Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) ureja pravila vodenja upravnih postopkov v Sloveniji, po katerih morajo postopati organi državne uprave, organi lokalnih skupnosti in drugi nosilci javnih pooblastil, kadar odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank. Zakon določa splošna načela postopka (npr. zakonitost, enakost strank, aktivno sodelovanje in obveščanje strank), začetek postopka, vodenje dokazov, izvajanje uradnih dejanj, roke, pravila o vročanju in pravna sredstva, kot je pritožba zoper upravno odločbo. Če ima določeno področje poseben upravni postopek, se ta uporablja pred splošnim, vendar se ZUP uporablja za vprašanja, ki niso posebej urejena. Namen Zakona je zagotoviti enoten, pravičen in pregleden postopek odločanja upravnih organov v temeljnih upravnih zadevah.
Uredba o izobrazbi in storkovnem izpitu za vodenje in odločanje v upravnem postopku določa pogoj izobrazbe in strokovnega izpita, ki ju morajo izpolnjevati osebe, ki vodijo in odločajo v upravnih postopkih v Sloveniji. Opredeljuje minimalno raven izobrazbe za izvajanje posameznih nalog v upravnem postopku ter vsebino, obseg in program strokovnega izpita iz upravnega postopka, njegov način opravljanja, imenovanje izpitnih komisij in upravne zadeve, pri katerih izpit ni potreben. Z uredbo se prav tako ureja organizacija izpita, pravila prijave in izvedbe ter priznavanje opravljenih izpitov iz prejšnjih uredb. Namen uredbe je zagotoviti usposobljenost in strokovnost oseb, ki vodijo postopke in odločajo o upravnih zadevah, kar prispeva k zakonitemu in učinkovitemu upravnemu postopku.
Uredba o upravnem poslovanju določa pravila in standarde poslovanja organov državne uprave, organov samoupravnih lokalnih skupnosti ter drugih, ki na podlagi javnih pooblastil opravljajo upravne naloge v Sloveniji. Uredba ureja delovni in poslovni čas ter uradne ure, uporabo prostorov in opreme, upravljanje dokumentarnega gradiva, komunikacijo s strankami in drugimi javnostmi, izvajanje uradnih dejanj, poslovanje v jezikih narodnih skupnosti ter nadzor nad izvajanjem uredbe. Pravila vključujejo tudi standarde za odgovarjanje na dopise strank in zagotavljanje informacij ter uporabo elektronskega poslovanja in elektronskih dokumentov v upravnem poslovanju. Namen uredbe je vzpostaviti enotne, pregledne in učinkovite standarde poslovanja upravnih organov, ki podpirajo zakonito, strokovno in k uporabniku usmerjeno delovanje uprave.
Pravilnik o vodenju evidence v upravnem postopku ureja evidentiranje, izkazovanje in posredovanje podatkov o upravnih postopkih, ki jih vodijo organi državne uprave, organi lokalnih skupnosti in drugi nosilci javnih pooblastil. Določa vrste podatkov, ki se morajo zbirati v evidencah (npr. število vloženih vlog, uvedenih postopkov, opravljenih odločb, pritožb, rešenih ugovorov in drugih upravnih zadev) ter način vodenja takih evidenc. Pravilnik določa tudi načine in roke za pošiljanje poročil teh podatkov pristojnim organom, ki spremljajo izvrševanje Zakona o splošnem upravnem postopku. Namen je zagotoviti enotno in sistematično spremljanje poslovanja pri reševanju upravnih zadev ter omogočiti analiziranje in poročanje o delu upravnih organov.
Pravilnik o določanju rokov hrambe dokumentarnega gradiva v javni upravi določa osnove za določanje rokov hrambe dokumentarnega gradiva za organe državne uprave, organe lokalnih skupnosti ter druge osebe, ki opravljajo upravne naloge v Sloveniji. Dokumentarno gradivo se deli na arhivsko gradivo, trajno dokumentarno gradivo in gradivo z rokom hrambe v letih glede na njegovo vsebino in pomembnost. Pravilnik vsebuje zbirni katalog orientacijskih rokov hrambe, ki služi kot osnova za načrtovanje rokov hranjenja v posameznih organih, vendar ne nadomešča klasifikacijskih načrtov organov. Predstojnik organa določi natančne roke hrambe glede na predpisane orientacije, poslovne potrebe in naravo gradiva, medtem ko pristojni arhiv določa arhivsko gradivo po strokovnih merilih. Namen je zagotoviti sistematično, učinkovito in pregledno hrambo dokumentarnega gradiva ter omogočiti pravilno upravljanje, arhiviranje in morebitno uničenje gradiva ob poteku rokov.
