Upravni postopek

Uvod

Na vrh

Vrste upravnega postopka in predpisi, ki ga urejajo

Na vrh

V Zakonu o splošnem upravnem postopku /ZUP/ je določeno, da:

• morajo po ZUP-u postopati upravni in drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kadar v upravnih zadevah, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank (prvi odstavek 1. člena ZUP-a);

• ZUP uporabljajo tudi izvajalci javnih služb v primeru, ko odločajo o pravicah ali obveznostih uporabnikov njihovih storitev (tretji odstavek 3. člena ZUP-a);

• se ZUP smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih zadevah, ki nimajo narave upravne zadeve, kot je opredeljena v ZUP-u, če ta področja niso urejena s posebnim postopkom (4. člen ZUP-a).

Kot organe državne uprave oziroma državne upravne organe imenujemo tiste državne organe, ki v mejah svojih pooblastil na podlagi zakonov in drugih predpisov opravljajo upravne dejavnosti oziroma naloge na določenem področju državne uprave - torej tudi odločajo o upravnih zadevah. Med te organe štejemo: ministrstva in organe v njihovi sestavi (vključno z območnimi enotami, izpostavami oz. drugače imenovanimi dislociranimi enotami) ter upravne enote.

Pri drugih državnih organih - državnem zboru, državnem svetu, vladi, sodiščih, državnem tožilcu ... - je zelo malo primerov, v katerih ti organi odločajo o upravnih zadevah.

Glede na to, da v Sloveniji (čeprav jih ustava predvideva) nimamo pokrajin, so organi samoupravnih lokalnih skupnosti organi občin - to pa sta predvsem občinska uprava in župan.

Nosilci javnih pooblastil so lahko osebe javnega prava, osebe zasebnega prava in posamezniki. Javno pooblastilo pomeni, da imajo organizacije (javna podjetja, javni zavodi, združenja, zbornice, univerze, ustanove, agencije ...), ki so sicer zunaj organizma državnih organov oblasti, nekatere pravice in dolžnosti državnih organov, kar pomeni, da v določenih primerih uresničujejo svoje naloge s pomočjo izdajanja aktov oblastne narave - ko torej v razmerju do drugih subjektov nastopajo avtoritativno, z močnejšo voljo. Po določbah ZUP-a (drugi odstavek 1. člena) se javno pooblastilo za vodenje postopka in odločanje v upravnih zadevah podeli z zakonom, za vodenje postopka in odločanje v upravnih zadevah iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti pa z odlokom sveta samoupravne lokalne skupnosti. Kot primere upravnega odločanja na podlagi javnega pooblastila lahko navedemo obrtna dovoljenja, licence detektivom, energetska soglasja, prometna dovoljenja ...

Izvajalci javnih služb uporabljajo ZUP, kadar odločajo o pravicah ali obveznostih uporabnikov njihovih storitev. Glede na naravo posamezne javne službe se zakonodajalec večkrat odloči, da takemu izvajalcu (izrecno) podeli javno pooblastilo za vodenje postopkov in odločanje v upravnem postopku. Sicer pa je glede na naravo javne službe potrebno ločiti izvajanje same dejavnosti javne službe (zdravljenje, poučevanje, varstvo otrok, socialno delo, odvoz komunalnih odpadkov ipd.), ko se pravica izvaja tako, da izvajalec javne službe opravi določeno storitev ali dobavi neko dobrino, od odločanja o pravicah, obveznostih in pravnih koristih, ko se vodi upravni postopek in izda ustrezen upravni akt - npr. takrat, ko je predpisano kakšno soglasje ali ko izvajalec javne službe odkloni ali v nasprotju s predpisi pogojuje izvedbo storitve oziroma dobavo dobrine (npr. vpisa v šolo; nudenja zdravstvene storitve; priključitve na komunalno omrežje ...).

Navedeni organi morajo postopati po ZUP-u, kadar v upravnih zadevah, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank.

Po ZUP morajo torej postopati:

• če gre za upravno zadevo,

• če gre za upravno zadevo,

• če gre za odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank.

Upravno zadevo definiramo kot vsak posamezen primer odločanja o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke z nekega področja upravnega prava. To so konkretne upravne zadeve (gradbeno dovoljenje, odločba o odmeri dohodnine, potni list, obrtno dovoljenje, odločba o odmeri carine itd.), ki jih največkrat že sami predpisi opredelijo oziroma označijo kot upravne zadeve in predpišejo, da o njih odločajo v upravnem postopku upravni in drugi organi.

Sicer pa se po ZUP-u (2. člen) šteje, da gre za upravno zadevo:

• če je s predpisom določeno, da organ v neki zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma

• če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave zadeve.

Neposredna uporaba predpisov pomeni uporabo predpisov na konkreten primer in na posamično (individualno) določen pravni subjekt. Neposredna uporaba predpisov pomeni, da se izvede "primerjava" med splošno (abstraktno) normo in dejanskim stanom konkretnega primera, da se torej ugotovijo pogoji za priznanje, naložitev ali zavrnitev pravice ali obveznosti v konkretni zadevi. Ta neposredna uporaba materialnega predpisa pa se izrazi z izdajo konkretnega in posamičnega upravnega akta - to je odločbe - v upravni zadevi, ki je predmet upravnega postopka.

Temeljna načela upravnega postopka so osnova (temelj) za razumevanje in pravilno uporabo posameznih določil Zakona o splošnem upravnem postopku. Gre za načela, ki se smiselno in vsebinsko raztezajo na celotno materijo zakona in jo povezujejo v zaokroženo celoto, pri konkretnem odločanju pa dajejo usmeritve in nakazujejo pot (kot neka vrsta razlagalnih, interpretativnih pravil) za pravilno uporabo predpisov pri vodenju postopka in odločanje o pravicah obveznostih in pravnih koristih strank in drugih udeležencev v postopku.

Glede na to, da so posamezna določila Zakona o splošnem upravnem postopku /ZUP/ pravzaprav izpeljava temeljnih načel tega zakona, je za pravilno vodenje upravnega postopka in odločanje nujno poznavanje in upoštevanje njihove vsebine in smisla.

ZUP opredeljuje naslednja temeljna načela (osnovna vodila, usmeritve, razlagalna pravila ...):

1. Načelo zakonitosti

Na vrh

Bistvo načela zakonitosti, ki je hkrati tudi temeljno načelo naše ustavnopravne ureditve, je v "vezanosti" upravnih organov na zakone in druge predpise. Tako je v naši ustavi v VI. poglavju, ki se nanaša na ustavnost in zakonitost in usklajenost pravnih aktov (v 153. členu), določeno naslednje:

"Zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v skladu z ustavo.

Zakoni morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral državni zbor, podzakonski predpisi in drugi splošni akti pa tudi z drugimi ratificiranimi mednarodnimi pogodbami.

Podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v skladu z ustavo in z zakoni.

Posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu."

Upravni organ mora imeti za vsako svoje dejanje (odločitev, ravnanje, postopanje) temelj v zakonu ali na zakonu temelječem predpisu. Tako je v 6. členu ZUP-a določeno, da organi odločajo v upravnih zadevah po zakonih, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil.

Načelo zakonitosti ima pri odločanju o upravnih zadevah poseben pomen, ker gre tukaj za razmerja med državnimi organi, organi občin in nosilci javnih pooblastil na eni strani in strankami (fizičnimi osebami, pravnimi osebami, drugimi nosilci pravic in obveznosti) na drugi. Upoštevanje tega načela v upravnem postopku izključuje kakršnokoli samovoljo organov oziroma uradnih oseb, pooblaščenih vodenje postopka in za odločanje, saj morajo delati in odločati po zakonih in drugih predpisih.

Pri odločanju se uporabi predpis, ki velja v času odločanja na prvi stopnji, glede na značilnosti posameznih upravnih zadevah pa včasih zakon določa, da se uporabi predpis (na primer pri odmeri davkov), ki je veljal v času oziroma obdobju, ko je nastala neka obveznost (plačila dohodnine, carine ipd.). Sicer pa novejši predpisi v svojih prehodnih in končnih določbah praviloma določajo, kaj v primerih, ko se je v času reševanja zadeve spremenil predpis, ki je osnova za odločanje.

Pri odločanju v upravnem postopku mora:

• vsaka odločba (posamični upravni akt) temeljiti na materialnem predpisu - to je veljavnem zakonu, ki vsebuje določila o pravicah in obveznostih na določenem področju in ki ga je treba pravilno uporabiti (tkim. materialna zakonitost),

• ves postopek potekati skladno z določili ZUP-a in drugih posebnih upravnih postopkov (tkim. formalna zakonitost).

V konkretnih upravnih postopkih in odločanju o posameznih upravnih zadevah lahko pride in prihaja včasih do odločitev, ki niso v skladu z zakonom in ki lahko prizadenejo pravice strank v postopku. Zato so "kot zdravila" za kršitev načela zakonitosti predvidena redna in izredna pravna sredstva (predvidena z ZUP-om in drugimi posebnimi upravnimi postopki) ter upravni spor, ki pomeni sodno kontrolo zakonitosti dokončnih konkretnih upravnih aktov.

1.1 Načelo zakonitosti in prosti preudarek

Na vrh

Največkrat je z materialnim predpisom vnaprej jasno predvideno oziroma določeno, kakšna mora biti odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje in z zakonom predpisane pogoje za pridobitev neke pravice ali naložitev obveznosti. V nekaterih primerih pa je v zakonu določeno, da lahko organ odloči po prostem preudarku - diskreciji. To pomeni, da lahko organ pri enakem ali podobnem dejanskem stanju izbere izmed več pravno enako mogočih (alternativnih) odločitev tisto, ki je po podanih okoliščinah v konkretnem primeru in glede na javno korist (interes) najustreznejša, najprimernejša oziroma najsmotrnejša. Drugače povedano: pri prostem preudarku zakon prepušča organu, ki odloča, izbiro med več dopustnimi odločitvami.

Posebej je treba opozoriti, da je odločanje po prostem preudarku mogoče samo takrat, ko je "organ" za to posebej pooblaščen z materialnim predpisom in so za tako odločanje izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. Prosti preudarek se nanaša le na uporabo materialnega predpisa, pooblastilo za odločanje po prostem preudarku pa je v zakonu največkrat dano na posreden način, z navedbo, da organ "sme", "lahko", "je pooblaščen".

ZUP posebej zahteva, da mora biti odločba v teh primerih:

Odločanje po prostem preudarku ne sme biti samovoljno in pravno nevezano. Odločba upravnega organa je nezakonita tako v primeru, ko so bile prekoračene meje pooblastila, kot tudi v primeru, ko prosti preudarek ni bil uporabljen v skladu z namenom, za katerega je bilo pooblastilo dano. Za uporabo prostega preudarka je pogosto pomembna in odločilna ustaljena praksa. Sicer pa morajo biti upravni organi pri svojem odločanju še posebej pazljivi, kadar gre le za navidezno enake oziroma podobne primere, ki pa se v resnici (v dejanskem in pravnem pogledu) pomembno razlikujejo.

Sklenemo lahko z ugotovitvijo, da je odločanje po prostem preudarku pravno vezano odločanje in je pri njem ravno tako treba upoštevati načelo zakonitosti (legalitetno načelo).

2. Varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi

Na vrh

Obravnavano načelo ima svojo osnovo že v ustavnih določilih, ki opredeljujejo enakost pred zakonom in enako varstvo pravic.

Sicer pa izhaja že iz samega poimenovanja tega načela dvojna vloga organa, ki odloča v upravnem postopku, to je, da mora hkrati varovati:

Organ mora torej hkrati omogočiti strankam čim lažje uveljavljanje in varstvo njihovih pravic, hkrati pa (po uradni dolžnosti) varovati javno korist ter pravice drugih.

Če se osredotočimo na zakonsko besedilo 7. člena ZUP-a, ki normira načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi, ugotovimo naslednje dolžnosti organa oziroma uradne osebe, ki odloča v konkretnem upravnem postopku:

Glede na vse navedeno kaže dodati še naslednje. Medtem ko na splošno sicer velja, da "nepoznavanje prava škoduje", pa ZUP izhaja s stališča, da naloga (upravnih) organov, ki odločajo o upravnih zadevah, ni samo ali predvsem izvajanje imperiuma - oblasti, temveč tudi nudenje ustreznih možnosti in pomoči strankam, da lahko uveljavijo svoje na zakon in druge predpise oprte pravice.

3. Načelo materialne resnice

Na vrh

Zakoni, ki opredeljujejo pravice, dolžnosti in obveznosti posameznikov in organizacij, določajo tudi pogoje za pridobitev teh pravic oziroma naložitev obveznosti (dolžnosti), in sicer tako, da navajajo, katera dejstva oziroma pogoji morajo biti v konkretnih primerih podani, da se prizna oziroma naloži neka pravica oziroma obveznost. Ugotovitev teh dejstev pomeni uresničitev načela materialne resnice, to je, da je treba v upravnem postopku ugotoviti resnično dejansko stanje.

ZUP določa, da je treba v postopku ugotoviti resnično stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Katera dejstva so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, izhaja iz materialnega predpisa, na podlagi katerega je treba odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi v konkretni upravni zadevi.

Dejstva se ugotavljajo z dokazi, to pa so: listine, priče, izvedenci, ogled, izjava stranke kot dokaz, vpogled in informatizirane evidence.

Načelo materialne resnice pomeni oziroma zahteva oziroma pomeni skladnost ugotovljenega in dejanskega, torej skladnost ugotovljenih in stvarnih (dejanskih) dejstev. Zahteva torej, da se ugotovljena dejstva skladajo s stvarnostjo, da ustrezajo objektivnemu, resničnemu stanju.

To pa je mogoče doseči le, če je konkretna in posamična upravna zadeva vsestransko in objektivno raziskana in dognana, če so ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva. Do materialne resnice pridemo na podlagi izvedenih dokazov in prepričanja uradne osebe o resničnosti nekega dejstva. Organ oziroma uradna oseba mora ugotoviti materialno resnico po uradni dolžnosti. To načelo je kršeno, če je dejansko stanje napačno, zmotno, pomanjkljivo, nepopolno ugotovljeno (to so tudi z zakonom predvideni pritožbeni razlogi zoper odločbo).

Nepopolno ali napačno ugotovljeno dejansko stanje pomeni nezakonitost upravne odločbe in je v pritožbenem postopku in v upravnem sporu razlog za odpravo odločbe.

V okviru obravnavanega načela vsebuje ZUP še določbo, da lahko na podlagi verjetno izkazanih dejstev organ odloči le, če tako določa zakon. V nasprotju z materialno resnico verjetnost ne izključuje dvoma o resničnosti, vendar so razlogi za resničnost nekega dejstva močnejši od razlogov, ki govorijo za njegovo neresničnost. Pod verjetnostjo, za katero lahko rečemo, da pomeni "blažjo" stopnjo dokazovanja, tako razumemo možnost, da se naše predstave o dejstvih skladajo z dejanskim stanjem. Če je namen ugotavljanja materialne resnice, da se uradna oseba prepriča o resničnosti pravno pomembnih dejstev, je namen ugotavljanja verjetnosti, da se ustvari prepričanje o možnosti obstoja nekega dejstva ali okoliščine oziroma možnosti, da je neko dejstvo resnično. Verjetnost je lahko podlaga za odločanje le tedaj, ko zakon to izrecno določa.

