Monografije
Pravne razsežnosti prepovedi nadlegovanja
Avtor: dr. Gregor Maučec, univ. dipl. pravnik
Format: 23 x 16 cm
Vezava: mehka
Število strani: 335
Kazalo: povezava
Cena: 39,60 €
Možnost nakupa:
naročilnica (za pravne osebe)
naročilnica (za fizične osebe) (plačilo po povzetju)
nakup (plačilo s kreditnimi karticami)
Iz uvoda:
Nesporno je, da spolno in drugo diskriminacijsko nadlegovanje močno zastruplja delovno in drugo družbeno okolje. Mislim, da se vsi dobro zavedamo uničujočih učinkov, ki jih lahko ima nadlegovalno ravnanje za zdravje, moralo, zaupanje, samozavest, samospoštovanje, občutek lastne vrednosti, storitveni učinek in delovno uspešnost tistih, ki so mu izpostavljeni. Nadlegovane osebe se soočajo s strahom, zaskrbljenostjo, tesnobo, stresom, depresivnimi občutki manjvrednosti in nezaželenosti, skratka z mnogimi nepotrebnimi stiskami in nadlogami, ki znatno spodkopavajo kvaliteto njihovega življenja, zdravja in dela. Škodljive posledice diskriminacijskega nadlegovanja pa se lahko raztezajo tudi na tiste osebe, ki same sicer niso neposredne žrtve nadlegovalnega vedenja, vendar so priča takšnemu nezaželenemu ravnanju ali zanj vedo. Tudi delodajalci se lahko ob dopuščanju obstoja delovne klime in delovnega okolja, v katerih se ne spoštujeta posameznikova integriteta in dostojanstvo, hitro znajdejo v začaranem krogu nenehnega spreminjanja sestave delovne sile in njenega pregrupiranja, zmanjšanja produktivnosti in donosnosti ter končno tudi drastičnega upada poslovnega ugleda podjetja, saj zaradi spolnega in drugega nadlegovanja na delovnem mestu vse več delavcev ostaja doma na bolniškem dopustu ali zaradi slabih odnosov v službi odpove delovno razmerje (v kolikor jih že prej ne odpusti delodajalec sam) in si poišče službo drugod. Posebno pozornost je potrebno nameniti nekaterim specifičnim skupinam oseb, ki so še posebej ranljive za ravnanja spolnega in drugega nadlegovanja, če upoštevamo dejstvo, da obstaja določena povezava med visokim rizikom spolnega ali drugega nadlegovanja in opaženo ranljivostjo potencialne žrtve (npr. neizkušene osebe, ki prvič vstopajo na trg dela; delavci, ki so zaposleni le za določen čas; osebe, ki opravljajo priložnostna ali neredna dela; zaposleni na netradicionalnih delovnih mestih ipd.).
Medtem ko nas naraščajoči strpnost in sprejemanje raznolikosti v državah članicah EU lahko napolnjujeta z določeno mero optimizma, se hkrati moramo zavedati ogromnega pritiska in trenutne krize v človeški družbi. Finančni kolaps in upočasnitev gospodarskega razvoja širom Evrope močno vplivata na sodobno evropsko družbo in lahko znatno ohromita pozitivne razvojne trende. Hitro se utegne zgoditi, da se bodo nekateri znova zatekli h ksenofobiji, rasnemu sovraštvu, etnični segregaciji, islamofobiji, homofobiji ali drugim oblikam diskriminacijske delitve družbe in družbenega izključevanja. Povečana socialna izključenost je neposredna grožnja naši družbi. O tem, da takšna nevarnost ni zgolj neka iluzorna predstava, nam med drugim pričajo tudi nedavni dogodki »legaliziranega« izgona romskih priseljencev iz Francije, nekaj kar je nezaslišano in kar je skorajda nemogoče pričakovati od demokratične in pravne evropske države. V takšnih okoliščinah je zelo pomembno, da organizacije civilne družbe in predstavniki nacionalnih vlad na ustrezen način poskrbijo za to, da se državljani še bolj trdno oprimejo vključenosti in skupnosti ter tako še okrepijo vezi, ki nas vežejo. Bolj kot kdajkoli prej je potrebno, da se prebivalci povežejo v prepleteno mrežo strnjenih skupnosti v družbi. Ob naraščanju družbenih tenzij in konfliktov je treba pozorno opazovati in nadzorovati sleherne poskuse izključevanja in omejevanja. Potrebno je ustrezno poskrbeti, da širša družba hitro obsodi in pravočasno ter učinkovito reagira na vsakršne rasistične, sektaške, antisemitske, islamofobne, homofobne, ksenofobne, proti-invalidne, proti-starostne, seksistične, proti-transeksualne in podobne žalitve, obrekovanja in napade, ki ustvarjajo plodna tla med drugim tudi za nastanek pojavov nadlegovanja. Z vsemi močmi in sredstvi si je potrebno prizadevati (tukaj lahko pomembno vlogo odigrajo relevantne evropske institucije in službe, stroka, nacionalni organi za enako obravnavanje, nevladne organizacije in sindikati ipd.), da tudi v tem kriznem obdobju enako in pravično obravnavanje postane dosegljiv ideal v glavah evropskih in državnih voditeljev in politikov ter osrednji element in najvišja prioriteta nacionalnega plana za okrevanje.
