Dijakom in študentom se podeljujejo štipendije pri čemer se štipendisti izbirajo na javnem natečaju. Izbira se opravi z upravno odločbo, ki se vroči vsem, ki so sodelovali na javnem natečaju. Zoper odločbo pa je dovoljena pritožba, o kateri odloča komisija za pritožbe. S štipendistom se po dokončnosti odločbe o izbiri sklene pogodba (52. člen ZJU).

Direktorja uprave lokalne skupnosti imenuje tisti, ki mu je direktor neposredno odgovoren (župan). Položaj direktorja pa se pridobi za dobo petih let. Direktor uprave lokalne skupnosti se izbira na podlagi javnega natečaja, pri čemer mora biti postopek izbire končan najkasneje tri mesece pred potekom obdobja imenovanja. V istem obdobju lahko župan ponovno imenuje direktorja uprave lokalne skupnosti na isti položaj brez internega oziroma javnega natečaja. ZJU še določa, da se z osebo, ki je bila na položaj direktorja uprave lokalne skupnosti izbrana na javnem natečaju in pred tem ni imela statusa uradnika, se sklene pogodba o zaposlitvi za obdobje petih let. V pogodbi o zaposlitvi, v aneksu k tej pogodbi oziroma sklepu o premestitvi, se lahko določijo položajni dodatek in druge pravice v skladu z zakonom, podzakonskimi predpisi in kolektivno pogodbo (82. člen ZJU).

Za prenehanje položaja direktorja uprave lokalne skupnosti se uporabljajo določbe ZJU, ki urejajo prenehanje dela na delovnem mestu, če seveda ni z ZJU drugače določeno. Direktor uprave lokalne skupnosti se razreši z odločbo s položaja: • če to sam zahteva, če v enem mesecu od imenovanja ne sklene pogodbe o zaposlitvi oziroma aneksa k pogodbi o zaposlitvi; • v primeru ugotovljene nesposobnosti za opravljanje nalog na položaju; • v primeru prenehanja delovnega razmerja v skladu s sporazumom o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi oziroma odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s strani javnega uslužbenca. Ob navedenem direktorju uprave lokalne skupnosti preneha položaj tudi po preteku obdobja, za katerega je bil imenovan. Kot določa ZJU lahko župan v roku enega v enem letu od nastopa funkcije razreši direktorja občinske uprave oziroma tajnika občine, ne glede na prej navedene razloge. Razrešitev pa je ne glede na to, kdaj je funkcionar nastopil funkcijo, možna tudi v enem letu od imenovanja uradnika na položaj.

Na tem mestu moramo opomniti, da se uradnika, ki je bil že pred začetkom opravljanja položaja zaposlen v upravi lokalne skupnosti, premesti na delovno mesto, ki ustreza njegovemu nazivu in za katero izpolnjuje pogoje. Če takega delovnega mesta ni, mu delovno razmerje preneha, ima pa pravico do odpravnine, ki mu zaradi prenehanja potrebe po njegovem delu pripada v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja.

Uradnik, ki mu preneha položaj z razrešitvijo pa pred imenovanjem na položaj ni imel statusa uradnika, ima pravico do odpravnine v višini ene petine povprečne mesečne bruto plače, kot jo je prejemal do razrešitve, za vsak polni mesec, ki je ostal do izteka dobe imenovanja na položaj. Temu uradniku s prenehanjem položaja preneha delovno razmerje. Župan pa lahko v soglasju z direktorjem uprave lokalne skupnosti namesto pravice do odpravnine zagotovi delovno mesto v istem ali drugem organu, na katerem se delo opravlja v nazivu iste stopnje, kot se opravlja delo na položaju, s katerega je bil direktor uprave lokalne skupnosti razrešen.

Posebej pa moramo opomniti še na možnost imenovanja vršilca dolžnosti direktorja uprave lokalne skupnosti. Kot določa ZJU, se v času sprožitve natečajnega postopka do imenovanja novega direktorja uprave lokalne skupnosti na položaj, lahko brez javnega natečaja največ šest mesecev naloge na tem položaju opravlja vršilec dolžnosti. Za vršilca dolžnosti je brez javnega natečaja lahko imenovana oseba, ki izpolnjuje predpisane pogoje. V primeru ponovitve postopka javnega natečaja prične rok šestih mesecev ponovno teči.