4. Načelo zaslišanja stranke

Na vrh

Temeljni namen tega načela je v tem, da mora imeti stranka v upravnem postopku možnost varstva svojih pravic. Stranka ima v upravnem postopku številne procesne pravice. Bistvo načela zaslišanja stranke je (po ZUP-u) v tem, da mora organ dati stranki možnost, da uveljavi svoje pravice, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka in da se izjavi oziroma izreče o dejstvih, ki so pomembna za odločitev. Ta možnost je stranki dana, če ji je omogočeno (aktivno) sodelovanje v ugotovitvenem postopku in pri dokazovanju, saj lahko tako najbolj neposredno uveljavlja, zavaruje in brani svoje pravice in koristi. Stranka mora torej imeti možnost aktivne udeležbe v postopku, ki se kaže na primer v pravicah: udeleževati se ugotovitvenega postopka, navajati dejstva, varovati svoje pravice, dopolnjevati in pojasnjevati svoja stališča, sodelovati pri izvedbi dokazov in se seznanjati z uspehom dokazovanja, zahtevati ustno obravnavo in na njej sodelovati ter podajati pripombe, izreči se o izvedenih dokazih ...

Obravnavano načelo služi predvsem interesom stranke, saj na njegovi podlagi dobiva stranka vlogo aktivnega subjekta. Je pa to tudi v interesu samega postopka, ker se tako laže, hitreje in bolj zanesljivo pride do materialne resnice.

V 9. členu ZUP-a, ki opredeljuje vsebino obravnavanega načela, je predpisano še:

Dodajmo, da so v ZUP-u posebej predpisani oziroma predvideni primeri, ko lahko organ odloči po skrajšanem ugotovitvenem postopku (144. člen ZUP-a). To je:

5. Prosta presoja dokazov

Na vrh

Načelo proste presoje dokazov je v 10. členu ZUP-a opredeljeno takole: "O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka."

Prosta presoja dokazov pomeni, da uradna oseba, ki vodi postopek oziroma odloča v upravnem postopku, pri presoji dokazov načeloma ni vezana na posebna dokazna (formalna) pravila, temveč ocenjuje ter presoja po svojem svobodnem prepričanju, ali se neko dejstvo šteje za resnično ali ne. Iz povedanega pa izhaja tudi, da je načelo proste presoje dokazov tesno povezano z načelom materialne resnice in je namenjeno (omogoča) uveljavitvi načela materialne resnice. Organ mora izvesti tiste dokaze, ki jih šteje za potrebne (seveda ob upoštevanju zakonskih določb), da bi zanesljivo ugotovil določeno dejstvo.

Uradna oseba mora vestno in skrbno razčleniti (analizirati) vsak dokaz posebej, primerjati (komparirati) ugotovljena dejstva oziroma dokaze med seboj in narediti združitev (sintezo). Uradna oseba mora torej priti do lastnega "notranjega" prepričanja o resničnosti nekega dejstva, kar lahko doseže potem, ko vestno in skrbno presodi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na tej podlagi naredi logičen sklep glede upoštevanja ali neupoštevanja dokazov. Navedeno mora priti do izraza in mora biti utemeljeno v obrazložitvi odločbe, iz katere morajo biti razvidni utemeljeni in razumni razlogi za presojanje (jasno se navede, katera dejstva štejejo za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov - navede se na primer, zakaj se je priči verjelo ali ne, zakaj se neki dokaz ni upošteval itd.).

Načelo proste presoje dokazov ne smemo razumeti v absolutnem smislu, saj je povezano z načelom zakonitosti, v zakonih pa so pogosto (čeprav imajo v načelu vsako dokazilo enako dokazno moč) predpisana dokazna pravila, ki vnaprej ocenjujejo vrednost oziroma pomen nekega dokaza - na primer, da se neko dejstvo dokazuje z javno listino, resničnost te pa se predpostavlja ipd. Področni zakoni pogosto določajo način dokazovanja posameznih dejstev v določeni vrsti upravnih zadev (na primer, da mora izvedeniško mnenje v posamezni zadevi podati z zakonom ali drugim predpisom določena komisija; da se posamezna dejstva - državljanstvo, rojstvo idr. - dokazujejo s predpisano javno listino ...), kar je seveda pri ugotavljanju in presoji dokazov ravno tako treba upoštevati.

Zakon pozna tudi primere, ko je načeloma treba vzeti nekatera dejstva za resnična oziroma verodostojna, saj že sam zakon predvideva njihov obstoj oziroma resničnost. Tako se pri zakonitih domnevah (presumpcijah) določena dejstva štejejo za resnična, ne da bi bilo to treba posebej dokazovati (na primer: šteje se za resnično oziroma se predvideva verodostojnost tega, kar se potrjuje ali določa v javni listini). Med dokaznimi pravili je treba omeniti tudi zakonite fikcije (fikcija = kadar vzamemo nekaj za resnično, čeprav vemo, da ni; fikcija = kadar štejemo, da obstaja nekaj, kar dejansko ne obstaja), ko na osnovi zakonskega določila (zavestno) štejemo neko dejstvo za resnično (npr. če upravni organ ni izdal odločbe v predpisanem roku. ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen).

6. Dolžnost govoriti resnico in poštena uporaba pravic

Na vrh

Stranke morajo pred organom govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki so jim priznane z ZUP-om in drugimi zakoni, ki urejajo upravni postopek.

Zaradi varstva svojih interesov lahko stranka sicer izkoristi vse svoje pravice, ki ji gredo po procesnih in materialnih predpisih, ob upoštevanju kriterijev vesti in poštenja pa svojih pravic ne sme izkoristiti samo zato, da bi škodovala drugim udeležencem postopka. Tako bo npr. uradna oseba pri izvajanju ugotovitvenega postopka pazila, da npr. stranka ne daje predlogov za izvedbo novih dokazov zgolj zaradi nagajanja ali zavlačevanja postopka. Gre za načelo, ki je sicer povezano z zakonsko določbo (140. člen ZUP-a), po kateri mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno.

Opozoriti kaže, da je nepopolno ali napačno ugotovljeno dejansko stanje pritožbeni razlog, izdaja ugodne odločbe na podlagi neresničnih navedb strank pa razlog za obnovo postopka.

7. Samostojnost pri odločanju

Na vrh

Po naši ustavi (drugi odstavek 120. člena) upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov. Načelo samostojnosti pri odločanju omogoča organu, da dela po zakonih in drugih predpisih in preprečuje nezakonite posege v konkretne upravne postopke.

Med pomembne funkcije izvrševanja zakonov spada tudi odločanje o upravnih zadevah. Glede tega ZUP določa, da organ vodi upravni postopek in odloča o upravnih zadevah samostojno v okviru in na podlagi zakonov, podzakonskih predpisov, predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. V istem členu je določeno še, da uradna oseba samostojno opravlja dejanja v upravnem postopku in v tem okviru ugotavlja dejstva in okoliščine ter na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin uporablja predpise oziroma splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil.

Samostojnost pri odločanju je potrebna, da bi se zagotovilo zakonito, strokovno in objektivno delo v upravnem postopku, ki mora potekati po določbah ZUP-a in s tem temeljiti na upoštevanju temeljnih načel - v povezavi s samostojnostjo predvsem načela zakonitosti, materialne resnice in proste presoje dokazov.

Načelo samostojnosti pri odločanju pomeni predvsem dvoje:

Organ in uradno osebo vežejo torej samo zakoni in drugi predpisi, kar pomeni, da to načelo preprečuje, da bi:

Lahko rečemo, da pa je samostojnost pri odločanju povezana in pogojena z ustreznim znanjem in usposobljenostjo uradnih oseb, ki opravljajo posamezna dejanja v postopku, vodijo upravni postopek in odločajo v upravnih zadevah. Zato ZUP v 31. členu predpisuje pogoje, ki jih mora izpolnjevati uradna oseba, da lahko vodi upravni postopek in v njem odloča - to je, da mora imeti predpisano izobrazbo in strokovni izpit iz upravnega postopka.

8. Pravica pritožbe

Na vrh

S pritožbo se pri drugostopenjskem (višjem) upravnem organu "napada" oziroma izpodbija posamičen upravni akt (prvostopenjskega) upravnega organa. Pravočasno vložena pritožna ima neposreden vpliv na začetek učinkovanja odločbe, saj praviloma odloži njeno dokončnost, pravnomočnost in izvršljivost.

Za ureditev načela pravice do pritožbe je treba ugotoviti, da ima svoj temelj v ustavi in je torej ustavna kategorija. Ustava RS namreč vsebuje posebno določbo o pravici do pravnega sredstva (v 25. členu), ko določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

Obravnavano načelo pravice do pritožbe zagotavlja pri odločanju o upravnih zadevah obravnavo na dveh stopnjah - obravnavni stopnji in pritožbeni stopnji. Zaradi navedenega se v teoriji to načelo poimenuje tudi načelo dveh stopenj. Seveda pa je jasno, da pride do reševanja zadeve na pritožbeni stopnji samo tedaj, ko je zoper konkretni upravni akt dejansko vložena pritožba. Ali bo pritožba vložena, je torej odvisno izključno od volje stranke.

Če analiziramo besedilo 13. člena ZUP-a, ki obravnava načelo pravice do pritožbe, lahko ugotovimo naslednje značilnosti:

Pravico do pritožbe zoper odločbo na prvi stopnji ima stranka, pritožbo pa lahko vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi. Pritožba zoper odločbo je zagotovljena po samem zakonu, ZUP pa predpisuje, da se mora pravica do pritožbe "sporočiti" (dovoljenost vložitve, rok za vložitev, način vložitve, organ, pri katerem se vloži, taksa, ki jo je treba plačati) stranki in mora biti zato navedena v pouku o pravnem sredstvu kot obveznem sestavnem delu odločbe.

Opozoriti je potrebno, da je v ZUP-u strankam dana možnost, da se pravici do pritožbe odpovedo. Po določbah 229.a člena ZUP-a se lahko stranka ali druga oseba, v katere pravice ali pravne koristi posega odločba, v postopkih, ki se začno na zahtevo stranke, odpove pravici do pritožbe. Odpoved pravici do pritožbe je (praviloma) možna po vročitvi odločbe (izjava o tem se lahko da le pisno ali ustno na zapisnik), odpovedi pravici do pritožbe pa ni mogoče preklicati.

Organe (pritožbene), ki odločajo o pritožbah, največkrat določajo zakoni s posameznih področij, določbe o tem pa vsebuje tudi ZUP (več o organih, ki v posameznih odločajo na prvi in drugi stopnji, navajamo v poglavju o pristojnosti).

Pravica do pritožbe je torej zelo pomembna procesna pravica stranke, ki pa ima po izčrpani pritožbi še možnost sprožitve sodnega varstva v okviru sodne veje oblasti - to je predvsem upravnega spora na upravnem sodišču, v posameznih primerih pa tudi sodnega varstva pri drugih sodiščih (na primer na delovnem in socialnem sodišču, če gre za upravne zadeve s področja pokojninskega ali zdravstvenega zavarovanja). Sodno varstvo v okviru upravnega spora zagotavlja že ustava, še posebej pa je to varstvo urejeno v Zakonu o upravnem sporu (ZUS).

9. Ekonomičnost postopka

Na vrh

Postopek je treba voditi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se priskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko pravilno ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba (to je besedilo 4. člena ZUP-a). Upoštevanje navedene določbe mora priti do izraza v vseh fazah postopka (na prvi stopnji, na drugi stopnji, v izvršilnem postopku) in pri vseh dejanjih v postopku.

Načelo ekonomičnosti pomeni za uradno osebo, ki vodi postopek do izdaje odločbe oziroma uradna oseba, ki odloči v upravni zadevi:

Tako mora torej uradna oseba, ki vodi postopek, izbrati najhitrejši in najcenejši način dela, seveda pa mora paziti, da ne bo ekonomičnost povzročila neupoštevanja načela zakonitosti in načela materialne resnice. Ob upoštevanju slednjega je tako mogoče reči, da načelo ekonomičnosti daje organu oziroma uradni osebi, ki vodi upravni postopek in v njem odloča, napotilo za hitro vodenje postopka s čim manjšimi stroški in zamudo časa, hkrati pa postavlja zahtevo, da hitrost in varčnost vodenja postopka ne bo v škodo načela zakonitosti in načela materialne resnice.

Hitrost postopka se doseže s strokovnim in organiziranim delom uradne osebe ter izločitvijo nepotrebnih procesnih dejanj, varčnost pa s tem, da se ne povzročajo nepotrebni stroški ter da se tudi čas ne izgublja po nepotrebnem. Sicer pa lahko rečemo, da je ekonomičnost konkretnega upravnega postopka povezana tudi s siceršnjo (racionalno, funkcionalno, učinkovito) organizacijo dela v posameznem organu, od katere je ravno tako odvisno, ali bodo stranke lahko hitro, s čim manjšimi stroški, na preprost način in učinkovito uresničevale svoje pravice in pravne koristi ter izvrševale obveznosti.

S predpisi je določeno, kateri organ, v katerih zadevah in na katerem območju (teritoriju) je pooblaščen za odločanje v posamezni upravni zadevi - določena je torej pristojnost. Pristojnost je določena z zakonom ali na zakonu temelječem predpisu, zato je tako za organ kot za stranko "ius cogens" (obvezna po zakonu) in se o tem ni mogoče (ni dovoljeno) drugače dogovoriti. Pristojni organ tudi ne more prenesti (delegirati) odločanja na drug organ, višji organ pa tudi ne more prevzeti upravne zadeve iz pristojnosti nižjega organa. Izjema od tega je, če npr. prvostopnejski organ ne odloči v predpisanem roku in se stranka zato pritoži (tki. molk uprave oz. molk organa), pa tudi, če prvostopenjski organ kljub opozorilu zadeve ne reši pravočasno in ne izda upravnega akta, zaradi tega pa bi utegnile nastati škodljive posledice za življenje ali zdravje ljudi, za naravno oziroma življenjsko okolje ali premoženje.

S pristojnostjo se določata področje dela in območje delovanja organa, zato ločimo stvarno in krajevno pristojnost.

1. Stvarna pristojnost

Na vrh

Stvarna pristojnost opredeljuje, v katerih upravnih zadevah, to je po vsebini določenih zadevah, sme oziroma mora posamezni organ opravljati predpisane naloge (voditi postopek in odločiti). Opredeljuje torej področje dela, to je, katera upravna zadeva glede na njeno vsebino spada v delovno področje (med naloge) posameznega organa. Za odločanje v upravnih zadevah se ta pristojnost določa s predpisi, ki urejajo posamezno upravno področje (materialni predpisi) ali določajo organizacijo in delovno področje posameznega organa (organizacijski predpisi).

Posebej pa ZUP (v 16., 17. in 18. členu) določa stvarno pristojnost organov državne uprave in organov samoupravnih lokalnih skupnosti. Gre za materijo, ki je sicer povezana s siceršnjo ureditvijo državne uprave in lokalne samouprave, to je predvsem z Zakonom o državni upravi in Zakonom o lokalni samoupravi.

