Inštitut za lokalno samoupravo, javne službe in javno-zasebno partnerstvo Maribor | Smetanova ulica 30 | 2000 Maribor | T: 02 250 04 58 | M: 031 687 788 | F: 02 250 04 59 | E: info@lex-localis.info | W: www.lex-localis.info
Kontakt
Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila Maribor
Grajska ulica 7
2000 Maribor
T: 02 250 04 58
M: 031 687 788
F: 02 250 04 59
E: info@lex-localis.info
W: www.lex-localis.info
»
Baze podatkov
»
»
»
»
»
»
»
Iskalnik po KIJZ
Založništvo
»
»
»
»
© Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila Maribor
Vse pravice pridržane. Brez pisnega dovoljenja založnika je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, predelava ali druga uporaba tega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranjevanjem v elektronski obliki.
dr. Božo Grafenauer
ZNAČILNOSTI UREDITVE LOKALNE SAMOUPRAVE V SLOVENIJI
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
10.1
10.2
10.3
11
12
13
14
15
1 Ustavnopravni temelji ureditve lokalne samouprave
Ustava Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije, št. 33/91-I, 42/97, 66/00) vsebuje določila, ki se neposredno nanašajo na ureditev lokalne samouprave:
- v splošnih določbah, kjer je v 7. členu določeno: »V Sloveniji je zagotovljena lokalna samouprava«;
- v posebnem podpoglavju z naslovom »Lokalna samouprava«, kjer se na lokalno samoupravo nanaša 7 členov (členi 138 – 144);
- 138. člen določa, da prebivalci Slovenije uresničujejo lokalno samoupravo v občinah in drugih lokalnih skupnostih,
- po določbah 139. člena je občina samoupravna lokalna skupnost, katere območje obsega naselje ali več naselij, ki so povezana s skupnimi potrebami in interesi prebivalcev. Občina se ustanovi z zakonom po prej opravljenem referendumu, s katerim se ugotovi volja prebivalcev na določenem območju. Zakon tudi določi območje občine,
- 140. člen opredeljuje delovno področje samoupravnih lokalnih skupnosti. V pristojnost občine spadajo lokalne zadeve, ki jih občina lahko ureja samostojno in ki zadevajo samo prebivalce občine. Po predhodnem soglasju občine ali širše samoupravne lokalne skupnosti lahko država z zakonom prenese na občino ali širšo samoupravno lokalno skupnost opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti, če za to zagotovi tudi sredstva. V zadevah, ki jih je na organe lokalne skupnosti prenesla država, opravljajo državni organi tudi nadzor nad primernostjo in strokovnostjo njihovega dela,
- 141. člen obravnava mestno občino. Mesto lahko dobi po postopku in ob pogojih, ki jih določa zakon, status mestne občine. Mestna občina opravlja kot svoje tudi z zakonom določene naloge iz državne pristojnosti, ki se nanašajo na razvoj mest,
- 142. člen določa, da se občina financira iz lastnih virov. Občinam, ki zaradi slabše gospodarske razvitosti ne morejo v celoti zagotoviti opravljanja svojih nalog, država v skladu z zakonsko določenimi načeli in merili zagotovi dodatna sredstva.
- po določbah 143. člena, ki obravnava širše samoupravne lokalne skupnosti, se občine samostojno odločajo o povezovanju v širše samoupravne lokalne skupnosti, tudi v pokrajine, za urejanje in opravljanje lokalnih zadev širšega pomena. V sporazumu z njimi prenese država nanje določene zadeve iz državne pristojnosti v njihovo izvirno pristojnost in določi udeležbo teh skupnosti pri predlaganju ter izvrševanju nekaterih zadev iz državne pristojnosti. Načela in merila za prenos pristojnosti iz prejšnjega odstavka ureja zakon,
- po 144. členu državni organi nadzorujejo zakonitost dela organov lokalnih skupnosti.
- pri navajanju pristojnosti Ustavnega sodišča Republike Slovenije, kjer je (v 4. in 7. alinei 1. odstavka 160. člena) določeno, da ustavno sodišče odloča o skladnosti predpisov lokalnih skupnosti z ustavo in zakoni in da ustavno sodišče odloča o sporih glede pristojnosti med državo in lokalnimi skupnostmi, in med samimi lokalnimi skupnostmi.
 
Glede ustavnopravne ureditve lokalne samouprave v Sloveniji kaže opozoriti na nekatere specifične rešitve: 1) ustava postavlja dokaj ostro ločnico med državno oblastjo in lokalno samoupravo, saj določa, da se v občini praviloma opravljajo samo naloge lokalne samouprave, država pa lahko nanjo prenese državne naloge samo, če se občina s tem strinja - to v bistvu pomeni, da se mora država o tem »pogajati« z vsako občino posebej, 2) za širše samoupravne lokalne skupnosti (pokrajine) je značilno, da so prostovoljne oblike povezovanja, ki jih ustava dopušča in ne »zapoveduje«, saj nastanejo na osnovi odločitve oziroma sporazuma občin, država pa nato v sporazumu z njimi prenese nanje določene zadeve iz državne pristojnosti.
 
2 Upravno-teritorialna členitev
Slovenija meri 20.273 kvadratnih kilometrov in ima 1.980.000 prebivalcev. Slovenija je enotno (unitarno) urejena država, v kateri so z ustavo kot obvezne enote lokalne samouprave predpisane samo občine. Od leta 2002 deluje 193. občin, od katerih je 11 mestnih.
 
Število občin in prebivalcev v občinah
Število prebivalcev
Občine do leta 1994
%
Občine od leta 1995
%
Občine od leta 1998
%
Do 1.0000
-
-
2
1,4
6
3,1
1.000-3.000
-
-
14
9,5
44
22,8
3.000-5.000
-
-
35
23,8
46
23,8
5.000-10.000
3
4,8
39
26,5
42 + 1 (od 2002)
22,3
10.000-50.000
57
92
52
35,4
50
25,9
Nad 50.000
2
3,2
5
3,4
4
2,1
Skupaj
62
 
147
 
193
 
Za izvajanje nalog državne uprave na lokalni ravni so v Sloveniji oblikovane »upravne enote«, ki jih je 58 in so enake kot so bile pred letom 1994 takratne občine (te so delovale v okviru tkim. komunalnega sistema, njihova značilnost pa je bila, da so bile hkrati enote za izvajanje dekoncentriranih državnih nalog, kar je predstavljalo večji del njihovega dela, hkrati pa so bile tudi samoupravne lokalne skupnosti). Poleg upravnih enot, v okviru katerih se opravlja večji del nalog državne uprave na lokalni ravni pa imajo nekatera ministrstva organizirano lastno mrežo dislociranih enot oziroma izpostav - npr. Davčni uradi, Carinske uprave, Izpostave inšpekcijskih služb…
 
Posebno vrsto členitve pa predstavljajo statistične regije, ki jih je 12, v okviru katerih se spremljajo statistični in drugi razvojni podatki, posebno vlogo pa so pridobile potem, ko je bil v letu 1999 sprejet Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja. Po tem zakonu predstavljajo statistične regije območja na katerih se izvaja regionalna strukturna politika ter pripravljajo in izvajajo regionalni razvojni programi. V ta namen v statističnih regijah delujejo regionalne razvojne agencije. Členitev Slovenije na statistične regije je razvidna iz naslednje tabele (glej tudi karto delitve na statistične regije):
 
Statistične regije v Sloveniji
REGIJA
PREB. (30.6.1998)
Skupaj občin
Osrednje-slovenska
517.022
28
Obalno-kraška
102.565
9
Gorenjska
195.580
18
Goriška
119.967
10
Savinjska
255.541
31
Dolenjska
105.260
13
Pomurska
125.441
25
Notranjsko Kraška
50.163
6
Podravska
319.617
36
Koroška
73.961
11
Posavska
70.187
2
Zasavska
46.633
4
Skupaj
1.982.603
193
3 Pregled sprememb samoupravnih lokalnih skupnostih v preteklosti
Število občin na območju Slovenije:
 
- leta 1933
134 občin
- po združitvi občin v letu 1933
424 občin
- leta 1939
469 občin
- leta 1952
86 občin
- leta 1955
30 občin
- leta 1966
60 občin
- leta 1994
62 občin
 