Po dveh ponovitvah javnega natečaja se navedeni rok lahko podaljša le, če se na javnem natečaju ne izkažeta kot primerna vsaj dva kandidata (83. člen ZJU).

Uradnik izvršuje javne naloge v nazivu, ki ga pridobi z imenovanjem po izbiri na javnem natečaju v skladu z ZJU ali z napredovanjem v višji naziv. Uradnika imenuje v naziv predstojnik (župan) (90. člen ZJJU) z odločbo, v kateri se določi naziv in datum pridobitve naziva. Kot določa ZJU se uradnik po izbiri na javnem natečaju imenuje v najnižji naziv, v katerem se opravlja delo na uradniškem delovnem mestu, za katero bo sklenil pogodbo o zaposlitvi (84. člen ZJU).

V skladu z ZVU zagotavlja varstvo pred utopitvami tudi lokalna skupnost. Lokalna skupnost v okviru predpisovanja navedenega varstva predpisuje posebne ukrepe za varstvo pred utopitvami, načrtovanje, organiziranje, izvajanje ter sofinanciranje ukrepov za varstvo pred utopitvami (2. člen ZVU). Ob navedenem pa je lokalna skupnost dolžna spodbujati izvajanje ukrepov in dejavnosti za preprečevanje in zmanjševanje možnosti utopitev (3. člen ZVU).

V skladu z ZVU pristojni organ lokalne skupnosti dovoli hojo, drsanje ali druge dejavnosti le v času, ko je zaledenela površina varna. Varnost zaledenele površine ugotavlja fizična ali pravna oseba, ki jo za to pooblasti lokalna skupnost (župan).

Lokalna skupnost glede na geografske, poselitvene, vremenske, tehnične in druge razmere predpiše posebne ukrepe za varstvo pred utopitvami v naselju ter zunaj naselja na vodnem zemljišču ali zemljišču, ki je ob vodnem zemljišču, vendar ti ukrepi ne smejo biti v nasprotju s predpisanimi splošnimi ukrepi. Lokalna skupnost (župan) v skladu z ZVO prepove ali omeji športne dejavnosti ali dejavnosti v prostem času na delu vode, kjer obstaja posebna povečana nevarnost utopitve. (8. člen ZVU)

Taksni zavezanec, ki je plačal takso, pa je ni bil dolžan plačati, ali je plačal takso v višjem znesku, kot je predpisal, ali je plačal takso za dokument ali dejanje, ki ga organ iz kakršnihkoli vzrokov ni izdal ali opravil, ali za pritožbo, ki ji je organ ugodil, ima  pravico do povrnitve vse oziroma preveč plačane takse. O vrnitvi takse odloča, na podlagi zahteve taksnega zavezanca, organ, ki vodi postopek na prvi stopnji. Taksa se povrne iz proračuna občine (17. člen ZUT).

Plakatiranje zunaj plakatnih mest (8. člen ZVRK) je dovoljeno s soglasjem lastnika oziroma upravljavca reklamnih tabel, stavb, drugih objektov ali zemljišč. Kadar organizator volilne kampanje plakatira zunaj plakatnih mest brez navedenega soglasja, lastnik oziroma upravljavec sam odstrani plakate na stroške organizatorja ali pozove organizatorja, da plakate nemudoma odstrani. Če organizator v treh dneh od prejema poziva plakatov ne odstrani, lastnik oziroma upravljavec odstrani plakate na stroške organizatorja. ZVRK še določa, da za navedeno nameščanje plakatov ni dovoljeno predpisovati posebnega dovoljenja in zaračunavati komunalne takse (9. člen ZVRK)

Organizatorji volilne kampanje morajo vse svoje plakate in druge oglaševalske vsebine odstraniti s plakatnih mest najkasneje v 15 dneh po dnevu glasovanja. Po preteku tega roka pa lahko inšpekcija lokalne skupnosti ali redarska služba odredi odstranitev plakatov na stroške organizatorja volilne kampanje in izreče globo od 700 € do 1.000 € organizatorju volilne kampanje (11. člen ZVRK).