Za odločanje v upravnih zadevah iz državne pristojnosti so na prvi stopnji stvarno pristojne upravne enote, če zakon ne določa drugače (to je v primerih, ko se v skladu z zakonom v okviru posameznih ministrstev oziroma organov v njihovi sestavi organizirajo območne enote, izpostave oziroma drugače imenovane dislocirane enote). Če zakon določa, da je za odločanje o upravnih zadevah na določenem področju na prvi stopnji pristojno ministrstvo in je na ministrstvu organiziran organ v sestavi za to področje, na prvi stopnji vodi postopek in odloča o upravni zadevi organ v sestavi ministrstva.

Za odločanje v upravnih zadevah iz državne pristojnosti so na drugi stopnji pristojna (stvarno pristojna) ministrstva, če zakon ne določa drugače.

Za odločanje o upravnih zadevah iz izvirne pristojnosti občine ali pokrajine na prvi stopnji pristojna občinska uprava oziroma pokrajinska uprava, če zakon ne določa drugače. O pritožbi zoper odločbo občinske uprave odloča župan. Za odločanje o upravnih zadevah iz prenesene pristojnosti države na občino (v tem trenutku ne obstaja noben takšen primer) je na prvi stopnji pristojna občinska uprava, na drugi stopnji pa stvarno pristojno ministrstvo.

Stvarna pristojnost organov, ki odločajo v upravnih zadevah kot nosilci javnih pooblastil, je ravno tako predpisana z zakoni in drugimi predpisi, ki urejajo posamezna področja. O pritožbi zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdal nosilec javnega pooblastila, odloča organ, določen z zakonom. Če zakon ne določa, kateri organ je pristojen za odločanje o pritožbi, odloča o njej stvarno pristojno ministrstvo. O pritožbi zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdala občinska uprava v upravni zadevi iz izvirne pristojnosti občine, in o pritožbi zoper odločbo, ki jo je izdal nosilec javnega pooblastila na podlagi predpisa sveta lokalne skupnosti, odloča župan.

Največkrat vsebujejo posamezni področni zakoni in na njihovi podlagi izdani predpisi točno opredelitev stvarne pristojnosti, tako da je stvarna pristojnost določena za natančno določen organ ali celo osebo (tkim. funkcionalna pristojnost, s katero se natančno določi stvarna pristojnost; ni npr. navedeno samo, da v neki zadevi odločajo pristojni organi nekega zavoda, občine ipd., temveč je točno določen organ v tem zavodu oziroma v občini - npr. invalidska komisija v zavodu, občinska uprava občine).

Določbe o stvarni (pa tudi krajevni) pristojnosti vsebujejo vrsta drugih zakonov, ki urejajo posamezna področja, kot na primer:

2. Krajevna pristojnost

Na vrh

Krajevna pristojnost pove, na katerem območju (teritoriju) sme oziroma mora posamezni organ delovati oziroma odločati in opravljati druge predpisane naloge.

Sam ZUP v zvezi s krajevno pristojnostjo vsebuje določbo (v drugem odstavku 15. člena), da se krajevna pristojnost določa po predpisih o teritorialni organizaciji državne uprave, po predpisih o teritoriju občin, mestnih občin in pokrajin ter po predpisih o organizaciji posameznih organov. Stvarno pristojno ministrstvo odloča o upravnih zadevah na območju celotne države, organi državne uprave, organizirani po teritorialnem načelu, odločajo v upravnih zadevah na območju, za katero so organizirani, organi samoupravnih lokalnih skupnosti pa odločajo v upravnih zadevah na območju samoupravne lokalne skupnosti.

Posebej pa je treba opozoriti na določbo ZUP-a, da organi državne uprave, organizirani po teritorialnem načelu, odločajo v upravnih zadevah na območju celotne države v postopkih, uvedenih na zahtevo stranke, če tako določa uredba vlade. To omogoča strankam lažje uveljavljanje nekaterih pravic (izdaja vozniškega dovoljenja, registracija vozila, izdaja osebne izkaznice, podaljšanje veljavnosti dokumentov, izdaja potrdil iz centraliziranih in informatiziranih uradnih evidenc, uprav ne overitve...), saj lahko tako stranke take upravne zadeve urejajo pri kateremkoli stvarno pristojnem upravnem organu na območju celotne Slovenije.

Predpisa, ki urejata navedeno teritorialno členitev na občine (teh je 211) in upravne enote (teh je 58), sta Zakon o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij /ZUOODNO/ in Uredba o teritorialnem obsegu upravnih enot v Republiki Sloveniji.

Krajevno pristojnost za odločanje v upravnih zadevah na drugih upravnih področjih (ki ne spadajo v delovno področje občin in upravnih enot) določajo zakoni in podzakonski predpisi, ki urejajo posamezna področja (ugotovimo lahko, da so teritorialne členitve za opravljanje posameznih nalog na področju javne uprave v Sloveniji precej različne - tako obstaja 14 davčnih uradov s skupaj 60 izpostavami, 11 območnih uprav ministrstva za notranje zadeve, 10 zavodov za zaposlovanje, 9 enot skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja itd.).

ZUP določa (v 20. členu), da se krajevna pristojnost v mejah predpisov, ki urejajo teritorialno organizacijo državne uprave, in predpisov, ki določajo območja občin, ter drugih predpisov o organizaciji posameznih organov določa po naslednjih pravilih:

Če v postopku sodeluje več strank, se določi pristojnost po stranki, zoper katero se vodi postopek oziroma zoper katero je naperjen zahtevek. Če pa se krajevna pristojnost ne da določiti po navedenih določbah, se določi po kraju, kjer je nastal povod za postopek.

3. Sprememba pristojnosti med postopkom

Na vrh

Včasih se med postopkom zgodi, da se spremeni okoliščina za določitev krajevne ali stvarne pristojnosti, ali pa se med postopkom spremeni zakon (na primer stranka spremeni prebivališče ali pa začne veljati predpis, ki drugače določa pravila pristojnosti). Ob spremembi krajevne pristojnosti med postopkom ostane še naprej pristojen organ, ki je kot krajevno pristojen začel postopek. Ta organ pa lahko zadevo odstopi organu, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah, če se s tem znatno olajša postopek, zlasti za stranko.

Če zakon ne določa drugače (praviloma je to v zakonih urejeno v prehodnih in končnih določbah), ostane organ, ki je kot stvarno pristojen začel postopek, pristojen tudi tedaj, ko se med postopkom spremeni okoliščina za določitev stvarne pristojnosti ali se spremeni zakon.

4. Spor o pristojnosti

Na vrh

Včasih (zelo redko) pride med dvema ali več organi do spora, kateri organ je pristojen za odločanje v konkretni in posamezni upravni zadevi. V takem primeru govorimo o sporu o pristojnosti. Spor o pristojnosti je torej spor o tem, kateri organ naj odloča o konkretni zadevi.

Spor o pristojnosti je lahko:

Spor o pristojnosti je treba razrešiti čim hitreje, pri čemer velja splošno pravilo, da o konkretnem sporu odloči organ, ki je v določenem pogledu skupen in (po položaju) "nad" obema organoma, ki sta v sporu.

ZUP vsebuje (v 26. členu) določila o tem, kateri organi odločajo v sporih o pristojnosti. Na primer: vlada odloča v sporih o pristojnosti med ministrstvi, med upravno enoto in ministrstvom ...; ministrstvo za javno upravo odloča v sporih o pristojnosti med upravnimi enotami ...; ustavno sodišče odloča v sporih o pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi, med državnimi organi in organi občin ...; župan odloča v sporih o pristojnosti med organi občine, med nosilci javnih pooblastil, ki imajo javno pooblastilo na podlagi predpisa občine.

Predlog za odločanje v sporu o pristojnosti poda organ, ki se je zadnji izrekel, da ni pristojen, predlog pa lahko poda tudi stranka. O sporu o pristojnosti odloči pristojni organ s sklepom (v njem odloči, kateri organ je pristojen za upravno zadevo). Zoper navedeni sklep stranka ne more vložiti posebne pritožbe, vsebino sklepa pa lahko izpodbija v pritožbi zoper odločbo v tej upravni zadevi.

5. Uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka in za odločanje

Na vrh

Glede na to, da lahko opravi posamezna dejanja v postopku in odloči v upravni zadevi le fizična oseba (predstojnik, inšpektor, pooblaščena uradna oseba ...), je treba poleg krajevne in stvarne pristojnosti organov opredeliti še, katera uradna oseba je pooblaščena za postopek in za odločanje. V načelu obstajata pri tem dve možnosti. Postopek do izdaje odločbe (to je ves ugotovitveni postopek) lahko vodi in nato tudi sprejme odločitev oziroma izda odločbo ista uradna oseba. Druga možnost pa je, da ena uradna oseba vodi postopek in pripravi osnutek odločbe, odločitev pa je nato v pristojnosti druge uradne osebe.

Po določbah ZUP-a je za izdajo odločbe v upravni zadevi pooblaščen predstojnik organa (npr. načelnik upravne enote, minister, direktor občinske uprave ...). Po samem zakonu pa ima pooblastilo za odločanje v upravnih zadevah (pristojni) inšpektor.

Glede na (veliko) število in raznovrstnost zadev je največkrat nemogoče, da bi predstojnik sam vodil postopek pred odločitvijo in odločal v vseh upravnih zadevah. Zato lahko predstojnik pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi.

Predstojnik lahko drugo osebo, zaposleno pri istem organu, pooblasti (s pisnim pooblastilom) za:

Pri kolegijskih organih (to je organih oziroma telesih, pri katerih je sprejemanje odločitev zaupano več osebam - npr. vladi, občinskemu svetu ...) izdaja odločbe v upravnih zadevah sam kolegijski organ, če ni z zakonom oziroma predpisom občine določeno, da izdaja odločbe v upravnem postopku predsednik kolegijskega organa. Postopek do izdaje odločbe vodi član tega organa, ki ga določi organ oziroma uradna oseba, ki izpolnjuje pogoje in jo kolegijski organ za to pooblasti.

Državni organi, organi občin in nosilci javnih pooblastil morajo na primeren način objaviti, katere uradne osebe so pooblaščene za odločanje o upravnih zadevah, katere pa za dejanja v postopku pred izdajo odločbe.

5.1 Pogoji, ki jih mora izpolnjevati uradna oseba, ki vodi upravni postopek oziroma odloča v upravnem postopku

Na vrh

Upravni postopek lahko vodi in o njem odloča le uradna oseba, ki je za to pooblaščena z zakonom ali (v skladu z zakonom) s pooblastilom predstojnika organa. V 31. členu ZUP-a je določeno, da lahko upravni postopek vodi in v njem odloča oseba, ki izpolnjuje pogoje glede izobrazbe in strokovnega izpita iz upravnega postopka, pri čemer podrobnejše pogoje glede izobrazbe in strokovnega izpita iz upravnega postopka predpiše vlada. Uradna oseba mora strokovni izpit opraviti najkasneje v treh mesecih od sklenitve delovnega razmerja, strokovni izpit pa ni potreben za vodenje in odločanje v enostavnih upravnih zadevah, ki jih določi vlada z uredbo.

ZUP (in na njegovi podlagi izdani predpisi) torej predpisuje za uradno osebo, ki naj bi vodila postopek in v njem odločala, ustrezno usposobljenost - to je, da mora imeti predpisano izobrazbo in strokovni izpit iz upravnega postopka. Oboje je podrobneje predpisano v vladni Uredbi o izobrazbi, ki jo morajo imeti zaposleni za vodenje in odločanje v upravnem postopku in o strokovnem izpitu iz upravnega postopka (Uradni list RS, št. 29/2000, 66/2004, 17/2006), pa tudi v Uredbi o določitvi enostavnih upravnih zadev, za katere ni potrebno opravljati strokovnega izpita iz upravnega postopka (Uradni list RS, št. 76/2008). Strokovni izpit se opravlja v skladu s Pravilnikom o opravljanju strokovnega izpita iz upravnega postopka (Uradni list RS, št. 63/2003).

Če torej strnemo, ugotovimo, da lahko v enostavnih upravnih postopkih na prvi stopnji (to je pri odločanju v skrajšanem ugotovitvenem postopku po točki 1-3 prvega odstavka 144. člena ZUP-a; izdajanju odločb na predpisanih obrazcih; vodenju postopka in odločanju v zadevah manjšega pomena, ki niso povezane z ugotavljanjem dejanskega stanja) vodi postopek pred izdajo odločbe zaposleni, ki ima srednjo splošno ali srednjo strokovno izobrazbo, odloča pa zaposleni, ki ima višjo strokovno izobrazbo. V zahtevnih upravnih postopkih na prvi stopnji lahko vodi postopek pred izdajo odločbe (pa tudi izdaja potrdila po 180. členu ZUP-a) zaposleni, ki ima višjo strokovno izobrazbo, odloča pa zaposleni, ki ima najmanj visoko strokovno izobrazbo. V najzahtevnejših upravnih postopkih na prvi stopnji (kadar gre za zahtevno ugotavljanje dejanskega stanja v posebnem ugotovitvenem postopku, odločanje po prostem preudarku ali odločanje o izrednih pravnih sredstvih) lahko vodi postopek zaposleni, ki ima najmanj visoko strokovno izobrazbo, odloča pa zaposleni, ki ima najmanj univerzitetno izobrazbo ali visoko strokovno izobrazbo s specializacijo ali magisterij. Za vodenje postopka na drugi stopnji mora imeti zaposleni najmanj visoko izobrazbo, tisti, ki dobi pooblastilo za odločanje na drugi stopnji, pa mora imeti najmanj univerzitetno izobrazbo pravne smeri.

Po Uredbi o izobrazbi, ki jo morajo imeti zaposleni za vodenje in odločanje v upravnem postopku in o strokovnem izpitu iz upravnega postopka, obsega izpit pisni in ustni del. Naloga za pisni del izpita se nanaša na vsebino dela delovnega mesta, na katerem zaposleni vodi ali odloča v upravnem postopku. Pisna naloga je lahko sestava odločbe prve ali druge stopnje, izdelava pritožbe ali drugega pravnega sredstva, opis določenega postopka na podlagi podanega dejanskega stanja ipd. Ustni del izpita obsega zagovor pisnega dela izpita in znanje določb splošnega upravnega postopka ali splošnega in posebnih upravnih postopkov ter drugih predpisov, ki jih bo zaposleni neposredno uporabljal pri vodenju ali odločanju v upravnem postopku.

6. Pravna pomoč med organi

Na vrh

Upoštevajoč načela medsebojnega sodelovanja in ekonomičnosti postopka si morajo (upravni) organi pomagati med seboj tako, da dajejo drug drugemu pravno pomoč. O pravni pomoči v upravnem postopku govorimo predvsem takrat, ko en organ opravi posamezno dejanje v upravnem postopku (zaslišanje prič, ogled ...) na zaprosilo drugega organa, ki je pristojen za odločanje v upravni zadevi, pa tudi takrat, ko posamezen organ daje pojasnila in podatke, ki so potrebni drugemu organu za ugotovitev dejstev, pomembnih za izdajo odločbe.