 
Po osamosvojitvi Republike Slovenije
- leta 1994
147 občin
- od leta 1998
192 občin
- od leta 2002
193 občin
4 Najpomembnejši zakoni, ki urejajo področje lokalne samouprave
Najpomembnejši zakoni, ki v Sloveniji urejajo področje lokalne samouprave so:
- Zakon o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93, 6/94 – odl. US, 45/94 – odl. US, 57/94, 14/95, 20/95 – odl. US, 63/95 – obv. razlaga, 9/96 –odl. US, 39/96 – odl. US, 44/96 – odl. US, 26/97, 70)97, 10/98, 68/98 – odl. US, 74/98, 70/00, 51/02)
- Zakon o financiranju občin (Uradni list RS, št. 80/94, 56/98)
- Zakon o lokalnih volitvah (Uradni list RS, št. 72/93, 7/94, 33/94, 70/95, 51/02)
- Zakon o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij (Uradni list RS, št. 60/94, 69/94, 56/98, 60/98, 75/98,52/02)
- Zakon o prevzemu državnih funkcij, ki so jih do 31.12.1994 opravljali organi občin (Uradni list RS, št. 29/95, 44/94 - odl. US)
- Zakon o postopku za ustanovitev občin ter za določitev njihovih območij (Ur.adni list RS, št. 44/96)
- Evropska listina lokalne samouprave, Uradni list RS – mednarodne pogodbe, št. 15/96, Uradni list RS, št. 57/96)
- Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, Uradni list RS, št. 60/99)
 
K navedenim zakonom je potrebno dodati vse tiste področne zakone, ki vsebujejo določila o delovnem področju in pristojnostih občin na posameznih področjih.
 
5 Ustanovitev in spremembe območij občin in drugih samoupravnih lokalnih skupnosti
Po ustavi območje občine obsega naselje ali več naselij, ki so povezana s skupnimi potrebami in interesi. Pri tem je naselje »strnjena ali nestrnjena skupina stavb, ki sestavljajo naseljeno zemljepisno enoto (mesto, trg, vas, industrijsko ali rudarsko naselje, zdravilišče in podobno), ki ima skupno ime, lastni sistem oštevilčenja stavb ter določeno območje, ki ga tvori eden ali več statističnih okolišev«. Sicer pa naselja sestavljajo katastrske občine.
 
Ustava določa, da se občina ustanovi z zakonom po prej opravljenem referendumu, s katerim se ustanovi volja prebivalcev na določenem območju. Zakon tudi določi območje občine.
 
V Zakonu o lokalni samoupravi so predpisani pogoji za občino. Občina mora biti sposobna zadovoljevati potrebe in interese svojih prebivalcev in izpolnjevati druge naloge v skladu z zakonom. Šteje se, da je občina sposobna na svojem območju zadovoljevati potrebe in izpolnjevati naloge, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
 
- osemletno šolanje (popolna osnovna šola);
- primarno zdravstveno varstvo občanov (zdravstveni dom ali zdravstvena postaja);
- preskrba z življenjskimi potrebščinami (trgovina z živili in mešanim blagom);
- komunalna opremljenost (oskrba s pitno vodo, odvajanje in čiščenje odpadnih voda, oskrba z električno energijo);
- poštne storitve;
- finančne storitve hranilnice ali banke;
- knjižnica (splošno-izobraževalna ali šolska);
- prostori za upravno dejavnost lokalnih skupnosti.
 
Poleg tega je v zakonu določeno, da mora imeti občina najmanj 5000 prebivalcev, zaradi geografskih, obmejnih, narodnostnih, zgodovinskih ali gospodarskih razlogov pa izjemoma tudi manj kot 5000 prebivalcev. Poleg tega je v zakonu določeno, da se morajo pri ustanavljanju občin kriteriji upoštevati kot celota. K temu je potrebno dodati, da zakon vsebuje še določilo, po katerem se naselje ali več naselij lahko ustanovi kot nova občina, če se na referendumu za to odloči večina prebivalcev naselja ali več naselij in če preostali del občine tudi izpolnjuje pogoje za novo občino.
 
Slovenija ima poseben Zakon o postopku za ustanovitev občin ter za določitev njihovih območij, ki predvideva več možnih sprememb glede ustanovitve občin oziroma spremembe njihovih območij:
 
- združitev dveh ali več sosednjih občin v novo občino,
- razdelitev občine na dvoje ali več novih občin,
- izločitev dela občine ali delov dveh ali več sosednjih občin v novo občino,
- spremembo območja občin z izločitvijo dela občine in priključitvijo k sosednji občini.
 
Po zakonu prične postopek, ki se lahko izvede enkrat v obdobju med dvemi rednimi volitvami v občinske svete, državni zbor, začeti pa se mora najkasneje eno leto pred prvim rokom, določenim za razpis rednih lokalnih volitev. S tem zakonom je postopek za ustanovitev občin ter za določitev oziroma za spremembo njihovih območij urejen dokaj podrobno in ga sestavljajo tri glavne faze:
 
- predhodni postopek - ta obsega: 1. postopek o predlogih (vlaganje predlogov, obravnava predlogov, ugotovitev pogojev za ustanovitev občin oziroma spremembo njihovih območij) in 2. izvedbo referenduma. Predlog za začetek postopka lahko vložijo z ustavo določeni predlagatelji zakona (vsak poslanec, vlada, državni svet in pet tisoč volivcev), delovno telo državnega zbora, pristojno za vprašanje lokalne samouprave, ter občinski sveti. Vse predloge pošlje nato državni zbor v mnenje občinskim svetom prizadetih občin (ti dajo mnenje v 30 dneh po obravnavi predlogov na zborih občanov), nato pa vladi, ki predloži državnemu zboru svoje mnenje in predlog. Potem, ko celotno gradivo obravnava matično delovno telo DZ in ko predloži DZ poročilo s svojim mnenjem, lahko državni zbor ugotovi: 1. da v posameznem primeru niso izpolnjeni pogoji za ustanovitev občine oziroma za spremembo območij občin (v tem primeru akt - sklep s to ugotovitvijo pošlje predlagatelju), 2. da so izpolnjeni z ustavo in zakonom določeni pogoji za ustanovitev občine oziroma za spremembo območij občin. V tem primeru sprejme odlok o razpisu referenduma, ki vsebuje: referendumska območja, besedilo vprašanja (kako se glasi v posameznih primerih, je predpisano v zakonu) na referendumu, dan razpisa referenduma in dan glasovanja.
- zakonodajni postopek - ta del postopka se začne po opravljenem referendumu, občine pa se z zakonom ustanovijo oziroma spremenijo njihova območja, če se je za to izrekla večina volivcev na referendumih. Ne glede na izid referenduma pa lahko državni zbor ustanovi občine oziroma spremeni njihova območja, če oceni, da je potrebno območja občin uskladiti s pogoji, ki jih določa ustava in zakon;
-postopek konstituiranja novoustanovljenih občin, v katerem se izvolijo in konstituirajo njihovi organi ter sprejme statut in drugi akti, potrebni za delovanje občine.
 
6 Oblike povezovanja med občinami
a. Zakon o lokalni samoupravi predvideva najrazličnejše oblike medsebojnega sodelovanja in povezovanja občin – od združevanja sredstev, ustanavljanja skupnih organov, ustanavljanja in upravljanja skupnih skladov, javnih zavodov, javnih podjetij. Predvsem pa zakon predvideva možnost povezovanja v (interesne) zveze in združenja občin. Interesne zveze so lahko enonamenske ali večnamenske.
 
Razen sodelovanja pri posameznih konkretnih projektih pa v Sloveniji v tem trenutku nimamo zvez občin. V te se lahko po zakonu povežejo občine zaradi skupnega urejanja in izvajanja posameznih upravnih nalog ter zaradi izvajanja skupnih razvojnih in investicijskih programov. Akt o ustanovitvi posamezne zveze sprejmejo občinski sveti, osnovni organ odločanja zveze pa je svet.
 
