalizacijskega omrežja morajo biti projektirani in izvedeni
tako, da v normalnih pogojih ni možen pristop ali kakršnokoli delovanje
nepooblaščenih oseb in živali. Vse naprave in objekti na omrežju se
varujejo tehnično in samo v posebnih primerih tudi fizično, kar se
posebej določi v tehnični dokumentaciji. |
13. člen |
(vgrajeni materiali) |
(1) Material, iz
katerega je izdelano ostenje cevovodov, mora zagotavljati vodotesnost in
odpornost proti mehanskim, kemijskim in drugim vplivom (npr. pri
čiščenju kanalov). Materiali, iz katerih so izdelani elementi kanala,
vključno s tesnili, ki pridejo v stik z vodo, glede fizikalnih,
kemijskih ali mikrobioloških lastnosti, ne smejo spreminjati kakovosti
vode. Material, iz katerega so izdelane cevi, se izbere glede na namen,
obtežbo, hidravlične zahteve in pričakovano življenjsko dobo kanala, ki
mora znašati najmanj 50 let. |
(2) Za gradnjo novih
ter obnove obstoječih kanalizacij je dovoljeno uporabiti naslednje
materiale: |
– za odvod odpadne vode
in mešano kanalizacijo: se do dimenzije cevi DN 250 uporabi polivinil
klorid, polietilen, armirani poliester (GRP in CC GRP), nodularna
litina, keramika, jeklo, za cevi DN 300 in več se uporabi armirani
poliester (GRP in CC GRP), nodularna litina, keramika, |
– za odvod padavinske
vode: poleg navedenih je možno uporabiti tudi betonske cevi z
integriranim tesnilom. |
14. člen |
(križanja) |
(1) Pri križanju
kanalizacije z drugimi podzemnimi vodi kanalizacija poteka horizontalno
in brez vertikalnih lomov. Križanja morajo potekati pravokotno, izjemoma
lahko znaša kot prečkanja osi kanalizacije in drugega podzemnega voda
največ 45°. |
(2) Ker se mora pri
gradnji kanalizacije zagotavljati padec, ima njena lega glede na druge
komunalne instalacije prednost, zato se morajo drugi vodi prilagajati
kanalizaciji. Praviloma kanalizacija poteka pod drugimi komunalnimi
vodi, obvezno pa to velja za vodovodno napeljavo. |
15. člen |
(vertikalni odmiki) |
(1) V primerih, ko
vodovod poteka pod kanalizacijo, mora biti vodovodna cev vgrajena v
zaščitno cev, ustji zaščitne cevi pa morata biti odmaknjeni od zunanje
stene cevi kanalizacije najmanj 3 m. V primeru možnosti nadzora
drenirane vode sta ustji zaščitne cevi lahko odmaknjeni od zunanje stene
cevi kanalizacije, 0,8 m na vsako stran. Vertikalni odmik ne sme biti
manjši od 0,4 m. |
(2) V primeru, ko
vodovod poteka nad kanalizacijo, na vodoprepustnem zemljišču, mora biti
vodovod vgrajen v zaščitni cevi, ustji zaščitne cevi pa odmaknjeni od
zunanje stene kanalizacije, najmanj 2 m. Vertikalni odmik ne sme biti
manjši od 0,4 m. |
16. člen |
(horizontalni odmiki) |
(1) Odmik od spodnjega
roba podzemnih temeljev ali podzemnih objektov ne sme biti manjši od 1,5
m, merjeno po horizontalni kateti pravokotnega trikotnika, ki ima
začetek 30 cm pod dnom kanala v osi kanala in oklepa z diagonalo, ki se
konča na robu temelja ali objekta, kot 35°. |
|
Najmanjši odmik od
dreves znaša 2 metra in okrasnega grmičevja 1 meter. |
+---------------------------+----------------------+------------+ |
| Komunalni vod | Globina
komunalnega | Odmik | |
| | voda v
odvisnosti od | | |
| |
kanala | | |
+---------------------------+----------------------+------------+ |
|Plinovodi, elektrokabli, |Večja ali
enaka |0,5 m | |
|javna razsvetljava,
| | | |
|telekomunikacijski vodi
| | | |
+---------------------------+----------------------+------------+ |
|Toplovod |Večja ali
enaka |0,5 m | |
+---------------------------+----------------------+------------+ |
|Vodovod |Manjša ali
enaka |1,0 m | |
| |(sanitarni
in mešani | | |
|
|kanal) | | |
+---------------------------+----------------------+------------+ |
|Vodovod |Manjša ali
enaka |0,5 m | |
|
|(padavinska | | |
|
|kanalizacija) | | |
+---------------------------+----------------------+------------+ |
|Plinovodi, elektrokabli,
|Manjša |1,0 m | |
|javna razsvetljava,
| | | |
|telekomunikacijski vodi |
| | |
+---------------------------+----------------------+------------+ |
|Toplovod
|Manjša |0,5 m | |
+---------------------------+----------------------+------------+ |
(2) Horizontalni odmiki
so, v posebnih primerih in v soglasju z upravljavci posameznih
komunalnih vodov, lahko tudi drugačni, vendar ne manjši, kot jih določa
standard SIST EN 805 v točki 9.3.1, in sicer: |
– horizontalni odmiki
od podzemnih temeljev in podobnih naprav ne smejo biti manjši od 0,4 m,
|
– horizontalni odmiki
od obstoječih (drugih) podzemnih napeljav ne smejo biti manjši od 0,4 m,
|
– v izjemnih primerih,
ko je gostota podzemnih napeljav velika, odmiki ne smejo biti manjši od
0,2 m, v tem primeru je potrebno med izkopom zagotoviti stabilnost
prisotnih naprav in podzemnih napeljav. |
(3) Pri načrtovanju
objektov in stavb je potrebno upoštevati varovalni pas gospodarske javne
infrastrukture, kot je opredeljeno v uredbi o območju za določitev
strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. |
17. člen |
(prečkanja) |
(1) Nadzemno prečkanje
se lahko izvede preko samostojne mostne konstrukcije ali preko cestne
mostne konstrukcije. Cevovod kanalizacije je lahko vidno obešen na
mostno konstrukcijo, lahko pa je vgrajen v kineti. V primeru, ko je
kanal vgrajen v kineti, mora imeti montažne pokrove po celi dolžini
konstrukcije. V obeh primerih je treba upoštevati dilatacije mostne
konstrukcije in kanala ter temu primerno izbrati način pritrditve
kanala, kompenzacijo dilatacij ter toplotno izolacijo cevovodov z
zaščito pred UV žarki. |
(2) Pri podzemnem
prečkanju vodotoka se cevi polagajo po navodilih upravljavca vodotoka.