Opozoriti je treba, da tukaj govorimo o pravni pomoči v okviru vodenja upravnega postopka in torej o obveznosti opravljanja posameznih dejanj v konkretnih upravnih zadevah. Vloga, s katero en organ zaprosi drugega za pravno pomoč, se imenuje zaprosilo, ki se pošlje v obliki dopisa, ta pa vsebuje: navedbo oziroma podatke organa; procesno dejanje, ki naj ga opravi zaprošeni organ; način oprave zaprošenega dejanja; navedbo, ali naj se sestavi zapisnik, pošlje ustrezna listina ipd. Stremeti je treba k temu, da je zaprosilo sestavljeno jasno in določno (da zaprošeni organ ve, katera vprašanja naj na primer predvsem postavi priči, na kaj je potrebno še posebej dati pozornost pri ogledu ...). Zaprošeni organ mora zaprosilu ugoditi (v mejah svojega območja in delovnega področja) brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zaprosila.

7. Izločitev uradne osebe

Na vrh

Pri uradni osebi, ki vodi oziroma odloča v upravnem postopku, včasih obstajajo okoliščine, ko se lahko utemeljeno dvomi o njeni nepristranosti in objektivnosti. V primerih, ki so predpisani z zakonom, in ko uradna oseba ne sme voditi postopka in odločati v upravni zadevi, govorimo o izločitvi uradne osebe.

Po ZUP-u (35. člen) predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku v primeru naslednjih izločitvenih razlogov:

Uradna oseba mora takoj, ko izve za kakšen izločitveni razlog (določen v 35. členu ZUP-a), prenehati s kakršnimkoli nadaljnjim delom v zadevi in to sporočiti organu, pristojnemu za odločanje o izločitvi. Izločitev seveda lahko zahteva tudi stranka. Če je izločitev zahtevala stranka, ne sme uradna oseba do izdaje sklepa o taki zahtevi opravljati nobenih dejanj v postopku, razen tistih, ki se ne smejo odlagati.

Poleg razlogov, ki pomenijo osnovo za izločitev uradne osebe po samem zakonu - v teoriji jih opredeljujejo tudi kot "izključitvene razloge" - pa ZUP (v 36. in 37. členu) predvideva tudi druge izločitvene razloge (v teoriji jih poimenujejo tudi kot "odklonitveni razlogi" - druge okoliščine (prijateljstvo ali sovraštvo s stranko, obstoj dolžniško-upniškega razmerja ipd.), ki zbujajo dvom o nepristranosti uradne osebe.

ZUP določa, kdo odloča o izločitvah, kot na primer: o izločitvi ministra odloči vlada; o izločitvi predstojnika organa v sestavi ministrstva in uradnih oseb na ministrstvu odloči minister; o izločitvi načelnika upravne enote odloči minister, pristojen za upravo; o izločitvi uradne osebe v upravni enoti odloči načelnik upravne enote; o izločitvi uradne osebe iz občinske uprave odloči tajnik oziroma direktor občinske uprave; o izločitvi tajnika oziroma direktorja občinske uprave odloči župan; o izločitvi župana odloči občinski svet, ki v tem primeru tudi odloči o zadevi; o izločitvi uradnih oseb nosilcev javnih pooblastil odloči predstojnik organa, ki odloča o pritožbi zoper odločbo organizacije, če pritožba ni dovoljena, pa minister, v čigar delovno področje spada upravna zadeva.

O izločitvi se odloči s sklepom, v katerem je treba določiti uradno osebo, ki bo namesto izločene osebe opravljala posamezna dejanja ali vodila celoten postopek oziroma odločila o zadevi. Pred izdajo sklepa je seveda treba ugotoviti dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev (zaslišati uradno osebo, katere izločitev se zahteva - to ni potrebno, če zahteva izločitev uradna oseba; na podlagi predloženih dokazov ugotoviti oziroma presoditi, katera dejstva iz predloženih dokazov je šteti za dokazana ...). Kadar se zahteva za izločitev zavrne, je zoper sklep, s katerim je zavrnjena zahteva stranke za izločitev, dovoljena pritožba.

Dodajmo, da pomeni kršitev pravil o izločitvi uradne osebe razlog za pritožbo po določbah 6. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (tam je med bistvenimi kršitvami postopka navedeno: "če je pri odločanju ali vodenju postopka sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena"), po določbah 6. točke 260. člena ZUP-a pa je to eden izmed obnovitvenih razlogov ("če je pri izdaji odločbe sodelovala uradna oseba, ki bi morala biti po zakonu izločena").

V upravnem postopku sodeluje več oseb oziroma udeležencev, ki jih lahko razvrstimo na:

• nujne udeležence, to sta organ, ki rešuje zadevo, in stranka, in

• druge udeležence - to so priče, izvedenci, tolmači, lastnik listine ... (v teoriji druge udeležence delijo na morebitne in naključne).

Za upravni postopek je značilno, da v veliki večini upravnih postopkov nastopa le ena stranka (po tem se upravni postopke bistveno razlikuje od pravdnega postopka, kjer zmeraj nastopata tožnik in toženec) - to je največkrat posameznik (ali pravna oseba), ki uveljavlja kakšno pravico ali pa mu pristojni organ po uradni dolžnosti naloži kakšno obveznost.

1. Pojem in vrste strank v upravnem postopku

Na vrh

Stranka v upravnem postopku je lahko vsaka fizična oseba in vsaka pravna oseba (zasebnega ali javnega prava), na katere zahtevo se začne postopek ali zoper katero teče postopek, stranke pa so lahko tudi drugi (skupina oseb itd.), če so lahko nosilci pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku.

Stranko lahko definiramo kot osebo, na zahtevo katere se začne postopek, osebo, zoper katero teče postopek, oziroma osebo, ki se ima zaradi zavarovanja svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati postopka. Iz take opredelitve izhaja, da imata lastnost stranke dve vrsti strank - aktivne in pasivne stranke, poleg tega pa imata v nekaterih primerih položaj stranke stranski udeleženec, v posameznih primerih, ko gre za varstvo javnega interesa, pa tudi zastopnik javnega interesa (v praksi je to predvsem državni pravobranilec).

V navedenem pogledu je mogoče stranke razvrstiti v eno od naslednjih skupin:

Na to, kdo je v posameznem postopku stranski udeleženec, mora (že) po uradni dolžnosti paziti organ oziroma uradna oseba, ki vodi postopek, pred začetkom ugotovitvenega postopka pa mora povabiti k udeležbi v postopku osebe, za katere ugotovi, da imajo pravni interes za udeležbo v postopku. Priznanje lastnosti (položaja) stranke v postopku je odvisno od materialnega predpisa, ki ureja neko področje. Če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranka ali stranski udeleženec v postopku, ta možnost ni bila dana, je to bistvena kršitev pravil postopka, je pa to tudi razlog za obnovo postopka.

2. Pravno pomembne lastnosti stranke

Na vrh

Da bi se stranka lahko udeleževala postopka, mora imeti naslednje pravno pomembne lastnosti:

Sposobnost biti stranka pomeni sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku. Ta sposobnost se v glavnem pokriva s pravno sposobnostjo - to je s sposobnostjo pravnih subjektov, da so lahko nosilci pravic, obveznosti ter dolžnosti - ki jo imajo fizične in pravne osebe (javnega in zasebnega prava). V upravnem postopku pa so lahko stranke tudi državni organi, krajevne skupnosti, poslovne enote pravnih oseb, skupine prebivalcev ..., čeprav nimajo pravne sposobnosti, s pogojem, da so lahko nosilci pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku. Fizična oseba (človek) pridobi pravno sposobnost z rojstvom, izgubi pa s smrtjo (izjemoma z razglasitvijo za mrtvo). Pravne osebe pa pridobijo pravno sposobnost na podlagi pravnega akta, s katerim se določijo njihov namen, sredstva, način delovanja, organizacijska struktura, področje dela in obseg pravic in obveznosti ... Tak pravni akt je lahko zakon (na primer pri ustanovitvi občine, javnega zavoda - šole, muzeja ...), statut, pravila oziroma drugi predpisani ustanovitveni akt, včasih pa je pridobitev pravne sposobnosti pogojena še z vpisom v ustrezen register (na primer vpis gospodarskih družb v sodni register; političnih strank v register političnih strank ...), pridobitvijo posebnega dovoljenja ipd.

Procesna sposobnost pomeni sposobnost stranke, da samostojno nastopa in opravlja dejanja v upravnem postopku. Procesna (poslovna, opravilna, voljna) sposobnost pomeni sposobnost z lastnimi dejanji pridobivati (ustanavljati, spreminjati, odpravljati, prenašati) pravice in prevzemati pravne dolžnosti in obveznosti - to je sposobnost, da oseba sama pridobiva pravice in se samostojno zavezuje. Procesna sposobnost torej pomeni sposobnost (zmožnost) samostojno opravljati dejanja v postopku tako, da imajo z zakonom določen učinek pravno veljavnih procesnih dejanj.

Pri procesnih dejanjih lahko sodelujejo le fizične osebe, ljudje. Fizična oseba pridobi popolno procesno sposobnost s polnoletnostjo (to je z 18 leti starosti). Mladoletne osebe - otroke zastopajo starši. Za mladoletne osebe sklepajo pravne posle in opravljajo dejanja v postopku njihovi zakoniti zastopniki - starši, če otrok nima staršev, pa skrbnik kot zakoniti zastopnik. Mladoletna oseba, ki je dopolnila 15 let, pridobi omejeno (delno) procesno oziroma poslovno sposobnost (lahko na primer sklene delovno razmerje in razpolaga s plačo).

Procesne sposobnosti poleg mladoletnih oseb tudi nimajo tiste polnoletne osebe, ki jim je z odločbo sodišča ta sposobnost odvzeta. O tem odloča (s sklepom) v nepravdnem postopku okrajno sodišče. Za osebe, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost, opravljajo dejanja v postopku njihovi zakoniti zastopniki - skrbniki. Področje skrbništva pa sicer ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki pozna: skrbništvo nad mladoletniki (za mladoletnike, ki nimajo staršev ali za katere starši ne skrbijo); skrbništvo za osebe, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost (za osebe, ki jim je po odločbi okrajnega sodišča odvzeta poslovna sposobnost) in skrbništvu za posebne primere. Skrbnika postavi pristojni Center za socialno delo z odločbo. Za pravne osebe opravljajo dejanja oziroma nastopajo v upravnem postopku njihovi zakoniti zastopniki (predstavniki) - direktor, predstojnik ...

Stvarna legitimacija pomeni upravičenost fizične ali pravne osebe, da nastopa v neki upravni zadevi kot stranka. To je torej (posebna) povezanost med stranko in upravno zadevo, zaradi katere teče postopek. Lastnost stranke v postopku ima oseba, o katere pravici, obveznosti ali pravni koristi se odloča v postopku v konkretni zadevi. V konkretnem upravnem postopku zato ne more biti stranka v postopku oseba, ki ne uveljavlja ali varuje kakšne svoje pravice ali pravne koristi.

2.1 Smrt oziroma prenehanje stranke

Na vrh

Včasih se med postopkom zgodi, da stranka (fizična oseba) umre oziroma pravna oseba preneha, preden se postopek konča. V takem primeru se postavlja vprašanje nadaljevanja postopka in vprašanje pravnega naslednika stranke. Odgovor na to vprašanje oziroma razrešitev tega vprašanja je odvisna od narave upravne zadeve, to je, kakšna pravica oziroma obveznost je predmet postopka. Pri tem je jasno, da tipične osebne pravice in obveznosti s smrtjo upravičenca oziroma zavezanca prenehajo in jih po naravi zadeve ni mogoče podedovati (potni list, vpoklic na vojaške vaje ...) - zato se v takem primeru postopek s sklepom ustavi. Nekatere pravice in obveznosti pa lahko preidejo na pravne naslednike (npr. gradbeno dovoljenje, zahtevek za denacionalizacijo ...) - zato v takih primerih organ s sklepom postopek prekine, dokler v postopek ne vstopi pravni naslednik.

3. Zastopniki strank

Na vrh

Ni nujno, da stranka sama osebno nastopa v upravnem postopku, v nekaterih primerih pa procesnih dejanj glede na lastnosti stranke le-ta sama ne more (ko so npr. stranke v postopku otroci ali pravne osebe) veljavno opravljati. Procesna dejanja v upravnem postopku lahko opravlja le fizična oseba, ki je procesno popolnoma sposobna. Če stranka ni procesno sposobna, mora v postopku namesto nje opravljati dejanja njen zastopnik, zastopnika (pooblaščenca) pa lahko ima tudi stranka, ki je sicer procesno sposobna.

Zastopniki so osebe, ki imajo pravico, da namesto stranke opravljajo dejanja v upravnem postopku, opravljena dejanja zastopnika pa imajo enak učinek, kot če bi jih stranka opravila sama.

Glede na položaj in pravne značilnosti ločimo:

3.1 Zakoniti zastopnik

Na vrh

Za zakonitega (nujnega) zastopnika je značilno:

3.2 Pooblaščenec

Na vrh

Pooblaščenec je oseba, ki jo stranka ali njen zakoniti zastopnik pooblasti za opravljanje dejanj v upravnem postopku, je torej oseba, ki je upravičena, da v imenu in na račun pooblastitelja (stranke v postopku) v mejah pooblastila opravlja procesna dejanja. Dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah danega pooblastila, imajo enak učinek, kot če bi jih opravila stranka sama.

Pooblaščenca določi oz. postavi po svoji volji pooblastitelj s pooblastilom, iz katerega tudi izhaja krog pravic zastopanja. Pooblaščenec je lahko vsak, kdor je poslovno (procesno, opravilno) popolnoma sposoben. Če je za zastopanje pooblaščena odvetniška družba, se šteje, da je pooblastilo dano vsem odvetnikom te odvetniške družbe.

Razmerje med pooblastiteljem in pooblaščencem ter obseg pravic pooblaščenca temeljita na pooblastilu, ki se lahko da pisno ali ustno na zapisnik.

Pisno pooblastilo se izroči organu oziroma uradni osebi, pooblastilo, ki se da ustno na zapisnik, pa se zapiše v zapisnik, ki se v ta namen sestavi pri organu (tako pooblastilo ima značaj javne listine). Pisno pooblastilo se da v obliki posebne zasebne listine, ki jo podpiše pooblastitelj (lahko tudi pooblaščenec, s čimer izkaže, da se strinja).

Če je pooblastilo v obliki zasebne listine (torej ni dano pri organu ustno na zapisnik) in ni overjeno (pri notarju z notarsko overitvijo oziroma pri upravni enoti z upravno overitvijo lastnoročnega podpisa), pa uradna oseba dvomi o pristnosti pooblastila, lahko naloži (s sklepom odredi), naj se predloži overjeno pooblastilo ali da pooblastilo ustno na zapisnik.

Uradna oseba, ki vodi postopek ali opravlja dejanja v postopku, lahko izjemoma dovoli, da opravi posamezno dejanje v imenu stranke kot njen pooblaščenec (brez pooblastila) član njegove družine ali gospodinjstva, oseba, ki je pri njej zaposlena, ali pa kdo drug, če ga pozna in ne dvomi o obstoju in obsegu pooblastila. Če taka oseba zahteva začetek postopka ali če da med postopkom izjavo, ki je v nasprotju s prejšnjo izjavo stranke, zahteva uradna oseba od nje, naj v določenem roku predloži naknadno pooblastilo.