Združenje občin pa le-te ustanovijo zaradi predstavljanja in uveljavljanja lokalne samouprave ter usklajevanja in skupnega zagotavljanja svojih interesov (npr. v razmerju do »državnih organov – državnega zbora, vlade…).
 
b. Glede na ustavna določila so tudi pokrajine kot širše samoupravne lokalne skupnosti v bistvu oblika povezovanja občin. Pokrajine namreč nastanejo na podlagi odločitve občinskih svetov (o tem se lahko izvede tudi referendum), ustanovijo pa se nato z zakonom.
 
Pokrajine v Sloveniji še niso ustanovljene, pripravljajo pa se spremembe predpisov (ustave, zakon o pokrajinah), ki bi predvideli pokrajino kot obvezno širšo samoupravno lokalno skupnost, ustanovitvi katere bi bila v rokah zakonodajalca.
 
7 Vrste občin
Zakon o lokalni samoupravi pozna tri vrste občin:
- »navadne, vaške«,
- »mestne«,
- »s posebnim statusom«
V tem trenutku je v Sloveniji 182 »navadnih« občin in 11 mestnih občin.
Zakon o lokalni samoupravi vsebuje posebne določbe o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati mestne občine. Te se ustanovijo na območju mesta, zaradi enotnega prostorskega in urbanističnega urejanja, zadovoljevanja komunalnih potreb in planiranja razvoja. Mestna občina je gosto in strnjeno naselje ali več naselij, povezanih v enoten prostorski organizem in mestno okolico, ki jo povezuje dnevna migracija prebivalstva. Mesto (mesto ima več kot 3.000 prebivalcev ter se po velikosti, ekonomski strukturi, prebivalstveni gostoti, naseljenosti in zgodovinskem razvoju razlikuje od drugih naselij - naselje dobi status mesta z odločitvijo Državnega zbora) lahko dobi status mestne občine, če ima najmanj 20.000 prebivalcev in najmanj 15.000 delovnih mest, od tega najmanj polovico v terciarnih in kvartarnih dejavnostih in je geografsko, gospodarsko in kulturno središče svojega gravitacijskega območja.
 
Po zakonu mora mestna občina na svojem območju poleg drugih pogojev za ustanovitev občine izpolnjevati še naslednje:
 
- poklicne in srednje šole ter oddelke visokih šol in fakultet;
- bolnišnico,
- omrežje javnih služb;
- telekomunikacijska središča;
- univerzitetne in specialne knjižnice, specializirani INDOK centri;
- kulturna dejavnost (gledališča, muzeji, arhivi);
- lokalne RTV postaje in tisk;
- športno rekreacijski prostori in objekti;
- znanstvenoraziskovalna dejavnost.
 
Tudi o zahtevi mesta, da dobi status mestne občine, odloči Državni zbor, ki z zakonom določi tudi ime in meje mestne občine.
 
Zakon posebej določa, da lahko država na mestno občino prenese opravljanje določenih nalog iz svoje pristojnosti, ki se nanašajo na razvoj mesta.
 
Kot vrsta občin so predvidene še "občine s posebnim statusom", ki se jim lahko podeli, kadar je izražen poseben interes države za ohranitev in razvoj posameznih območij - gorska, obmejna, narodnostno mešana, ekološko degradirana in razvojno šibka območja. Država zagotavlja takšnim občinam posebna sredstva za razvoj. Sicer pa mora pogoje za pridobitev posebnega statusa in funkcije, ki jih taka občina opravlja poleg siceršnjih funkcij občine, predpisati zakon.
 
8 Notranje členitve občin
Po zakonu se lahko na območju občine ustanovijo ožji deli občine – to je krajevne, vaške ali četrtne skupnosti. O notranji členitvi odloča občinski svet s statutom, pri tem pa mora upoštevati zemljepisne, zgodovinske, gospodarske, upravne, kulturne in druge značilnosti območja. Pred ustanovitvijo ožjih delov občin ali spremembo njihovih območij mora občinski svet na zborih krajanov ali z referendumom ugotoviti interes prebivalcev.
 
Organ ožjega dela občine je svet, ki ga izvolijo občani. Svet izvoli izmed svojih članov predsednika. Naloge sveta so predvidene v statutu ali v posebnem odloku občine. Občina lahko prenese v izvajanje naloge, ki se nanašajo na: lokalne javne službe, vzdrževanje krajevnih cest in javnih površin, upravljanje premoženja, namenjenega za potrebe krajanov, pospeševanje kulturne in drugih društvenih dejavnosti. Statut občine lahko določi, da so posamezne odločitve ožjega dela občine veljavne, ko da nanje soglasje občinski svet.
 
Občinski statut lahko določi, da je ožji del občine oseba javnega prava, kar pomeni, da v okviru s statutom določenih nalog nastopa v pravnem prometu samostojno. V občinskem statutu pa so lahko določene tudi posamezne omejitve – npr. da je za pravne posle nad določeno vrednostjo potrebno soglasje župana.
 
V primerih, ko občina ni razdeljena na ožje dele pa lahko občinski svet ustanovi odbore kot svoja posvetovalna telesa.
 
9 Naloge občine
Občina za zadovoljevanje potreb svojih prebivalcev samostojno opravlja zlasti naslednje naloge:
 
- upravlja občinsko premoženje,
- omogoča pogoje za gospodarski razvoj občine,
- ustvarja pogoje za gradnjo stanovanj in skrbi za povečanje najemnega socialnega sklada stanovanj,
- v okviru svojih pristojnosti ureja, upravlja in skrbi za lokalne javne službe,
- pospešuje službe socialnega skrbstva, za predšolsko varstvo, osnovno varstvo otroka in družine, za socialno ogrožene, invalide in ostarele,
- skrbi za varstvo zraka, tal, vodnih virov, za varstvo pred hrupom, za zbiranje in odlaganje odpadkov in opravlja druge dejavnosti varstva okolja,
- ureja in vzdržuje vodovodne in energetske komunalne objekte,
- pospešuje vzgojno-izobraževalno, informacijsko dokumentacijsko, društveno,
- turistično, kulturno in drugo dejavnost na svojem območju,
- pospešuje razvoj športa in rekreacije,
- gradi, vzdržuje in ureja lokalne javne ceste, javne poti, rekreacijske in druge javne površine,
- opravlja nadzorstvo nad krajevnimi prireditvami,
- organizira komunalno-redarstveno službo in skrbi za red v občini,
- skrbi za požarno varnost in organizira reševalno pomoč,
- zagotavlja izvensodno poravnavo sporov,
- organizira pomoč in reševanje za primere elementarnih in drugih nesreč,
- organizira opravljanje pokopališke in pogrebne službe,
- določa prekrške in denarne kazni za prekrške, s katerimi se kršijo predpisi občine,
- sprejema statut občine in druge splošne akte,
- organizira občinsko upravo,
- ureja druge lokalne zadeve javnega pomena.
 
Občina zagotavlja opravljanje javnih služb, ki jih sama določi (z odlokom) in javnih služb, za katere je tako določeno z zakonom (lokalne javne službe). V občini gre predvsem za opravljanje gospodarskih in drugih javnih služb, s katerimi se zagotavljajo materialne in druge javne dobrine (energetske, komunalne ... - npr. plin, voda, kanalizacija, zbiranje in odvoz odpadkov, vzdrževanje cest, parkov; zdravstvene, socialne ...). Njihovo opravljanje zagotavlja občina v okviru občinske uprave, z ustanavljanjem gospodarskih javnih zavodov, javnih podjetij, z dajanjem koncesij in z vlaganjem lastnega kapitala v dejavnost oseb zasebnega prava.
 
Poleg vseh navedenih lokalnih zadev javnega pomena opravlja mestna občina še naloge, ki se nanašajo na razvoj mesta, in sicer:
 
- skrbi za smotrn razvoj na območju mesta kot celote,
- skrbi za mestne prometne naprave in mestne javne zgradbe,
- določa namembnost mestnega prostora in usklajuje rabo prostora z mejnimi občinami,
- urejuje mestni promet,
- zagotavlja delovanje informacijsko-dokumentacijskih, kulturnih, znanstvenih, socialnih, varstvenih in zdravstvenih ustanov, ki imajo pomen za širšo lokalno skupnost ali za republiko,
- zagotavlja varstvo naravnih in kulturnih spomenikov na območju mesta, ki so lokalnega pomena,
- določa posebne davke v skladu z zakonom za opravljanje funkcij mesta,
- ustanavlja službe za širše območje na področju vzgoje, izobraževanja, poklicnega usposabljanja, socialnega skrbstva in otroškega varstva ter druge službe javnega pomena.
 