Diskriminacijsko nadlegovanje je zelo nevaren pojav, ki se v obstoječih negativnih družbenih, ekonomskih in političnih okoliščinah lahko hitro sprevrže oziroma razširi v rasistično, ksenofobično, homofobično, sektaško, proti-židovsko in proti-muslimansko ali katerokoli drugo proti-manjšinsko sovraštvo, nasilje, izgrede in nemire. V preteklosti se je v evropskih državah že večkrat izkazalo, da je bilo nadlegovanje ena izmed predhodnih faz ali spremljajoča okoliščina zagrešitve težjih kaznivih dejanj z rasnimi, homofobnimi, ksenofobnimi in drugimi diskriminacijskimi motivi v ozadju, od groženj z nasiljem in ubojem do raznih oblik dejanskega fizičnega nasilja, napadov in celo umorov. V mnogih državah članicah EU pa je v zadnjem času zopet mogoče zaznati porast v številu primerov rasističnega, ksenofobičnega, homofobičnega in antisemitskega nasilja v kontekstu razširjenega nadlegovanja in zastraševanja manjšinskega prebivalstva z uporabo fizičnih in simbolnih sredstev. Pojavila se je vrsta simbolov in sloganov v okviru specifičnih nacionalnih kontekstov posameznih držav ali regij, od »Nemčija za Nemce« do bolj prilagodljivih sloganov, npr. »Ven s tujci« kot nekakšna variacija značilnega antisemitskega slogana nemškega nacizma »Juden Raus«.
S simboli nemškega nacizma se je širilo sporočilo sovraštva do in izključenosti pripadnikov mnogih verskih in etničnih manjšin, četudi se je s tem ohranjal njihov posebni proti-židovski pomen, kadar so bila usmerjena proti židovskim družinam in skupnostim. Sodobni privrženci teorij o supremaciji ras pa slikajo svastike na domove za begunce in azilne domove, urade organizacij za človekove pravice in stanovanja tujih študentov, kakor tudi na judovske, muslimanske in krščanske grobove, ki skupaj s svastikami, naslikanimi na domovih, spomenikih, institucijah lokalnih skupnosti in šolah, pošiljajo jasno in kruto sporočilo o njihovi nezaželenosti vsem tistim, ki se nahajajo zunaj šovinističnega ideala skrajnih nacionalistov. Agresija, usmerjena proti priseljencem in manjšinam, je privedla do ekstremnih oblik nasilja ter vsakdanjega nadlegovanja in ustrahovanja. Rasistično, homofobno ali ksenofobno nasilje pogostokrat prevzame obliko vztrajnega zmerjanja, žalitev, obrekovanja ipd., ki številne družine in celotne skupnosti potisne v prevladujoče stanje strahu in zaskrbljenosti, četudi večina teh zlorab ne predstavlja resnih groženj za življenje posameznikov. Gre za nekakšno »nizko raven« vsakdanjega rasizma, homofobije ali ksenofobije, ki v večini primerov ostanejo neraziskani, če pa se z njimi seznani pristojne službe, te največkrat na prijavljene incidente sploh ne reagirajo, ali pa je njihova reakcija nepravočasna, medla in povsem neustrezna. Toda tudi takšna nizka stopnja nasilja, ki se dan za dnem ponavlja v najrazličnejših oblikah (kričanje žaljivk in obscenosti, zmerjanje ter druge oblike verbalnega nasilja; metanje jajc, odpadkov, kamnov ali drugih predmetov v žrtve ali njihovo premoženje; lomljenje okenskih šip na stanovanjih žrtev ali razbijanje po hišnih vratih; grafiti z grozilno vsebino ipd.), s seboj prinaša implicitno nevarnost bolj resnih oblik nasilja in kriminala.