Glede pooblastila v konkretni upravni zadevi lahko ugotovimo, da se pooblastilo lahko da za ves postopek, to je za vsa dejanja v postopku do pravnomočnosti odločbe (splošno ali generalno pooblastilo), ali samo za posamezna dejanja - na primer vložitev pritožbe (posebno ali specialno pooblastilo). Pooblastilo se lahko da tudi samo za sprejem dokumentov - to je vročanje (več o tem navajamo pri vročanju). Zakon posebej določa, da mora imeti pooblaščenca v konkretnem postopku stranka, ki živi v tujini, v Republiki Sloveniji pa uveljavlja kakšno pravico v upravnem postopku, če iz kakršnih koli razlogov ne more osebno sodelovati v postopku.

Če stranko v postopku zastopa oseba, ki ni odvetnik, in v pooblastilu ni omejitev, lahko pooblaščenec opravlja vsa procesna dejanja, vendar pa mora imeti izrecno pooblastilo za: umik zahteve, sklenitev poravnave, prenos pooblastila na drugega ter za vložitev izrednih pravnih sredstev. Če je pooblaščenec odvetnik, mora predložiti posebno pooblastilo le za vložitev izrednih pravnih sredstev.

Stranka lahko pooblastilo vsak čas prekliče, pooblaščenec pa se mu lahko ob vsakem času odpove. Pooblastilo se lahko časovno omeji. Pooblastilo ne preneha, če stranka umre, izgubi procesno sposobnost ali če se zamenja njen zakoniti zastopnik. Pravni naslednik stranke oziroma njen novi zakoniti zastopnik pa lahko prekliče prejšnje pooblastilo.

3.3 Začasni zastopnik

Na vrh

Začasni zastopnik je oseba, ki jo postavi uradna oseba in ki stranko začasno zastopa. Začasnega zastopnika postavi stranki organ s sklepom, če to narekuje nujnost zadeve ali interes stranke in je treba izvesti postopek. Gre za pogoja, ki morata biti izpolnjena kumulativno in katerih izpolnjevanje ugotovi uradna oseba pred sprejetjem odločitve o postavitvi začasnega zastopnika.

V ZUP-u (v 51. členu) so predvideni naslednji primeri postavitve začasnega zastopnika:

Oseba, ki je postavljena za začasnega zastopnika, mora sprejeti zastopanje, odkloniti pa ga sme samo iz razlogov, ki so določeni v posebnih predpisih (zaradi starosti, bolezni, narave poklica, službe ipd.).

Začasni zastopnik sodeluje samo v postopku oziroma dejanju, za katero je postavljen, in le toliko časa, dokler so podani razlogi za to. Začasni zastopnik mora tudi sam skrbeti, da stranka (oziroma njen zakoniti zastopnik) čim prej sama nastopi v postopku oziroma da si postavi pooblaščenca. Začasni zastopnik ima v postopku oziroma pri dejanju vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika.

3.4 Strokovni pomočnik

Na vrh

V zakonu je posebej določeno (61. člen ZUP-a), da je stranki treba dovoliti, da pripelje v zadevah, za katere se zahteva strokovno poznavanje vprašanj v zvezi s predmetom postopka, strokovnjaka, ki ji bo dajal pojasnila in nasvete. Ta oseba, ki jo v teoriji označujemo strokovni pomočnik, ne zastopa stranke, temveč je v bistvu strankin svetovalec in pomočnik glede strokovnih vprašanj (gradbeno-tehničnih, finančnih ipd.). Strokovni pomočnik ne more opravljati dejanj v postopku, lahko je le v pomoč stranki s svojimi pojasnili.

3.5 Skupni predstavnik in skupni pooblaščenec

Na vrh

Stranke, ki v upravnem postopku nastopajo skupaj v isti upravni zadevi z istovetnimi zahtevki ali obveznostmi, morajo navesti, katera od njih bo nastopila kot njihov skupni predstavnik, ali pa postaviti skupnega pooblaščenca. Skupni predstavnik in skupni pooblaščenec sta zastopnika vseh strank - razlika med njima je v tem, da je skupni predstavnik ena izmed strank, skupni pooblaščenec pa oseba, ki sicer ni udeležena v postopku.

Poleg ustavnega določila, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina, je že v ustavi določeno tudi, da sta na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina (gre za občine: Izola, Koper, Piran, Lendava, Dobrovnik, Hodoš, Moravske Toplice in Šalovci).

Ustavnim določbam o uradnem jeziku v Sloveniji sledi tudi ZUP, po katerem se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku, kar pomeni, da se v tem jeziku vlagajo vloge, pišejo odločbe, sklepi, zapisniki, uradni zaznamki in druga pisanja ter opravljajo vsa dejanja v postopku. Na območju občin, kjer sta pri organu poleg slovenskega jezika uradna jezika tudi italijanski oziroma madžarski (torej jezika narodne skupnosti), upravni postopek teče v slovenskem jeziku in jeziku narodne skupnosti, če stranka v tem jeziku vloži zahtevo, na podlagi katere se postopek začne, oziroma če stranka to zahteva kadarkoli med postopkom.

Upravni postopek se na območjih navedenih občin torej vodi v tistem uradnem jeziku, v katerem stranka vloži zahtevo, na podlagi katere se postopek začne. Glede na to, da lahko stranka kadarkoli med postopkom zahteva vodenje postopka v jeziku narodne skupnosti, se v tem primeru postopek vodi v tem jeziku. Če so v postopku udeležene tudi stranke, ki niso zahtevale postopka v jeziku narodne skupnosti, postopek teče v slovenskem jeziku in jeziku narodne skupnosti - torej dvojezično. Postopek se na navedenih območjih torej vodi v slovenskem jeziku ali pa v jeziku narodne skupnosti, v obeh jezikih (slovenskem in v jeziku narodne skupnosti) pa se postopek vodi, če je v postopku več strank, pa katera izmed strank zahteva vodenje postopka v jeziku narodne skupnosti, čeprav druga stranka takega zahtevka ni podala. Opozoriti kaže tudi, da Zakon o državni upravi določa (v tretjem odstavku 4. člena), da mora biti v primerih, ko je organ na prvi stopnji vodil postopek v italijanščini oziroma madžarščini, tudi drugostopenjski akt izdan v istem jeziku.

Glede na navedeno se akti v upravnem postopku izdajo v tistem jeziku, v katerem se vodi postopek - lahko torej samo v slovenskem jeziku ali samo v jeziku narodne skupnosti, lahko pa v slovenskem jeziku in v jeziku narodne skupnosti.

Po ZUP-u imajo pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti v postopku pred organi zunaj območja, na katerem sta uradna jezika tudi italijanski in madžarski, pravico uporabljati svoj jezik. Ne glede na to, da v teh primerih organi ne poslujejo v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, pa lahko pripadniki narodnih skupnosti tudi pri teh organih vlagajo vloge v svojem jeziku in uporabljajo v postopku (tudi v pritožbenem) svoj jezik. Stroški prevajanja vlog, stroški za delo tolmačev na ustni obravnavi ... gredo v tem primeru v breme organa. Seveda pa se odločba v navedenih primerih izda le v slovenskem jeziku.

Sicer pa imajo po ZUP-u vse stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo slovenskega jezika (pripadnik narodne skupnosti ima pravico uporabljati svoj jezik ne glede na znanje slovenskega jezika; če tujec zna slovensko, takšne pravice nima), ali ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, pravico spremljati potek postopka po tolmaču (o tem glej tudi navedbe o tolmačih v poglavju o dokazilih).

V poglavju, ki nosi naslov "Občevanje organov in strank", ZUP (v členih od 63 do 82) obravnava vloge, vabila in zapisnike, kar vse predstavlja osnovne oblike oziroma načine, na katere prihajajo v "stik" organi in stranke ter drugi udeleženci v postopku.

1. Vloge

Na vrh

Stranke in drugi udeleženci postopka se obračajo na organe, ki vodijo postopek z vlogami. ZUP ne podaja definicije vloge, temveč primeroma navaja, da so z vlogami mišljene: zahteve, obrazci, predlogi, prijave, prošnje, pritožbe, ugovori in druga dejanja, s katerimi se posamezniki oziroma organizacije obračajo na organe. Ugotovimo lahko, da so v samem ZUP-u posamezne vloge poimenovane kot: prošnje, zahteve, predlogi, obvestila, pritožbe, ugovori.

1.1 Vrste vlog, način vložitve, dolžnost sprejema vloge

Na vrh

Vloga se lahko vloži pisno (v papirnati - fizični obliki; ali v elektronski obliki), lahko pa se poda tudi ustno na zapisnik. V skladu z uredbo vlade se posamezne (v uredbi navedene) vloge lahko vložijo tudi po telefonu.

Največkrat se v praksi uporablja pisna vloga, to je vloga, ki je napisana ali natisnjena in lastnoročno podpisana (vloga v fizični obliki). Taka pisna vloga se praviloma izroči neposredno organu ali pošlje po pošti. Vloga se lahko vloži tudi na predpisanem ali drugače pripravljenem obrazcu. Za pisno vlogo se šteje tudi vloga, ki je vložena v elektronski obliki in je podpisana z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom. Vlada pa lahko z uredbo določi seznam vlog, ki se lahko vložijo po elektronski poti brez varnega elektronskega podpisa s kvalificiranim potrdilom, in način identifikacije strank v teh primerih. Vloga v elektronski obliki se vloži tako, da se pošlje po elektronski poti informacijskemu sistemu organa ali enotnemu informacijskemu sistemu za sprejem vlog, vročanje in obveščanje. Informacijski sistem vložniku samodejno potrdi prejem vloge.

V nekaterih primerih zakoni oziroma na njihovi podlagi izdani podzakonski izvršilni predpisi izrecno določajo, da mora stranka (prosilec) posamezno vrsto vloge vložiti osebno pri organu oziroma točno določeni uradni osebi. Tako je na primer v Zakonu o potnih listinah določeno, da vloži prosilec za izdajo potne listine vlogo pri pristojnem organu in jo podpiše pred uradno osebo.

Organ, ki je pristojen za sprejem vloge, je vlogo dolžan sprejeti oziroma vzeti ustno sporočilo na zapisnik. Na zahtevo vložnika mora uradna oseba potrditi sprejem vloge.

Če organ ni pristojen za sprejem vloge - to je vloge v fizični obliki, ustne vloge na zapisnik oziroma na predpisan ali drugače pripravljen obrazec - mora uradna oseba vložnika na to opozoriti in ga napotiti k pristojnemu organu. Po pošti, telefaksu, brzojavno ali po elektronskem mediju dobljeno pisno vlogo, katere organ ni pristojen sprejeti, mora brez odlašanja poslati pristojnemu organu oziroma sodišču in to sporočiti vložniku.

1.2 Vsebina vloge

Na vrh

Glede vsebine vloge zakon določa, da mora biti vloga razumljiva in da mora obsegati vse, kar je potrebno, da se lahko obravnava, predvsem pa mora obsegati (66. člen ZUP-a):

Vloga mora vsebovati tudi druge sestavine, ki jih določa ZUP, drug (materialni) zakon ali drug predpis. Dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, mora stranka navesti natančno, po resnici in določno, za svoje navedbe pa predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Ob tem kaže posebej opozoriti na vsebino 66. in 139. člena ZUP-a, saj vsebujeta pomembne določbe, v skladu s katerimi stranki vlogi ni treba prilagati potrdil, izpiskov in drugih podatkov o dejstvih iz uradnih evidenc, ki jih vodijo upravni in drugi državni organi, organi lokalnih skupnosti ali nosilci javnih pooblastil - te podatke si mora po uradni dolžnosti priskrbeti uradna oseba, ki vodi postopek. Navedene podatke si mora torej priskrbeti oziroma jih zahtevati sam organ, ki vodi postopek, razen, če stranka v skladu z zakonom izjavi, da prepoveduje organu, da si po uradni dolžnosti pridobi njene osebne podatke iz uradnih evidenc oziroma da želi te podatke pridobiti sama.

Poleg navedenega je treba posebej opozoriti še na določbo četrtega odstavka 66. člena ZUP-a, da vlogi ni treba prilagati potrdil, izpiskov in drugih podatkov o dejstvih iz uradnih evidenc, če stranka ta dejstva pred organom dokaže z osebnim dokumentom ali drugo javno listino.

Vloga ne sme biti žaljiva, če je, pa lahko organ kaznuje (z denarno kaznijo do 500 evrov) tistega, ki v vlogi žali organ, uradno osebo, nasprotno stranko ali druge udeležence v postopku.

1.3 Vloga v elektronski obliki

Na vrh

V skladu z drugim odstavkom 63. člena ZUP je pisna vloga tudi vloga, ki je v elektronski obliki in je podpisana z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom. Vloga v elektronski obliki se vloži tako, da se pošlje po elektronski poti informacijskemu sistemu organa ali enotnemu informacijskemu sistemu za sprejem vlog, vročanje in obveščanje. Informacijski sistem vložniku samodejno potrdi prejem vloge.

Vlada RS lahko z uredbo določi seznam vlog, ki se lahko vložijo tudi po telefonu ali elektronski poti brez varnega elektronskega podpisa s kvalificiranim potrdilom, in način identifikacije strank v teh primerih (sedmi odstavek 63. člena ZUP).

1.4 Ravnanje organa v primeru nepopolne ali nerazumljive vloge

Na vrh

ZUP posebej določa, da vloge, ki je nepopolna ali nerazumljiva, samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči. To pomeni, da mora uradna oseba storiti, kar je treba, da se pomanjkljivosti odpravijo. Vloga je nepopolna, če ne vsebuje vseh navedb, podatkov in prilog, ki jih zahteva ZUP in drugi zakoni, nerazumljiva pa, če se iz nje ne da razbrati, kaj stranka zahteva oziroma predlaga.

Če je vloga nepopolna oziroma pomanjkljiva (na primer: vloga ni podpisana, za navedbe v vlogi niso predloženi dokazi ...) ali nerazumljiva (npr. ni mogoče ugotoviti, kaj vložnik zahteva), mora organ v petih delovnih dneh zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo, in določiti vložniku rok (dolžina tega roka je odvisna od vrste pomanjkljivosti vloge in časa, ki je potreben, da lahko stranka to pomanjkljivost odpravi), v katerem mora pomanjkljivosti odpraviti. Zahtevo v obliki dopisa za odpravo pomanjkljivosti se pošlje ali izroči vložniku (slednje, če je podal vlogo neposredno pri organu ali se sicer mudi v organu oziroma pri uradni osebi).

Zahteva za odpravo pomanjkljivosti mora torej biti v pisni obliki, v njej pa je treba vložnika opozoriti, da bo vloga zavržena, če pomanjkljivosti ne bodo odpravljene. Če stranka pomanjkljivosti odpravi v roku, se šteje, da je vloga vložena takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so pomanjkljivosti odpravljene. Če pa stranka v danem roku pomanjkljivosti ne odpravi, organ s sklepom vlogo zavrže. Seveda bo to organ lahko naredil, če bo imel v zadevi dokaz o vročitvi zahteve za odpravo pomanjkljivosti. Zato je prav, če se takšne zahteve osebno vročajo. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba (drugi odstavek 67. člena ZUP-a).