K navedenemu je potrebno dodati, da so konkretne naloge občin določene z zakoni, ki urejajo posamezna področja in z občinskimi statuti.
 
Poleg »lastnih« nalog občine oziroma tistih, ki predstavljajo izvirne naloge oziroma pristojnosti občine, lahko opravlja občina tudi "prenesene" naloge, to je posamezne naloge iz državne pristojnosti, ki jih (lahko) država z zakonom prenese na občino. Za tak prenos je potrebno predhodno soglasje občine. Za prenesene naloge zagotavlja država občini tudi ustrezna sredstva za njihovo opravljanje. V praksi prenosov državnih pristojnosti na občine v Sloveniji do sedaj še ni bilo.
 
Občina lahko v skladu z zakoni poseduje, pridobiva in razpolaga z vsemi vrstami premoženja, ustanavlja in vodi javna in druga podjetja ter v okviru sistema javnih financ določa svoj proračun.
 
10 Organi občine
Organi občine so: občinski svet, župan in nadzorni odbor.
 
10.1 Občinski svet
Osrednji organ lokalne samouprave v občini je občinski svet. Občinski svet je najvišji organ odločanja o vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti občine. Člani občinskega sveta se volijo za štiri leta.
 
V okviru svojih pristojnosti občinski svet:
 
- sprejema statut občine,
- sprejema odloke in druge občinske akte,
- sprejema prostorske in druge plane razvoja občine,
- sprejema občinski proračun in zaključni račun,
- daje soglasje k prenosu nalog iz državne pristojnosti na občino,
- na predlog župana imenuje in razrešuje enega ali več podžupanov,
- imenuje in razrešuje člane nadzornega odbora ter člane komisij in odborov občinskega sveta,
- nadzoruje delo župana, podžupana in občinske uprave glede izvrševanja odločitev občinskega sveta,
- daje mnenje k imenovanju načelnikov upravnih enot,
- imenuje in razrešuje predstavnike občine v sosvetu načelnika upravne enote,
- odloča o pridobitvi in odtujitvi občinskega premoženja, kolikor s statutom občine ali z odlokom občinskega sveta za odločanje o tem ni pooblaščen župan,
- imenuje in razrešuje člane sveta za varstvo uporabnikov javnih dobrin,
- odloča o na občino z zakonom prenesenih zadevah iz državne pristojnosti, če zakon ne določa, da o teh zadevah odloča drug občinski organ,
- odloča o drugih zadevah, ki jih določa zakon in statut občine.
 
Občinski svet lahko o kakšnem svojem aktu ali drugi odločitvi razpiše referendum na lastno pobudo, mora pa ga razpisati, če to zahteva najmanj deset odstotkov volivcev v občini. Odločitev na referendumu je sprejeta, če zanjo glasuje večina volivcev, ki so glasovali. Občinski svet pa lahko razpiše tudi posvetovalni referendum o posameznih vprašanjih posebnega pomena iz občinske pristojnosti, da se ugotovi volja občanov.
 
Število članov občinskega sveta
Občinski svet šteje od 7 do 45 članov. Število članov občinskega sveta določa statut občine, zaradi uvedbe novega sistema lokalne samouprave pa je kriterije oziroma število članov prvih občinskih svetov določil zakon ob upoštevanju števila prebivalcev v občini. Tako šteje občinski svet naslednje število članov:
 
- 7 – 11 članov v občini do 3.000 prebivalcev
- 12 – 15 članov v občini do 5.000 prebivalcev
- 16 – 19 članov v občini do 10.000 prebivalcev
- 20 – 23 članov v občini do 15.000 prebivalcev
- 24 – 27 članov v občini do 20.000 prebivalcev
- 28 – 31 članov v občini do 30.000 prebivalcev
- 32 - 35 članov v občini s preko 30.000 prebivalcev
- 36 – 45 članov v občini s preko 100.000 prebivalcev
 
Na narodnostno mešanih občinah imata narodni skupnosti v občinskih svetih desetino skupnega števila članov občinskega sveta oziroma najmanj enega. V teh občinah se tudi ustanovi komisija za narodnostna vprašanja, v kateri imajo pripadniki narodne skupnosti polovico članov.
 
Zakon o lokalni samoupravi je v spremembah, sprejetih v letu 2002, določil, da ima v 20 občinah (v zakonu so naštete) pravico do enega predstavnika v občini naseljena romska skupnost.
 
Volitve občinskega sveta
Občinski svet se voli na podlagi splošne in enake volilne pravice z neposrednim in tajnim glasovanjem. Aktivno volilno pravico, to je pravico voliti imajo volivci (to je državljani RS in tudi tujci), ki imajo v občini stalno prebivališče in so stari 18 let. Pravico biti voljen pa imajo le državljani RS, ki so na dan glasovanja dopolnili 18. let.
 
Volilni sistem v ožjem smislu besede je v občinah odvisen od velikosti oziroma števila prebivalcev.
 
Člani občinski svetov se volijo:
 
- po večinskem sistemu, če šteje občinski svet manj kot 12 članov (tako se volijo tudi člani občinskega sveta iz vrst italijanske in madžarske narodne skupnosti),
- po proporcionalnem sistemu, če šteje občinski svet 12 ali več članov.
 
Za volitve se v občini lahko oblikujejo volilne enote. Za večinske volitve zakon določa, da se lahko vsi člani občinskega sveta volijo v občini kot eni volilni enoti, če občinski svet ne šteje več kot sedem članov. Za proporcionalne volitve članov občinskega sveta določa zakon, da se lahko oblikujejo volilne enote - volilne enote se v tem primeru oblikujejo tako, da se v vsaki voli enako število članov, vendar najmanj pet članov občinskega sveta.
 
Redne volitve v občinske svete razpiše predsednik Državnega zbora, opravijo pa se najprej dva meseca in najpozneje 15 dni pred potekom štirih let od prejšnjih volitev v občinske svete. Volitve v občinske svete vodijo in izvajajo občinske volilne komisije (za enotno izvajanje predpisov skrbi tudi Republiška volilna komisija), glasovanje na voliščih pa volilni odbori.
 
Kandidiranje se nekoliko razlikuje glede na vrsto volitev. Pri večinskih volitvah se določijo kandidati (posamični), določijo pa jih lahko politične stranke v občini (lahko jih določijo v vsaki volilni enoti) in volivci v volilni enoti (s podpisovanjem, ko mora biti kandidatom dana podpora najmanj 15 volivcev). Pri kandidiranju za proporcionalne volitve se sestavljajo liste kandidatov za člane občinskega sveta, določijo pa jih lahko politične stranke v občini in volivci v volilni enoti (listo kandidatov določi s podpisovanjem skupina najmanj 15 volivcev volilne enote). Tudi te liste kandidatov potrdi občinska volilna komisija. Kandidati morajo imeti stalno prebivališče v volilni enoti, v kateri kandidirajo za člana občinskega sveta.
 