Cevi morajo biti pod strugo in brežino vodotoka obbetonirane z AB
debeline najmanj 15 cm. Prečkanje struge mora biti označeno z
označevalnimi tablicami, ki jih predpisujejo upravljavci vodotoka. Pred
in za prečkanjem vodotoka morata biti načrtovana revizijska jaška za
čiščenje cevi. |
(3) Na poplavnih
območjih morajo biti pokrovi revizijskih jaškov vodotesni, najmanj na
100 metrov mora biti pokrov dvignjen nad koto poplav in izveden s
prezračevalnimi odprtinami. |
(4) Prečkanje železnice
mora biti izvedeno v zaščitni cevi, pri čemer morata biti ustji zaščitne
cevi izven gradbenega nasipa železniškega tira, in se na obeh koncih
zaključiti v revizijskem jašku. V primeru jeklenih cevovodov je potrebno
predvideti zaščito proti blodečim električnim tokovom. |
(5) Podzemno prečkanje
javnih, lokalnih in regionalnih cest se praviloma izvaja brez uporabe
zaščitnih cevi, če je kanal vgrajen v globini, ki jo predpisuje
proizvajalec cevi in upravljavec javne ceste. Podzemno prečkanje
avtocest se izvaja enako kot podzemno prečkanje železnic. |
18. člen |
(odvajanje padavinske odpadne vode) |
Za odvajanje padavinske
odpadne vode iz objektov, na območjih kjer ni javne kanalizacije, mora
lastnik pridobiti geološko geotehnično poročilo, s katerim je določen
način odvajanja padavinske odpadne vode. |
III. OBJEKTI ZA ODVAJANJE IN
ČIŠČENJE KOMUNALNE ODPADNE IN PADAVINSKE VODE |
19. člen |
(osnovni namen) |
Objekti na
kanalizacijskem omrežju so namenjeni zagotovitvi odvajanja, ročnega ali
strojnega vzdrževanja cevovodov, čiščenju in izvajanju nadzora nad
delovanjem kanalizacijske mreže, čistilnih naprav in drugih objektov. V
javno kanalizacijo je dovoljeno odvajati odpadno vodo samo v primeru, da
ta ne vpliva škodljivo na naprave za odvajanje in čiščenje odpadne vode
in na njihovo delovanje. |
20. člen |
(revizijski jaški) |
(1) Revizijski jaški
(RJ) se gradijo na mestih, kjer cevovod menja smer, naklon ali prečni
prerez kanala, in na mestih združitve dveh ali več kanalov. Največje
dovoljene razdalje med RJ znašajo za kanale DN 150 do DN 300 – 40,0 m,
za kanale DN 400 do DN 500 – 60,0 m, za kanale DN 600 do DN 1400 – 80,0
m in za kanale nad DN 1500 – 100,0 m. |
(2) V primeru, ko je
višinska razlika med koto dotočnega in iztočnega kanala večja od 0,5 m,
se izvede prepadni, sferični oziroma kaskadni RJ. V kaskadnem RJ se
izvede stopnjo iz kolena, ravnega dela cevi in iz odcepnega kosa.
Stopnja se izvede iz istega materiala ali iz materiala z boljšimi
lastnostmi, kot je osnovni kanal. V primeru, ko hitrosti odpadne vode v
kanalu prekoračijo 6 m/s, je na vertikalnih lomih treba izvesti
umirjevalne elemente. Z umirjevalnimi elementi se zmanjša energija curka
na stene RJ. |
(3) RJ se izvajajo
premera najmanj DN 600 mm, pri čemer se, po potrebi, vgradita prehodni
kos in vstopni. Pokrovi na RJ morajo biti iz litega železa, dimenzij 600
mm in na obtežbo načrtovani po standardu EN 124. Vstopne lestve iz
nerjavečega jekla je treba vgraditi v RJ na kanalih prereza več kot 1400
mm. Armiranobetonski venec pokrova jaška javne kanalizacije na prometnih
površinah mora imeti ustrezen certifikat oziroma izjavo o skladnosti.
Pri združevanju kanalov s premerom nad DN 400 mm morata kanala na vtoku
oklepati kot, ki je enak ali manjši od 45°, pri kanalih manjšega premera
pa je izvedena priključitev pod kotom v loku v koritnici. |
21. člen |
(razbremenilniki visokih vod) |
(1) Razbremenilniki
visokih vod (RVV) so objekti za odvod padavinske vode iz kanalske mreže
v naravni vodonosnik. Grajeni morajo biti tako, da se odvod padavinske
vode v naravni vodonosnik začne šele po zadržanju čistilnega vala.
Pretežni del onesnažene padavinske odpadne vode, predvsem prvi močno
onesnaženi val, je treba namreč zadržati v zadrževalnih bazenih in ga po
končanem nalivu postopno odvajati na očiščenje v centralno čistilno
napravo. RVV je treba dimenzionirati na podlagi biološkega in ekološkega
stanja naravnega vodnega odvodnika ter ustreznih predpisov. RVV morajo
vsebovati razbremenilno komoro s prelivno steno, dušilno komoro z
vgrajeno dušilko (dušilna zapornica, težnostna dušilka ipd.), dotočni in
iztočni kanal iz dušilne komore, ter iztočni kanal za odvod prelite vode
iz razbremenilne komore v odvodnik. |
(2) V RVV se po potrebi
vgrajujejo tudi zapornice, regulacijske prelivne stene in njim primerne
inštalacije. V takšnih primerih je treba objekt RVV oskrbeti z
nizkonapetostnim električnim priključkom z možnostjo rezervnega
napajanja iz mobilnega agregata. V tem primeru je potrebno poleg
osnovnega krmilja na samem objektu zagotoviti tudi prenos signalizacije
vstopa, nivoja, položajnih signalizacij in napak delovanja v nadzorni
center. |
22. člen |
(zadrževalni bazeni) |
Zadrževalni bazeni so
objekti na kanalski mreži za začasno zadržanje dela padavinskega odtoka
in odvod ostale padavinske vode z namenom zmanjšanja največjega
padavinskega odtoka, zmanjšanja presekov cevi dolvodnih kanalov ter
zadržanja in delnega čiščenja prvega vala močno onesnažene padavinske
vode. Pri dimenzioniranju je potrebno upoštevati določila ATV 128.