Pravilnik o stroških v upravnem postopku določa pravila za določanje, obračunavanje in plačilo stroškov upravnega postopka v Sloveniji. Opredeljuje vrste upravnih stroškov, kot so sodne takse, stroški izvedb, overitev in drugi stroški, ki nastanejo pri uveljavljanju upravnih zadev pred organi državne uprave, organi lokalnih skupnosti in drugimi nosilci javnih pooblastil. Pravilnik določa kriterije za izračun stroškov, ki jih mora stranka plačati ali lahko uveljavlja povračilo, ter postopke za izdajanje odločb o stroških in roke za plačilo. Vključuje tudi izjemne primere oprostitve ali znižanja stroškov ter način vračila preplačanih zneskov. Namen pravilnika je zagotoviti enotno, pregledno in pravično ureditev stroškov upravnih postopkov, ki ščitijo pravice strank in omogočajo pravilno izvajanje upravnih odločb.
1. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP):
Z odlokom podeli javno pooblastilo za vodenje postopka in odločanje v upravnih zadevah iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti.
Obrazložitev: 4, 5, 6, 7
6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP):
V odloku, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, določi namen in obseg pooblastila.
Obrazložitev: 18, 19
29. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP):
Izdaja odločbe v upravnih zadevah iz svoje pristojnosti.
Obrazložitev: 10
38. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP):
S sklepom odloči o izločitvi župana.
Obrazložtev: 21
1. Ustava RS v 120. členu (organizacija in delo uprave) določa, da opravljajo upravni organi svoje delo samostojno v okviru in na podlagi Ustave in zakonov. Proti odločitvam in dejanjem upravnih organov in nosilcev javnih pooblastil je zagotovljeno sodno varstvo pravic in zakonitih interesov državljanov in organizacij.
2. V veljavni pravni ureditvi ločimo splošni upravni postopek in posebne upravne postopke. Za splošni upravni postopek je značilno: - da velja za odločanje v upravnih zadevah na najrazličnejših (vseh) upravnih področjih (ne glede na to, kateri materialni predpis se uporabi); - da velja za vse organe, ki odločajo o konkretni upravni zadevi, torej ne glede na to, kateri organ odloča o upravni zadevi (prvostopenjski, drugostopenjski, državni upravni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti, nosilec javnega pooblastila ...).
3. Pravila splošnega upravnega postopka vsebuje Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da morajo po ZUP-u postopati upravni in drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kadar v upravnih zadevah, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah obveznostih ali pravnih koristih, pravnih oseb in drugih strank.
4. Javno pooblastilo pomeni prenos nalog državne uprave na organizacije in posameznike izven organizacijske strukture državne uprave. Osnovna pravna podlaga za javno pooblastilo je 121. člen Ustave RS, ki določa, da lahko 'z zakonom ali na njegovi podlagi pravne ali fizične osebe dobijo javno pooblastilo za opravljanje določenih nalog državne uprave.« Konstitutivni znak javnega pooblastila je prenos izvajanja upravnih nalog na nedržavne organizacije (ali posameznike). Prenos nalog državne uprave je možen v različnih oblikah: izdajanje splošnih aktov, odločanje v posamičnih zadevah v upravnem postopku oz. izvajanje drugih pooblastil (vodenje uradne evidence, izdaja potrdil, nadzor ipd.). Bistveno pri tem je, da nosilci javnih pooblastil nastopajo v odnosu do posameznih strank v postopkih kot organi državne uprave.
5. Javno pooblastilo se lahko v skladu s slovensko ustavo prenese le z zakonom, kar pomeni, da uprava ne prenaša nalog sama, temveč njene naloge delegira državni zbor; v izvirnih pristojnostih lokalnih skupnostih pa se javno pooblastilo podeli z odlokom občinskega (pokrajinskega) sveta. Navedeno izhaja tudi iz določila drugega odstavka 1. člena ZUP-a, po katerem se javno pooblastilo za vodenje postopka in odločanje v upravnih zadevah iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti podeli z odlokom sveta samoupravne lokalne skupnosti.