Po izvedenih volitvah ugotovijo volilne izide volilni odbori (na vsakem volišču) in volilna komisija, ki ugotovi rezultate volitev v celi občini. Glede ugotavljanja volilnih izidov je seveda to odvisno od tega, ali so se volitve izvajale po večinskem ali po proporcionalnem sistemu. Pri večinskem sistemu, ko se glasuje o posameznih kandidatih, so v volilni enoti izvoljeni kandidati, ki so dobili največ glasov. Če sta dva kandidata dobila enako največje število glasov, odloči o izvolitvi med njima žreb. Pri proporcionalnih volitvah se v volilni enoti glasuje o listah kandidatov. Volivec glasuje za eno listo kandidatov, na glasovnici pa lahko pri tej listi označi kandidata, ki mu daje pri izvolitvi prednost (preferenčni glas) pred ostalimi kandidati. Volilna komisija mora pri teh volitvah ugotoviti, koliko glasov je dobila posamezna lista kandidatov, koliko mandatov pripada posamezni listi in kateri kandidati s posameznih list kandidatov so izvoljeni. Če se glasuje o listi kandidatov v občini kot eni volilni enoti, se mandati dodelijo listam kandidatov po zaporedju najvišjih količnikov, ki se dobijo tako, da se število glasov za vsako listo kandidatov deli s števili od ena do števila članov občinskega sveta (z izračunom po D´Hondtovem sistemu). Z liste je izvoljenih toliko kandidatov, kolikor mandatov je dobila lista. Če se glasuje o listah kandidatov v občini po volilnih enotah, se najprej ugotovi, koliko mandatov pripada listi že glede na rezultat, dosežen v volilni enoti. Mandati, ki niso bili razdeljeni v volilni enoti, pa se na osnovi ostanka glasov razdelijo na ravni občine tako, da se ugotovi, koliko mandatov bi pripadlo listam gleda na dosežen rezultat v celi občini, in se tem listam dodeli razlika od števila mandatov, ki so jih dobile že v volilni enoti (način izračunavanja je v zakonu - v 16. členu zakona o lokalnih volitvah - natančno predpisan).
 
Posebej je potrebno opozoriti na zakonsko določilo, da so v primeru proporcionalnih volitev izvoljeni kandidati, ki so dobili preferenčne glasove – vendar pa je za to pogoj, da je najmanj četrtina volivcev, ki so glasovali za posamezno listo kandidatov, oddala preferenčne glasove za kandidate z liste; v tem primeru so z liste izvoljeni kandidati, ki so dobili največje število števila glasov, oddanih za listo. Če takih kandidatov ni, so izvoljeni kandidati po vrstnem redu na listi.
 
Prenehanje mandata.
Članu občinskega sveta, županu in podžupanu preneha mandat:
 
- če izgubi volilno pravico,
- če postane trajno nezmožen za opravljanje funkcije,
- če je s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora,daljšo od šest mesecev,
- če v treh mesecih po potrditvi mandata ne preneha opravljati dejavnosti, ki ni združljiva s funkcijo člana občinskega sveta, župana in podžupana,
- če nastopi funkcijo ali začne opravljati dejavnost, ki ni združljiva s funkcijo člana občinskega sveta, župana in podžupana,
- če nastopi funkcijo ali začne opravljati delo oziroma če v enem mesecu po potrditvi mandata ne preneha opravljati funkcije ali dela v občinski oziroma državni upravi, ki ni (po 37 b členu ZLS) združljiva s funkcijo člana občinskega sveta, župana ali podžupana.
- če odstopi.
 
Članu občinskega sveta, županu in podžupanu preneha mandat z dnem, ko občinski svet ugotovi, da so nastali razlogi za prenehanje mandata. V primerih prenehanja funkcije zaradi razlogov iz prve do šeste alinee, nadomesti člana občinskega sveta (voljenega po proporcionalnem sistemu), ki mu preneha funkcija, naslednji kandidat z iste liste kandidatov. Če takega kandidata ni, ga nadomesti kandidat z istoimenske liste v volilni enoti, v kateri je imela lista največji ostanek glasov v razmerju do količnika v volilni enoti.
 
Nezdružljivost. Po zakonu funkcija župana ni združljiva s funkcijo člana občinskega sveta in podžupana, članstvom v nadzornem odboru in z delom v občinski upravi. Enaka nezdružljivost velja tudi za člane občinskega sveta. Navedene funkcije tudi niso združljive s funkcijo načelnika upravne enote in vodje notranje organizacijske enote v upravni enoti, na katere območju je občina, kot tudi ne z delom v državni upravi na delovnih mestih, na katerih delavci izvršujejo pooblastila v zvezi z nadzorstvom nad zakonitostjo oziroma primernostjo in strokovnostjo dela organov občine. Če npr. župan opravlja navedene funkcije oziroma delo mu mandat preneha po zakonu.
 
Način sprejemanja odločitev ter vodenje občinskega sveta in sklicevanje sej
Občinski svet lahko veljavno sklepa, če je na seji navzoča večina članov občinskega sveta. Občinski svet sprejema odločitve z večino opredeljenih glasov navzočih članov.
 
Občinski svet predstavlja župan, ki tudi, sklicuje in vodi seje občinskega sveta. Župan lahko za vodenje pooblasti podžupana ali drugega člana občinskega sveta. Župan mora sejo občinskega sveta sklicati najmanj štirikrat letno. Sklicati pa jo mora (v 15 dneh) tudi če to zahteva najmanj ¼ članov sveta. Če seje v tem primeru ne skliče v roku 7 dni po prejemu pisne zahteve jo lahko skličejo člani občinskega sveta, ki so zahtevo podali. Župan nima pravice glasovanja na občinskem svetu.
 
Poslovnik
Občinski svet ureja svoje delo s poslovnikom, ki ga sprejme z 2/3 večino navzočih članov.
 
Organi občinskega sveta
Občinski svet ima komisijo za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja, ki jo imenuje izmed članov občinskega sveta.
 
Občinski svet lahko ustanovi tudi druge komisije in odbore kot svoja delovna telesa (člane teh komisij in odborov imenuje občinski svet izmed članov občinskega sveta, lahko pa tudi izmed drugih občanov, vendar največ polovico članov; predsednik mora biti član občinskega sveta), ki obravnavajo zadeve iz pristojnosti občinskega sveta in mu dajejo mnenja in predloge. Gre za fakultativne organe, katerih ustanovitev in število je odvisno od presoje občinskega sveta v vsaki konkretni občini.
 
Komisije in odbori v okviru svojega delovnega področja obravnavajo zadeve iz pristojnosti občinskega sveta in dajejo občinskemu svetu mnenja in predloge. Občinskemu svetu lahko predlagajo v sprejem odloke in druge akte iz njegove pristojnosti.
 
10.2 Župan
Naloge župana
Temeljne naloge župana so zlasti, da predstavlja in zastopa občino, predlaga občinskemu svetu v sprejem proračun in zaključni račun proračuna, odloke in druge akte iz pristojnosti občinskega sveta ter da skrbi in odgovarja za izvajanje odločitev občinskega sveta. Župan predstavlja občinski svet, da sklicuje in vodi seje občinskega sveta, nima pa pravice glasovanja.
 
Župan predlaga občinskemu svetu organizacijo in delovno področje občinske uprave. Župan usmerja in nadzira občinsko upravo, katere delo pa vodi tajnik občine, ki ga imenuje in razrešuje župan. Tajnik občine je uradnik po zakonu, ki ureja položaj javnih uslužbencev. Župan določi sistemizacijo delovnim mest v občinski upravi in odloča o imenovanju oziroma sklenitvi delovnega razmerja zaposlenih v občinski upravi.
 
V primeru razmer, v katerih bi bilo lahko v večjem obsegu ogroženo življenje in premoženje občanov, občinski svet pa se ne more pravočasno sestati, lahko župan sprejme začasne nujne ukrepe. Te mora predložiti v potrditev občinskemu svetu takoj, ko se ta lahko sestane.
 
Župan skrbi za objavo statuta, odlokov in drugih splošnih aktov občine. Župan skrbi za zakonitost dela - zato zadrži objavo splošnega akta občinskega sveta, če meni, da je neustaven ali nezakonit, in predlaga občinskemu svetu, da o njem ponovno odloči na prvi naslednji seji, pri čemer mora navesti razloge za zadržanje. Če občinski svet vztraja pri svoji odločitvi, se splošni akt objavi, župan pa lahko vloži pri ustavnem sodišču zahtevo za oceno njegove skladnosti z ustavo in zakonom. Če se odločitev občinskega sveta nanaša na zadevo, ki je z zakonom prenesena na občino, župan opozori pristojno ministrstvo na nezakonitost oziroma neprimernost take odločitve.
 
Enako kot za druge organe v občini se tudi položaj župana, njegove pristojnosti, dolžnosti, pravice, pooblastila, odgovornost idr. podrobneje opredeljujejo v statutu občine. V pomembni meri pa je njegov položaj določen že z dejstvom, da ga volijo občani neposredno, s čimer je vzpostavljena "odgovornost" tudi do volivcev. Sicer pa so razmerja med županom in občinskim svetom posebej razdelana v statutih občin.
 
Po zakonu se župan odloči ali bo opravljal svojo funkcijo poklicno ali nepoklicno.
 
Volitve župana in podžupana
Mandatna doba župana traja štiri leta. Župana volijo državljani, ki imajo v občini stalno prebivališče, na neposrednih in tajnih volitvah. Volitve se opravijo hkrati z volitvami v občinski svet. Pravico voliti in biti voljen za župana ima vsak občan, ki ima volilno pravico pri volitvah v občinski svet, za določanje kandidatov pa velja enako kot pri kandidiranju za večinske volitve v občinski svet (razlika je le v tem, da mora v primeru, ko določajo kandidata za župana volivci, kandidata za župana določiti najmanj 50 volivcev, ki imajo stalno prebivališče v občini). Za župana je izvoljen kandidat, ki dobi večino oddanih glasov volivcev. Župan ser torej voli neposredno po dvokrožnem večinskem sistemu (če noben kandidat ne dobil absolutne večine v prvem krogu, se opravi drugi krog volitev med kandidatoma, ki sta dobila v prvem krogu največ glasov). Glede prenehanja mandata župana se primerno uporabljajo določbe zakona o prenehanju mandata članu občinskega sveta.
 
Občina ima najmanj enega podžupana. Podžupana imenuje in razrešuje občinski svet na predlog župana izmed članov občinskega sveta. Podžupan pomaga županu pri njegovem delu ter opravlja posamezne naloge iz pristojnosti župana, za katere ga župan pooblasti. V primeru odsotnosti župana ga nadomešča podžupan, ki ga določi župan, opravlja pa tekoče naloge iz pristojnosti župana in naloge za katere ga pooblasti župan.
 
Poklicno oziroma nepoklicno opravljanje funkcije župana in plača (nagrada) župana in drugih funkcionarjev
Po zakonu se župan odloči, ali bo funkcijo opravljal poklicno ali nepoklicno. Na predlog župana lahko občinski svet odloči, da lahko funkcijo poklicno opravlja podžupan.
 
V primeru nepoklicnega opravljanja funkcije pripada županu 50% plače, ki bi jo dobil, če bi funkcijo opravljal poklicno. Zakon o lokalni samoupravi določa količnike, ki so osnova za izračun plač župana. Pri tem so količniki odvisni od števila prebivalcev v občinah, sestavljeni pa so iz osnovnega količnika in funkcijskega dodatka. Količniki so naslednji:
 
- občine z do 3.000 prebivalci 3,5 + 50% = 5,25
- občine od 3001-5000 preb. 5 + 50% = 7,5
- občine od 5001-10000 preb. 7 + 50% = 10,5
- občine od 10001-15000 preb. 7,5 + 50% = 11,25
- občine od 15001-30000 preb. 8 + 50% = 12
- občine od 30001-100000 preb. 8,5 + 60% = 13,6
- občine z nad 100000 preb. 9 + 75% = 15,75 Maribor; 9 + 90% = 17,1 Ljubljana
 
Razmerje količnikov pri plačah županov je torej med najmanjšo in največjo občino 1 : 3,25.
 
K navedenim količnikom se prišteje dodatek za delovno dobo in to pomnoži z zneskom, ki je posebej na podlagi zakona.
 
10.3 Nadzorni odbor
Po zakonu je nadzorni odbor najvišji organ nadzora javne porabe v občini. Nadzorni odbor:
 
- opravlja nadzor nad razpolaganjem s premoženjem občine,
- nadzoruje namenskost in smotrnost porabe proračunskih sredstev,
- nadzoruje finančno poslovanje uporabnikov proračunskih sredstev.
 
Nadzorni odbor o svojih ugotovitvah, ocenah in mnenjih izdela poročilo s priporočili in predlogi. Občinski svet, župan in uporabniki so dolžni to poročilo obravnavati ter upoštevati priporočila in predloge. Če nadzorni odbor ugotovi hujšo kršitev predpisov ali nepravilnosti pri poslovanju občine, mora o tem v roku 15 dni obvestiti pristojno ministrstvo in računsko sodišče.
 
Člane nadzornega odbora imenuje občinski svet v 45 dneh po svoji prvi seji. Člani nadzornega odbora opravljajo svoje naloge nepoklicno. Člani nadzornega odbora ne morejo biti člani občinskega sveta, župan, podžupan, člani svetov ožjih delov občine, tajnik občine, delavci občinske uprave, člani poslovodstev organizacij, ki so uporabniki proračunskih sredstev.
 
 
11 Občinska uprava
Občinska uprava občine opravlja upravne naloge. Občinsko upravo sestavljajo eden ali več organov občinske uprave, ki jih ustanovi občinski svet na predlog župana s splošnim aktom, s katerim določi njene naloge in notranjo organizacijo. Župan določi sistemizacijo delovnih mest v občinski upravi. O sklenitvi delovnega razmerja odloča župan oziroma po njegovem pooblastilu tajnik. S splošnim aktom o organizaciji in delovnem področju organov občinske uprave oziroma aktom o ustanovitvi ter v aktu o sistemizaciji delovnih mest se določi izobrazba tajnika občine. Ta mora ustrezati zahtevam za odločanja o upravnih stvareh.
 
Občinsko upravo usmerja in nadzira župan, delo občinske uprave pa vodi tajnik občine, ki ga imenuje in razrešuje župan. S splošnim aktom se lahko za tajnika občine določi naziv direktor ali direktorica občinske uprave. Kadar je v občini ustanovljenih več organov občinske uprave, pooblasti tajnik za posamezne naloge vodenja predstojnike teh organov.
 
Občine se lahko odločijo, da ustanovijo enega ali več organov skupne občinske uprave (ustanovijo se s splošnim aktom, ki ga sprejmejo občinski sveti). Predstojnika takega organa imenujejo in razrešujejo župani občin.
 
Zakon posebej določa, da lahko občinska uprava, za izvajanje nadzorstva nad izvajanjem občinskih predpisov v okviru občinske uprave, ustanovi občinsko inšpekcijo. Inšpekcijsko nadzorstvo opravljajo občinski inšpektorji kot delavci s posebnimi pooblastili.
 
Glede na različno velikost in specifičnost občin bo občinska uprava od občine do občine zelo različna. V velikih občinah je v njej zaposlenih več deset ljudi in ima razvejano notranjo organizacijsko strukturo, v malih občinah pa je lahko eden, dva (npr. strokovno-administrativni delavec in komunalni delavec) oziroma malo število zaposlenih.
 
Plače delavcev v občinski upravi se določajo v skladu z zakonodajo, ki ureja plače delavcev v državni upravi. Zakon o lokalni samoupravi pa določa osnovne količnike za tajnika občine. Količniki so odvisni od izobrazbe tajnika in znašajo:
 
- 6,4 - za tajnika z visokošolsko in univerzitetno izobrazbo (v občinah z do 5.000 prebivalci je ta koeficient 6,0,
- 5,3 – za tajnika z višjo strokovno izobrazbo,
- 3,0 – za tajnika s srednjo izobrazbo.
 
12 Neposredne oblike sodelovanja občanov pri odločanju
 
Neposredne oblike sodelovanja občanov pri odločanju so:
 
- zbor občanov,
- referendum,
- ljudska iniciativa
 
13 Splošni in posamični akti občine
Občina sprejema oziroma izdaja splošne in posamične akte.
 
Med splošnimi akti je najpomembnejši statut, ki določa temeljna načela za organizacijo in delovanje občine, oblikovanje in pristojnosti občinskih organov, organizacijo občinske uprave in javnih služb, način sodelovanja občanov pri sprejemanju odločitev v občini in druga vprašanja skupnega pomena v občini. Statut sprejme občinski svet z dvotretjinsko večino vseh članov.
 
Poleg statuta ureja občina zadeve iz svoje pristojnosti z odloki (te izdaja tudi v zadevah iz prenesene pristojnosti), odredbami, pravilniki in navodili. Vsi splošni akti se objavijo v uradnem glasilu in začnejo veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njih drugače določeno.
 
V Sloveniji nekatere občine objavljajo svoje predpise v Uradnem listu RS, nekatere (več občin skupaj) pa so ustanovile svoja glasila.
 
S posamičnimi akti odloča občina oziroma organi občine (v upravnem postopku) o upravnih stvareh iz svoje izvirne pristojnosti, lahko pa tudi v upravnih stvareh iz prenesene pristojnosti (v tem trenutku takih primerov ni) in na podlagi javnih pooblastil.
 
Zoper akte iz izvirne pristojnosti, ki jih izda občinska uprava je dovoljena pritožba na župana. V zadevah iz prenesene pristojnosti, o katerih odloča občinska uprava, pa je dovoljena pritožba na pristojno ministrstvo. V obeh primerih odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov v upravnem sporu pristojno sodišče.
 
14 Nadzor državnih organov
Na splošno pri nadzoru velja, da izvršilna državna oblast (vlada, ministrstva) ne more neposredno posegati v akte lokalnih skupnosti, saj se njihova zakonitost presoja v ustavnosodnih in upravnosodnih postopkih.
 
Načeloma državni organi (vlada in ministrstva) zagotavljajo ustrezno sodelovanje, medsebojno obveščanje in strokovno pomoč organom občin, nadzorstvo pa se nanaša na zakonitost dela. V zadevah, ki jih na občine prenese država, pa opravljajo državni organi tudi nadzor nad primernostjo in strokovnostjo dela.
 
Ministrstvo (resorno) mora opozoriti organ občine, za katerega meni, da je izdal akt, ki ni v skladu z ustavo in zakonom in mu predlagati ustrezne rešitve oziroma ukrepe. Če občinski organ ne uskladi svojega splošnega akta, mora resorno ministrstvo predlagati vladi, da zahteva pred ustavnim sodiščem začetek postopka za oceno skladnosti splošnega akta občine z ustavo in zakonom. Vlada lahko predlaga ustavnemu sodišču, da zadrži izvrševanje splošnega akta občine, za katerega meni, da bi z njegovo izvršitvijo lahko nastale večje motnje v izvrševanju nalog občine in bi zato nastale škodljive posledice za zdravje ali življenje ljudi, ali večja gospodarska škoda, ali pa bi izvrševanje takega akta pomenilo kršitev z ustavo in zakonom zagotovljenih pravic in svoboščin občanov.
 
V primeru, da gre za odloke v okviru prenesenih pristojnosti pa lahko vlada odloke, za katere meni, da so nezakoniti, zadrži glede izvrševanja in jih predloži ustavnemu sodišču.
 
Po zakonu ima država možnost ukrepati tudi v primeru, če občina ne izvaja svojih predpisanih nalog. Če občina ne izvaja prenesenih nalog ali nalog na podlagi javnih pooblastil, ji pristojno ministrstvo naloži izpolnitev naloge z odločbo, v primeru, da odločbe občina ne upošteva, pa sprejme ministrstvo potrebne ukrepe na stroške občine. Če občina ne izvaja nalog iz svoje izvirne pristojnosti, jo pristojno ministrstvo opozori in ji predlaga izpolnitev naloge. Če občina tudi tega ne upošteva in bi lahko nastale škodljive posledice za življenje ali zdravje ljudi, za naravno oziroma življenjsko okolje ali premoženje, pa pristojno ministrstvo posamezno nalogo opravi na stroške občine.
 
Poleg tega je v zakonu predpisano, da lahko v primerih, ki so taksativno navedeni, na predlog vlade Državni zbor RS razpusti občinski svet in razreši župana. V primeru razpustitve občinskega sveta državni zbor razpiše predčasne volitve občinskega sveta, če razreši župana, pa tudi nadomestne volitve župana (v tem primeru imenuje državni zbor začasnega upravitelja).
 
Državni zbor lahko na predlog vlade razpusti občinski svet:
 
- če občinski svet sprejema svoje akte v nasprotju z ustavo ali zakonom ali ne izvršuje odločb pristojnih sodišč, ne izpolnjuje svojih zakonitih nalog oziroma s svojimi odločitvami drugače krši zakone in kljub opozorilom ministrstev nezakonitosti ne odpravi;
- če občinski svet v letu, za katero ni bil sprejet proračun, tudi za prihodnje leto ne sprejme proračuna, ki bi lahko začel veljati ob začetku leta;
- če se po najmanj trikratnem sklicu občinskega sveta v obdobju šestih mesecev občinski svet ne sestane na sklepčni seji.
 
Državni zbor lahko na predlog vlade razreši župana, če ne izvršuje zakonitih odločitev občinskega sveta ali ne izpolnjuje svojih zakonitih nalog oziroma s svojimi odločitvami drugače krši zakone in kljub opozorilom ministrstev nezakonitosti ne odpravi.
 
V primeru razrešitve občinskega sveta in župana imenuje državni zbor začasnega upravitelja. Začasni upravitelj do izvolitve novih organov opravlja naloge, ki jih v skladu z zakonom opravlja župan. Ob razpustitvi občinskega sveta in razrešitvi župana razpiše državni zbor predčasne volitve občinskega sveta oziroma nadomestne volitve župana.
 
15 Premoženje in financiranje občine
Po ustavni določbi se občina financira iz lastnih virov, opredelitev teh pa je navedena v zakonu.
 
Občina predstavlja samostojno gospodarsko enoto, katere osnova je njeno lastno premoženje - tega sestavljajo: nepremične stvari, premične stvari, denarna sredstva, pravice. Pri nepremičnem premoženju je poleg zemljišč in stavb pomembno predvsem lastništvo infrastrukturnih objektov. Prihodki in izdatki za posamezne namene financiranja javne porabe občine morajo biti zajeti v proračunu občine, ki ga sestavljata bilanca prihodkov (v njej so izkazani vsi prihodki po virih in vrstah) in odhodkov (prikazani so v skupnih zneskih po posameznih namenih) ter račun financiranja (v tem se izkaže odplačevanje dolgov in zadolževanje občine). Med odhodki proračuna se predvidi tudi tekoča proračunska rezerva za financiranje namenov, ki jih ni bilo mogoče predvideti ali zanje ni bilo predvidenih dovolj sredstev. Svoje premoženje izkazuje občina v premoženjski bilanci.
 
Po preteku leta sprejme občinski svet zaključni račun proračuna za preteklo leto, sprejema pa tudi premoženjsko bilanco občine na dan 31. decembra leta, za katerega se sprejema zaključni račun.
 
Občine se smejo zadolževati z izdajo vrednostnih papirjev ali z najetjem posojila, vendar le v obsegu, da odplačila v posameznem letu ne presegajo 5% realiziranih prihodkov občine v letu pred letom zadolževanja. Pred sklenitvijo pogodbe o zadolževanju mora župan pridobiti soglasje ministrstva za finance.
 
Odločitev o odsvojitvi delov premoženja občine sprejeme občinski svet (v skladu s statutom je lahko za določene odločitve o pridobitvi in odsvojitvi premoženja pooblaščen župan).
 
Zakon o lokalni samoupravi vsebuje določbe o delitvi premoženja pri nastanku novih občin. Odločitev o načinu sporazumne razdelitve premoženja sprejmejo občinski sveti v 6. mesecih po konstituiranju. Sporazum o razdelitvi premoženja sklenejo župani v nadaljnjih treh mesecih. Če pa občine ne razdelijo premoženja sporazumno, se premoženje razdeli po kriterijih, ki jih določa zakon.
 
Viri financiranje občine. Lokalne zadeve javnega pomena financira občina iz lastnih virov, sredstev države in zadolževanja. Lastni viri občine so davki in druge dajatve ter dohodki od njenega premoženja. Država zagotavlja občinam, ki ne morejo financirati lokalnih zadev javnega pomena v primerni višini iz lastnih virov, dodatna sredstva. Z zakonom se določi tudi način spodbujanja povezovanja občin in ustanovitev občin z združitvijo dveh ali več občin.
 
Zaradi zagotovitve približno enakih možnosti vsem občinam je v zakonu predvidena tkim. primerna poraba za financiranje opravljanja ustavnih in zakonskih nalog občine (delo občinskih organov in občinske uprave; izvajanje dejavnosti na področju osnovnega izobraževanja, raziskovalne dejavnosti, kulture, športa, socialnega varstva, otroškega varstva, zdravstvenega varstva; izvajanje osebnih pravic narodnih skupnosti; delovanje gospodarskih javnih služb na področju komunalne, stanovanjske in cestne dejavnosti, gospodarjenja s prostorom, varstvo okolja; požarno varnost in varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami…).
 
Primerno porabo na prebivalca določi Državni zbor RS ob sprejemu državnega proračuna za posamezno proračunsko leto. Tako je bil ta znesek za leto 1999 določen v višini 62.962 SIT, za leto 2000 v višini 66.865 SIT, v letu 2001 je 73.597 SIT, v letu 2002 79.340, v letu 2003 pa 85.947 SIT na prebivalca. Navedeni znesek se množi s številom prebivalcev v občini in tako dobi celotni znesek primerne porabe. Po zakonskih določbah se navedena primerna poraba korigira (zakon predpisuje »formulo«) tako, da se upoštevajo tudi nekatere značilnosti v vsaki občini: razmerje med površino posamezne občine na prebivalca in površino celotne države na prebivalca; razmerje med dolžino lokalnih cest na prebivalca v posamezni občini in dolžino lokalnih cest na prebivalca v celotni državi; razmerje med deležem prebivalcev, mlajših od 15 let in starejših od 65 let, v celotni populaciji posamezne občine in povprečjem teh deležev v državi. Poleg tega se pri izračunu sredstev za mestne občine in za občine na območju katerih je sedež upravne enote upošteva nekoliko višji količnik. Korekcije na osnovi navedenih kriterijev lahko povečajo ali zmanjšajo primerno porabo za cca 10%.
 
Na osnovi zakonskih določil sprejme sklep o izračunu primerne porabe in zneskov finančne izravnave za vsako občino Vlada RS. Za vsako občino se izračunajo njeni lastni prihodki – to je v bistvu lastna finančna moč občine. Pri tem se upoštevajo dejansko udejanjeni prihodki, ki so z zakonom predpisani v enaki višini za celo državo, v nekaterih primerih, kot npr. pri nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, pa se upoštevajo »potencialno udejanjeni prihodki glede na povprečje v državi«. Tako se npr. pri občini, ki ima predpisano večje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, kot je povprečje v državi, pri izračunu upošteva povprečje v državi – to pomeni, da občine, ki svoje prebivalce nadpovprečno obremenijo, razpolagajo s sredstvi, ki jih realizirajo nad povprečjem in obratno.
 
Med prihodki za izračun primerne porabe se upoštevajo:
 
1) prihodki, uvedeni z zakonom za vse občine v enaki višini (21. člen ZFO):
- davek na dediščine in darila,
- davek na dobitke od iger na srečo,
- davek na promet nepremičnin,
- upravne takse,
- posebna taksa za uporabo igralnih avtomatov zunaj igralnic,
- 35% prihodkov od dohodnine zavezancev, ki imajo stalno prebivališče v občini,
2) drugi prihodki, ki jih predvideva zakon, konkretno pa v nekaterih primerih določa občina (22 člen ZFO):
- davek od premoženja (občine lahko predpišejo, da se plačuje v višini, ki je do petkrat večja od višine, ki je določena z zakonom),
- nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča,
- krajevne turistične takse
- komunalne takse,
- pristojbine,
- odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča in gozda,
- odškodnine in nadomestila za degradacijo prostora in onesnaževanje okolja,
- prihodki uprave,
- drugi prihodki.
 
Občine, ki s svojimi dohodki ne dosežejo izračunanega zneska primerne porabe imajo pravico do »finančne izravnave«, ki je zagotovljena v državnem proračunu in s katero občine dosežejo izračunani znesek primerne porabe.
 
Podatki za leto 1999 kažejo, da sta pri financiranju občin odločilna vira dohodnina in nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Glede na to, da sta navedena vira izrazito neenakomerno porazdeljena po posameznih občinah (visoka sta predvsem v mestnih občinah, v občinah z več prebivalci, ki imajo visoke plače in občinah, kjer je več stanovanjskih in poslovnih prostorov) je v nekaterih občinah potrebna zelo visoka finančna izravnava s strani države, v nekaterih pa že iz naslova dohodnine zberejo več, kot je izračunana primerna poraba. Za vse občine v Sloveniji pa velja, da ima le 24 občin (to je 12%) večje lastne prihodke kot je njihova primerna poraba. Vse ostale občine pa dobivajo finančno izravnavo s strani države.
 
Je pa potrebno opozoriti, da so proračuni občin bistveno višji od primerne porabe. Tako so bili sprejeti proračuni občin (zbir vseh občin) za leto 1999 za povprečno 58% višji od primerne porabe (vse mestne občine so imele proračune za povprečno 94% večje od primerne porabe, vse »navadne« občine pa so imele proračune za povprečno 48% večje od primerne porabe). Sicer pa je iz globalnih bilanc financiranja za zadnja leta razvidno, da so se indeksi rasti občinskih proračunskih sredstev, v primerjavi z indeksi rasti sredstev v državnem proračunu, spremenili v prid višje rasti občinskih proračunov.
 
Zanimivo sliko dobimo tudi, če primerjamo podatke o sredstvih, ki jih posamezne občine - glede na celotni proračun - namenijo za investicije v komunalno in drugo infrastrukturo. Pri tem se sicer podatki iz leta v leto spreminjajo, kljub temu pa primerjave pokažejo, da se v nekaterih občinah obnašajo bistveno bolj racionalno kot v drugih. To je razvidno tudi, če primerjamo sredstva, ki jih posamezne občine namenijo za »samo funkcioniranje« njenih organov - npr. za občinsko upravo, stroške, povezane z delovanjem župana, občinskega sveta, nadzornega odbora (plače, nagrade idr.), materialne stroške. Ti podatki, preračunani na prebivalca, kažejo zelo različno podobo –v strukturi proračuna občine predstavljajo navedeni stroški približno 15% v majhnih občinah, 10% v srednje velikih in 7% v velikih občinah.
 
Zakon posebej določa, kateri prihodki se pri izračunu lastnih prihodkov ne upoštevajo, in sicer: obresti na depozite; najemnine za stanovanja in poslovne prostore, kupnine od prodaje premoženja; drugi prihodki od premoženja (dohodki od zakupnin in najemnin za zemljišča in objekte, ki so občinska lastnina; dohodki od vlaganja kapitala; dohodki od vrednostnih papirjev in drugih pravic, ki jih je občina kupila; dohodki od rent, dobička javnih podjetij in koncesij); dohodki od nakupov in prodaje vrednostnih papirjev; komunalni prispevki, samoprispevki; drugi prihodki od občanov za sofinanciranje določenih nalog in obveznosti na lokalni ravni.
 
Občinam se v državnem proračunu lahko zagotovijo dodatna državna sredstva za sofinanciranje lokalnih zadev javnega pomena, kadar ima poseben interes za njen razvoj (z državnim proračunom se za posamezno proračunsko obdobje ob upoštevanju čim bolj enakomernega regionalnega razvoja določi višina finančnih sredstev, ki se dodelijo posamezni občini zaradi nemotenega izvajanja lokalnih zadev javnega pomena). Po zakonu o financiranju občin lahko obseg dodatnih sredstev predstavlja največ 70% investicije, pri čemer je konkreten % odvisen od lastne finančne moči občine (glede na realizirano dohodnino na prebivalca). O teh sredstvih odloča Vlada RS na predlog pristojnega ministra.
 
Poslovanje občine ter pravnih oseb, ki jih ustanovi ali je njihov lastnik, preverja Računsko sodišče. Porabo sredstev iz naslova zadolževanja in porabo dodatnih sredstev, ki jih je zagotovila država, pa nadzoruje tudi ministrstvo za finance.
 
Uporabnik
Vzorci občinskih aktov
»
»
»
Naročništvo
»
»
»
»
  ©2017 | www.lex-localis.info | Inštitut za lokalno samoupravo, javne službe in javno-zasebno partnerstvo Maribor