1.5 Neplačana ali premalo plačana upravna taksa

Na vrh

Kot posebno vrsto pomanjkljive vloge lahko obravnavamo vlogo, za katero ni plačana taksa, čeprav je predpisana in bi morala biti plačana. Kako ravnati v takem primeru, je predpisano v Zakonu o upravnih taksah (ZUT) - organ obvesti taksnega zavezanca o obveznosti za plačilo upravne takse, o znesku takse, ki jo je zavezanec dolžan plačati, in o roku, v katerem mora biti taksa plačana. Rok plačila takse ne sme biti daljši od 15 dni. Če taksni zavezanec v danem roku ne plača upravne takse, mu pošlje organ, ki je pristojen za odločanje, taksni opomin, naj v 15 dneh po prejemu opomina plača redno takso in takso za opomin. Pristojni organ vzame v postopek tudi nekolkovane ali premalo kolkovane vloge, vendar odločbe oziroma drugega akta ni mogoče vročiti taksnemu zavezancu, dokler ne poravna takse, vključno s takso za opomin.

1.6 Pravočasnost vloge

Na vrh

Glede pravočasnosti vloge velja, da je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ sprejme, preden se izteče rok. Če je vloga poslana po elektronski poti, se šteje za pravočasno, če jo je pred iztekom roka prejel informacijski sistem za sprejem vlog, vročanje in obveščanje.

Pri vlogi, ki se pošlje po pošti priporočeno ali brzojavno, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto.

2. Vabila

Na vrh

V upravnem postopku je pogosto potrebno, da pride uradna oseba v neposreden stik s stranko in drugimi udeleženci v postopku. V takem primeru organ te osebe vabi z vabilom. Organ, ki vodi postopek, ima pravico povabiti tistega, čigar navzočnost je v postopku potrebna, če prebiva na njegovem območju. Izjemoma se lahko povabi na ustno obravnavo nekdo, ki prebiva zunaj območja organa, ki vodi postopek, če se s tem postopek pospeši ali olajša oziroma če je njegova navzočnost nujno potrebna.

Organ mora vabljenega vabiti za tak čas, ko bo najmanj oviran pri opravljanju svojega rednega dela. Nihče ne more biti povabljen, naj pride med 20. in 6. uro, razen če gre za nujne in neodložljive ukrepe.

Praviloma (če ni s posebnimi predpisi določen drugačen način) se vabi s pisnim vabilom. V pisnem vabilu je treba navesti (vsebina vabila):

Povabljeni se mora odzvati vabilu. Če povabljeni zaradi bolezni ali iz kakšnega drugega opravičenega razloga ne more priti, mora to takoj po prejemu vabila sporočiti organu, ki mu je vabilo poslal, če nastane vzrok pozneje, pa takoj, ko zanj izve.

Če povabljeni na vabilo ne pride in izostanka ne opraviči, se lahko uporabijo naslednji ukrepi:

Za uporabo navedenih ukrepov morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji, in sicer:

Sklep o privedbi (poleg tega pa še dopis oziroma nalog za privedbo policijski postaji, ki izvrši ta sklep), sklep o denarni kazni ali o plačilu stroškov izda uradna oseba, ki vodi postopek, v soglasju z uradno osebo, ki je pooblaščena za odločanje o zadevi. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba.

3. Zapisnik

Na vrh

V upravnem postopku je treba mnogokrat potek in vsebino dejanj zapisati oziroma prenesti v pisno obliko, da se tako točno evidentira in zabeleži potek postopka in posameznih dejanj v postopku (na primer potek ustne obravnave, ogled kraja ...).

Zapisnik je predviden za zapis ustne obravnave, izjav strank in drugih udeležencev postopka ter za zapis drugih pomembnejših dejanj v upravnem postopku. Še posebej je pomembno, da ima zapisnik, ki je sestavljen v skladu z zakonom, naravo (lastnost) javne listine in je dokaz o poteku in vsebini opravljenega dejanja in danih ustnih izjav.

Po določbah ZUP-a se zapisnik sestavi o pomembnejših dejanjih v upravnem postopku, mora pa se sestaviti o:

Zapisnik se sestavi tako, da uradna oseba, ki vodi postopek ali opravlja posamezna dejanja, glasno narekuje zapisnikarju, kaj naj zapiše v zapisnik. Če ga piše sama, glasno govori, kaj piše, tako da navzoče stranke in drugi udeleženci dejanja spremljajo potek nastajanja zapisnika.

Zapisnik ima pravzaprav tri ključne sestavne dele: uvodni del, vsebinski del (zapis opravljenega dejanja oziroma izjav) in sklenitev.

Dodajmo še, da gre za posebno vrsto zapisnika, ko poda stranka vlogo ustno na zapisnik. V tem primeru zapisnik pomeni oziroma nadomešča pisno vlogo.

4. Uradni zaznamek

Na vrh

Uradni zaznamek je kratek, preprost in strnjen pisni sestavek, ki ga naredi uradna oseba, opremi z datumom in potrdi s svojim podpisom.

ZUP v drugem odstavku 74. člena določa naslednje primere, ko uradna oseba napiše uradni zaznamek:

V uradnem zaznamku mora uradna oseba navesti tudi kraj in datum ter uradni zaznamek podpisati.

5. Pregled dokumentov, obvestila o poteku postopka in dostop do informacij javnega značaja

Na vrh

Aktivno sodelovanje v postopku je stranki omogočeno tudi v okviru pravice pregleda dokumentov zadeve (za dokumente se štejejo tudi podatki iz računalniških evidenc in drugi računalniški podatki in zapisi, čeprav se v dokumentih fizično ne nahajajo) in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki. To pravico ima tudi vsak drug, ki verjetno izkaže, da ima od tega pravno korist (po določbah 43. člena ZUP-a je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist). Pregledovanje, prepisovanje in preslikavanje dokumentov nadzoruje uradna oseba.

Zahteva za pregled in prepis se lahko poda tudi ustno, organ pa sme (v primeru dvoma) zahtevati, naj vložnik pisno ali ustno na zapisnik obrazloži svojo pravno korist.

Zakon tudi določa, da imajo stranka in vsakdo, ki verjetno izkaže svojo pravno korist v zadevi, ter prizadeti državni organi pravico zahtevati tudi obvestila o poteku postopka.

Stranka lahko zahteva pojasnilo o razlogu, zaradi katerega odločba ni bila izdana v zakonsko določenem roku. Uradna oseba, kateri je dodeljena upravna zadeva v reševanje, mora stranko obvestiti o razlogu za zamudo pisno, lahko pa tudi ustno, najkasneje v treh dneh od prejema zahtevka za pojasnilo. O ustnem obvestilu se sestavi uradni zaznamek.

Vročanje je opravilo postopka, s pomočjo katerega organ izroči vabila, sklepe, odločbe in druge uradne dokumente oziroma pisanja naslovniku. Vročitev je izročitev oziroma prenos upravnega dokumenta od organa k osebi - naslovniku, ki mu je dokument namenjen.

V zvezi z vročanjem se postavljajo vprašanja, povezana s tem: kaj se vroča, komu, kje, kdaj, po kom, kako.

Vročanje sestavljata dve dejanji: vročitev dokumenta (pisanja) in sestava posebne listine (vročilnice, dostavnice, povratnice) oziroma elektronsko izveden podpis vročilnice.

1. Način, čas in kraj vročanja

Na vrh

Posebej je treba opozoriti, da se vročitev (načeloma) lahko opravi na dva osnovna načina, to je s "fizično" vročitvijo dokumenta, ki je v papirnati obliki, in z elektronsko vročitvijo oziroma vročitvijo po elektronski poti. V nadaljevanju opredeljujemo predvsem vročitev v fizični obliki.

V ZUP-u je določeno, da je tistega, ki mu je treba vročiti dokument, samo izjemoma dovoljeno povabiti zato, da ga prevzame, če to zahteva narava ali pomen dokumenta, ki ga je treba vročiti.

Vročanje se mora opraviti v predpisani obliki, način vročitve, ki je odvisen od vrste in oblike (fizične, elektronske) dokumenta, pa določi (v skladu z zakonom) uradna oseba. Pri tem pa je treba posebej upoštevati, da se morajo (po prvem odstavku 87. člena ZUP-a) odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni (za osebno vročitev se šteje tudi vročitev po elektronski poti - to je po določbah 86. člena ZUP-a).

Glede elektronskega vročanja je potrebno navesti, da zakon določa, da se tako vročanje opravi (kadar je seveda glede na upravni akt, ki ga je potrebno vročiti, to sploh mogoče - potnega lista npr. ni mogoče vročiti v elektronski obliki), če stranka izrazi, da želi vročitev dokumentov po elektronski poti, pri čemer se šteje (dokler ne sporoči drugače), da želi vročanje v elektronski obliki, če stranka vlogo za začetek postopka organu pošlje v elektronski obliki in če med postopkom sporoči organu, da želi vročitev dokumentov v varni elektronski predal. Glede vročanja pravnim osebam pa je potrebno opozoriti, da je (po 91. členu ZUP-a) vročanje po elektronski poti predvideno kot pravilo, saj je v citiranem členu določeno: "Državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti, pravnim in fizičnim osebam, registriranim za opravljanje dejavnosti se praviloma vroča po elektronski poti v varni elektronski predal po 86. členu tega zakona". Praksa je bistveno drugačna ob navedene ureditve v ZUP-u.

Glede časa vročitve zakon določa, da se vroča ob delavnikih od 6. do 20. ure. Vročanje po elektronski poti se lahko opravi ves čas. Iz razlogov, ki jih določa poseben zakon, ali zaradi nujnih ukrepov v javnem interesu organ odredi, naj se vročitev opravi tudi v nedeljo ali na praznik Republike Slovenije oziroma drug dela prost dan, če je to neogibno potrebno, pa tudi ponoči.

Glede kraja vročitve je predpisano, da se vročitev praviloma opravi v stanovanju oziroma tam, kjer je naslovnik zaposlen, vročitev odvetniku in notarju pa v njegovi odvetniški oziroma notarski pisarni. Zunaj navedenih prostorov se lahko opravi vročitev, če je naslovnik pripravljen dokument sprejeti. V prostorih organa se vročitev opravi, če se naslovnik tam nahaja ali če to zahtevata narava in pomen dokumenta, ki ga je treba vročiti.

Kot smo ugotovili, način vročitve določi organ, katerega dokument je treba vročiti, pri čemer pa sam zakon določa, da se odločbe in sklepi v upravnem postopku (od vročitve katerih začne teči rok, ki se ne more podaljšati) vročajo po določbah ZUP-a. Drugi dokumenti se vročajo v skladu z zakonom, ki ureja poštne storitve.

2. Osebno vročanje po določbah ZUP-a

Na vrh

V upravnem postopku je zelo pogosto uporabljena oblika osebnega vročanja, torej osebno vročanje (predvsem odločb in sklepov), ki je urejeno v 87. členu ZUP-a). Osebno vročanje po obravnavanem zakonskem členu pomeni, da se mora dokument izročiti osebno, to je (v roke) samemu naslovniku. Po ZUP-u se morajo z osebno vročitvijo vročiti odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok.

Osebna vročitev se lahko opravi po pošti, uradni osebi organa ali vročevalcu organa, po osebi, ki opravlja vročanje kot dejavnost.

Najpogosteje se osebno vroča po pošti in to "v roke" naslovniku. V primeru, če ni mogoče opraviti vročitve osebno naslovniku, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice oziroma na drugem primernem mestu pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja, in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Če sporočila ni mogoče pustiti na navedenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, navede vročevalec vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše. Obvezna sestavina sporočila je - mora biti - obvestilo o posledicah takega vročanja, če torej naslovnik dokumenta ne bo prevzel v 15 dneh. Vročitev velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če naslovnik dokumenta ne prevzame v 15 dneh (ta rok začne teči naslednji dan po dnevu, ko je vročevalec pustil sporočilo), velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka, vročevalec pa nato (po preteku navedenega roka) pusti dokument v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika.

V primeru, ko naslovnik ne prevzame dokumenta v 15 dneh od dneva, ko je vročevalec naslovniku pustil pisno sporočilo, nastane posebna vrsta "fikcije vročitve" - šteje se namreč, da je z dnem preteka tega roka (po poteku tega roka) naslovniku dokument vročen oziroma da ga je osebno prejel.

Opozoriti je potrebno še, da obstajajo primeri, ko npr. stranka zaradi daljše odsotnosti ni mogla prevzeti dokumenta in zato zamudi rok za opravo dejanja v postopku ali uporabo pravnega sredstva. V takem primeru lahko stranka uveljavlja pravico do vrnitve v prejšnje stanje pod pogoji iz 103. člena ZUP-a.

Glede osebne vročitve v elektronski obliki je v 86. členu ZUP-a določeno, da se osebna vročitev po elektronski poti opravi tako, da se odločba (ali drugi akt) preko informacijskega sistema pravne ali fizične osebe, ki opravlja vročanje dokumentov po elektronski poti kot svojo dejavnost, pošlje naslovniku v varen elektronski predal in na elektronski naslov, če ga je sporočil organu, informativno elektronsko sporočilo, da mora dokument prevzeti v 15 dneh. Naslovnik dokument prevzame iz informacijskega sistema iz prvega odstavka tako, da z uporabo kvalificiranega potrdila za varen elektronski podpis dokaže svojo istovetnost, presname dokument v elektronski obliki in elektronsko podpiše vročilnico. Vročitev velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh od dneva, ko je bilo sporočilo puščeno v varnem elektronskem predalu, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Informacijski sistem za sprejem vlog, vročanje in obveščanje pošlje dokument v varen elektronski predal naslovnika in organu elektronsko sporočilo, da dokument ni bil prevzet v zakonitem roku. Informacijski sistem za sprejem vlog, vročanje in obveščanje o vročitvi obvesti organ, ki je vročitev odredil, z vročilnico v elektronski obliki.

3. Posebni primeri vročanja

Na vrh

Zakon o splošnem upravnem postopku /ZUP/v členih 88-96 obravnava posebne primere vročanja, to je: vročanje zakonitemu zastopniku in pooblaščencu; vročanje pooblaščencu za vročitve; vročanje državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti, pravnim osebam in fizičnim osebam, registriranim za opravljanje dejavnosti; vročanje določenim osebam (z diplomatsko imuniteto; vojaškim osebam; zaposlenim v kopenskem, zračnem ali pomorskem prometu; ki jim je vzeta prostost); vročanje z javnim naznanilom; vročitev v primeru odklonitve sprejema; vročitev v primeru spremembe naslova; vročanje na naslovu za vročanje.

Vročanje zakonitemu zastopniku in pooblaščencu. Kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vroča njemu in se s tem šteje, da je bil dokument vročen stranki. Če ima stranka več pooblaščencev, zadostuje, da se vroči samo enemu od njih.

Vročanje pooblaščencu za vročitve. Stranka si lahko postavi posebnega pooblaščenca za vročitve, to je osebo, ki se ji v tem primeru vročajo vsi dokumenti zanjo. Organ vroča vse dokumente pooblaščencu za vročitve, če stranka o tem obvesti organ. Kadar stranka o obstoju pooblastila ne obvesti organa, ki vodi postopek, vročevalec pooblaščencu lahko vroča vse dokumente, ki so naslovljeni na stranko, če pooblaščenec podpiše izjavo, da ga je stranka za to pooblastila, potem ko ugotovi njegovo istovetnost z osebnim dokumentom s fotografijo, ki ga je izdal pristojni državni organ. Vročevalec na vročilnico čitljivo napiše osebno ime in številko osebnega dokumenta pooblaščenca, ter jo skupaj z izjavo pooblaščenca vrne organu (o tem glej obrazec ovojnice za osebno vročanje).

Vročanje državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti, pravnim osebam in fizičnim osebam, registriranim za opravljanje dejavnosti. Navedenim se praviloma vroča po elektronski poti v varni elektronski predal, če pa nimajo varnih elektronskih predalov, se jim dokumenti fizično vročajo tako, da se izročijo uradni osebi oziroma osebi, ki je določena za sprejemanje dokumentov.

Vročanje osebam z diplomatsko imuniteto. Osebam, ki uživajo diplomatsko imuniteto, ter osebam in ustanovam v tujini se vročajo dokumenti po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno. Fizičnim in pravnim osebam v tujini se lahko vroča neposredno ali po diplomatski poti, razen če mednarodna pogodba ne določa drugače.

Vročanje vojaškim osebam. Vojaškim osebam se lahko dokument vroči tudi tako, da se izroči njihovemu poveljstvu oziroma organu, kjer so zaposleni, vročitev pa velja za opravljeno, ko poveljstvo potrdi dan izročitve dokumenta naslovniku.

Vročanje osebam, zaposlenim v kopenskem, zračnem ali pomorskem prometu. Tem osebam se lahko dokument vroči tudi tako, da se vroči njihovemu delodajalcu - vročitev se v teh primerih šteje za opravljeno, ko navedeni potrdijo izročitev dokumenta naslovniku.

Vročanje osebam, ki jim je vzeta prostost. Osebam, ki jim je vzeta prostost, se vročajo dokumenti po upravi zavoda, v katerem so, vročitev pa se šteje za opravljeno, ko uprava zavoda potrdi dan izročitve dokumenta naslovniku.

Vročanje z javnim naznanilom. Organ to obliko vročanja uporabi pri vročanju večjemu številu oseb, ki organu niso znane ali ki se ne morejo določiti. V takšnem primeru se šteje, da je bil dokument vročen potem, ko je bilo naznanilo 15 dni nabito na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava (http://e-uprava.gov.si/e-uprava/oglasnadeska). Javno naznanilo se večkrat uporabi tudi za seznanjanje in opozarjanje državljanov na njihove pravice in obveznosti - na primer: pri pozivu za vložitev davčne napovedi (napovedi za odmero davka), seznanitvi o možnosti začetka postopka za legalizacijo orožja, raznih pozivih oziroma vabilih na obvezna cepljenja ipd.

Vročitev v primeru odklonitve sprejema. Če naslovnik oziroma oseba, ki bi dokument morala sprejeti, tega brez zakonitega razloga (zakoniti razlog obstaja: če se vroča v nedeljo ali na državni praznik oziroma ponoči med 20 in 6. uro, organ pa ni odredil take vročitve; če se vroča zunaj stanovanja; če je oseba v istem postopku udeležena z nasprotnim interesom; če se želi dokument vročiti neposredno in ne po pooblaščencu ...) noče storiti (noče sprejeti dokumenta), pusti vročevalec dokument v stanovanju, kjer taka oseba stanuje, oziroma v prostorih, kjer je zaposlena, ali pa nalepi dokument na vrata stanovanja oziroma prostorov ali ga pusti v predalčniku. Vročevalec mora v takem primeru zapisati na vročilnico dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je dokument pustil. Šteje se, da je s tem vročitev opravljena.

Vročitev v primeru spremembe naslova. Če stranka ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec med postopkom spremeni svoje stalno prebivališče oziroma sedež (naslov), ki ga je navedel v vlogi ali pooblastilu, mora o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek. Če vročevalec ugotovi, da se je naslovnik odselil iz navedenega naslova oziroma je na naslovu neznan, mora o tem obvestiti organ in mu sporočiti naslov, če ga izve. Če stranka oziroma njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec ne obvestijo organa o spremembi naslova oziroma sedeža in tudi vročevalec ne sporoči naslova, organ pa na podlagi podatkov iz uradnih evidenc (pri pristojni upravni enoti) ugotovi, da je naslov za vročanje enak naslovu, kjer je bil opravljen poizkus vročitve, odredi, naj se vse nadaljnje vročitve v postopku opravljajo tako, da se vse nadaljnje vročitve opravljajo tako, da se na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom. Vročitev velja v tem primeru za opravljeno po izteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom.

Vročanje na naslovu za vročanje. Organ vroča dokument osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku, na naslovu za vročanje, če pa se ugotovi, da oseba ne prebiva na tem naslovu, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, odredi organ, da se vročitev opravi tako, da se na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom. Vročitev velja za opravljeno po poteku 15 dni.

4. Vročilnica in pomote pri vročanju

Na vrh

Vročilnica (dostavnica, povratnica ali druga vročilna listina; zakon o poštnih storitvah uporablja termin "povratnica") je potrdilo o vročitvi dokumenta naslovniku in je v tem pogledu javna listina. Vročevalci morajo zato še posebej paziti, da se vročilnica izpolni natanko tako, kot določa zakon za posamezen način vročitve.

Vročilnico, ki je pripravljena v obliki obrazca - ta je sestavni del ovojnice za osebno vročanje in je predpisan v pravilniku o izvrševanju uredbe o upravnem poslovanju - in je (navadno) prilepljena k pisemski ovojnici, podpišeta naslovnik oziroma prejemnik in vročevalec, pri čemer datum prejema zapiše (z besedo) na vročilnici prejemnik sam. Če prejemnik ne zna pisati ali se ne more podpisati, napiše vročevalec na vročilnico njegovo ime in datum izročitve, poleg tega pa opombo, zakaj se prejemnik ni podpisal. Če prejemnik noče podpisati vročilnice, zapiše vročevalec to na vročilnico in z besedami napiše dan vročitve, s čimer se šteje, da je s tem vročitev opravljena.

Glede na to, da je pri vročanju mogočih veliko pomot (napak), je v 98. členu ZUP-a posebej določeno: "Če se zgodi pri vročitvi pomota, se šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila oziroma prejela. Če se vročilnica izgubi, se vročitev lahko dokazuje tudi z drugimi sredstvi."

Vročilnica oziroma povratnica se vrne oziroma pošlje organu, ki je vročitev odredil, ter se priključi dokumentom upravne zadeve. Pravilno sestavljena vročilnica je dokaz o opravljeni vročitvi.

Za opravo posameznih dejanj v postopku je pogosto treba določiti časovno obdobje ali časovno točko za opravo teh dejanj. Osnovni namen predpisovanja rokov je, da bi upravni postopek potekal brez zastojev in da bi se dejanja v upravnem postopku opravljala hitro in s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence. Pomen upoštevanja rokov je med drugim opredeljen tudi v 320. členu ZUP-a, ki določa, da mora predstojnik državnega organa, organa samoupravne lokalne skupnosti oziroma organizacije z javnimi pooblastili skrbeti, da se v organu oziroma v organizaciji pravilno uporablja ZUP, zlasti pa, da se upravne zadeve rešujejo v predpisanih rokih, in skrbeti za strokovno izpopolnjevanje delavcev, ki odločajo v upravnih zadevah.

1. Roki

Na vrh

Vloga je vložena pravočasno, če prispe k organu, ki mu jo je treba izročiti, preden se izteče rok. Za zadnji dan sicer velja ves dan (vloga se lahko npr. odda priporočeno na pošto tik pred iztekom tega dne), vendar pa je treba upoštevati, da se ustno na zapisnik vloga lahko odda pri organu med uradnimi urami, to je v času, ki je namenjen poslovanju s strankami. Če se vloga pošlje po pošti priporočeno ali brzojavno, se dan oddaje na pošto šteje za dan izročitve organu, na katerega je naslovljena vloga.

2. Naroki

Na vrh

Organ opozori povabljene v vabilu na zakonite posledice neopravičenega izostanka (možnost izreka denarne kazni, odreditve privedbe, plačila nastalih stroškov - 73. člen ZUP-a; preložitve ustne obravnave, izvedbe obravnave brez navzočnosti stranke; ustavitev postopka zaradi domneve o umiku zahtevka... - 161. in 162. člen ZUP-a).

3. Vrnitev v prejšnje stanje

Na vrh

Če organ ugotovi, da je predlog upravičen, dovoli vrnitev v tisto stanje, kot je bilo pred zamudo. Če pa ugotovi, da predlog ni upravičen oziroma utemeljen, ga s sklepom zavrne - zoper ta sklep je dovoljena pritožba, vendar samo v postopku na prvi stopnji. Zoper sklep, s katerim se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, pa ni pritožbe, razen če se dovoli vrnitev na predlog, ki je bil prepozen ali ni bil dovoljen.

Omeniti je treba še zakonsko določbo, po kateri navzoči na ustni obravnavi ali pri kakšnem drugem dejanju postopka ne smejo imeti pri sebi orožja ali nevarnega orodja. Policisti smejo nositi orožje pri uradnem dejanju, če temu prisostvujejo po nalogu oziroma zahtevi uradne osebe zaradi ohranjanja reda ali izvedbe kakšnega ukrepa.

1. Takse

Na vrh

Upravne takse se plačujejo samo za tiste dokumente in dejanja, ki jih določa taksna tarifa - ta je sestavni del Zakona o upravnih taksah. Takso plača taksni zavezanec, to je tisti, ki vloži vlogo za uvedbo upravnega postopka oziroma opravo dejanja ali izdajo dokumenta, plačati pa jo je treba takrat, ko nastane taksna obveznost (za vloge - ko se le-te vložijo pri pristojnem organu; za odločbe, dovoljenja, sklepe, soglasja in druge dokumente - ko se vloži zahteva, naj se izdajo; za upravna dejanja - ko se vloži vloga, naj se opravijo. Za dokumente in dejanja v postopkih, ki se uvedejo po uradni dolžnosti, se v postopku na prvi stopnji ne plača taksa. V samem ZUP-u pa je npr. posebej določeno, da se taksa ne plača za potrdilo o prejemu vloge. Takse se plačujejo v gotovini oziroma z elektronskim denarjem ali drugimi veljavnimi plačilnimi instrumenti.

1. Začetek postopka

Na vrh

1.1 Združitev zadev v en postopek

Na vrh

O združitvi zadev v en postopek odloči pristojni organ s posebnim sklepom, zoper katerega je dovoljena pritožba. Organ nato vodi samo en postopek in izda eno odločbo. Vsaka stranka v postopku nastopa samostojno, kar pomeni, da lahko sama daje izjave, predlaga dokaze, vlaga pravna sredstva...

1.2 Sprememba zahtevka, umik zadeve in ustavitev postopka

Na vrh

Če stranka svojo zahtevo umakne, organ s sklepom postopek ustavi. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba.

1.3 Poravnava

Na vrh

Poravnava ima moč izvršljive odločbe, izdane v upravnem postopku (zoper sklenjeno poravnavo ni dovoljena pritožba). Organ, pred katerim je sklenjena poravnava, pa mora izdati sklep, s katerim v celoti ali deloma ustavi postopek.

2. Ugotovitveni postopek in dokazovanje

Na vrh

Posebej je treba opozoriti, da zakon vsebuje določbe, po katerih si mora uradna oseba priskrbeti posamezne podatke in dokazila po uradni dolžnosti - o dejstvih, o katerih vodi uradno evidenco organ sam, pa tudi o dejstvih, o katerih vodi uradno evidenco kakšen drug državni organ oziroma organ občine ali nosilec javnega pooblastila.

2.1 Vrste ugotovitvenega postopka

Na vrh

Poseben ugotovitveni postopek se izvede v vseh primerih, razen tedaj, ko je po zakonu dovoljen skrajšani ugotovitveni postopek. Poseben ugotovitveni postopek se izvede za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve (to izhaja iz materialnega predpisa, na podlagi katerega se odloča v posamezni upravni zadevi) ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Izvede se torej v primerih, ko je treba opraviti kakšno dejanje v postopku - na primer zaslišati stranko, priče, opraviti ogled, izvesti dokaze z izvedenci.... Ta postopek se torej izvede vselej, ko se ne more odločiti po skrajšanem postopku, organ pa ne sme izdati odločbe, dokler ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, na katere opira odločbo.

3. Predhodno vprašanje

Na vrh

Organ, ki v upravnem postopku naleti na nerešeno predhodno vprašanje, lahko sam obravnava ali pa prekine postopek (v nekaterih primerih, ko tako posebej določa ZUP ali drugi zakoni, pa to mora storiti), dokler ga ne reši pristojni organ. Če organ sam reši predhodno vprašanje, mora uporabiti predpise, ki veljajo za to vprašanje in bi jih moral uporabiti tudi pristojni organ. Ne sme pa sam rešiti predhodnega vprašanja, temveč prekiniti postopek, če se to tiče obstoja kaznivega dejanja, obstoja zakonske zveze, ugotovitve očetovstva, ali če tako določa zakon. Sicer pa organ prekine postopek s sklepom (zoper katerega je dovoljena pritožba), v katerem naloži stranki, naj pri pristojnem organu zahteva začetek oziroma uvedbo postopka in določi rok, v katerem mora stranka predložiti dokazilo, da je zahtevala začetek postopka (če stranka tega ne naredi, se šteje, da je zahtevo umaknila, organ pa s sklepom postopek ustavi). Organ sam zahteva od pristojnega organa, da začne postopek za rešitev predhodnega vprašanja, če je o nekem vprašanju postopek mogoče začeti samo po uradni dolžnosti. Organ nadaljuje postopek, ko postane odločba pristojnega organa dokončna oziroma pravnomočna (do takrat postopek miruje).

4. Prekinitev postopka

Na vrh

Prekinitev traja, dokler so podani razlogi (do vstopa pravnega naslednika ali skrbnika zapuščine; dokler stranka nima zakonitega zastopnika; dokler ne vstopi v postopek kot zastopnik stranke stečajni upravitelj; dokler predhodno vprašanje ni dokončno oziroma pravnomočno rešeno).

5. Ustna obravnava

Na vrh

Če predmeta ni mogoče obravnavati na eni obravnavi, jo uradna oseba prekine (določi časovni premor med enim in drugim narokom za ustno obravnavo) in čim prej določi, kdaj se bo nadaljevala, ter ukrene vse, kar je predpisano za razpis, navzočim pa lahko ustno sporoči te ukrepe, in tudi, kdaj in kje se bo obravnava nadaljevala. Pri nadaljevanju ustne obravnave uradna oseba, ki vodi postopek, povzame potek dotedanje obravnave.

ZUP navaja dokazila, ki se zlasti uporabljajo, in sicer: listine, priče, izvedence, oglede, izjave strank. Dejansko stanje se lahko ugotavlja tudi na podlagi podatkov v informatiziranih evidencah. Med druga dokazna sredstva pa štejemo npr. fotografije ali drugačne slikovne posnetke ali zvočne zapise, pa tudi druge sodobne možnosti elektronske oblike in nosilcev informacij oziroma registracije posameznih dejstev.

1. Listine

Na vrh

Listini, sestavljeni v tujem jeziku, je treba predložiti tudi overjen prevod, če je to potrebno. Listine, ki jih izdajo tuji organi in ki veljajo v kraju, kjer so bile izdane, za javne listine, imajo ob pogoju vzajemnosti enako dokazno moč kot domače javne listine, če so overjene v skladu s predpisi. Za potrdila pogoj vzajemnosti ne velja.