V skladu z določilom 14. člena SZ-1 lahko etažni lastnik uporablja stanovanje v skladu z določbami SZ-1 tudi za opravljanje dejavnosti v delu stanovanja, če ta dejavnost ne moti stanovalcev pri mirni rabi stanovanj in ne povzroča čezmerne obremenitve skupnih delov večstanovanjske stavbe. Za opravljanje dejavnosti iz prvega odstavka mora etažni lastnik pridobiti soglasja solastnikov, ki imajo več kakor tri četrtine solastniških deležev, vključujoč soglasja etažnih lastnikov vseh posameznih delov, katerih zidovi ali stropi mejijo z njegovo stanovanjsko enoto.

Kadar neprofitno najemno stanovanje, razen neprofitno najemno nadomestno stanovanje, zaradi rušenja, prenove ter elementarnih ali drugih nesreč in v primeru preselitve (po četrtem odstavku 104. člena SZ-1) oddaja občina, se postopek dodelitve stanovanja v najem začne na podlagi javnega razpisa. O upravičenosti do uvrstitve na prednostno listo in hkrati o uvrstitvi med upravičence, ki jim bodo zagotovljena stanovanja po posameznem javnem razpisu ter o neuvrstitvi med tiste, ki jim bodo zagotovljena stanovanja, se odloči v splošnem upravnem postopku v roku šestih mesecev po zaključku javnega razpisa. Sproženi upravni spori ne zadržijo objave seznama upravičencev, ki jim bodo zagotovljena stanovanja in s tem tudi sklepanja najemnih pogodb (87. člen SZ-1).

O upravičenosti do zamenjave neprofitnega stanovanja ali o preselitvi se odloči z odločbo v splošnem upravnem postopku (89. člen SZ-1).

O upravičenosti in višini subvencije odloča pristojni občinski organ z odločbo v 30 dneh od vložitve popolne vloge. Zoper izdano odločbo ima najemnik možnost pritožbe na ministrstvo, pristojno za stanovanjske zadeve (osmi odstavek 121. člena SZ-1).

Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih /ZPSPP/ v 2. členu določa, da se za poslovno stavbo šteje stavba, namenjena za poslovne dejavnosti in se v ta namen tudi pretežno uporablja. Za poslovni prostor pa se šteje eden ali več prostorov, namenjenih za poslovno dejavnost, ki so praviloma gradbena celota in imajo poseben glavni vhod. V primeru, da nastane dvom, ali se šteje stavba oziroma prostor za poslovno stavbo oziroma poslovni prostor, odloči o tem občinski upravni organ, pristojen za stanovanjske zadeve.

V praksi ni zaslediti primerov, ko bi pristojni občinski upravni organ izdal odločba, ali se šteje neka stavba oziroma prostor za poslovno stavbo. Izdaja takih odločb je prišla v poštev predvsem v začetnem obdobju veljavnosti in uporabe ZPSPP.

Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih /ZPSPP/ v 2. členu določa, da se za poslovno stavbo šteje stavba, namenjena za poslovne dejavnosti in se v ta namen tudi pretežno uporablja. Za poslovni prostor pa se šteje eden ali več prostorov, namenjenih za poslovno dejavnost, ki so praviloma gradbena celota in imajo poseben glavni vhod. V primeru, da nastane dvom, ali se šteje stavba oziroma prostor za poslovno stavbo oziroma poslovni prostor, odloči o tem občinski upravni organ, pristojen za stanovanjske zadeve.

6.1.2

V primeru kršitve dolžnosti sklenitve pogodbe s strani izvajalca gospodarske javne službe, lahko uporabnik od pristojnega organa lokalne skupnosti zahteva izdajo odločbe, s katero naj ta odloči o njegovi pravici, za katero meni, da je kršena, in naloži izvajalcu ustrezno ravnanje (16. člen ZGJS).