6. Na tem mestu moramo opomniti, da se javno pooblastilo zaradi javnega interesa ne more podeljevati vsevprek, temveč se "zaupa" oz. "poveri". Zato mora obstajati utemeljenost in legitimnost vzroka zaupanja javnega pooblastila, ki se formalnopravno izrazi z ustavno zahtevo prenosa nalog državne uprave le z zakonom (oz. na podlagi zakona oz. z odlokom). Ker ima država ali samoupravna lokalna skupnost monopol za izvrševanje oblasti, je mogoče oblastne naloge zaupati kot javno pooblastilo le takrat, kadar je to nujno, lahko z vidika neodvisnosti ali potrebe po samoregulaciji v obliki ustanovitve osebe javnega prava, ki bo te naloge izvajala v celoti, ali za izvrševanje temeljne naloge pooblaščenega subjekta. V drugem primeru mora biti avtoritativna naloga, ki je vsebina javnega pooblastila, tako tesno povezana s temeljno nalogo nosilca javnega pooblastila, da je brez javnega pooblastila ni mogoče izvajati. Govorimo o načelu koneksitete javnega pooblastila. Pri neoblastnih nalogah tako tesna povezanost ni potrebna, pač pa je običajni in hkrati nujni razlog prenosa zadevnih nalog, da jih pooblaščena organizacija izvaja bolj učinkovito ali ekonomično, tako za upravo kot celoto kot seveda predvsem za uporabnike javnih storitev.
7. Ob navedenem pa moramo še opomniti, da za odlok, s katerim se podeli javno pooblastilo, veljajo enaka pravila in vsebina kot za zakon o prenosu državnih pristojnosti. Mora pa odlok imeti specialno pooblastilo v zakonu, tudi če gre za zaupanje upravnih nalog, ki po ustavi sodijo v izvirno pristojnost lokalnih skupnosti (tako specialno pooblastilo terja tudi zgoraj omenjeni drugi odstavek 1. člena ZUP). Gre za restriktivno tolmačenje besedila ustave, ki govori o prenosu nalog le z zakonom. Glede na izvirne pristojnosti lokalnih skupnosti in sploh naravo in vsebino lokalne samouprave gre pri tem praviloma za javna pooblastila, tesno povezana z opravljanjem lokalnih javnih služb (predvsem na področju gospodarske infrastrukture, pa tudi t.i. družbenih dejavnosti) (Kovač, 2007: 1-16).
8. Organi samoupravnih lokalnih skupnosti so: - občinska uprava; - župan; - občinski svet in - organi skupne občinske uprave več občin. V skladu z določilom 67. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS) odloča v upravnih zadevah iz lastne pristojnosti na prvi stopnji občinska uprava ali skupna občinska uprava, na drugi stopnji pa župan, če zakon ne določa drugače. V skladu z določilom 233. člena ZUP-a odloča župan o pritožbi zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdala uprava samoupravne lokalne skupnosti v upravni zadevi iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti, in o pritožbi zoper odločbo, ki jo izda nosilec javnih pooblastil na podlagi predpisa sveta samoupravne lokalne skupnosti. O pritožbah zoper odločbe organa skupne občinske uprave odloča župan občine, v katere krajevno pristojnost spada zadeva (ZLS: 67. člen). Po določbah 17. člena ZUP-a je za odločanje v upravnih zadevah iz prenesene državne pristojnosti na občino na prvi stropnji pristojna občinska uprava, če zakon ne določa drugače, o pritožbah zoper te posamične akte pa odloča pristojni državni organ, ki ga določa zakon.
9. V tej zvezi moramo še opomniti, da v upravni zadevi, za katero je pristojen monokratičen (individualno voden) organ (župan, občinska uprava), izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik (župan, občinska uprava), če ni s predpisi o organizaciji tega organa ali z drugimi predpisi določeno drugače. Predstojnik pa lahko za odločanje v upravnih zadevah iz določene vrste zadev pooblasti drugo osebo, pri tem pa pooblastilo za odločanje obsega tudi pooblastilo za vodenje postopka pred odločitvijo. (ZUP: 28. člen) Ob navedenem moramo opomniti še na določilo 30. člena ZUP, po katerem lahko predstojnik organa pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu za vodenje posameznih dejanj v postopku pred izdajo odločbe. Župan pa lahko za vodenje posameznih dejanj v postopku na drugi stopnji pooblasti zaposlenega v občinski upravi. Pri tem moramo opomniti, da morata predstojnik organa oziroma župan, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev za vodenje postopka, pooblastiti uradno osebo, ki te pogoje izpolnjuje.
10. Pri kolegijskih organih (občinskem svetu) pa izdaja odločbe v upravnih zadevah sam kolegijski organ, če ni z zakonom ali predpisom občinskega sveta določeno, da izdaja odločbe v upravnem postopku predsednik kolegijskega sveta. Kadar je za odločanje v upravni zadevi pristojen občinski svet, vodi postopek do izdaje odločbe njegov član, ki ga določi občinski svet. Uradna oseba občinskega sveta pa mora izpolnjevati pogoje za vodenje postopka, v primerih, da take osebe v občinskem svetu ni, pa vodi postopek do izdaje odločbe uradna oseba, ki izpolnjuje pogoje in jo kolegijski organ za to pooblasti. (ZUP: 29. člen)
11. S predpisi je določeno, kateri organ, v katerih zadevah in na katerem območju je pooblaščen za odločanje v posamezni upravni zadevi - določena je torej pristojnost. S pristojnostjo se določata področje dela in območje delovanja organa, zato ločimo med stvarno in krajevno pristojnostjo.
12. Stvarna pristojnost opredeljuje, v katerih upravnih zadevah, to je po vsebini določenih zadevah sme oziroma mora posamezni organ opravljati predpisane naloge (voditi postopek in odločiti). Za odločanje v upravnih zadevah se ta pristojnost določa s predpisi, ki urejajo posamezno upravno področje (materialni predpisi) ali določajo organizacijo in delovno področje posameznega organa (organizacijski predpisi).
13. Stvarno pristojnost občinskih organov za odločanje v upravnih zadevah je v ZUP-u urejena tako, da je: - za odločanje o upravnih zadevah iz izvirne pristojnosti občine na prvi stopnji pristojna občinska uprava, če zakon ne določa drugače (o pritožbah v teh zadevah odloča župan); - za odločanje o upravnih zadevah iz prenesene pristojnosti države na občino pa na prvi stopnji odloča pristojna občinska uprava, če zakon ne določa drugače (na drugi stopnji pa je za odločanje v teh zadevah pristojno ustrezno stvarno pristojno ministrstvo) (ZUP: 17. člen).
14. Krajevna pristojnost pa pove, na katerem območju sme oziroma mora posamezni organ delovati oziroma odločati in opravljati druge predpisane naloge. Sam ZUP določa, da se krajevna pristojnost občin določa po predpisih o teritoriju občin ter po predpisih o organizaciji posameznih organov (ZUP: 15. člen). V tej zvezi moramo opomniti, da mora organ občine opravljati uradno delo v mejah svojega območja. Če pa bi bilo nevarno odlašati z uradnim dejanjem, ki bi ga bilo treba opraviti izven območja organa, ga sme opraviti organ tudi izven svojega območja. To pa mora takoj sporočiti organu, na katerega območju je dejanje opravil. Taka dejanja lahko opravi državni organ v razmerju do organa občine in obratno (ZUP: 25. člen).
15. Spor o pristojnosti je spor o tem, kateri organ naj odloči v konkretni in posamezni upravni zadevi. ZUP vsebuje določila o tem, kateri organi in v katerih primerih odločajo v sporih o pristojnosti. Tako je za odločanje o sporih o pristojnosti med državnim organom in organi občin ter za odločanje o sporih med organi občin pristojno Ustavno sodišče RS. ZUP pa posebej poblašča župana, da odloča v sporih o pristojnosti: - med organi iste občine; - med nosilci javnih pooblastil, ki imajo javno pooblastilo na podlagi predpisa občine, in - med nosilci javnih pooblastil, ki imajo javno pooblastilo na podlagi predpisa občine in organi občine. V sporih o pristojnosti med županom in občinskim svetom pa odloča minister, pristojen za upravo (ZUP: 26. člen).
16. Predlog za odločanje v sporu o pristojnosti poda organ, ki se je zadnji izrekel, da ni pristojen, oziroma organ, ki meni, da je drug organ prevzel njegovo pristojnost.
17. O sporu o pristojnosti pa pristojni organ odloči s sklepom.
18. V zvezi z načelom zakonitosti, ki je temeljno načelo naše pravne ureditve (Ustava RS ima posebno poglavje o ustavnosti in zakonitosti - VII poglavje, členi 153. do 159), je za področje upravnega postopka najpomembnejše določilo četrtega odstavka 153. člena Ustave RS, po kateri morajo biti posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. Ob navedenem lahko v Ustavi RS zasledimo tudi druge določbe, ki neposredno ali posredno utemeljujejo načelo vezanosti uprave na zakon. Tak je v drugem odstavku 120. člena Ustave RS določeno, da upravni organi opravljajo svoje delo samostojno in v okviru in na podlagi ustave in zakonov, v tretjem odstavku istega člena pa, da je proti odločitvam in dejanjem upravnih organov in nosilcev javnih pooblastil zagotovljeno sodno varstvo pravic in zakonitih interesov državljanov in organizacij. Vezanost uprave na ustavo in zakon posredno določajo tudi ustavne določbe o pravni državi (Ustava RS: 2. člen), o delitvi oblasti (Ustava RS: 3. člen), o varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ustava RS: 5. člen), o načelu enakosti (Ustava RS: 14. člen), enakem varstvu pravic (Ustava RS: 22. člen), o pravici do sodnega varstva (Ustava RS: 23. člen) in pravici so pravnega sredstva (Ustava RS: 25. člen). Vezanost na pravne predpise je posebej poudarjena tudi v ZUP-u, ki določa, da organi odločajo v upravnih zadevah po zakonih, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil.
19. Največkrat je z materialnim predpisom vnaprej jasno predvideno oziroma določeno, kakšna mora biti odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje in z zakonom predpisane pogoje za pridobitev neke pravice ali naložitev obveznosti. V nekaterih primerih pa je določeno, da lahko organ odloči po prostem preudarku - diskreciji. Slednje pomeni, da lahko organ pri enakem dejanskem stanju izbere izmed več pravno enako mogočih (alternativnih) odločitev tisto, ki je po podanih okoliščinah v konkretnem primeru glede na javno korist (interes) najustreznejša, najprimernejša oziroma najsmotrnejša (v okviru tako imenovanega načela oportunitete). Na tem mestu je potrebno posebej poudariti, da je odločanje po prostem preudarku mogoče samo takrat, ko je organ za to posebej pooblaščen z materialnim predpisom. Tako mora organ v skladu z ZUP-om, v upravnih zadevah v katerih je po zakonu ali po predpisu samoupravne lokalne skupnosti upravičen odločati po prostem preudarku, izdati odločbo v mejah pooblastila v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano. Namen in obseg pooblastila pa določa zakon ali predpis samoupravne lokalne skupnosti, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (ZUP: 6. člen)
20. Upoštevajoč načela medsebojenga sodelovanja in ekonomičnosti postopka si morajo (upravni) organi pomagati med seboj tako, da dajejo drug drugemu pravno pomoč. Tako lahko za posamezna dejanja v postopku, ki jih je treba opraviti izven območja pristojnega organa, zaprosi ta organ tisti državni organ, na katerega območju je treba dejanje opraviti. Na enak način pa so si dolžni dajati pravno pomoč med seboj tudi organi samoupravnih lokalnih skupnosti. Občinski organi lahko torej s posebnim zaprosilom zaprosijo za pomoč drug organ v navedenih primerih (ZUP: 33. člen, 34. člen).
21. Pri uradni osebi, ki vodi oziroma odloča v upravnem postopku, včasih obstajajo okoliščine, ko se lahko utemeljeno dvomi o njeni nepristranosti in objektivnosti. V primerih, ki so predpisani z zakonom in ko uradna oseba ne sme voditi postopka ter odločati v upravni zadevi, govorimo o izločitvi uradne osebe. Po ZUP-u tako predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku, kadar nastopijo izločitveni razlogi. V tej zvezi moramo opomniti, da o izločitvi uradnih oseb uprave samoupravne lokalne skupnosti v zadevah iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti odloča tajnik oz. direktor občinske uprave, o izločitvi tajnika oz. direktorja občinske uprave v upravnih zadevah iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti odloča župan, o izločitvi župana pa odloči občinski svet (ZUP: 38. člen).
22. V skladu z določilom ZUP-a se za organe državne uprave in nosilce javnih pooblastil, ki izvajajo naloge iz državne pristojnosti vzpostavi enotni informacijski sistem za sprejem vlog, vročanje in obveščanje. Ta informacijski sistem pa lahko pod pogoji, ki jih določi vlada, na podlagi pisnega dogovora uporabljajo tudi organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki izvajajo naloge iz občinske pristojnosti (ZUP: 63. člen).
23. Organ, ki je pristojen za sprejem bloge oziroma ustnega sporočila, je dolžan sprejeti vlogo v fizični obliki, ki se mu izroči, oziroma vzeti ustno sporočilo na zapisnik oziroma na predpisan ali drugače pripravljen obrazen in pri tem ugotoviti istovetnost vložnika, razen v primerih, ki je vložnik uradni osebi osebno znan. Na tem mestu moramo opomniti, da uradna oseba na zahtevo vložnika, na podlagi njegovih navedb, izpolni predpisan ali drugače pripravljen obrazec vloge, razen obrazcev vlog v zvezi z javnimi razpisi. Vložnik s podpisom vloge jamči, da so podatki pravilni in resnični (ZUP: 65. člen).
24. Stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.), gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka). Kadar povzroči kakšen udeleženec stroške v postopku po svoji krivdi ali iz nagajivosti, jih krije sam, ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena. V tej zvezi moramo opomniti, da lahko poseben zakon ali odlok občinskega sveta določi, da stranka v določenih upravnih zadevah ne plačuje vseh ali določenih stroškov postopka (ZUP: 113. člen).
25. V skladu z ZUP-om morajo občinski organi na primeren način objaviti, katere uradne osebe so pooblaščene za odločanje o upravnih zadevah, katere pa za dejanja v postopku pred odločbo (ZUP: 319. člen).
26. Ob navedenem pa morajo občinski organi voditi še evidenco o naslednjih podatkih, ki se nanašajo na reševanje upravnih zadev: - o številu vloženih zahtev, - o številu upravnih postopkov, začetih po uradni dolžnosti, - o načinu in rokih reševanja upravnih zadev v upravnem postopku na prvi in na drugi stopnji, - o številu odpravljenih oziroma razveljavljenih upravnih aktov in - o številu zavrženih zahtev oziroma ustavljenih upravnih postopkov. O navedenih podatkih morajo vsi organi, ki izvajajo ZUP, poročati ministru, pristojnemu za upravo (ZUP: 322. člen). Način izkazovanja podatkov ter način in roke za pošiljanje poročil pa je predpisal minister, pristojen za upravo s Pravilnikom o vodenju evidence o upravnem postopku.
233. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) l 67. člen Zakona o lokalni samoupravi (ZLS):
Odloča o pritožbi zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdala uprava samoupravne lokalne skupnosti v upravni zadevi iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti, in o pritožbi zoper odločbo, ki jo izda nosilec javnih pooblastil na podlagi predpisa občinskega sveta.
Obrazložitev: 8
26. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP):
Odloča v sporih o pristojnosti: - med organi iste občine; - med nosilci javnih pooblastil, ki imajo javno pooblastilo na podlagi predpisa občine in - med nosilci javnih pooblastil, ki imajo javno pooblastilo na podlagi predpisa občine in organi občine.
Obrazložitev: 15
30. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP):
Za vodenje posameznih dejanj v postopku na drugi stopnji lahko pooblasti zaposlenega v upravi samoupravne lokalne skupnosti (občinske uprave).
Obrazložitev: 9
Obrazložitev: 21
63. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP):
Obrazložitev: 22
21. Pri uradni osebi, ki vodi oziroma odloča v upravnem postopku, včasih obstajajo okoliščine, ko se lahko utemeljeno dvomi o njeni nepristranosti in objektivnosti. V primerih, ki so predpisani z zakonom in ko uradna oseba ne sme voditi postopka ter odločati v upravni zadevi, govorimo o izločitvi uradne osebe. Po ZUP-u tako predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku, kadar nastopijo izločitveni razlogi. V tej zvezi moramo opomniti, da o uradnih oseb uprave samoupravne lokalne skupnosti odloča tajnik oz. direktor občinske uprave, o izločitvi tajnika oz. direktorja občinske uprave odloča župan, o izločitvi župana pa odloči občinski svet (ZUP: 38. člen).
17. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) l 67. člen Zakona o lokalni samoupravi (ZLS):
17. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP):
Obrazložitev. 8
33. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP):
Obrazložitev: 20
65. člen Zakona o splošnem upravnem posoptku (ZUP):
Obrazložitev: 23
322. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP):
Obrazložitev: 26