Zadrževalni bazeni vsebujejo enote na dotoku v bazen (dotočni kanal,
dotočna komora), akumulacijo (pokrita/nepokrita, peskolov, korito za
sušni pretok, akumulacijski prostor, prelivna stena, potopljene stene in
drugo), enote na iztoku iz bazena (iztočni kanal, kanal za prelito vodo
z iztokom v odvodnik in drugo). V bazene je treba vgraditi čistilne
elemente (avtomatske grablje, naprava za kompaktiranje odpadkov s
kontejnerjem, prekucniki za izpiranje dna akumulacije, črpalke in mešala
za usedline ter drugo), regulacijski elementi (senzorji za merjenje
pretoka in nivoja, dušilke, zapornice in drugo), ter opremo za nadzor
delovanja naprav (brezžični ali kabelski sistem zveze s prenosom
podatkov v nadzorni center vzdrževalne službe, skupaj z anteno). Za
normalno obratovanje mora imeti zadrževalni bazen zagotovljen tlačni
sistem za izpiranje sten bazena, vodovodni priključek iz javnega
vodovoda, nizkonapetostni električni priključek iz omrežja z možnostjo
rezervnega napajanja iz mobilnega agregata ter pri pokritih
akumulacijah, sistem za prisilno prezračevanje akumulacijskega prostora. |
23. člen |
(črpališča) |
Črpališča so objekti za
prečrpavanje odpadne vode na višji nivo, če tega ni možno zagotoviti
težnostno. Gradijo se na zemljiščih, ki morajo biti dostopna
mehanizaciji za vzdrževanje in čiščenje. Imeti morajo zagotovljeno
parkirišče za eno večje in eno manjše vozilo. Biti mora ograjeno, pokrov
mora biti nad poplavnim nivojem. Črpališče se izvede klasične vodnjaške
oblike (okroglo), premera najmanj 200 cm. Gradnja nadzemnega objekta je
potrebna pri črpališčih z grabljami, sicer pa se pokrije le s pokrovom z
zaklepanjem. Objekt črpališča mora biti opremljen s sistemom prisilnega
prezračevanja. Električna omarica z inštrumenti in opremo za kontrolo
delovanja in napajanja objekta mora biti postavljena v neposredni
bližini črpalnega bazena, na betonski podstavek, izveden po predpisih
oziroma zahtevah dobavitelja električne energije. Akumulacijski bazen
mora biti primeren za sprejemanje odpadne vode tudi pri najmanjšem in
največjem dotoku, čas akumuliranja med vklopoma črpalke je največ 2 uri.
Pri izračunu najmanjše črpalne prostornine akumulacijskega bazena se
mora upoštevati največje dovoljeno število vklopov črpalk na uro glede
na karakteristike črpalk. Premer tlačnega voda mora biti najmanj DN 80
mm. Najmanjše potrebne hitrosti v tlačnih kanalih pri predvideni
zmogljivosti črpalke znašajo za vertikalne vode v = 1 m/s, in za
horizontalne vode: v = 0,7 m/s. Največja hitrost v tlačnem vodu pri
delovanju obeh črpalk hkrati znaša: vmax = 2 m/s. Avtomatske grablje je
treba nameščati pri črpališčih z dotokom, večjim od 30 l/s, medtem ko se
stiskalnice odpadkov namešča le izjemoma, pri večjih črpališčih.
Zmogljivost črpalk se določi na podlagi največjega dotoka v
akumulacijski bazen. Črpališče z rezervnimi črpalkami mora biti
krmiljeno tako, da se rezervne črpalke vklapljajo izmenično. Oprema za
krmiljenje, nadzor in prenos podatkov mora vključevati števec
obratovalnih ur (ali števec števila vklopov) za vsako črpalko. Ob
objektu je treba postaviti antene za prenos podatkov o meritvah, stanjih
in alarmih v nadzorni center. Krmiljenje prezračevalnega sistema se
izvede preko krmilnika tehnologije, signal delovanja pa se prenaša preko
sistema daljinskega prenosa podatkov v nadzorni center vzdrževalne
službe. Električno napajanje, upravljanje in kontrola delovanja naprav
morajo biti izvedeni v prostostoječi ali stenski električni omarici,
postavljeni v nadzemnem delu ali na betonskem podstavku ob črpališču
(zaščita IP 55). Če je dolžina tlačnega voda večja od 20 m, je treba na
dostopnem mestu na polovici trase predvideti jašek s čistilnim kosom za
nujne primere čiščenja. Globina vkopa tlačne cevi znaša najmanj 0,8 m.
Zaradi ustavljanja in zaganjanja črpalk morajo biti s hidravličnim
izračunom ugotovljena tlačna nihanja za vsak vod, daljši od 20 m in
predviden način varovanja tlačnega voda pred vodnim udarom. |
24. člen |
(čistilni prekucniki) |
Čistilni prekucniki so
objekti za samodejno izpiranje kanalske mreže v primerih, kadar se
kanalska mreža zaradi hitrosti, ki so manjše od 0,3 m/s, sama po sebi ne
izpira dovolj. Delovanje jaška s prekucnikom mora omogočiti, da v kanalu
pride večkrat na dan do kratkotrajnih čistilnih pretokov s hitrostjo,
višjo od 0,7 m/s. Objekt, v katerega je postavljen prekucnik, mora
prenesti vse predvidene obtežbe (zemeljski pritisk, prometna obtežba,
hidrostatični pritisk in drugo) in mora biti vodotesen. Imeti mora
vstopno odprtino pokrito s primernim pokrovom. Tla v objektu morajo biti
nagnjena proti vtoku v kanal, ki se izpira. V objekt se namesti posoda –
prekucnik. Prekucnik je posoda iz nerjaveče debelejše pločevine, ki se
vseskozi polni in prazni. Predvidoma se polni z vodo iz vodovoda, kjer
to ni mogoče, pa z odpadno vodo. Princip delovanja je zasnovan na
spremembi težišča polne posode glede na težišče prazne. Pri polni posodi
se skupno težišče posode in akumulirane vode postavi v točko, v kateri
je omogočena prevrnitev posode. Močan vodni tok izplakne usedline v
kanalu. Tečaji prekucnika morajo biti iz primernega materiala, ki v
odpadni vodi ne oksidira. |
25. člen |
(lovilci peska) |
Lovilci peska so
objekti za preprečevanje vnašanja peska in drugih hitro usedljivih snovi
v kanalizacijski sistem. Vgrajeni morajo biti tudi na vtoku v objekte
(črpališča, razbremenilniki, deževni bazeni, čistilne naprave) na
mešanem ali padavinskem sistemu kanalizacije kot samostojne enote ali v
kombinaciji z izločevalniki lahkih tekočin ali maščob. Dimenzionirajo se
tako, da izločajo hitro usedljive snovi pri največjem možnem pretoku.