1.1 Potrdila

Na vrh

Če tako določa zakon, izdajajo organi tudi potrdila o dejstvih, o katerih ne vodijo uradne evidence. V takem primeru morajo dejstva pred izdajo potrdila ugotoviti v posebnem ugotovitvenem postopku. Potrdilo se mora izdati v 30 dneh od dneva, ko je stranka zahtevala potrdilo. Izdano potrdilo ne veže organa, ki mu je predloženo kot dokaz, saj se ne predpostavlja, da so dejstva, navedena v potrdilu, resnična (tako potrdilo torej nima narave javne listine).

1.2 Upravna overitev lastnoročnih podpisov, predpisov in kopij

Na vrh

Upravna overitev je namenjene potrebam upravnih postopkov. Upravna overitev lastnoročnega podpisa je potrditev njegove pristnosti, overitev prepisa ali kopije pa potrditev istovetnosti prepisa, fizične ali elektronske kopije z izvirno listino. Da bi se izognili nejasnostim in napačnemu razumevanju, zakon še posebej določa, da se z upravno overitvijo ne potrjuje resničnost podatkov v listini.

Overitev opravi uradna oseba upravne enote (ne glede na bivališče ali sedež osebe, ki to zahteva).

Pristnost lastnoročnega podpisa dokaže predlagatelj listine tako, da pred uradno osebo lastnoročno podpiše listino ali da prizna podpis, ki je že na listini, za svojega. Istovetnost predlagatelja listine ugotovi uradna oseba na podlagi veljavne javne listine, opremljene s fotografijo, ki jo je izdal državni organ, razen v primerih, ko je predlagatelj uradni osebi osebno znan. Overitev podpisa se potrdi na izvirni listini z navedbo datuma overitve, oznake, s katero je overitev podpisa evidentirana pri organu, z navedbo vrste in oznake uradnega osebnega dokumenta ter s podpisom uradne osebe in z žigom

2. Priče

Na vrh

3. Izvedenci

Na vrh

Na vrh

Dokazovanje z izvedencem se opravi na ustni obravnavi, če je to mogoče. V tem primeru izvedenec poda svoj izvid in mnenje ustno (zaslišanje izvedenca se izvede enako kot zaslišanje priče). Če se izvedensko delo opravi izven ustne obravnave, poda izvedenec svoj izvid in mnenje ustno na ustni obravnavi. Če gre za zahtevnejše izvedensko delo, uradna oseba, ki vodi postopek, naroči izvedencu, naj pripravi pisni izvid in mnenje - ta se vroči strankam pred narokom, na katerem se bosta obravnavala. Na ustni obravnavi lahko uradna oseba in stranke izvedencu postavljajo vprašanja in zahtevajo pojasnila glede izvida in mnenja.

ZUP predpisuje sankcije, če se izvedenec, ki je bil v redu povabljen, neupravičeno ne odzove vabilu ali če noče opraviti izvedenskega dela oziroma predložiti v danem roku pisnega izvida in mnenja. V teh primerih se lahko kaznuje v denarju do 500 evrov, če zaradi tega nastanejo stroški v postopku, pa se lahko odredi, da jih plača izvedenec.

Dodajmo, da je v 198. členu ZUP-a predpisano, da se določbe o izvedencih smiselno uporabljajo tudi za tolmače. Tolmači so pravzaprav izvedenci za jezik, v postopku pa so potrebni takrat, ko stranka ali drug udeleženec postopka ne zna jezika, v katerem se vodi postopek ali se lahko sporazumeva le na drug način.

4. Ogled

Na vrh

Kadar je za ugotovitev kakšnega dejstva ali za razjasnitev bistvenih okoliščin potrebno, da si stvar neposredno ogleda uradna oseba, ki vodi postopek, se opravi ogled (na primer v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, pri razlastitvi, inšpekcijskem postopku, v carinskem postopku...). Ogled je torej dokazno sredstvo, s pomočjo katerega uradna oseba neposredno zaznava pravno pomembna dejstva.

Predmet ogleda je lahko premična ali nepremična stvar, pri čemer se ogled nepremičnine opravi na kraju, kjer leži, ogled premičnih stvari, ki se lahko brez težav prinesejo na kraj, kjer se vodi postopek, se opravi na tem kraju, sicer pa na kraju, kjer je stvar. Ogled se opravi zaradi ugotovitve kakega pravno pomembnega dejstva ali pa zaradi razjasnitve bistvenih okoliščin, opravi pa se (praviloma) na ustni obravnavi. O ogledu se sestavi zapisnik.

Ali bo opravljen ogled, odloča uradna oseba, ki vodi postopek po uradni dolžnosti ali na predlog stranke. Stranke imajo pravico biti navzoče pri ogledu, navzočnost drugih oseb pa določa uradna oseba. Po naravi stvari je ogled sestavni del vodenja nekaterih postopkov. Tako si mora na primer inšpektor v okviru nadziranja izvajanja oziroma spoštovanja zakonov in drugih predpisov ogledati prostore, v katerih se opravlja kaka dejavnost, in sredstva, ki se uporabljajo pri izvajanju dejavnosti.

5. Izjava stranke kot dokaz

Na vrh

Po končanem ugotovitvenem postopku in dokazovanju se na podlagi zbranega gradiva in ugotovljenih dejstev prične odločanje. Odločanje pomeni neposredno uporabo materialnega predpisa na ugotovljeno dejansko stanje konkretnega in posamičnega primera - rezultat tega pa je odločitev v zadevi v obliki odločbe.

Odločba, izdana v upravnem postopku, je konkretni upravni akt, s katerim pristojni organ odloči o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe oziroma druge osebe, ki je stranka v upravnem postopku. Z upravno odločbo se torej splošni materialni predpis (splošna in abstraktna pravna norma) uporabi za konkreten in posamičen primer. Odločba pomeni akt uporabe prava, akt, ki ustvarja konkretno in posamično upravno odločitev (normo). Izdaja odločbe je najpomembnejše dejanje v upravnem postopku, samo odločba pa najpomembnejši akt v upravnem postopku.

Odločbo izda uradna oseba, pooblaščena za odločanje. ZUP v tretjem odstavku 207. člena določa, da tedaj, ko odloča kolegijski organ, sme odločati, če je navzočih več kot pol njegovih članov, odločbo pa sprejme z večino glasov navzočih članov, če ni drugače predpisano.

1. Vrste odločb

Na vrh

Odločba v obliki uradnega zaznamka se praviloma sporoči stranki ustno, lahko pa se izda tudi pisno, če organ tako odloči ali če stranka to zahteva (pisna odločba se lahko izda na predpisanem obrazcu ali samodejno z uporabo informacijskega sistema in praviloma nima obrazložitve, razen, če je potrebna po naravi zadevi obrazložitev).

Ustna odločba pa se lahko izda le, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu in je treba ukrepati takoj na kraju samem. Po ZUP-u (211. in 144. člen) lahko pristojni organ odloči ustno, kadar gre za nujne ukrepe v javnem interesu (če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti), ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana. Organ bo izdal ustno odločbo, če bo katera od navedenih nevarnosti taka, da bo treba ukrepati takoj, da se preprečijo posledice, do katerih bi sicer lahko prišlo. Organ lahko v takih primerih odredi tudi, da se odločba takoj izvrši, saj pogosto nujni ukrepi terjajo takojšnjo izvršitev (na primer zdravstveni inšpektor, ki ugotovi, da bi z nadaljnjim obratovanjem gostinskega lokala bilo ogroženo zdravje ljudi; ob elementarnih nesrečah ipd.). Organ, ki je ustno odločil, mora stranki izdati pisno odločbo, in sicer (najpozneje) v osmih dneh od ustne odločitve. Ugotoviti je treba, da se pisna odločba, izdana v upravnem postopku, šteje za izdano, ko je vročena stranki, ustna odločba pa, ko je njena vsebina naznanjena stranki.

1.1 Delne, dopolnilne in začasne odločbe

Na vrh

Ta odločba velja glede pravnih sredstev in glede izvršbe za samostojno odločbo. Glede drugih (nerešenih) delov oziroma zahtevkov se postopek nadaljuje, kar pomeni, da mora biti za preostali del izdana (dopolnilna) odločba.

Dopolnilna odločba se lahko izda, če pristojni organ z odločbo o glavni zadevi ni odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, izda pa se lahko na predlog stranke ali po uradni dolžnosti. S to odločbo se torej odloči o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta. Dopolnilna odločba se šteje glede pravnih sredstev in izvršbe za samostojno odločbo.

Za začasno odločbo gre takrat, ko je pred koncem postopka, glede na okoliščine primera, nujno (neogibno potrebno), da se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja. Začasna odločba se izda na podlagi podatkov, ki obstajajo v času izdaje, v njej pa mora biti izrecno navedeno (v nazivu in tudi v obrazložitvi), da je začasna (na primer v primeru začasne odločbe pri odmeri pokojnine ali pri inšpekcijskih ukrepih), v obrazložitvi pa mora biti tudi utemeljeno, zakaj je nujno potrebno izdati začasno odločbo. Tudi ta odločba se glede pravnih sredstev in izvršbe šteje za samostojno odločbo. Začasna odločba se lahko izda na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti. Z odločbo, ki se izda o glavni zadevi po končanem postopku, se začasna odločba razveljavi.

Od začasne odločbe moramo razlikovati odločbo za določen čas (na čas vezano odločbo; odločbo z omejeno časovno veljavnostjo - temporarno odločbo), to je odločbo, s katero se lahko strankam priznajo pravice oziroma naložijo obveznosti za določen čas. Gre torej za odločbo z omejeno časovno veljavnostjo (iztek roka veljavnosti ima za odločbo razvezni učinek - odločba preneha veljati) - takšne odločbe so npr. prometno dovoljenje, vozniško dovoljenje, potni list, delovno dovoljenje tujcu...

1.2 Dokončne, pravnomočne in izvršljive odločbe

Na vrh

V povezavi z dokončnostjo in pravnomočnostjo odločbe vsebuje ZUP tudi določbe o potrjevanju tega. Tako je v petem odstavku 225. člena ZUP-a določeno, da izda organ potrdilo o dokončnosti ali pravnomočnosti na zahtevo stranke ali organa.

2. Sestavni deli pisne odločbe

Na vrh

Opozoriti je treba še, da so za posamezne vrste odločb predpisani posebni obrazci.

2.1 Uvod odločbe

Na vrh

2.2 Naziv

Na vrh

Po ZUP-u mora biti vsaka odločba označena kot taka - torej z besedo odločba, da se že na zunaj vidi, da gre za odločbo oziroma konkreten upravni akt. Z zakonom ali odlokom občine se lahko določi, da je lahko odločba tudi drugače poimenovana (kot to npr. velja za potni list, vizum, vozniško dovoljenje, gradbeno dovoljenje...).

2.3 Izrek (dispozitiv) odločbe

Na vrh

2.4 Obrazložitev

Na vrh

Obrazložitev odločbe vsebuje še navedbo predpisa, ki določa, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, kadar seveda gre za primer, ko je v zakonu tako predpisano. V obrazložitvi odločbe pa morajo biti obrazloženi tudi vsi tisti sklepi, zoper katere ni dovoljena pritožba (to pride seveda v poštev, če so bili taki sklepi v konkretnem postopku izdani).

Če je pristojni organ po zakonu upravičen zadevo rešiti po prostem preudarku, mora biti v obrazložitvi naveden zakon, na podlagi katerega se je organ odločil po prostem preudarku, ter razlogi, zakaj je tako odločil in kako je uporabil obseg prostega preudarka.

2.5 Pouk o pravnem sredstvu

Na vrh

Če v odločbi ni pouka o pravnem sredstvu ali če je pouk nepopoln, lahko stranka ravna po veljavnih predpisih, lahko pa v osmih dneh zahteva od organa, ki je odločbo izdal, naj jo dopolni (rok za pritožbo nato teče od dneva vročitve dopolnjene odločbe), če pa je pouk v odločbi napačen, se lahko vsaka stranka ravna po veljavnih predpisih ali po pouku, pri čemer to zanjo ne more imeti nobenih škodljivih posledic.

2.6 Podpis uradne osebe in žig organa

Na vrh

V 216. členu ZUP-a je določeno, da odločbo podpiše uradna oseba, ki jo izda, pa tudi uradna oseba, ki je vodila postopek oziroma je pripravila osnutek odločbe (če je ista oseba vodila postopek in odločila, jo seveda podpiše le-ta). Odločbo, ki jo izda kolegijski organ, podpiše predsedujoči, če ni z zakonom ali drugim na njegovi podlagi izdanim predpisom (poslovnikom) določeno drugače. Odločba, ki se izdela samodejno, ima namesto podpisa in žiga faksimile. Odločba, izdana v elektronski obliki, mora vsebovati varen elektronski podpis uradne osebe in organa, overjen s kvalificiranim potrdilom. Z žigom organa se potrjuje verodostojnost odločbe, ki jo je izdal neki organ.

3. Rok za izdajo odločbe

Na vrh

Organ mora v roku, ki ga določa zakon, izdati odločbo in jo tudi vročiti stranki. Kadar se začne postopek na zahtevo stranke (pri začetku postopka po uradni dolžnosti pa, če je to v interesu stranke), pa pred odločitvijo ni potreben poseben ugotovitveni postopek, mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki čim prej, najpozneje pa v enem mesecu od dneva, ko je prejel popolno vlogo za začetek postopka, če ni s posebnim predpisom določen krajši rok. V drugih primerih, ko je potreben poseben ugotovitveni postopek, mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki najpozneje v dveh mesecih.

Dodajmo, da rok za izdajo odločbe ne teče v času, ko je postopek prekinjen (na primer zaradi rešitve predhodnega vprašanja). Pri načelu pravice do pritožbe smo že navedli, da ima stranka, če pristojni organ ne izda odločbe in jo vroči stranki v predpisanem roku, pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen (tkim. institut molka uprave oziroma molka organa).

4. Popravljanje pomot v odločbi

Na vrh

Po izdaji in vročitvi odločbe se včasih ugotovi, da je prišlo v odločbi do pomot v imenih ali številkah, pisnih ali računskih pomot, ali drugih očitnih pomot. To lahko ugotovi organ sam, lahko pa tudi stranka predlaga popravo pomot v odločbi. Po ZUP-u (223. člen) lahko organ, ki je izdal odločbo, vsak čas take pomote popravi, in to tako, da izda o popravi pomote poseben sklep. Zoper sklep, s katerim se odločba popravi ali s katerim se zavrne predlog za popravo, je dovoljena pritožba. Zaznamek o popravi se zapiše tudi na izvirniku odločbe, če je to mogoče, pa tudi na vseh overjenih prepisih, ki so bili vročeni strankam.

Popravljanje pomot v odločbi (lahko pa tudi v sklepu, ki ga je izdal organ) je torej mogoče le v primeru očitnih pomot "tehnične narave" (največkrat je to napačen zapis priimkov strank, ki lahko imajo zaradi tega težave pri uveljavljanju posameznih pravic), to je pomot, katerih popravek ne spreminja same vsebine odločitve. O popravi pomote se izda sklep. Sklep o popravi pomote v odločbi izda organ, ki je izdal samo odločbo.

5. Sklep

Na vrh

Na vrh

Na vrh

Na vrh