O izbiri koncesionarja odloči koncedent z upravno odločbo. V postopku izbire koncesionarja imajo vsi kandidati, ki so sodelovali v postopku javnega razpisa, položaj stranke (37. člen ZGJS)

Če je predmet javno-zasebnega partnerstva koncesija za izvajanje gospodarske javne službe ali druge dejavnosti, kjer zakon zaradi varovanja javnega interesa izrecno predpisuje izdajo upravne odločbe, je akt izbire posamični upravni akt (odločba o izbiri), na podlagi katerega se z izbranim zasebnim partnerjem sklene pogodba o javno-zasebnem partnerstvu (57. člen ZJZP).

6.1.2

6.2.1

6.2.2

6.2.3

6.3.1

6.3.2

7.2.1

7.2.2

7.2.3

7.2.4

7.3.1

7.4.1

Pri vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje občinam in posameznim upravičencem gre za prepletanje civilnopravnih in upravnopravnih elementov. Za vračanje vlaganj fizičnim in pravnim osebam in za način vračanja sredstev so ključne določbe predpisa, ki ga (po drugem odstavku 6. člena ZVVJTO) sprejme občina. Od navedenega predpisa so odvisni akti, ki jih izdajajo pristojni občinski organi (npr. odločba o vračanju vlaganj, sklenitev individualnih poravnav, sklenitev pogodb) …). Ti akti so torej lahko precej različni, tako da v tem primeru ni smiselno pripraviti enotnega 'vzorca'. Poleg tega gre za zakon katerega vsebina se z 'enkratno uporabo' izčrpa.

Energetski zakon /EZ/ v 33. členu in 34. členu določa, da je distribucija toplote izbirna lokalna gospodarska javna služba. Sistemski operater distribucijskega omrežja toplote, ki opravlja dejavnost kot gospodarsko javno službo, sklene dolgoročne pogodbe o dobavi te energije z izvajalci dejavnosti proizvodnje toplotne energije. Letne pogodbe v okviru dolgoročnih pogodb morajo biti sklenjene do 31. avgusta za naslednjo kurilno sezono ali koledarsko leto. Če navedene pogodbe niso sklenjene, pogoje za dobavo in odjem določi pristojni organ samoupravne lokalne skupnosti z odločbo v upravnem postopku.

Gre za primer, ki v praksi ni poznan. Če bi nastala potreba po izdaji takšne upravne odločbe bo določitev pogojev za dobavo in odjem toplote določila občinska uprava z odločbo. Vsebina te odločbe (pogoji za dobavo in odjem toplote) bo v vsakem primeru vezana na dejanske okoliščine v konkretni občini, to je na: • danosti in pogoje ter ureditev te izbirne gospodarske javne službe v občini; • vsebino dotedanjih pogodb med sistemskim operaterjem distribucijskega omrežja toplote in izvajalcem dejavnosti proizvodnje toplotne energije; • stanje na trgu v danem obdobju; • primerjalne kazalce z drugimi občinami itn.

Zakon o zavodih /ZZ/ v 25. členu določa, da se koncesija za opravljanje javne službe lahko da z zakonom ali odlokom občine ali mesta ali z odločbo pristojnega organa v skladu z zakonom oziroma odlokom (akt o koncesiji). Na področje koncesij se nanašajo še členi 24, 26, 27 in 28 ZZ. Koncesija se vedno podeli za konkretno javno službo (npr. za: opravljanje lekarniške dejavnosti; opravljanje osnovne zdravstvene dejavnosti; pomoč na domu; izvajanje javne knjižnične dejavnosti …) – zato so primeri odločb o podelitvi koncesije pripravljeni pri posameznih področnih zakonih.

Zakon o zavodih /ZZ/  v 25. členu določa, da se koncesija za opravljanje javne službe se lahko da z zakonom ali odlokom občine ali mesta ali z odločbo pristojnega organa v skladu z zakonom oziroma odlokom (akt o koncesiji). Tretji odstavek 27. člena pa določa, da lahko koncendent odvzame koncesijo, če koncesionar ne opravlja javne službe v skladu s predpisi in aktom o koncesiji ter s pogodbo o koncesiji. Na področje koncesij se nanašajo še členi 24, 26 in 28 ZZ. Koncesija se vedno podeli ali odvzame za konkretno javno službo (npr. za: opravljanje lekarniške dejavnosti; opravljanje osnovne zdravstvene dejavnosti; pomoč na domu; izvajanje javne knjižnične dejavnosti …) – zato so primeri odločb o podelitvi in odvzemu koncesije pripravljeni pri posameznih področnih zakonih.