Biti morajo dostopni za vzdrževanje in morajo imeti predviden način
odstranjevanja usedlin. Lovilci peska, ki se vgrajujejo kot
predfabricirani izdelki, morajo imeti spričevalo o ustreznosti. |
26. člen |
(lovilci lahkih tekočin) |
Lovilci lahkih tekočin
so objekti za izločanje lahkih tekočin s specifično težo, manjšo od 0,95
kg/l, ki jih po predpisih ni dovoljeno spuščati v kanalizacijo in v
padavinsko kanalizacijsko omrežje. Vgrajujejo se pred izpustom v
vodonosnik, če se odvaja padavinska voda s površin, kjer obstaja možnost
razlitja lahkih tekočine. Vgrajujejo se tudi v interno kanalizacijsko
omrežje pred priključkom na mešano ali ločeno kanalizacijsko omrežje.
Izdelani in dimenzionirani morajo biti v skladu s standardom SIST EN
858. Biti morajo dostopni za vzdrževanje in morajo imeti predviden način
odstranjevanja izločenih lahkih tekočin. Če so vgrajeni v kanalizacijski
priključek in jih vzdržuje ter skrbi za odstranjevanje izločenih snovi
uporabnik, mora biti omogočen nadzor upravljavca javnega sistema.
Lovilci lahkih tekočin, ki se vgrajujejo kot prefabricirani izdelki,
morajo imeti spričevalo o ustreznosti. Gradnja je obvezna na varstvenih
pasovih vodnih virov in na območjih, ki ležijo na vplivnih območjih
vodarn, v primeru, ko se padavinska voda odvaja v ponikalnico, v garažah
in na pralnih ploščadih, ter na parkiriščih za tovorna vozila in
avtobuse. |
27. člen |
(lovilci maščob) |
Lovilci maščob so
objekti za izločanje maščobe iz odpadne vode in se vgrajujejo v mešano
in ločeno kanalizacijsko omrežje povsod tam, kjer jih po predpisih ni
dovoljeno izpustiti v kanalizacijo. Biti morajo dostopni za vzdrževanje
in morajo imeti predviden način odstranjevanja izločenih maščob. Če so
vgrajeni v kanalizacijski priključek in jih vzdržuje uporabnik, mora
biti upravljavcu omogočen nadzor nad delovanjem. Lovilci maščob, ki se
vgrajujejo kot prefabricirani izdelki, morajo imeti spričevalo o
ustreznosti. Vgradnja lovilcev maščob v gostinskih lokalih je obvezna. |
28. člen |
(komunalne čistilne naprave) |
(1) Komunalna čistilna
naprava je naprava za čiščenje odpadne vode po veljavnih predpisih in
standardih. Objekti in naprave morajo biti projektirani na uporabno dobo
50 let za gradbene objekte ter 30 let za električno in strojno opremo,
ki mora zagotavljati varno in ekonomično odstranjevanje zgoščin, trdnih
odpadkov in odvečnega blata. Pri zasnovi čistilne naprave mora
projektant upoštevati podatke o sestavi odpadne vode, iz katerih je
razvidna tudi prisotnost agresivnih in korozivnih snovi, podatke o
klimatskih razmerah in značilnostih lokacije, kot so nivo podtalnice,
poplavna območja naravnih vodonosnikov, temperatura, vlažnost, smer,
jakost in pogostost vetrov. |
(2) Komunalna čistilna
naprava mora zagotavljati predpisane učinke glede odstranjevanja
ogljikovih, dušikovih in fosforjevih spojin, ter varno in ekonomično
odstranjevanje odvečnega blata in drugih odpadkov. Za ČN zmogljivosti
nad 5000 PE je treba pravilnost dimenzioniranja dokazati z računalniško
simulacijo. Na ČN mora biti vzpostavljeno vzorčenje odpadne vode na
dotoku in na iztoku iz naprave oziroma iz kateregakoli elementa ČN na
mestih, ki so pomembna za kontrolo procesa in emisij. |
(3) Konstrukcija
objektov na ČN mora delovati skupaj z vgrajenimi napravami kot
funkcionalna celota, dosežena mora biti odpornost proti kemičnim in
biološkim obremenitvam snovi iz vode, blata, atmosfere, plinov ter proti
temperaturi oziroma temperaturnim spremembam, dosežena mora biti varnost
proti vzgonu, ko so objekti prazni, ter vodotesnost. Vsi vgrajeni
materiali morajo biti iz nerjavečega jekla, oprema kot so grablje,
puhala, zračni paneli, črpalke, ožemalci, pralci, strgala,
merilno-regulacijska oprema in električna ter elektronska oprema, pa
mora biti iz najvišjih kakovostnih razredov. Zagotovljena morajo biti
avtomatska merjenja pretokov, nivojev, temperatur, vsebnosti kisika ter
drugih parametrov za avtomatsko regulacijo procesov. |
(4) Prve meritve,
obratovalni monitoring in evidence izvaja upravljavec čistilne naprave,
kot to določa Pravilnik o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu
odpadnih vod ter o pogojih za njegovo izvajanje. Mejne vrednosti
parametrov odpadne vode pri sekundarnem in terciarnem čiščenju morajo
ustrezati določilom Uredbe o emisiji snovi pri odvajanju odpadne vode iz
komunalnih čistilnih naprav. Blato iz komunalne čistilne naprave je
odpadek. V primeru uporabe blata v kmetijstvu je potrebno upoštevati
Uredbo o uporabi blata iz komunalnih čistilnih naprav v kmetijstvu. |
29. člen |
(male komunalne čistilne naprave) |
(1) Mala komunalna
čistilna naprava je naprava za čiščenje komunalne odpadne vode z
zmogljivostjo čiščenja, manjšo od 2000 populacijskih ekvivalentov, v
kateri se komunalna odpadna voda zaradi njenega čiščenja obdeluje z
biološko razgradnjo na naslednji način: |
– s prezračevanjem v
naravnih ali prezračevanih lagunah v skladu s standardom SIST EN
12255-5, |
– v bioloških
reaktorjih s postopkom z aktivnim blatom v skladu s standardom SIST EN
12255-6, |
– v bioloških
reaktorjih s pritrjeno biomaso v skladu s standardom SIST EN 12255-7,
|
– z naravnim
prezračevanjem s pomočjo rastlin v rastlinski čistilni napravi z
vertikalnim tokom. |
(2) Za malo komunalno
čistilno napravo z zmogljivostjo čiščenja do 50 populacijskih
ekvivalentov (PE) (v nadaljnjem besedilu: MKČN) se šteje tudi naprava za
čiščenje komunalne odpadne vode, ki je izdelana v skladu s standardi od
SIST EN 12566-1 do SIST EN 12566-5 in iz katere se v skladu s temi
standardi odvaja očiščena odpadna voda neposredno v površinsko vodo
preko filtrirne naprave za prej očiščeno komunalno odpadno vodo ali
posredno v podzemno vodo preko sistema za infiltracijo v tla.
|
(3) Prve meritve,
obratovalni monitoring, oceno obratovanja in evidence izvaja izvajalec
javne službe kot je to določeno v Uredbi o emisiji snovi pri odvajanju
odpadne vode iz malih komunalnih čistilnih naprav. |
30. člen |
(nepretočne greznice) |
(1) Nepretočna greznica
je nepretočna greznica iz predpisa, ki ureja emisijo snovi in toplote
pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo, in je zgrajena
kot nepropusten zbiralnik za komunalno odpadno vodo, iz katerega se
odvaža komunalna odpadna voda v čiščenje oziroma obdelavo na komunalno
čistilno napravo. Usedalnik je gradbeni proizvod, namenjen izločanju
usedljivih snovi zaradi predčiščenja komunalne odpadne vode v mali
komunalni čistilni napravi. |
(2) Greznica mora biti
postavljena na takšnem mestu, da lahko izvajalec javne službe s posebnim
vozilom za praznjenje grezničnih muljev do nje dostopa in prazni vsebino
usedalnika. Od stojnega mesta vozila ne sme biti oddaljena več kot 20
metrov. Z greznico upravlja uporabnik, greznične mulje pa redno, in
najmanj enkrat na tri leta na čiščenje na ČN odvaža izvajalec javne
službe. Stroške odvzema, prevoza in čiščenja plača uporabnik v skladu s
predpisi. |
31. člen |
(vzdrževanje MKČN in greznic) |
(1) Na območjih, kjer
ni urejenega odvajanja in čiščenja odpadne vode z javno kanalizacijo, je
obvezna uporaba malih čistilnih naprav ali greznic. Izvajalec javne
službe je dolžan zagotoviti: |
a) prevzem blata iz
pretočnih greznic, |
b) prevzem blata iz
malih komunalnih čistilnih naprav, |
c) prevzem in čiščenje
odpadne vode nepretočnih greznic, |
d) evidenco o izvoru,
vrsti in količini prevzetega blata oziroma odpadnih voda. |
(2) Praznjenje greznic
in prevzem blata iz MKČN se za obstoječe pretočne greznice in male KČN
izvaja najmanj enkrat na tri leta, na podlagi plana praznjenja greznic,
ki ga pripravi izvajalec javne službe. Izvajalec javne službe uporabniku
storitev o praznjenju greznice oziroma o odvozu blata iz male KČN izda
potrdilo. |
(3) Stroške prevzema in
predelave blata ter odplak se plačuje v skladu z veljavnim cenikom, ki
ga potrdi pristojni občinski organ v skladu z veljavno zakonodajo. |
32. člen |
(odvajanje komunalne odpadne vode
iz MKČN) |
Za odvajanje komunalne
odpadne vode iz MKČN, na območjih kjer ni javne kanalizacije, mora
lastnik pridobiti geološko geotehnično poročilo, s katerim je določen
način odvajanja komunalne odpadne vode iz MKČN. |
33. člen |
(kanalizacijski priključki) |
(1) Kanalizacijski
priključek je del stanovanjske stavbe ali drugega objekta, ki je v lasti
uporabnika in je namenjen odvajanju komunalne odpadne in padavinske vode
do javnega kanalizacijskega omrežja ali naravnega odvodnika. Vsebuje
priključni spoj na javni in interni cevovod kanalizacije ter priključni
cevovod. Priključni spoj na cevovod javne kanalizacije se izvede z
vtočnim fazonskim kosom pod kotom 45° v smeri toka vode v javnem kanalu,
in sicer praviloma nad niveleto gladine stalnega pretoka v javnem
kanalu. Priključni spoj priključne cevi na interno kanalizacijo se
izvede v revizijskem jašku, praviloma na parcelni meji med javnim in
zasebnim zemljiščem, oziroma na zunanji strani stene stavbe, če
revizijskega jaška na kanalizacijskem priključku ni ali ga ni možno
izvesti. Revizijski jaški na kanalizacijskih priključkih do globine dna
priključne cevi 1,30 m pod zemljiščem so lahko notranjega premera 400
mm, globlji jaški pa morajo biti notranjega premera 600 mm. Najmanjši
presek kanalizacijskega priključka je DN 150 mm. Priporočljiv najmanjši
padec kanalizacijskega priključka je 20 ‰. |
(2) V primeru, da
razmere ne omogočajo izvedbe priporočljivega najmanjšega padca, se lahko
padci nivelet kanalizacijskih priključkov določajo po naslednji
metodologiji: |
+---------------------------+--------------+--------------------+ |
|DN |Odpadne
vode |Padavinske vode ali | |
|
| |mešani sistem | |
+---------------------------+--------------+--------------------+ |
|150 |1:
DN |1: DN | |
+---------------------------+--------------+--------------------+ |
|Nad 200 |1:
DN |1: DN | |
+---------------------------+--------------+--------------------+ |
|Polnitev h/d DIN 1986,
|0,5 |0,7 | |
|drugi del |
| | |
+---------------------------+--------------+--------------------+ |
(3) Padci nivelet
kanalizacijskih priključkov ne smejo biti večji od 5 %. Pri večjih
padcih se izvedejo višinske stope (kaskade). |
(4) Odvod odpadnih
komunalnih voda se lahko izvede neposredno, če je kota dna kleti objekta
uporabnika, v kateri so ali bodo nameščeni sanitarni elementi, najmanj
10 cm nad koto pokrova bližjih revizijskih jaškov na javnem kanalu. Če
je kota dna kleti objekta uporabnika, v kateri so ali bodo nameščeni
sanitarni elementi, nižja od kote pokrova najbližjega revizijskega jaška
na javnem kanalu, povišane za 10 cm, se odpadne vode iz više lociranih
prostorov ali objektov prek interne kanalizacije vodijo ločeno do
zunanjega revizijskega jaška na kanalizacijskem priključku. Iz kletnih
prostorov pa se ločeno odvaja odpadne vode preko ustrezno
dimenzioniranega internega črpališča do istega zunanjega revizijskega
jaška. Odsek tlačnega voda iz internega črpališča mora potekati višje od
kote pokrova najbližjega revizijskega jaška na javnem kanalu. Če to ni
možno, mora biti v tlačni vod vgrajena nepovratna zaklopka z vsaj dvema
med seboj neodvisnima zaporama, pri čemer mora zapirati ena zapora
samodejno pri zajezitvah (povratna loputa), drugo zaporo pa je možno
nadzorovano odpreti oziroma zapreti. Izjemoma je pri ločenih sistemih
javne kanalizacije možna neposredna priključitev odvoda odpadnih voda iz
kletnih prostorov, katerih kota tal je do 50 cm pod koto pokrova
najbližjega revizijskega jaška na javnem kanalu – kota temena javnega
kanala na tem mestu pa je najmanj 80 cm pod koto tal kleti z uporabo
nepovratnih zaklopk, kot je to navedeno v prejšnjem odstavku. Tovrstne
rešitve se lahko predvidijo in izvedejo le v zasebnih stavbah, kjer je
to v osebnem interesu lastnika stavbe. V tem primeru mora biti sestavni
del dokumentacije tudi podpisana izjava uporabnika, da v celoti krije
stroške ob morebitni preplavitvi objekta. Za skupinske kanalizacijske
priključke veljajo isti tehnični pogoji projektiranja in izvedbe, kot za
javno kanalizacijo. |
(5) Če je zaradi potreb
uporabnika in vrste javne kanalizacije možno izvesti odvod odpadnih in
tudi padavinskih voda, se interna kanalizacija za odpadne komunalne in
padavinske vode obvezno izvede ločeno, tako da se združita v zadnjem
revizijskem jašku pred priključitvijo na javni kanal. |
(6) Kanalizacijski
priključek se mora izvesti po projektni dokumentaciji in ob upoštevanju
projektnih pogojev in soglasja k priključitvi. Ob končani gradnji
upravljavec izvede pregled kanalizacijskega priključka in napiše
zapisnik o prevzemu, oziroma zapisnik o odpravi pomanjkljivosti. Po
prejemu pisne izjave investitorja o odpravi pomanjkljivosti upravljavec
izvede vnovični pregled. Sestavni del zapisnika je geodetski elaborat
kanalizacijskega priključka, izdelan po veljavni zakonodaji in potrjen
od pooblaščenega geodeta ter zapisnik o tlačni preizkušnji cevovodov in
revizijskih jaškov. |
IV. MERJENJA IN PRESKUSI |
34. člen |
(merjenje količin v cevovodu) |
(1) Količina odpadne
vode se določi na podlagi količin odvzete pitne vode iz javnega ali
zasebnega vodovoda ter količin odvzete pitne vode iz drugih virov pitne
ali tehnološke vode. Količina odpadne vode se lahko določi tudi na
podlagi neposredne meritve odvedene vode v javno kanalizacijo na enega
od predpisanih načinov iz tega pravilnika. Pavšalnih količin odpadnih
vod ni dovoljeno določati. Količina padavinske vode se določi na podlagi
meritve prispevnih strešnih in tlakovanih površin in podatkov o
izdatnosti padavin, kot je predpisano v državnih predpisih. |
(2) Merjenje količin in
parametrov onesnaženosti odpadnih voda iz virov onesnaževanja se izvaja
na stalnih merilnih mestih, nameščenih na vseh iztokih tehnoloških
odpadnih voda pred vtokom v kanalizacijski sistem, na komunalnih
čistilnih napravah, na vseh pomembnejših iztokih komunalnih voda v
odvodnik ter na mestih, ki so pomembne za določitev parametrov na samem
kanalskem omrežju. Glede na količino tehnoloških odpadnih voda in
zmogljivosti čiščenja komunalne čistilne naprave so meritve lahko trajne
ali občasne. V kanalizacijskih sistemih in na čistilnih napravah se
lahko uporabljajo naslednji načini merjenja pretoka odpadne vode:
|
– merjenje v odprtem
sistemu, kjer je pretok funkcija globine vode, nagiba ter omočenega
preseka v merilnem kanalu: Q = f (h, s, A). Odprt sistem merjenja se
uporablja v odprtem kanalu, kjer voda odteka gravitacijsko; |
– merjenje v zaprtem
sitemu, kjer je pretok funkcija hitrosti vodnega toka in preseka cevi Q
= f (v, A). Cev, v kateri teče vodni tok, je popolnoma zaprta in
napolnjena z vodo. Zaprt sistem merjenja se uporablja tam, kjer odpadno
vodo črpamo po ceveh; |
– merjenje s sledili,
kjer se pretok izračuna iz znane množine dodanega sledila. Za meritev s
sledili mora uporabnik pripraviti poseben načrt izvajanja meritve.
Merjenje pretoka s sledili se izvaja le v posebnih primerih (kalibracija
merilnih korit, meritev dotoka na čistilne naprave). |
(3) Merjenje pretoka
odpadne vode se mora izvajati v skladu s standardi in tehničnimi
predpisi. Merilno mesto mora biti dovolj veliko, dostopno in opremljeno
tako, da je meritve mogoče izvajati tehnično ustrezno in brez nevarnosti
za izvajalca meritev. Merilno mesto mora biti prilagojeno vrsti
dejavnosti onesnaževalca. V primeru spremembe dejavnosti je treba
ustrezno prilagoditi tudi merilno mesto. Izvajalcu meritev mora biti
omogočen dostop do merilnega mesta. V merskem koritu mora biti preprečen
rinjeni in plavajoči transport snovi (pesek, krpe ipd.). V primerni
bližini merilnega mesta mora biti posebno varno mesto, prirejeno za
postavitev avtomatskega vzorčevalnika za odpadno vodo, ki ga postavi
izvajalec javne službe, kadar izvaja kontrolne in raziskovalne meritve
na kanalizacijskem omrežju in za to potrebuje podatke z določenega
merilnega mesta. |
(4) Merilno mesto mora
biti varno osvetljeno, tako da je delo možno tudi ponoči. Ker v
kanalizacijskih napravah lahko nastajajo strupeni in zdravju škodljivi
plini, je potrebno omogočiti neovirano (naravno ali prisilno)
prezračevanje merilnega mesta in pri tem upoštevati ustrezne tehnične
predpise in standarde. |
(5) Meritev je lahko
ultrazvočna, z vpihovanjem zraka in s posrednim merjenjem tlaka, z
merjenjem globine vode z neposrednim merjenjem tlaka, s kombinacijo
merjenja globine vode in hitrosti vodnega toka. Upravljavec javne
kanalizacije lahko na stroške uporabnika javne kanalizacije preveri
ustreznost naprave. |
(6) Merilna naprava
mora biti izdelana tako, da je mogoče na enem ali na večjih
prikazovalnikih neposredno odčitati višino vodne gladine v merilni
točki, vrednost pretoka, v predpisanih enotah, ter kumulativni pretok.
Možen mora biti kontinuiran zapis vrednosti pretoka, v predpisanih
enotah na posebnem tiskalniku (registratorju), ali zapis na tiskalniku
nadzornega sistema (računalnika). Zapisovanje količine pretoka mora biti
tako pogosto, da je s primerno natančnostjo mogoče izdelati dnevne in
letne krivulje pretoka. |
(7) Gladine vode in
oblika profila morata ustrezati tipu merilnega mesta. Merjenje nivoja se
izvaja na 3-4 vrednosti Hmax gor vodno od preliva. Dotočno korito mora
biti daljše od 2 m oziroma 10Hmax. Pri izdelavi korita je potrebna čim
večja dimenzijska natančnost. Dimenzije dotočnega in odtočnega kanala
morajo biti izvedene tako, da je omogočen neoviran tok vode (npr.
neovirano prelivanje pri merskih prelivih). Padec korita mora omogočati
najmanjšo hitrost pri srednjem dnevnem dotoku 0,4 m/s (samodejno
izpiranje). Širina dotočnega korita mora znašati vsaj 3 širine preliva,
merjeno pri največji višini. Zaradi varnosti morajo biti vsi kovinski
deli, ki so vgrajeni v merilnem mestu in služijo dostopu, ter varovalne
ograje iz nerjavečega jekla ali iz drugega obstojnega materiala. Merilni
inštrumenti morajo biti montažni, da se v primeru poškodbe zamenjajo in
po uporabi očistijo. |
35. člen |
(preizkušanje kanalizacije) |
Preizkusi in presoje
kanalizacijskega omrežja obsegajo preizkuse tesnosti cevovodov in
revizijskih jaškov z vodo po standardu SIST EN 1610 – poglavje 10 ali
DIN 4033, preizkuse tesnosti cevovodov in revizijskih jaškov z zrakom po
standardu SIST EN 1610 – preizkusni postopek LC, preizkus infiltracije,
preizkus s pregledom pohodnih kanalov, pregled s TV kamero, določitev
sušnega odtoka, nadzor dotokov v sistem, nadzor nad kakovostjo, količino
in pogostostjo emisij na izpustnih mestih v odvodnik, nadzor nad
strupenostjo in eksplozivnostjo plinov (mešanic plinov z zrakom) v
sistemu, nadzor nad dotokom na čistilno napravo. Izbira vrste preizkusov
in presoj je odvisna od stanja in starosti kanalizacije. Preizkus
tesnosti se opravi na vsakem novozgrajenem, rekonstruiranem ali
obnovljenem kanalu. Po opravljenem preizkusu tesnosti se sestavi
zapisnik, ki ga podpišeta nadzorni organ in vodja gradbišča. Zapisnik o
uspešno opravljenem preizkusu tesnosti je sestavni del
investicijsko-tehnične dokumentacije. |
36. člen |
(lastnosti komunalne odpadne vode) |
(1) Lastnosti
industrijske odpadne vode, način meritve odvedenih količin in faktorja
onesnaženosti ter ceno storitve opredelita izvajalec javne službe in
uporabnik s posebno pogodbo. Kolikor pogodba ni sklenjena, lahko
izvajalec javne službe onemogoči uporabniku odvajanje industrijske
odpadne vode v javno kanalizacijo. Za uporabnike s komunalno odpadno
vodo se neposredno uporabljata odlok in pravilnik in se zato pogodbe ne
sklepajo. |
(2) Parametri
onesnaženja odpadne vode morajo ustrezati določilom uredbe o emisiji
snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno
kanalizacijo, ki določa najvišje dopustne koncentracije snovi, ki jih je
dovoljeno izpustiti v javno kanalizacijo. Za posamezne industrijske
onesnaževalce veljajo določila posebnih panožnih uredb in pravilnikov. V
primeru, da odpadne vode na uporabnikovem priključku ne ustrezajo
navedenim zahtevam, mora uporabnik s predhodnim čiščenjem, s spremembo
tehnologije ali z drugimi ukrepi doseči izpolnjevanje kriterijev za
zadostitev najvišjih dopustnih koncentracij za izpust v javno
kanalizacijo. Za dosego mejnih koncentracij se odpadne vode ne sme
redčiti s čisto, hladilno ali drugo vodo. Odpadna voda ne sme imeti
izrazito neprijetnega vonja za okolico. |
(3) V javno
kanalizacijo je dovoljeno odvajati odpadno vodo samo v primeru, da ta ne
vpliva škodljivo na naprave za odvajanje in čiščenje odpadne vode in na
njihovo delovanje. Odpadna voda, ki se odvaja v javno kanalizacijo, sme
vsebovati škodljive snovi le v mejnih koncentracijah, navedenih v
državnih predpisih o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod
v vode in javno kanalizacijo. Za ostale snovi veljajo predpisi o emisiji
snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda iz virov onesnaževanja. Za
dosego mejnih koncentracij se odpadne vode ne sme redčiti s čisto,
hladilno ali drugo vodo. Odpadna voda ne sme imeti izrazito neprijetnega
vonja za okolico. Odpadna voda iz infekcijskih oddelkov zdravstvenih
ustanov mora biti pred odvodom v javno kanalizacijo dezinficirana.
|
(4) Za ugotavljanje
lastnosti odpadne vode je odločilna analiza reprezentativnega vzorca, za
ugotavljanje mejnih koncentracij škodljivih snovi pa normativi, določeni
v predpisih o emisijah snovi in toplote. |
37. člen |
(ugotavljanje stopnje onesnaženosti
odpadne vode) |
Ugotavljanje stopnje
onesnaženosti odpadne vode se izvajajo skladno z veljavnimi predpisi. |
V. OBRATOVANJE, VZDRŽEVANJE IN
NADZOR JAVNE IN ZASEBNE KANALIZACIJE |
38. člen |
(dostopanje do kanalizacije) |
Izvajalec javne službe
ima po predhodnem obvestilu lastnika zemljišča ob vsakem času pravico
dostopa do vseh javnih kanalizacijskih objektov in naprav zaradi
njihovega vzdrževanja, meritev ali snemanj, zaznamovanj in drugih
dejavnosti. Pri tem mora skrbeti, da lastniku ne povzroča škode. Če
škoda nastane, jo mora oceniti in lastniku zemljišča izplačati
odškodnino. |
39. člen |
(škodni primeri) |
(1) Vsakdo, ki namenoma
ali iz malomarnosti povzroči materialno škodo na kanalizacijskem
omrežju, objektih in napravah oziroma povzroči škodo zaradi škodljivosti
in neustreznosti odpadnih voda, mora to škodo izvajalcu povrniti na
podlagi cenitve. |
(2) Vsakemu, ki mu
zaradi malomarnosti izvajalca javne službe kanalizacija povzroči škodo,
mora izvajalec javne službe škodo povrniti na podlagi cenitve. |
40. člen |
(vzdrževanje kanalizacije) |
(1) Izvajalec javne
službe mora skrbeti za nemoteno obratovanje, vzdrževanje ter nadzor
delovanja in uporabe javne kanalizacije. O obratovanju, vzdrževanju in
nadzoru objektov javne kanalizacije mora voditi predpisane evidence. Pri
vzdrževanju javne kanalizacije mora izvajalec javne službe zagotavljati
tekoči nadzor stanja na objektih javne in interne kanalizacije, ki
obsega sistematične letne preglede revizijskih jaškov, kontrolo iztokov
in priključkov, zasledovanje in analiziranje podatkov iz kontrolnih
instrumentov ter zbiranje predlogov in pripomb uporabnikov javne
kanalizacije, sistematično čiščenje in vzdrževanje objektov javne
kanalizacije, letno deratizacijo ter čiščenje in popravilo javne
kanalizacije. |
(2) Izvajalec javne
službe mora redno, najmanj enkrat na tri leta, prazniti greznično blato
in mulje iz usedalnikov greznic uporabnikov oziroma malih čistilnih
naprav uporabnikov in jih ustrezno očistiti v ČN. |
(3) Izvajalec javne
službe mora redno odvažati komunalno odpadno vodo iz nepretočnih greznic
uporabnikov na ustrezno čiščenje v ČN. |
(4) Izvajalec javne
službe mora izvajati meritve ali podajati oceno obratovanja MKČN
uporabnikov ter voditi predpisane evidence. |
(5) Za redno
obratovanje in vzdrževanje črpališč in ČN mora izvajalec javne službe
sprejeti poslovnik o obratovanju za posamezen objekt, za druge objekte
pa letni plan vzdrževanja. |
(6) Uporabnik mora
skrbeti za nemoteno obratovanje, vzdrževanje ter nadzor delovanja in
uporabe zasebne kanalizacije in kanalizacijskega priključka. Pri
vzdrževanju zasebne kanalizacije in kanalizacijskega priključka mora
uporabnik zagotavljati tekoči nadzor stanja, ki obsega občasne preglede
revizijskih jaškov, čiščenje priključnih cevi ter popravilo in
obnavljanje kanalizacijskega priključka in zasebne kanalizacije.
|
(7) Uporabnik mora
vzdrževati objekte za čiščenje komunalne odpadne vode ter dopustiti
izvajalcu javne službe praznjenje, odvoz in čiščenje blata in gošč iz
usedalnikov pretočnih greznic in MKČN ter redno odvažanje komunalne
odpadne vode iz nepretočnih greznic. Opravljene storitve mora izvajalcu
javne službe plačati po veljavnih predpisih. |
(8) Kataster javne
kanalizacije se mora izvajati po predpisu o katastru gospodarske javne
infrastrukture. |
VI. TEHNIČNI PREGLED IN PREVZEM V
UPRAVLJANJE |
41. člen |
(nadzor) |
Nadzor nad gradnjo
kanalizacije ali kanalizacijskega priključka izvaja v okviru gradnje
nadzornik investitorja. Upravljavec kanalizacije lahko izvaja dodatni
nadzor. |
42. člen |
(tehnični pregled) |
Tehnični pregled v
smislu teh določil je preverjanje izpolnitve zahtev upravljavca, danih s
soglasji in pogoji na podlagi tega pravilnika in ga opravi pooblaščeni
predstavnik na ogledu, razpisanem s strani upravnega organa. |
43. člen |
(prevzem v upravljanje) |
Upravljavec prevzame v
upravljanje samo tisto omrežje in objekte na omrežju, za katere so
pridobljene služnostne pravice, veljavno upravno dovoljenje, projektno
tehnična dokumentacija in izvedbena dokumentacija, posnetek s TV kamero,
ki je skladen s sistemom GIS in dokumentnim sistemom upravljavca javne
kanalizacije, kataster gospodarske javne infrastrukture, meritve in
druga s predpisi zahtevana dokumentacija ter je zagotovljeno pokrivanje
stroškov obratovanja, vzdrževanja in reprodukcije. O prevzemu v
upravljanje se sklene pogodba. |
VII. OSTALO |
44. člen |
(odpadki iz naprav za čiščenje) |
Odpadki iz naprav za
čiščenje odpadne vode se morajo odstranjevati v skladu z veljavnimi
predpisi, ki urejajo področje ravnanja z odpadki. |
45. člen |
(deratizacija) |
Deratizacija se mora
opravljati na kanalizacijskem omrežju vsaj enkrat letno v skladu s
predpisi o deratizaciji. |
46. člen |
(kataster javne kanalizacije) |
(1) Občina vodi
kataster javne kanalizacije v skladu s predpisi o katastru
kanalizacijskega sistema. |
(2) Za vsak objekt
javne kanalizacije mora biti izdelan projekt izvedenih del v skladu s
predpisi o katastru kanalizacijskega sistema. Vsebovati mora podatke, ki
jih uporablja kataster izvajalca javne službe. |
(3) Projekt izvedenih
del mora investitor predati izvajalcu javne službe skupaj z ostalo v
Zakonu o graditvi objektov predpisano dokumentacijo ob predaji objekta v
upravljanje. |
VIII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE |
47. člen |
Lastniki obstoječih
(pretočnih) greznic, oziroma povzročitelji komunalnih in padavinskih
odpadnih voda morajo: |
– na območjih, kjer je
javna kanalizacija in čistilna naprava ukiniti obstoječo greznico in
urediti neposredno odvajanje v javno kanalizacijo, in sicer do rokov
navedenih v Odloku o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske
odpadne vode na območju Občine Zagorje ob Savi (Uradni list RS, št.
111/13), |
– na območjih, kjer ni
javne kanalizacije sami na svoje stroške zagotoviti čiščenje v mali
komunalni čistilni napravi ali zbiranje v nepretočni greznice v skladu z
zakonodajo, in sicer do rokov navedenih v Odloku o odvajanju in čiščenju
komunalne in padavinske odpadne vode na območju Občine Zagorje ob Savi
(Uradni list RS, št. 111/13), |
– na območjih kjer ni
javne kanalizacije morajo imeti lastniki, ki imajo na dan uveljavitve
tega pravilnika že zgrajeno MKČN, izvedeno odvajanje odpadne padavinske
vode in odpadne vode iz MKČN, skladno z geološko geotehničnim poročilom
iz 18. in 32. člena tega pravilnika, do roka iz 19. člena Uredbe o
emisiji snovi pri odvajanju odpadne vode iz malih komunalnih čistilnih
naprav (Uradni list RS, št. 98/07, 30/10). |
48. člen |
Ta pravilnik začne
veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. |
|
Št. 007-5/2013 |
Zagorje ob Savi, dne
19. decembra 2013 |
|
Župan |
Občine Zagorje ob Savi |
Matjaž Švagan l.r. |
|