Številne pomembne raziskave in študije, vključno s pričujočim delom, kažejo, da se število prijavljenih primerov fizičnega nasilja, šikaniranja ter spolnega in drugega nadlegovanja na delovnem mestu in drugod povečuje v večini evropskih držav, tudi v Sloveniji, Veliki Britaniji in Irski. Vzrokov za to je seveda več, prav gotovo pa na porast prijav pomembno vplivata vse večje zavedanje delavcev in drugih posameznikov o teh pojavih, kot tudi dejstvo, da se toleranca do različnih oblik nasilja in nadlegovanja v družbi in na delovnem mestu zmanjšuje. Zaposleni so na delovnem mestu lahko žrtve zunanjega nadlegovanja, ko ljudje izven delovne organizacije izvajajo nanje fizično ali psihično nasilje, jim grozijo, jih žalijo, zmerjajo, ustrahujejo ipd. Tvegana okolja za zunanje pojave diskriminacijskega nadlegovanja so predvsem storitvene dejavnosti, kot so organizacije na področju zdravstva, transporta, maloprodaje, gostinstva, financ in izobraževanja. Druga vrsta diskriminacijskega nadlegovanja na delovnem mestu je ustrahovanje in drugo neprimerno ter žaljivo ravnanje med samimi zaposlenimi. Med to vrsto nadlegovanja prištevamo verbalne in fizične napade, spolno nadlegovanje, pa tudi bolj prefinjene oblike, kot so degradacija dela sodelavcev, šikaniranje in socialno izključevanje. Diskriminacijsko nadlegovanje ima lahko za zaposlene krute posledice in lahko resno ogroža njihovo splošno zdravje, varnost in dobro počutje. Zlasti dolgotrajno nadlegovanje je zelo škodljivo, ker povzroča stresno (delovno) okolje ter izgubo telesnega in/ali duševnega zdravja. Veliko škodo pa imajo zaradi pojava nadlegovanja tudi podjetja, saj delavci izgubijo motivacijo za delo in zaradi strahu ne morejo dati vsega od sebe. Med zaposlenimi se poveča odsotnost z dela, poslabšani odnosi pa vplivajo na splošno stanje v podjetju. Najbolj učinkovito reševanje problema diskriminacijskega nadlegovanja, tako na delovnem mestu kot na drugih področjih, je zagotovo preventivna dejavnost, ko se z učinkovitimi ukrepi želijo preprečiti nevarni pojavi nadlegovanja. Pri tem je pomembno, da so stališča delodajalca in drugih odgovornih do pojavov nadlegovanja v podjetju in do tega, kaj se šteje za diskriminacijsko nadlegovanje, jasna in vsem znana. Natančno je treba določiti, kdaj je takšno početje nesprejemljivo in nezakonito. Zavedanje o nadlegovanju med zaposlenimi se povečuje s komunikacijo, informiranjem in usposabljanjem. S povečanjem zavedanja pa se sproži tudi proces vzpostavljanja mehanizmov za preprečevanje.
Od takrat, ko je mednarodna skupnost prvič sprejela univerzalne norme o spoštovanju dostojanstva in pravice do ne-diskriminacije vsakega človeka, je minilo že več kot šestdeset let. Vendar pojavi diskriminacije in nadlegovanja vse do danes niso izginili, ampak so namesto tega prevzeli nove bolj prefinjene, prikrite in subtilne oblike njihovega prakticiranja. Ob množici mednarodnih in nacionalnih pravnih določb, ki prepovedujejo diskriminacijo, se dejansko zdi, da je diskriminacija nepremagljivo prekletstvo človeške družbe, pojav, ki ga preprosto ni mogoče izkoreniniti. Jasno je, da če želimo odpraviti diskriminacijske prakse, samo ne-diskriminacijska zakonodaja, pa naj je še tako dodelana in podrobna, ne more biti dovolj. Seveda to ne pomeni, da zakonodajni ukrepi niso potrebni in pomembni, ampak da je potrebno poleg tega poseči tudi po drugih ukrepih. Prepričan sem, da veliko dodano vrednost pri tem lahko zagotovita vzgoja in izobraževanje in to ne kakršnakoli vzgoja, ampak takšna vzgoja, ki daje v ospredje spoštovanje dostojanstva in osebnosti vsakega človeka, ne glede na to, ali je ta posameznik moški ali ženska, muslimanka ali Žid, Afričan ali Poljak, Rom ali ne-Rom, homoseksualec ali biseksualec, poročen ali samski, nosečnica ali invalid na vozičku, transvestit ali hermafrodit. K takšni vzgoji in zgledu pa smo poklicani prav vsi brez izjeme, začenši od vladajočih in političnih struktur, državnih ustanov ter vzgojnih in izobraževalnih institucij, kot so vrtci, šole in fakultete, cerkvenih in verskih skupnosti pa vse do posameznih družin. Širjenje kulture strpnosti ter privzgojitev občutka odgovornosti in spoštovanja dostojanstva vsake osebe in njenih temeljnih človekovih pravic je slejkoprej edini pravi način, ki lahko človeško družino osvobodi verig diskriminacije in nadlegovanja. Pred nami je torej zahtevna naloga, a njena uspešna izvršitev obljublja mamljivo in dragoceno poplačilo – mir, varnost, tople in prijazne medčloveške odnose, stabilnost, blaginjo, vsestranski družbeni, gospodarski in kulturni razvoj in razcvet. Zato nikar ne zavrzimo te edinstvene in nadvse pomembne priložnosti.