Zakon o ohranjanju narave /ZON/ v 59. členu določa, da lahko  zavarovano območje upravlja ustanovitelj sam v režijskem obratu, v ta namen lahko ustanovi javni zavod, lahko poveri upravljanje javnemu zavodu, ki je ustanovljen z namenom usmerjanja trajnostnega gospodarjenja naravnih dobrin, lahko pa podeli koncesijo za upravljanje.

Sicer pa vsebuje Zakon o ohranjanju narave določbe o zavarovanih območjih v členih 53 - 71.

Koncesijska odločba o podelitvi koncesije za upravljanje z zavarovanim območjem je načeloma 'enaka' odločbi, ki se nanaša na podelitev koncesije za rabo naravne vrednote, ki jo ravno tako predvideva Zakon o ohranjanju narave v 43. členu.

Na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o ohranjanju narave /ZON/ izda lokalna skupnost odločbo za zemljišča na zavarovanem območju, ki ga je ustanovila, in predlaga vpis v zemljiško knjigo.  Navedena odločba je v načelu enaka - seveda pa ustrezno prilagojena - kot odločba o statusu grajenega javnega dobra lokalnega pomena, ki se izda na podlagi določila  prvega odstavka 21. člena Zakon o graditvi objektov /ZGO-1/ (glej točko 7.2.2).

V skladu z določilom petega odstavka 16. člena Zakon o vodah /ZV-1/ priobalnemu zemljišču celinskih voda preneha status naravnega vodnega javnega dobra, če lokalna skupnost ugotovi, da zemljišče trajno ni več potrebno za omogočanje splošne rabe vode, pristojni organ lokalne skupnosti pa o tem izda odločbo. Za izdajo te odločbe velja načeloma enako - seveda pa ustrezno prilagojeno, glede na specifične določbe Zakona o vodah /ZV-1/ - kot za odločbo o prenehanju (ukinitvi) statusa grajenega javnega dobra lokalnega pomena po 23. členu Zakona o graditvi objektov /ZGO-1/ (glej primer pod točko 7.2.2).

V skladu z določilom prvega odstavka 33. člena Zakon o vodah /ZV-1/ je grajeno morsko javno dobro vodno zemljišče, ki je nastalo zaradi izkopa na priobalnem zemljišču ali drugega podobnega posega v prostor, depresijsko zemljišče ali zemljišče, ki nastane kot nasip ali zasip na vodnem zemljišču. V tretjem odstavku navedenega člena pa je določeno, da je grajeno morsko javno dobro tudi objekt na vodnem ali priobalnem zemljišču, če se ga nameni splošni rabi (grajena morska obala, valolom in podobno). Za nastanek grajenega morskega javnega dobra se smiselno uporabljajo določbe 18. člena ZV-1, za njegovo prenehanje pa določbe 20. člena ZV-1.
    Občina lahko zaradi omogočanja splošne rabe morja določi status naravnega morskega javnega dobra tudi na delu priobalnega zemljišča morja. Navedena zemljišča pridobijo status naravnega morskega javnega dobra z odločbo, ki jo izda občinska uprava.
    Za navedeno odločbo velja načeloma enako – seveda ob upoštevanju specifičnosti, ki izhajajo predvsem iz določb členov 30–32 ZV-1 – kot odločbo glede naravnega vodnega javnega dobra na delu priobalnega zemljišča celinskih voda in odločbo o statusu grajenega vodnega javnega dobra. (Glej primer pod 8.8.4 oziroma 7.2.2.)

Opomba 4.

Opomba 6.

Opomba 7.

Opomba 8.

Opomba 9.

Opomba 10.

Odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije

Sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije

Sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije